Lovro Kuhar

* 10. avgust 1893, Podgora, † 18. februar 1950, Maribor.

Luč sveta je zagledal 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti v Podgorju kot prvorojenec gostača Johana Kuharja in gruntarske hčere Marjete Krautberger. Naslednjega dne je v župnijski cerkvi sv. Marjete v Kotljah prejel sveti krst. Otroštvo je bilo hudo, kajti mlada družina se je pogosto selila. Oče Johan, tesar, politično razgledan, narodno borben, je iskal kraj, kjer bi živeli na svojem. To mu je uspelo šele leta 1911, ko je kupil Prežihovo bajto in nekaj zemlje. Voranc je pozabil na bedo in revščino, ko je dobil v roke knjige - mohorjevke. "V našo družino so knjige te družbe zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zgodaj začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal." Iz hvaležnosti do svoje prve 'učiteljice' se je po letu 1945 z vsemi močmi trudil, da Mohorjeva ostane pri življenju.

Svoj prvi spis - črtico Petkov Cenc - je videl natisnjeno leta 1909 v listu Domači prijatelj, ki je izhajal v Pragi in ga je urejala slovenska pisateljica Zofka Kvedrova. Ko mu je bilo sedemnajst let, je z nekaj drobiža v žepu pobegnil od doma v Trst, da bi šel v Ameriko, pa so ga na ladji odkrili in poslali na suho. Koroški rojak dr. Franc Kotnik ga je spravil v Krekovo zadružno šolo v Ljubljano. Krek je nadarjenemu fantu priskrbel štipendijo, da je lahko šel na višjo zadružno šolo na Dunaj. Kot množici mladih ljudi, je tudi Vorancu prekrižala načrte prva svetovna vojna. Poslali so ga na fronto, odkoder je prebegnil k Italijanom (tam je dobil snov za svoj roman Doberdob). Domov se je vrnil leta 1919. Kmalu je dobil zaposlitev v železarni na Ravnah, kjer je postal računovodja Bratovske skladnice. Hotel se je boriti za pravičnejši svet, zato se je oklenil komunistične ideje in v železarni ustanovil partijsko celico. Po šestojanuarski diktaturi leta 1929 je bil prisiljen pobegniti v tujino. Pustiti je moral ženo Micko, s katero se je bil poročil 3. marca 1924, z dvema hčerkama: sedemletno Vido in petletno Mojco (ta živi v Domžalah in pri njej je 93- letna mati). Leta 1939 se je vrnil domov, toda živel je v ilegali. Med vojno so ga Nemci poslali v Mauthausen, njegove najbližje pa v druga taborišča. Po vojni so se stari komunisti iskrenega 'koroškega medveda' Voranca kar nekam bali. Dodelili so mu domačijo na Prežihovem (Preškem) vrhu, obenem pa ga izrivali iz javnega življenja. Pri tem jim je pomagala bolezen, ki je srkala njegove življenjske moči in jih do kraja izpila 8. februarja 1950.

(obletnica meseca 7/8_1993)

 

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh