Janez Pucelj

★ 28. avgust 1890; Ribnica – Gorenja vas; † 12. oktober 1964, Ljubljana – Ježica

"Dajte plug mi, dajte brano, / dajte mi sejalnico"

Pucelj Janez2Tako je Janez Pucelj zapisal v eni svojih pesmi, ko je bil že duhovnik – "sejalec na božji njivi". Rodil se je 28. avgusta 1890 v Gorenji vas pri Ribnici. Po končani osnovi šoli v Ribnici je opravil šest gimnazijskih razredov v Ljubljani, zadnja dva pa v Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Potem je v Ljubljani študiral bogoslovje ter bil 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej pet let kaplan v Šmarjeti na Dolenjskem, nato eno leto v Cerknici ter štiri leta na Blokah. Leta 1928 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Cerknico.

Pucelj Janez1»Dobro se spominjam, kako sem bil vesel skupaj z mnogimi mladimi in starejšimi in starimi, ko je pristopil k oltarju novi, sveži, očitno zelo pobožni župnik; pridigar z bogato in živahno vsebino, prežeto s toplino, vendar pa ne mehkobnim čustvom; s precej ribniško pobarvano in včasih tudi šegavo govorico,« je zapisal dr. Anton Strle, takrat trinajstletni deček. Pri Sv. Vidu je ostal pet let. Za sabo je pustil lepo urejeno župnijsko cerkev, ki jo je bil našel zanemarjeno. Leta 1933 je odšel za župnika na Ježico; za ježensko župnijo ga je škofu Rožmanu priporočil pisatelj Finžgar, ki ga je želel imeti blizu zaradi njegovega sodelovanja v vseh takratnih verskih listih. Na Ježici je oral globoke brazde in sejal seme božje besede vse do svoje smrti – do leta 1960 kot župnik, zadnja štiri leta kot pomočnik.

Pucelj Janez4Bil je goreč dušni pastir. Svoje vernike je hranil s kruhom božje besede z odličnimi pridigami, na katere se je vestno pripravljal in jih v celoti pisal. V predvidevanju, da bo župnija rasla, se je lotil povečave nove župnijske cerkve, ki je bila posvečena 1. maja 1960. Dobra štiri leta zatem, 12. oktobra 1964, ga je Gospodar življenja sprejel v nebeško svetišče.

"Kot školjka ob morju je moje srce ..."

Pesniti je začel zelo zgodaj; kot sedemnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve pesmi v Domačem prijatelju pod psevdonimom Bogumil Gorenjko; z istim pesniškim imenom ga srečujemo pozneje tudi med sodelavci Mohorjevega koledarja. Skupina novomeških gimnazijcev je v šolskem letu 1910/11 izdajala list Izpod Gorjancev (živel je samo eno leto), ki mu je bil pesnik Jože Cvelbar pisar in risar, Janez Pucelj pa je glavni pesnik.

Pucelj Janez5 Kot bogoslovec je svoje pesmi objavljal v Dom in svetu in v Mentorju. »Njegova pesem se naslanja na slovensko moderno, posebno na Murnovo romantično domačijstvo, ki se je v Pucljevem novomeškem krogu zavestno razvila v posebno vaško idiliko, v pesem kmečkih domov in polja, dobrovoljnosti in preproste lepote,« je sodil literarni zgodovinar France Koblar. S tem romantičnim domačijstvom so prežete tudi njegove črtice, ki jih je objavljal v Mentorju. Pucljevo poznejšo pesem in prozo označuje versko vzgojna misel. Vendar se tudi v teh letih ni čisto izneveril pesmi kmečkih domov in poljá. Poleg pesmi in črtic je objavil več podlistkov (povesti v nadaljevanjih) v Slovencu in Bogoljubu.

Pucelj Janez6S področja versko vzgojnega pisanja so znani njegovi prispevki v Angelčku (Otroci se pogovarjajo s koledarjem, Otroški brevir). Duhovnikom je zapustil knjigo Kateheze za prvence (1943), za otroke je pripravil molitvenik Jezus, moj prijatelj (1944). Obsežno je njegovo prevajalsko delo (prevajal je predvsem iz nemščine). Zadnja leta svojega življenja je sodeloval z verskimi članki pri Oznanilu in Družini. Zadnja knjiga, ki jo je prevedel, je bila Hema Krška pisateljice Dolores Vieser, ki je izšla pri Mohorjevi v Celovcu (1957), ponovno pri Družini v Ljubljani (1988).

Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi

Pridigo ob novi maši Antona Strleta, uglednega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani in slovenskega svetniškega kandidata, je Janez Pucelj začel z besedami evangelista Janeza: »Bil je človek, od Boga poslan – ime mu je bilo Janez! –Ni bil on luč, ampak je prišel, da bi pričeval o luči« (Jn 1,8).

Pucelj Janez7»Ne da bi hotel govoriti o sebi, je govoril o sebi, ko je nakazal toliko stvari, ki so vzburkale srca in duhove njegovih nekdanjih poslušalcev in spovedancev in učencev, ki so od Janeza Puclja prejeli toliko luči ...« Pastirček Anton Strle si je zapomnil njegov recept proti grehu kletvine: »Ko zavračate krave in junce na paši, ko morate zakričati nad njimi, recite: "Tavžent mačkov!" pa vam ne bo treba nikoli imenovati hudobnega duha.« Otroke je po verouku vodil v cerkev pred Najsvetejše in jih učil tudi od daleč pozdravljati Jezusa v tabernaklju. Pri pobožnosti križevega pota v postu, je na prižnici molil naprej in se mu je "od ganjenosti za dalj časa ustavilo in je dobesedno kar pretresljivo jokal; podobno kdaj tudi pri molitvah na pokopališču popoldan na Vse svete".

Pucelj Janez8Svetniški Anton Strle mu je bil posebej hvaležen za to, da mu je omogočil priti do duhovniškega poklica. Ko je bil prestar za redno šolanje, ga je eno leto učil latinščine, nemščine in drugih predmetov, da je uspešno opravil izpit in bil sprejet na škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Na dan izpita je župnik Pucelj prišel v njihovo hišo in prosil, da so skupaj molili za njegov uspeh. Ko je stvar uspela, je Antonu veselo rekel: »Sčasom boš še za ministra ...« »Seveda nisem nikoli niti mislil niti res postal minister. Pač pa se ne morem in se ne bom mogel nikoli dovolj zahvaliti Bogu za tako rekoč nezaslišano velikodušnost Janeza Puclja.«

(obletnica mesca 10_2014

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh