Ivan Jožef Tomažič

 * 1. avgust 1876, Miklavž pri Ormožu, † 26. februar 1949, Maribor

Na 57. rojstni dan prevzel vodstvo škofije

Rodil se je 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu kot peti sin Antona Tomažiča in Marije roj. Ozmec. Doma so živeli "bolj v pomanjkanju, kakor v obilici", kot je sam zapisal. Starši so svojim otrokom posredovali bogastvo krščanskih vrednot, iz katerih so tudi sami črpali moč za življenje. Po končani ljudski šoli v Miklavžu je po posredovanju dobrotnikov, posebej kaplana Jožefa Mlaska šel na gimnazijo v Ljubljano (iz hvaležnosti do kaplana je svojemu krstnemu imenu Ivan dodal Jožef). Tik pred maturo mu je umrla mama. Odločil se je za mariborsko bogoslovje, kjer se je v letih 1895-1899 pripravljal na duhovniško službo. Mašniško posvečenje je prejel 5. decembra 1898, ko je imel komaj dvaindvajset let. Za novomašno geslo si je izbral izrek sv. Frančiška Regisa: "Ne jaz, ampak Bog", ki si ga je že kot dijak izpisoval na svoje zvezke in knjige. Sam ga je razložil ob svojem škofovskem posvečenju: "Ker človek sam iz sebe nič ne premore, je njegovo delo prazno brez pomoči iz nebes. Zato mi bo življenjsko geslo isto, kakor sem si ga izbral ob mašniškem posvečenju: Ne jaz, ampak Bog. Bog bo dovršil, če se bo po meni kaj dobrega doseglo." Nekaj let je bil kaplan, potem je nadaljeval študije na teološki fakulteti v Innsbrucku in kot mlad doktor opravljal razne odgovorne službe na škofiji. Leta 1928 je postal pomožni škof in generalni vikar, leta 1933 pa škof-ordinarij.

Prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška

Ivan Jožef Tomažič si je, še preden je postal lavantinski škof, goreče prizadeval za beatifikacijo Antona Martina Slomška, ki je lavantinski škofijski sedež prenesel od Sv. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kot najtesnejši sodelavec škofa Andreja Karlina je leta 1926 postal prvi postulator za beatifikacijo škofa Slomška, kot škof pa je leta 1936 priredil Slomškove dneve, ki sodijo med največje verske prireditve takratnega časa, saj so na njih zbrali okoli 400.000 podpisov Slovencev za Slomškovo beatifikacijo. Skrbel je za to, da je komisija, ki ji je zaupal zbiranje gradiva in zasliševanje prič v postopku za beatifikacijo Antona Martina urno poslovala.

Delo je prav lepo steklo in verjetno bi se škofijski postopek uspešno končal, če ne bi nastopila vojna. Nadvse modra odločitev škofa Tomažiča je bila predčasna posvetitev novomašnikov leta 1941: na cvetno nedeljo, 6. aprila, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Po nacistični zasedbi Maribora in celotne škofije tega ne bi mogel več storiti. Bil je zelo preudaren in moder mož: glede kakšnih kočljivih zadev je sodelavcem svetoval previdnost. Rad je ponavljal: "Sicer pa mislim, ne se prenagliti!" Hitro pa je ukrepal v zadevah, ki so se mu zdele nujne. Z denarno pomočjo vse škofije je zgradil novo bogoslovno semenišče, dosegel, da je bila zavodu priznana stopnja visoke šole, razširil je poslopje dijaškega semenišča, poskrbel je za prenovo notranjščine stolnice. V skladu s svojim spravljivim značajem je poudarjal, da morata biti Cerkev in duhovščina nad političnimi strankami.

Sam na škofiji in še kaplan v stolnici

Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovščini, ker je stala na prvem mestu v boju Slovencev proti nemštvu. Škofova posredovanja za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Ko so nemški oblastniki zahtevali od njega, naj zaukaže, da se morajo odslej cerkvena opravila vršiti v nemškem jeziku, je škof odvrnil: "Tega ne morem odrediti. Verniki lavantinske škofije so Slovenci, nemščine ne razume na podeželju niti dva odstotka vernikov." Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 starih in onemoglih duhovnikov, ki jim je priskočilo na pomoč nekaj nemško govorečih duhovnikov iz sosednje graške škofije. Okupator je upal, da bodo ti duhovniki pomagali ponemčiti Štajersko, toda večinoma so sočustovali z zatiranim slovenskim ljudstvom. Škofu so odvzeli pisarniško osebje, tako da je več kot tri leta osrednjo upravo škofije vodil sam. Razen tega je bil "pomožni kaplan" v stolnici, kot je sebe imenoval.

Nedeljo za nedeljo je imel v stolnici dve maši ter bil dolge ure na voljo spovedancem iz mesta in s podeželja. Na široke je odprl vrata škofijskega doma in sprejemal ljudi, ki so bili potrebni tolažbe in pomoči. Z globoko hvaležnostjo Bogu je pozdravil konec vojne: "Naše molitve, naj Bog skrajša dneve vojne preizkušnje, niso bile zastonj," je pisal vernikom. Razmeroma čil in zdrav je 1. avgusta 1946 obhajal svojo sedemdesetletnico, sredi leta 1947 pa ga je zadela kap. Več mesecev ni mogel maševati, potem pa si je toliko opomogel, da je sede 5. decembra 1948 daroval zlato mašo, 26. februarja 1949 pa je dokončal bogato daritev svojega življenja.

(obletnica meseca 08_2006)