Božji služabnik Anton Vovk

Vovk Anton0Rožmanov  naslednik Anton Vovk, v pravnem pogledu ljubljanski pomožni škof (1946–1959), zatem rezidencialni škof ter nazadnje nadškof (1961–1963) pa je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka, ki mu posvečamo ta zapis ob petdesetletnici blažene smrti, je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.

 

 

Sto let za Francetom Prešernom v isti zibelki

Vovk Anton3»Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren,« je rekel škof Anton Vovk nahujskanim razgrajačem v Dolenjskih Toplicah. »Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.« Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Že zgodaj je izgubil oba starša: oče je umrl leta 1904, mati pa leta 1917. Dva razreda osnovne šole je končal na Breznici, naslednja dva in šest razredov gimnazije pa v Kranju, zadnja dva pa na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je novembra 1919 vpisal na Teološko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani. 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika.

Vovk Anton4 Tri leta je bil kaplan v Metliki, kjer so ga ljudje vzljubili zaradi njegovega sončnega značaja, zlasti pa zato, ker je bil odličen pridigar, spovednik in organizator. Leta 1926 je bil prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo njegovo glavno delo poučevanje verouka. Po odhodu župnika Matija Škerbeca v Kranj je škof Jeglič na željo vseh 1. decembra 1928 Antona Vovka imenoval za njegovega naslednika. Bil je najmlajši župnik v škofiji. Škofovo zaupanje je popolnoma opravičil s svojo bogato pastoralno dejavnostjo. Tržiški župnik je bil natanko štirinajst let (od 1. septembra 1926 do 1. septembra 1940). »Življenja, dela, veselja in skrbi sem doživel dosti. Bogu naj bo vse darovano, kateri naj mi bo ob sodbi za tržiška leta milostljiv.«

Težka bremena za močna ramena

Vovk Anton6Škof Gregorij Rožman je leta 1940 Antona Vovka poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Na njegova ramena, ki so bila močna, še krepkejši pa je bil njegov duh, je naložil razna bremena in službe. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja. S tem se je zanj začela trnjeva pot celjenja ran osiroteli škofiji in urejanje odnosov z državnimi oblastmi, ki so izsilile izjavo o lojalnosti, niso pa izpolnile nobene obljube za nemoteno delovanje Cerkve na duhovnem področju. Slovenska posebnost v vsej komunistični Jugoslaviji je bila, da so duhovniki za svoje dušnopastirsko delo potrebovali pristanek notranjega ministra in lokalnih oblasti. Odnose z oblastniki je zaostrilo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945, ki ga je podpisal tudi generalni vikar Anton Vovk.

Vovk Anton8V njem so škofje opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Začelo se je sistematično preganjanje generalnega vikarja Vovka. Ko ga je papež Pij XII. 1946 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, se je slovenska vlada čutila prizadeto, ker je bilo imenovanje sprejeto brez predhodnega posvetovanja z njo in brez njenega pristanka. Hoteli so preprečiti škofovsko posvečenje, ki je po posredovanju zvezne vlade bilo 1. decembra. Slovenska vlada ga ni priznala kot škofa in mu je dala vedeti, da se z njim pogovarja le 'kot z navadnim državljanom'. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji 'postavila na lastne noge' in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil.

Tudi v najtežjih urah je zaupal v Gospoda

Vovk Anton7Vovkovo škofovsko geslo 'V Gospoda zaupam'je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval tudi v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. O tem pričajo njegovi osebni zapisi od 1945 do 1953, ki so izšli v knjigi V spomin in opomin (Družina, Ljubljana 2003). Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.

Vovk Anton9Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje.

Trideseti ljubljanski škof in prvi nadškof

Vovk Anton10Po smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v ZDA je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 imenoval za tridesetega rednega (rezidencialnega) škofa ljubljanske škofije. Ko je končno dobil potni list, je škof Vovk januarja 1960 odšel v Rim, da opravi predpisan obisk pri papežu (ad limina). Papež Janez XXIII. ga je sprejel 1. februarja in srečanje, ki ga je škof opisal v pastirskem pismu po vrnitvi iz Rima, je potekalo v prisrčnem vzdušju. Izpustil je podatek, ki ga omenjajo priče tega srečanja. Ko se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, je Janez Dobri, ki je vedel za Vovkovo junaško pričevanje, odvrnil: »Jaz bi moral poklekniti pred vami!« Škof Vovk se je udeležil dveh sej pripravljalnega odbora in sodeloval je na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila. Nadaljevanja koncila ni dočakal.

Vovk Anton13Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. V svojem slavnostnem govoru je nadškof Vovk med drugim dejal: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.«

Duhovna oporoka svetniškega nadškofa

Vovk Anton14Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla pred petdesetimi leti, 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov. Dober teden dni pred svojo smrtjo, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, je svojemu tajniku Franciju Vrhuncu z bolniške postelje narekoval svojo duhovno oporoko, v kateri prepoznavamo njegove svetniške poteze.

»Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano ... Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme.

Vovk Anton15Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!« Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«

Vovk Anton2Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!

»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 5, str. 72.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh