Janko Kersnik

* 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana

Manj kot 45 let življenja

Grad Brdo pri Lukovici, kjer je Janko Kersnik 4. septembra 1852 zagledal luč sveta, je zdaj žalostna razvalina: mogočno stavbo so (kot neštete druge gradove in umetnostne spomenike na Slovenskem) spomladi 1945 požgali "osvoboditelji". Edina stavba, ki je na Brdu preživela "pijane dni svobode", je bila župnijska cerkev. Oče Jožef Kersnik je bil sodni uradnik, mati Berta Höffern pa je bila gospodarica gradu Brdo. Janko je mladost preživel v Ljubljani, kjer se je šolal. Sprva je bil odličnjak, potem pa mu je nagajala grščina, zato mu je mati 1865 najela domačega učitelja Frana Levca, ki ga je poučeval dve leti, vse življenje pa sta ostala prijatelja. V ljubljanskih šolah je bil Janko velik narodnjak in pretila mu je izključitev, zato ga je oče vzel domov in maturo je opravil kot zunanji učenec leta 1870. [el je študirat pravo na Dunaj, kjer pa je ostal manj kot eno leto; študij je dokončal na univerzi v Gradcu leta 1874. Leta 1880 je postal notar na Brdu. 15. februarja 1881 se je poročil z Alojzijo Tavčar, hčerko ljubljanskega hotelirja. Mati mu je prepustila gospodarstvo na svojem delu grajskega posestva, kasneje je odkupil še tetin delež, pa ni bil posebno dober gospodar.

Leta 1883 je bil izvoljen za deželnega poslanca, kar je ostal do smrti; od 1885 je bil tudi župan lukoviške občine. Konec leta 1895 se je na lovu prehladil, pa se za bolezen ni zmenil; iz tega se je razvila jetika, ki ga je 28. julija 1897 pobrala. Pokopan je v družinskem grobu na Brdu.

Glavni opisovalec malomeščanstva

Za slovensko slovstvo je Kersnika pridobil njegov domači učitelj Fran Levec. Ko je videl, da Janko piše nemške pesmice, ga je nasvetoval, naj poje rajši slovensko, in učenec ga je poslušal.

Kot pesnik se je Kersnik zgledoval po Heineju in Jenku, vendar na tem področju ni ustvaril nič trajnega. Bolj se je uveljavil kot prozaist-pisatelj. Že v študentskih letih je pisal časopisne podlistke (feljtone), v katerih je na duhovit način bičal napake v političnem življenju svojih rojakov (Muhasta pisma, Nedeljska pisma, Postna premišljevanja); objavljal jih je v Slovenskem narodu, ki ga je urejal Josip Jurčič. Ta mu je svetoval, naj ne bo tako oster. Kersnik je s svojimi podlistki uvedel v naše slovstvo to književno zvrst "s tistim značilnim lahkim, šaljivim ali satiričnim tonom" (Ivan Grafenauer). Proti koncu visokošolskega študija se je Kersnik poskusil tudi kot pisatelj. Njegovo prvo večje delo je "roman" (dejansko je to povest) Na Žerinjah (1876).

To delo pomeni napredek za naše slovstvo: odlikujejo ga poetični opisi narave in njenega življenja (Levstik in Jurčič za to nista imela posluha), spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Največji napredek Kersnikovega pripovedovanja pa se kaže v karakterizaciji izobraženega ženstva. "Kersnik se zna kaj ljubeznivo in graciozno sukati z ženskim spolom, tudi na parketu," je bilo zapisano v Zvonu leta 1878. Blišč in bedo slovenskega malomeščanstva slika Kersnik v svojih romanih Ciklamen (1883) in Agitator (1885) ter Jara gospoda (1893), ki je bil postavljen tudi na filmsko platno (1952).

Poznavalec kmečke duše

Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrivala se mu je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Gotovo tudi ni pozabil narodnih pesmi, pravljic in pripovedk, vraž in molitvic, ki jih je v nežni otroški dobi slišal od rodbinske pestunje Urše Lončarjeve, baje nekdanje "rokovnjaške babe". Prizore in tipe iz kmečkega življenja je Kersnik prvič slikal, ko je leta 1881 prevzel nalogo, da nadaljuje in dokonča Jurčičeve Rokovnjače. Jurčič je pred smrtjo prišel do 11. poglavja, po njegovih osnutkih je Kersnik napisal še 18 poglavij. Roman je dokončal po Jurčičevi zamisli, posnemal ga je tudi v slogu. Jurčiču je bil kmet edini stan slovenskega naroda, ki mu je bil vseskozi pri srcu v nasprotju s tujim in potujčenim uradništvom.

Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino: najraje bližnjo in daljno okolico Brda. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja so nekatere Kersnikove "kmetske slike" (Mačkova očeta, Kmetska smrt) "velike umetnine z globokim tipičnim pomenom".

(obletnica meseca 07_1997)