Edvard Kocbek

 * 27. september 1904, Sveti Jurij ob Ščavnici, † 3. november 1981, Ljubljana

"CERKEV MI JE BILA DOMAČA KOT ROJSTNA HIŠA"

Kocbek Edvard1Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, slovenske pokrajine, ki je rodila nad sto duhovnikov in razumnikov, med njimi psihologa dr. Antona Trstenjaka, politika dr. Antona Korošca, jezikoslovca Frana Miklošiča, pisatelja Ksaverja Meška, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, pisatelja Stanka Cajnkarja. Njegov rojstni kraj je Sv. Jurij ob Ščavnici, današnji Videm, kjer je zagledal luč sveta 27. septembra 1904. 0 svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu, leta 1974 pa je izšlo v knjigi Svoboda in nujnost, s katero je celjska Mohorjeva počastila pisatelja ob njegovi sedemdesetletnici. Oče je bil organist, živeli so v tuji hiši, obdelovali so nekaj zemlje, vendar so tolkli revščino. Pa vendar je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, "očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov".Ko je moral oče k vojakom in na fronto, je Edi odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru.

Kocbek Edvard2Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je iz protesta zoper krivico v hiši, ki ni bila poravnana, izstopil. Odšel je v Ljubljano študirat romanistiko, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet. Po diplomi leta 1930 je šele naslednje leto dobil službo in sicer v Bjelovaru na Hrvaškem, ker je bil v Sloveniji zaradi svojih naprednih idej nezaželen.

"Z ŽIVO VERO SMO SE VRAČALI K EVANGELIJU"

Kocbek Edvard5Lista Križ na gori in Križ sta bila glasili tedanje katoliške slovenske mladine, povečini vključene v križarsko gibanje. O svojem delovanju v tem času je Kocbek v pogovoru za Ognjišče ob svoji sedemdesetletnici povedal, da so si mladi kristjani, vključeni v to gibanje, prizadevali za to, da so "v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij." Iz Bjelovara je bil prestavljen v Varaždin, kjer je spoznal svojo ženo Zdravko, s katero se je leta 1936 poročil. Dve leti poprej je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma (France Pibernik). Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.

Leta 1937 je v Domu in svetu izšlo njegovo Premišljevanje o Španiji, s katerim je, kot pravi sam, "razburil konservativno klerikalno in liberalno ozračje ter cerkvene kroge", predvsem pa povzročil "naglo ločevanje kulturnih duhov" na Slovenskem. Navezal je stike s mladimi francoskimi katoliškimi misleci (personalisti), s španskimi republikanci in tudi z nekaterimi slovenskimi komunisti.

"NIMAM SE ZA POLITIKA, SEM MISLEC IN UMETNIK"

Kocbek Edvard3Kocbek je s svojimi spisi že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. "Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače," je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).

Leta 1951 je izšla njegova zbirka štirih novel Strah in pogum; ki je sprožila krivične ocene in je bila (težko pričakovani) povod, da so ga upokojili in prisilili k umiku iz političnega življenja. Silovite politične obsodbe je bil deležen zaradi svojih odkritih besed o množičnem poboju domobrancev v Kočevskem Rogu po že končani vojni v intervjuju z Borisom Pahorjem v jubilejnem zborniku Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (Trst 1975).

Kocbek Edvard8Kocbek je vse življenje pisal dnevnik. Zadnji zapis (31. decembra 1978) se končuje z besedami: "Vse bolj sem sam..." Zadnje mesece je v odsotnosti preživel v domu za starejše na Bokalcah, kjer je 3. novembra 1981 umrl.

(obletnica meseca 09_2004)

 

 

Zajemi vsak dan

O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil.

(prerok Izaija)
Ponedeljek, 14. Oktober 2019
Na vrh