Peter Podreka

* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska

Podreka Peter1Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je "nenavadno bistre gla­ve", zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhov­nika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. "V tej razsežni, a ne baš lahki službi," pričuje Trinko, "je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru." Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je "z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev," piše Trinko, "je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja."

Podreka Peter2V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali "kaplan", ni­koli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. "Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje," pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili "gentiluomo della mon­tagna" (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. "Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Be­neškem in jo v drugih vzbudil" (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in roko­delske novice, ki so izhajale v Ljubljani.

Podreka Peter3Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri nje­gove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je "lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca". Med ljudstvom je širil slo­venske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške do­movine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: "Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste."

Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pes­mic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mne­nju je njegova najboljša pesem "Slovenija in njena hčerka na Be­neškem" (Soča 1871), najbolj znana pa je "Slavjanka na Beneškem" (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pe­vovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: "Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom." Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Vo­larič je uglasbil Podrekovo pesem "Kobariškim pevkam" (Sloven­skim mladenkam).

Podreka Peter4Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: "Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadško­fije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in priredit­ve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi." Njegovo li­terarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: "Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spra­vil na pravo pot."

obletnica meseca 11_1999

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh