Jurij Dalmatin

 * okoli 1547, Krško, † 31. avgust 1589, Ljubljana

Na podlagi njegovih izvirnih zapisov življenjepisci sodijo, da je Jurija Dalmatina odlikovala požrtovalna navdušenost za idejo, vztrajnost pri delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. V dobrš­ni meri so mu to narekovale skromne razmere, iz katerih je izšel. Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem, kjer je njegov oče po vsej verjetnosti izvrševal kakšno obrt. Priimek pove, da je njegov rod izviral iz Dalmacije, oče pa je bil že "poslovenjen" in Jurij se je dosledno podpisoval Dalmatin. Do osemnajstega leta se je šolal v domačem kraju pri Adamu Bohoriču in pod njegovim vplivom postal protestant. Zaradi svojega blagega značaja in učenjaške usmerje­nosti je v svojih "polemikah" s katoličani nastopal vedno zelo umirjeno. S podporo deželnih stanov, ki sta mu jo posredovala Trubar in Krelj, je šel študirat na Wurttemberško: najprej v "sa­mostanko" učilnico v Bebenhausen, kjer je končal latinske šole in se pripravil za vpis na univerzo v Tubingenu, kjer je po študiju filozofije in teologije dosegel naslov magistra s tezo Disputa­cija o katoliški Cerkvi in katoličanih (1569). Revni starši ga med študijem niso mogli podpirati, zato je zanj skrbel Primož Tru­bar, ki ga je tudi uvajal v slovstveno delo.

Že kot študent si je zadal nalogo, da bo prevedel celotno Sveto pismo. Ko je leta 1572 prišel v Ljubljano za pridigarja, je s sabo prinesel prevod začet­ka Svetega pisma (pet Mojzesovih knjig). Na Slovenskem je oprav­ljal pomembne službe: bil je med nadzorniki stanovske šole, član kranjskega cerkvenega sveta, vizitator. Leta 1585 je dobil župni­jo Škocjan pri Turjaku. 31. avgusta 1589 je nandoma umrl v Ljubljani.

Prvo Dalmatinovo slovensko besedilo - pesem Ena srčna molitev zoper Turke - je bilo natisnjeno v Trubarjevi pesmarici 1567. Že tedaj se je pripravljal na prevajanje vsega Svetega pisma. Leta 1575 je Janž Mandelc v Ljubljani ustanovil tiskarno in prvi tisk v njej je bil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah.

Dalmatin je pri Mandelcu tiskal več knjig (Mojzesove knjige, Ta celi katekizem, Salomonove pripovesti, Katekizem) v želji, da bi deželne stanove pridobil za tisk svojega prevoda Biblije, ki ga je dokončal leta 1578. To velikansko delo je opravil v desetih letih sam, brez slovenske šole, brez slovarja in slovnice. Vendar pa je ustvaril "jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil. Dalmatin je imel jezik v oblasti in bil tudi spreten oblikovalec novih besed. Zato še danes občudujemo bogastvo njegovih izrazov in izklesani, gladki slog" (Mirko Rupel). Leta 1578 so deželni predstavniki Kranjske, Koroške in Štajerske načelno sklenili, da bodo skupno izdali slovensko Biblijo. Do izdaje pa še ni prišlo tako kmalu. Avgusta 1581 se je v Ljubljani zbrala revizijska ko­misija, ki je Dalmatinov prevod pregledala in ga po dveh mesecih dela potrdila. S tiskanjem v Ljubljani ni bilo nič: spomladi 1582 je namreč moral tiskar Mandelc zapustiti Ljubljano. Iskali so ti­karja v Nemčiji. Najugodnejša je bila ponudba knjigarnarja Selfi­scha v Wittenbergu, ki je v petih mesecih - do 9. novembra 1583 z letnico 1584 - natisnil 1500 popolnih in 25 nepopolnih primer­kov Biblije. Tisk in korekture sta vodila Dalmatin in Bohorič. Lahko sta bila ponosna na knjigo, ki po lepem tisku in dobrimi lesorezi prekaša vse druge slovenske knjige 16. stoletja.

Zaradi vezave in prevoza dragocene knjige sta Dalmatin in Bo­horič še nekaj časa ostala v Wittenbergu. Prve izvode, namenjene za darila dobrotnikom, so vezali posebno lepo. Celotno naklado so porazdelili takole: Kranjska je dobila 870 izvodov, Štajerska 330, Koroška 300 (danes je ohranjenih 66 primerkov). Kako Biblijo spra­viti v domovino, da bi jih avstrijske oblasti ne zaplenile? Dal­matin je odločil, naj se razpošlje spočetka le del naklade in si­cer po različnih poteh. Knjige so spravili v sode in jih vsebino označili kot trgovsko blago.

Z Dalmatinovo Biblijo so slovenski protestanti dobili glavno knjigo, ki jim je bila v smislu protestantskega načela, naj vsak­do bere Sveto pismo v materinem jeziku, potrebna. Čeprav Dalmati­nu ni šlo za to, da bi čim bolje prevedel slovensko iz grškega in hebrejskega izvirnika, temveč se je trudil, da bi čim natančneje poslovenil Lutrov nemški prevod, je s svojo Biblijo postavil temelj slovenskemu pismenemu jeziku. Na začetku Biblije je nemško posve­tilo, ki hvali slovenski jezik, sledi obširen slovenski predgovor, ki je dogmatična razprava o razlikah med staro (katoliško) in no­vo (protestantsko) vero; sledi neke vrste "slovarček".

"V proti­reformacijski dobi je bila Dalmatinova Biblija glavna knjiga, ki je imela za slovenske pisatelje normativno veljavo. Obenem je o­pozarjala katoliške kroge od prvega dne, ko se je pojavila med Slovenci, naj si vzamejo požrtvovalnost protestantov za zgled in si omislijo tudi sami izdajo slovenske Biblije" (France Kidrič). Dalmatina je pri vsem njegovem knjižnem delu poleg verske vneme vodila tudi iskrena domovinska ljubezen.

(obletnica meseca 08_1999)