Anton Kuhelj

 * 11. november 1902, Opčine, † 31. julij 1980, Ljubljana.

Železničarjev sin - doktor tehničnih znanosti

V njegovih žilah sta se pomešali dolenjska in kraška kri. Njegov oče Anton je bil doma iz Žužemberka na Dolenjskem in je šel po svetu "s trebuhom za kruhom", katerega je našel kot železničar na Opčinah pri Trstu. Tam se je poročil z mlado vdovo Lucijo Živic Škerlavaj. Sin Anton se jima je rodil 11. novembra 1902. Osnovno šolo je bistri deček dokončal na Opčinah, gimnazijo pa je obiskoval v Trstu in v Kranju, kjer je leta 1922 maturiral. Vpisal se je na oddelek za elektrotehniko tehniške fakultete mlade ljubljanske univerze, kjer je leta 1927 diplomiral. Po odsluženi vojaščini je leta 1928 postal suplent na Tehniški srednji šoli v Ljubljani, štiri leta zatem pa profesor mehanike in elektrotehnike. Leta 1933 je bil izbran za docenta teoretične mehanike na tehniški fakulteti univerze v Ljubljani. Ob pedagoškem delu je pridno študiral in leta 1936 si je z disertacijo O elastični stabilnosti krivih plošč pridobil naslov doktorja tehniških znanosti. Na tem področju je bil med kolegi svetovno znan.

Leta 1938 je postal izredni profesor na tehniški fakulteti, leta 1946 pa redni in na tem mestu je ostal vse do upokojitve leta 1976. Po razcepitvi tehniške fakultete (1960) je prešel najprej na fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, nato pa na fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Kot gost je predaval na drugih univerzah tedanje Jugoslavije in izven nje. Bil je dekan tehniške fakultete in rektor ljubljanske univerze (1954-1956). Leta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njegovo delovno jesen življenja je 31. julija 1980 pretrgala prometna nesreča.

Tehnika v vsakdanjem življenju

Anton Kuhelj je že kot študent vzbujal pozornost z nadarjenostjo za mehaniko, ki naj bi jo takoj po koncu študija začel predavati na univerzi. Na univerzo je prišel šele leta 1933. Stari Latinci so rekli, da "dobro uči, kdor dobro razloči stvari" (Qui bene distinguit, bene docet). Z drugimi besedami: zapletene stvari res pozna tisti, ki jih zna obrazložiti na preprost način. To je profesor Kuhelj dokazal s svojima dvema knjigama Tehnika v vsakdanjem življenju, ki sta izšli v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe leta 1960 in 1962. V kratkem predgovoru v prvi knjigi je zapisal, da nas tehnika spremlja na vseh področjih vsakdanjega življenja. "Zato nam je potreben pregled strojev in drugih tehničnih priprav, ki jih tako pogosto srečamo v vsakdanjem življenju, da bi mogli njihovo bistvo bolj doumeti in jih potem tudi bolj uspešno uporabljati."

V tej prvi knjigi je mohorjanom na poljuden način predstavil kolo (takrat še imenitno prevozno sredstvo.), dvigala, črpalke, vire energije, zlasti elektriko, dotaknil se je tudi elektronike, takrat še nebogljenega deteca. V drugi knjigi pa je širokemu krogu bralcev predstavil glavna prometna sredstva: letalo in druga zračna vozila, med temi celo vesoljske ladje, pa tiste ladje, ki plovejo po morjih, in avtomobile, železnice ter prometne poti. Na koncu druge knjige je zapisal, da zaradi omejenega prostora marsičesa ni mogel obrazložiti. "Če bo šlo vse po sreči, bomo delo in dosežke na drugih področjih skušali pokazati v tretjem delu teh črtic." Do tega ni prišlo.

Od letala igračke do pravega letala

"Za letalstvo se je Kuhelj navduševal od otroških let, med prvo svetovno vojno je izdeloval leteče modele. Šele po diplomi leta 1927 se je lahko intenzivneje posvečal temu področju," piše Sandi Sitar, ki v svoji knjigi Sto slovenskih znanstvenikov predstavlja Kuhlja predvsem kot letalskega konstruktorja. Po zamislih in teoretičnih študijah je bil Kuhelj med začetniki slovenskega letalstva. Bil je pionir-konstruktor naših prvih šolskih, športnih in turističnih letal. Leta 1929 je napravil trdnostne račune za že skoraj izdelano letalo "Lojze" inženirja Stanka Bloudka, graditelja planiške skakalnice. Leta 1933 se je lotil načrtovanja svojega prvega motornega letala - dvokrilnega enoseda z imenom "Janez", ki je prvič poletelo leta 1935. Leto zatem se je začelo porajati drugo Kuhljevo letalo - enosedežni nizkokrilec "'Tonček"", ki je leta 1937 poletelo. Kuhelj je snoval tudi za vojno letalstvo stare Jugoslavije, v novi Jugoslaviji pa je bil nekaj časa znanstveni svetovalec v letalskem inštitutu v Zemunu. Po njegovih načrtih je nastalo prvo jugoslovansko štirisedežno letalo, ki je prvič poletelo v začetku leta 1955. Na koncu dajmo še enkrat besedo Sandiju Sitarju: "Kuhelj je uvedel v konstruiranje letal dosleden znanstveno-inženirski pristop in je tako končal prejšnjo pionirsko fazo, ki se je zvečina opirala na občutke in izkušnje. Pri tem delu je moral izhajati iz skromnih gmotnih razmer, kljub temu pa je skušal dosegati mednarodno raven, kar je lahko zmogel le strokovnjak vrhunskih sposobnosti in znanja."

(obletnica meseca 11_2002)