Alojzij Mav

* 21. junij 1898, Groblje, † 23. julij 1977, Ljubljana

"Ni ga skladatelja pri nas, ki bi tako široko 'pokrival' vsa področja cerkvene pesmi; vse od njene vsebinske naravnanosti v bogoslužno dogajanje cerkvenega leta, do široke uporabe vseh uveljavljenih pevskih zasedb," je zapisal skladatelj Jože Trošt ob stoletnici rojstva skladatelja Lojzeta Mava, ki mu posvečamo ta zapis ob tridesetletnici njegove smrti. "Pri Mavu najdemo vse: prvovrstne božične, postne in velikonočne pesmi, odlične Marijine, obdobne in praznične skladbe. Premore tako latinske kot slovenske maše, ki jih je pisal že davno pred koncilsko prenovo. Ima pesmi vseh vrst: lahke za podeželske zbore, kot tudi reprezentančno mogočne, ki lahko brez zadrege zastopajo našo pesem kjerkoli zunaj domovine." Vernim ljudem se je izredno priljubila njegova pesem Marija, mati moja, ki so jo iz hvaležnega srca peli vsi ob njegovem pogrebu. V melodiji te pesmi, ki jo - pogosto s solznimi očmi - pojemo ob sklepu raznih cerkvenih slovesnostih in ob pogrebih, je Lojze Mav povedal nebeški Materi Mariji, kako rad jo ima.

"Bojim se jaz zlata, ponižne strune prosim te"

"Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava," je ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah 25. julija 1977 dejal dr. Franc Rode, tedanji predstojnik slovenskih lazaristov, kasneje ljubljanski nadškof in metropolit ter sedanji kardinal, skladateljev rojak. Lojze (uradno Alojzij) Mav se je rodil 21. junija 1898 v "mežnariji" v Grobljah pri Domžalah očetu Francu in Mariji roj. Sirnik. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je leta 1919 opravil "vojno maturo", ker je bil proti koncu prve svetovne vojne vpoklican na fronto, s katere se je vrnil ranjen. Vpisal se je teološko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Po prvem letu študija je leta 1920 vstopil v Misijonsko družbo (lazariste), ki je imela svojo hišo v Grobljah. Po noviciatu je nadaljeval bogoslovni študij in 29. junija 1924 ga je tedanji ljubljanski škof Anton B. Jeglič posvetil v duhovnika. Na dan nove maše v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 30. junija 1924, je na spominsko podobico zapisal molitev:"Ne zlatih strun, Gospod, le dno mi pravo daj; preveč je drugih strun povsod, a (čisto) vse brez dna: napuh duha, zavist srca, strast in blesk ter grešna tla. Ne takih strun, Gospod, bojim se jaz zlata; ponižne strune prosim Te vrh čistega srca." Po novi maši je nastopil prvo službo pri sv. Jožefu v Celju. Ljudje so ga vzljubili kot dobrega pridigarja in vnetega spovednika. Po šestih letih delovanja v Sloveniji so ga predstojniki poslali na Čukarico v Beograd. Tam je prišlo do nesporazuma z vodstvom Misijonske družbe lazaristov, ki je preobrnil njegovo življenje.

Biseri, porojeni iz trpljenja

Po nedolžnem obsojeni Lojze Mav je po prestani kazni leta 1938 prišel v Ljubljano in prevzel službo organista na frančiškanskem koru, kjer je pomagal br. Kaniziju Friclju. Dokler so mu moči dopuščale, je bil organist in dirigent v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V teh letih trpljenja je ustvaril nekaj najlepših pesmi, med njimi že omenjeno "Marija, mati moja". Za mnoge pesmi je sestavil tudi besedilo (Zvonovi so zopet zapeli, Sveti Jožef naš čolnič vesla, Bodi nam pozdravljena). Zaradi zglednega življenja in predanosti cerkveni službi mu je škof Anton Vovk od Svetega sedeža izposloval, da je ponovno smel maševati, sicer le zasebno v samostanski kapeli. Pri tem postopku je posredoval dr. Jakob Ukmar iz Trsta, osebni prijatelj papeža Janeza XXIII. Svojo drugo "novo mašo" je Lojze Mav daroval na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1959. Kmalu zatem je bil sprejet med kler ljubljanske škofije. Bil je otroško srečen. Tisti, ki so ga osebno poznali, pričujejo, da je bil kljub vsem udarcem otroško igrive narave. "Koliko lepih in na moč šaljivih uric smo mladi doživeli v njegovi družbi" (Marjan Ribič). Ko je služboval v Celju, je poročil svojega brata Franca, ki je živel na rojstnem domu in je imel družino s trinajstimi otroki. Stric Lojze je rad prihajal k njim in njegovi nečaki so ob stoletnici njegovega rojstva odkrili nekaj lepih spominov nanj. Pri igri jih je učil, da morajo znati tudi mirno izgubljati; za Miklavža jim je podaril lastnoročno izdelane igrače. "Nikoli ne bom pozabila, kako je stric jokal, ko smo poslušali njegove pesmi," se spominja nečakinja.

"Marija, naj umrem v ljubezni tvoji"

Ko ga je proti koncu življenja v njegovi sobici pri frančiškanih obiskal skladatelj Jože Trošt, mu je Lojze Mav pripovedoval, kako je sam komponiral. "Ko ga je 'prijelo', je skladbo naredil v eni sapi, nekako instinktivno in brez kakšnega globljega razmišljanja. Tako nastale skladbe so po njegovem mnenju najboljše." Priznani skladatelj Matija Tomc se sprašuje, kako to, da so Mavove pesmi, posebej še Marijine, tako prirasle k srcu pevcev, ko vendar ni imel kake posebne glasbene izobrazbe. Sam odgovarja: "Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je komponiral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh." Sedanji kardinal Franc Rode, takrat predstojnik slovenskih lazaristov, je ob Mavovem pogrebu, 25. julija 1977, dejal: "Te mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava."

O zadnjih letih življenja Lojzeta Mava pripoveduje njegova nečakinja: "Septembra 1974 je pri vratih frančiškanske cerkve zaradi možganske kapi omahnil. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ne bo mogel več hoditi.

Od tam so ga domov v Groblje vzeli naš brat, sestri in naši starši, ki so takrat še bili doma, in so skupaj skrbeli za strica. Mama je tudi trikrat na teden hodila peš k maši v Domžale in od tam s pooblastilom župnika prinesla stricu sveto obhajilo... Njegovo stanje se je še poslabšalo in junija 1975 so ga vzeli lazaristi v svojo hišo, kjer so mu stregle sestre usmiljenke. Ponj sta prišla predstojnik slovenskih lazaristov dr. Franc Rode in dr. Anton Štrukelj. Hvala Bogu in vsem, ki so pomagali, da je stric 23. julija 1977 zaspal v Božjem miru." Ob odprtem grobu so mu zapeli njegovo pesem: "Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma."

(obletnica meseca 07_2007)