Vladimir Levstik

* 19. januar 1886, Šmihel nad Mozirjem, † 23. december 1957, Celje

ŠOLO JE NADOMESTILA NADARJENOST
Levstik Vladimir1»Vladimir Levstik je bil genialen samouk, ki ni dovršil niti gimnazije,« je o njem zapisal literarni zgodovinar Anton Slodnjak. Rodil se je 19. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem, kjer je tedaj služboval njegov oče učitelj. Že leto dni po njegovem rojstvu se je družina (imel je še tri sestre, dve sta postali učiteljici) preselila v Andraž nad Polzelo, kjer je preživljal otroška leta. Po osnovni šoli se je vpisal na celjsko nemško-slovensko gimnazijo, toda na očetovo željo je odšel v Maribor, kjer naj bi se pripravljal na duhovniški poklic. Kmalu pa je spoznal, da te očetove želje ne bo mogel izpolniti, zato se je vrnil na celjsko gimnazijo. Leta 1903 se je tako sprl z očetom, da je odšel v Ljubljano in skušal tam nadaljevati šolanje. Bil je brez vsake finančne podpore, zato je zaradi bede opustil študij in si služil kruh s peresom kot pesnik, pisatelj, prevajalec in časnikar. S honorarjem od prevoda romana Ponižani in razžaljeni ruskega pisatelja Dostojevskega je v letih 1906/1907 bival v Parizu in to je vidno vplivalo na njegovo mladostno ustvarjanje. Leta 1910 ga je pritegnilo jugoslovansko nacionalistično gibanje s protiavstrijsko ostjo, zato so ga leta 1915 internirali v Mittergrabern pri Dunaju, kjer je ostal do leta 1917. Levstik Vladimir2Od tam je odšel najprej v Prago, nato pa v Ljubljano. Leta 1919 se je poročil in se naselil v Stražišču pri Kranju. Prvo redno zaposlitev je dobil leta 1924, ko je postal urednik podlistka in mladinske priloge pri časniku Jutro. Tam je spoznal svojo drugo ženo Franko. Pred nemškimi okupatorji sta morala bežati iz Litije v Ljubljano. Med okupacijo se ni držal zaukazanega kulturnega molka, zato je bil po vojni v nemilosti. Čeprav so ga vedno bolj zapuščale moči in je skoraj oslepel, je delal do konca. Umrl je 23. decembra 1957 v Celju.


NJEGOV SLOG – PSIHOLOŠKI NATURALIZEM
V mladih letih je bil Vladimir Levstik upoštevan pesnik. V svojih pesmih, ki jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, je oboževal naravo, predvsem pa je bil samozavesten glasnik lastne svobode, moči in dejanja, ki jih navadno pojmuje mladostniško drzno. Njegove ljubezenske pesmi so bolj duha in domišljije vase zagledanega sanjarjenja kot izrez naravnega čustva. Njegovo pesniško ‘obdobje’ se je zaključilo leta 1910.
Levstik Vladimir4V svoji prvi pripovedni knjigi Obsojenci (1909) je v vseh novelah obravnaval motiv izobčenstva. Skušal je tekmovati s Cankarjem, toda njegove novele so v primerjavi s toplino Cankarjevih hladne. Leta 1914 je v Slovanu objavil novelo Janovo, družinsko zgodbo o propadu mogočne kmečke hiše in o preobrazbi študenta Jakoba, avtorjevega drugega jaza, ki je v nesebični ljubezni svakinje dozorel iz potepuha v bojevnika za družino in dom. Njegov slog pisanja je skrajno realističen. Med svojim bivanjem v internaciji je napisal svoja dva znamenita romana Gadje gnezdo in Zapiski Tine Gramontove. V prvem je prikazal najvišjo stopnjo človekove ljubezni do zemlje rednice in ljudi iste krvi v zgodbi kmečke vdove Kastelke, preudarne gospodinje in ljubeče matere, kateri je dal marsikatero potezo svoje matere in ji je delo tudi posvetil. Slovstvena smer romana Zapiski Tine Gramontove je psihološki naturalizem, zgodba neljubljenega in nezaželenega meščanskega dekleta. Njegovo zadnje izvirno delo je povest Dejanje (1936), ki v idejnem smislu pomeni obsodbo vseh totalitarizmov. Dogajanje je postavljeno v Silvanijo, deželo, ki je vsepovsod, čeprav je nikjer ni: gre za metaforo Evrope.


TUDI PREVAJANJE JE UMETNIŠKO USTVARJANJE
Levstik Vladimir5»Tudi prevajanje je bilo Levstiku posvečena služba literaturi in posebej še slovenskemu jeziku,« je zapisal Božidar Borko, ko ga je po njegovi smrti v reviji Jezik in slovstvo (8/1958) predstavil kot prevajalca. Vladimir Levstik se je s prevajanjem ukvarjal vzporedno z izvirnim ustvarjanjem, največ pa potem, ko je kot pisatelj umolknil. Po številu prevodov je prekosil večino slovenskih prevajalcev (‘zastavo’ nosi Janko Moder). Literarni zgodovinar Joža Mahnič navaja podatek, da nam je kot neutrudljiv delavec s svojimi prevodi posredoval 62 knjig 37 avtorjev. Svoje delo je opravljal z dvema načeloma: z ljubeznijo do slovenskega jezika in s spoštovanjem pisateljevega sloga. Levstik Vladimir3Prevajal je v glavnem iz ruskega, francoskega in angleškega jezika; prevajanju se je posvetil že kot srednješolec, kar predpostavlja njegovo temeljito znanje jezikov. Joža Mahnič sodi, da je največja zasluga Levstika prevajalca, da je “Slovencem bolj kot kdaj koli dotlej odprl zakladnico ruske literature, zlasti miselnost in lepoto klasikov njenega realizma”. Poslovenil je vsa najvažnejša dela Dostojevskega, Tolstoja, Puškina, Gogolja ... Prav prevode velikanov ruske književnosti je stalno pilil in predeloval. Od francoskih pisateljev je prevajal Flauberta (Madame Bovary), Balzaca, Zolaja ... od angleških oz. ameriških Stevensona, Defoeja, Scotta, Jacka Londona. Prvo pravilo, ki si ga je postavil,je bilo: vsako prevedeno besedilo naj bo takšno, kakor da je bilo napisano v našem jeziku. V svojih prevodih je popravljal zlasti hrvatizme. »Ti jezikovni popravki,« piše Božidar Borko, »jasno kažejo, da si je Levstik prizadeval kar se da izčistiti slovenščino, ki jo je nadvse ljubil in v kateri je videl svetinjo slovenskega človeka.«
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (1), str. 52

Levstik Vladimir6Levstik Vladimir7

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh