Vida Taufer

* 15. junij 1903, Zagorje ob Savi, † 18. oktober 1966, Ljubljana

Na tiho goro ozka cesta vodi. / Ob njej zaznamovane so postaje; / na vsaki se blesti mogočen križ. / Popotnik, ki po cesti tod hitiš, / namenjen v bližnje ali daljne kraje, / postoj ob njih, dejanja svoja sodi! // O romar, zopet stopaš čez poljane, / ves si prevzet od silne bolečine. / Po njej zdaj nosiš v sebi tihi mir, / saj si okusil neusahljivi vir / in pil ljubezen, ki nič več ne mine. / O, daj jo vsem, tolaži ljudske rane! (Vida Taufer, Križev pot - uvod in sklep).

"Spominjam se sivolase, malo naprej upognjene žene, sloke postave, prijaznega obraza in vedno sijočih svetlih oči; prihajala je v Slovansko knjižnico blizu ljubljanskih Križank. To je bilo v tistih letih, ko sem tja tudi sam pogosto zahajal in jo skoraj redno videval. Nisem vedel, da jo videvam v zadnjih letih pred njeno dosti prezgodnjo smrtjo. Bila je ena dokaj redkih slovenskih žena starejše generacije besednih umetnikov, ki se je z vsem srcem in dušo posvetila poeziji in v njej tudi uspevala kljub nesrečam, ki so jo v življenju zadevale." Ta žena, ki se je tako vtisnila v spomin Bogu Jakopiču, je bila pesnica Vida Taufer, kateri posvečamo ta zapis ob obletnici njenega rojstva.

Obubožana oskrbnica osirotele družine

Zibelka ji je tekla v premožni podjetniški družini v Toplicah pri Zagorju ob Savi, katero je osrečila kot prvorojenka 15. junija 1903, za njo pa so prišli na svet še štirje otroci. Oče Ivan je bil najprej rudniški paznik, pozneje pa lastnik kamnoloma in apnenice ter hišni posestnik v Zagorju in v Litiji. Vida je prvo šolsko znanje nabirala v ljudski šoli v Zagorju, od koder je odšla na ženski licej v Ljubljano. Tam je leta 1919 zbolela za hudo gripo, katere posledice so jo po mnenju zdravnikov razjedale vse do smrti. Ker ni prenašala ljubljanskega zraka, je odšla v Maribor na učiteljišče, ki ga je uspešno dokončala leta 1923. Takrat so jo poleg študijskih trle še druge, veliko večje skrbi. Ob skoraj istočasni smrti očeta in matere leta 1921 ji je kot najstarejši od petero živečih otrok padla na rame skrb in odgovornost za vzgojo sester in bratov in za nemajhno premoženje, ki pa je po krivdi nesposobnega varuha v kratkem propadlo. Osemnajstletna Vida, ki je dala zanj jamstvo, je morala odplačevati dolg iz svoje borne učiteljske plače vse do leta 1942. Učiteljsko poslanstvo je opravljala več kot dve desetletji: najprej v domačem Zagorju ob Savi, zatem nekaj časa prav v rodnih Toplicah, najdlje (1928-1944) pa v Stični. Avgusta 1944 je peklenski stroj uničil pol hiše v Stični, kjer je stanovala, in z njenim stanovanjem prav vse, kar je imela in hranila. Brez vsega se je zatekla v najemniško sobo svoje brezposelne sestre Nike v Ljubljani. Leta 1945 jo je sprejela v svoje stanovanje pesnica Lili Novy, njena sorodna duša. Po vojni je še leto dni poučevala, nato pa je bila zaposlena na ministrstvu za prosveto do upokojitve leta 1950.

V osamljenosti in bolečini zazrta v svetlobo

Vida Taufer je začela pesniti zelo zgodaj. V javnost jo je pritegnil Ivan Lah s prvimi objavami v srednješolskem glasilu Preporod: vanj je sprejel nekaj pesmi iz njenih rokopisnih zvezkov Moja beseda in Tihi akordi. Takrat se je podpisovala s psevdonimom Vida Maja. V Preporodovem literarnem krožku se je srečala s Srečkom Kosovelom in njegovimi prijatelji, ki so jo povabili k reviji Lepa Vida. Oglašala se je tudi v raznih drugih revijah, med njimi v prvi ekspresionistični reviji Trije labodi. Njeno pesniško srce se je na široko odprlo šele po preselitvi v Stično, kjer je v mehki pokrajini in v prijaznih ljudeh našla odločilno oporo. V tem obdobju so nastale njene najboljše pesmi, s katerimi je napolnila svojo prvo pesniško zbirko Veje v vetru (1939). Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je njeno pesniško ustvarjanje ocenil takole: "Vsebino ji je narekovalo življenje samotne žene, ki je bila preobzirna ali preplaha, da bi odločno poskušala zadržati nekaj trenutkov naglo minevajočega življenja. Tako pa je morala prikazovati brezupno ljubezensko hrepenenje, tavanje med duhovnostjo in čutnostjo, osebne nesreče, odpovedi, kesanje in žalost za pokojniki ter obup spričo neodzivnosti kritikov in bralcev." Literarna zgodovinarka Marja Boršnikova pa je o poeziji Vide Tauferjeve zapisala, da je "v vseh zgibih tako presunljivo ženska in kljub večkratni prisotnosti smrti tako zazrta v svetlobo, da je hrepenenje v topli povezavi z naturo, s plemenitimi rožami. Njen drobni vseobsegajoči čustveni svet poživlja z milino, ki jo izrazito loči od ostalih pesnikov."

Križev pot v pesmi in v življenju

Med njenim službovanjem v Stični je nastala knjižica Križev pot (1941), v katerem od postaje do postaje z verzi-molitvami spremlja mojstrovino baročnega slikarja Fortunata Berganta. "Navdih, ki ga je v prejšnji dobi dojemala zlasti v čutnih podobah iz stiške pokrajine, je tu prepojila z duhovnim svetom upodobitev trpljenja v stiški baziliki kakor v slutnji na bližnji križev pot ljudstva in lastni, ki jo čaka do konca dni," je zapisala Marja Boršnikova. "Preprosto, a skrajno umetno izbrušeno obliko verzov je skušala pod vtisom velikonočnega koralnega petja stiških menihov spojiti s staro nabožno pesmijo ljudstva..." Po drugi svetovni vojni se je občasno posvečala mladinski poeziji, v sodelovanju z Lili Novy je nastalo dramsko delce v verzih Mojca in živali (1950), otroška igra v šestih slikah. Istega leta je objavila svojo drugo pesniško zbirko Izbrani listi, v kateri je precej pesmi iz njene prve zbirke, v zadnjem, četrtem razdelku je nekaj pesmi, ki govorijo o vojni. Po letu 1952 je Tauferjeva začela telesno upadati in hirati, dokler ni bila za stalno priklenjena na posteljo in primorana je bila poiskati zavetje v domu za ostarele na Bokalcah (1957). Duhovno pa je bila še toliko pri moči, da je kmalu po preselitvi tja začela (i)zbirati pesmi za svojo tretjo zbirko Svetli sadovi (1962). Zadnja leta je povsem umolknila. Njeno življenje, v katerem ni bilo prav veliko sončnih dni, se je izteklo 18. oktobra 1966 na Bokalcah. Vida Taufer sodi med pomembnejše slovenske pesnice. Njene pesmi so prevedene v razne tuje jezike (angleščino, češčino, italijanščino, nemščino, slovaščino).

(obletnica meseca 06_2003)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh