Andrej Snoj

* 2. december 1886, Ljubljana; 29. december 1962, Jesenice

Življenjske postaje železničarjevega sina

Betlehem - rojstni kraj Andreja Snoja je bil Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče železničar - progovni delavec. Rodil se je 2. decembra 1886. Kmalu po njegovem rojstvu je oče "napredoval" v železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta druga postaja je bila Andrejev Nazaret, kraj, kjer je - kot njegov ljubljeni Gospod (pri predavanjih je namesto imena Jezus vselej dejal "naš Gospod" in se pri tem rahlo priklonil) - "napredoval v modrosti, rasti in milosti" (Lk 2,52). Tam je družina z osmimi otroki ostala do očetove upokojitve leta 1917. Prve požirke šolske učenosti je srkal v Lescah in nato v Radovljici. Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1898-1906) in že od drugega razreda dalje se je vzdrževal sam z instrukcijami, kajti očetova plača je bila skromna, potrebe družine pa velike. Dijak Andrej je na lastni koži občutil socialne krivice in bil je med zvestimi Krekovimi učenci. Po maturi leta 1906 se je vpisal na visoko bogoslovno šolo v Ljubljani. Julija 1910 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah. [kof Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil eno leto prefekt na škofijski gimnaziji v Šentvidu, potem pa šest let (1914-1920) profesor verouka na državni realki v Idriji. Zadnja postaja njegovega življenja je bila Ljubljana, kamor je prišel na povabilo novo ustanovljene slovenske univerze. Od leta 1920 pa vse do svoje smrti (tudi po državni upokojitvi leta 1952) je na teološki fakulteti predaval predmete, povezane s študijem Nove zaveze. Vmes se je strokovno izpopolnjeval: najprej na Bibličnem inštitutu v Rimu (1922-1923), nato pa na Biblični šoli v Jeruzalemu ter na potovanjih po svetopisemskih deželah Palestine, Sirije in Egipta (1935-1936). Ta potovanja je popisal v poljudnih črticah, ki so izšle v knjigi Križem po Palestini (1938). Ob svojem marljivem znanstvenem delu je dr. Andrej Snoj rad priskočil na pomoč v dušnem pastirstvu. "Spovedoval sem in pridigal, kjer koli so me naprosili. Saj sem bil za to posvečen!" Dolga leta je bil "kaplan dobrovoljec" pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato pri uršulinkah. Jeseni leta 1962 je zbolel in 29. decembra tega leta je v jeseniški bolnišnici prestopil prag večnosti.

Predavanja - srečanja z "našim Gospodom"

Pisec spominskega članka v Družini je ob njegovi smrti lepo označil njegovo profesorsko delo: "On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim." Tedanji dekan teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar je dodal: "V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in postrežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja." Razlagati Gospodovo veselo oznanilo je bilo njegovo glavno opravilo več kot štirideset let. Njegovo ime pa je neločljivo povezano s prevajanjem Svetega pisma Nove zaveze iz izvirnega grškega besedila, pri katerem sta sodelovala Frančišek Jere in Gregorij Pečjak. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela; Andrej Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za Apostolske liste in Razodetje (1929). Ta prevod Nove zaveze je izšel še trikrat: 1937-1939, 1948 in 1961. "Vesel sem, da je bila ta sveta knjiga tiskana in je danes v rokah slovenskega ljudstva." Prvo izdajo Evangelijev in Apostolskih del je pospremil s kratkim uvodom, kjer piše, da so "posamezne knjige Svetega pisma po obliki preproste, kakor je preprosta človeška govorica... toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strinjajo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src - govori pač Bog sam, ki je srca ustvaril". Po drugi izdaji Nove zaveze je za njeno boljše razumevanje pripravil knjigo Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (Ljubljana 1940), ki jo je sestavil kot učbenik za slušatelje teološke fakultete, vendar je pisana "kratko in poljudno", da je bila "dostopna tudi manj izobraženim bralcem". Sredi vojne vihre (1943) je sestavil "evangeljsko harmonijo": pripoved posameznih evangelistov je uskladil tako, da pred nami lepo zaživi Jezusov lik. Knjižici majhne oblike (9x13 cm) je zaželel, da "bi bila sprejeta z isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelijev, in naj bi v času strašnih vojnih grozot... vsem, ki se bodo vanjo zatopili, kazala pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen". Pisal je tudi strokovne razprave. Njegova velika zasluga je, da je v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju odkril staroslovanski glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum in napravil seznam vseh staroslovenskih rokopisov, ki jih je našel v tamkajšnji knjižnici (38) in o tem napisal tehtno razpravo, objavljeno leta 1936 v Bogoslovnem vestniku. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

(obletnica meseca 12_1996)

Zajemi vsak dan

Če je bogastvo dobrina, ki jo je vredno želeti v življenju, kaj je bogatejše kakor modrost, ki deluje v vsem?

(Knjiga modrosti)
Sreda, 26. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh