Maks Pleteršnik

 * 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece

Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.

V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. "Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo," sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: "Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom" (Franc Jakopin).

obletnica meseca 09_1993

 

Zajemi vsak dan

Če odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.

(Matejev evangelij)
Četrtek, 21. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh