Lambert Ehrlich

 * 18. september 1878, Žabnice, † 26. maj 1942, Ljubljana

Ehrlich Lambert1»Pravični bo, ko umrje, obsodil živeče hudobneže... Plašni bodo postali pri obračunu svojih pregreh, tožile jih bodo v obraz njih krivice.« Te misli iz svetopisemske Knjige modrosti, nanašajoče se na edino neprizivno sodbo - božjo, ki ji nihče ne more uiti, so natisnjene na podobici, ki je izšla v Ljubljani pred petdesetimi leti v spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti slovenske univerze. Kot duhovni voditelj študentov in vplivna katoliška osebnost je bil trn v peti partiji, ki si je prisvajala vodilno vlogo v boju slovenskega naroda proti okupatorju, da bi po vojni vzpostavila svojo oblast. Najeti morilec je 26. maja 1942 pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti v Ljubljani ustrelil prof. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica, ko sta se vračala od maše.

Ehrlich Lambert5»Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta« je zapisal v Mohorjevem koledarju 1945 njegov urednik dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof). »Vsako stvar, ki je bila važna za božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.«

Zasnove vseh svojih bogatih darov je prejel v domači hiši – pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal pod Koroško), kjer je zagledal luč sveta 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. V njihovi hiši je bila tudi gostilna in pošta. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, do začetka tega stoletja najbolj sloveča slovenska božja pot, kamor je Lambert v mladih letih pogosto romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je velikokrat predaval na višarskih dijaških tečajih. Skrbna mati Magdalena in razgledani oče Ivan sta svojim otrokom priskrbela dobro vzgojo. Lambert se je po zgledu svojega starejšega brata Martina (1871–1929) odločil za duhovniški poklic. Po končani ljudski šoli v Žabnicah, je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije.

Ehrlich Lambert4Poln mladostnega ognja je šel na delo med svoje koroške rojake: deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa je postal škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu, se je z vsem srcem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško (1907), ki (v malo spremenjeni obliki) obstaja še danes. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu ustanovil slovenski katoliški dijaški dom (1910). Brata sta v bogoslovcih budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake na sestankih, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in jih opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919-1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav (o verovanju in kulturi avstralskih staroselcev).

Ehrlich Lambert2Pridobil si je ugled mednarodno priznanega strokovnjaka in kot tak je leta 1922 postal profesor primerjalnega bogoslovja in apologetike na teološki fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani. Uvedel je nov študijski predmet –misijologijo (za misijone je ogrel svojega nečaka Janeza in nečakinjo dr. Elo). Njegovi študenti na teološki fakulteti ga imajo v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika, ki je pred predavanjem kleče molil. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, je profesorja Ehrlicha postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili 'zmešanec'). Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu 'Straža v viharju'). 'Stražarji' so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je kot 'veliki stražar' stopil v borbo za nov narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica. Na preprosto marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis 'duhovnik božji'. Po vojni so njegov grob oskrunili: nova oblast je Ehrlichove posmrtne ostanke ukazala odpeljati v neko brezno na Notranjskem.

(obletnica meseca 06_1992)

 

Zajemi vsak dan

Ko grem čez žitna polja, / vidim, kako se vse zlati. / Tisoč misli v meni se zbudi: / jasnina otroških oči, / srce, ki Tebe si želi.

(Anka Kogelnik)
Ponedeljek, 21. Oktober 2019
Na vrh