20. november

LETA 1598 UMRL ADAM BOHORIČ

20 11 1598-Adam-BohoricPROTESTANT, SLOVNIČAR IN ŠOLNIK (* OKOLI LETA 1520)

Študiral jezikoslovje v Nemčiji, vodil svojo šolo v Krškem in na povabilo Trubarja prevzel vodenje stanovske šole (gimnazije) v Ljubljani. Napisal je šolski red in določil slovenščino za poučevalni jezik na začetni stopnji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste, ki je bila napisana v latinščini. Brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. V prvem delu je pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, v drugem pa skladnja, črkopis se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je ostala v veljavi dobrih dvesto let.

 

LETA 1752 ROJEN LEOPOLD LAYER

20 11 1752-Leopold-LayerBAROČNI SLIKAR († 1828)

"Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami," piše Emilijan Cevc, ki pove, da je "resnica manj legendarna"; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl leta 1828.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 05_1998

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič) ...

"Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!«

 

LETA 1785 ROJEN FRANC PIRC

20 11 1785-Franc-PircSADJAR IN SLOVENSKI MISIJONAR († 1880)

Rodil se je kmečkim staršem v Godiču blizu Kamnika, šole obiskoval v Kamniku in Ljubljani. Najprej je bil vikar v Beli Peči, pozneje v Pečah pri Moravčah in nazadnje v Podbrezju. Bil je dober organizator in gospodarstvenik, na Kranjsko je uvedel sadjarstvo. Tudi po sosednjih deželah je ljudi poučeval o gojitvi sadnega drevja in vinske trte, v Podbrezju je zasadil velike drevesnice. Dobil je naslov oče umne sadjereje. Baragova misijonska poročila dunajski Leopoldinski družbi in Baragova pisma svojcem, so ga tako prevzela, da se je odločil za ameriške misijone. Leta 1935 se je odpovedal župniji, zapustil Slovenijo in se napotil v Ameriko. Škof Rese ga je namenil za pomočnika Baragi v pokrajinah ob Velikih jezerih, in poleti 1838 ga je Baraga poslal na novo misijonsko postajo Grand Portage na SZ bregu Gornjega jezera med Indijanci rodu Očipve. Tu je kmalu zgradil cerkvico in šolo in poučeval staro in mlado v branju, pisanju, krščanskem nauku in petju, skušal pa jih je tudi gospodarsko dvigniti. Kupil jim je veliko mrežo za ribji lov in jih učil poljedelstva in sadjarstva. Leta 1845 je dobil za pomočnika Ignacija Mraka. Povsod, kjer je deloval, je začel sam z malim gospodarstvom, predvsem zaradi Indijancev, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike in jih izkopal iz hude bede. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim iz domovine preskrboval razna semena, začel v veliki množini saditi krompir, ki se je dobro obnesel in postal glavna hrana; seznanil jih je z živinorejo in jim za nje pospeševanje dobival podpore. Ko je bila leta 1851 v državi Minnesoti ustanovljena nova škofija St. Paul, ga je tamkajšnji prvi škof Jožef Cretin povabil k sebi in začel je misijon Crow Wing, postavil cerkev in šolo in misijonaril med Indijanci in belimi naseljenci, ki so v trumah drli v to rodovitno deželo, kamor je privabil tudi slovenske naseljence. 1857 mu je prišel na pomoč misijonar Lovrenc Lavtižar iz Kranjske gore, pomanjkanje misijonarjev se je vedno huje čutilo, zato se je 79 let star odpravil v Evropo in s seboj v Ameriko peljal mlade misijonarje (16). Zaradi starosti in težav z zdravjem se je 1973 (88 let star) poslovil od Amerike in doma bival pri frančiškanih v Kamniku, leta 1874 pa se je preselil v Lj., kjer je stanoval v stolnem župnišču. Umrl je v svojem 95. letu in bil pokopan pri Sv. Krištofu, država Minnesota je po njem imenovala mesto Pierz in 20. maja 1885 se je v St. Cloudu, slovesno obhajala stoletnica njegovega rojstva. Ob Baragi in Knobleharju je eden največjih naših misijonarjev.

več:
S. Čuk, Franc Pirc (1785-1880): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 86-87.

njegova misel:

  • Lepo sadje nas tedej razveseli, nam k živežu pomaga, nam premoženje poviša in nas v hudi letni lakote varje.

 

LETA 1813 ROJEN FRANC MIKLOŠIČ

20 11 1813-Franc-MiklosicFILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST († 1891)

Prlekija (po narečni besedi 'prle', t.j. 'prej'), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze.

več:
S. Čuk, Fran Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.
S. Čuk, Fran Miklošič (1813-1891): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 34-35.

 

LETA 1845 UMRL MATEVŽ RAVNIKAR

20 11 1845-Matevz-RavnikarDUHOVNIK IN ŠKOF IN PREŠERNOVA "PUŠČICA" ( * 1776)

Profesor Matevž Ravnikar, kasneje tržaško-koprski škof (1830-1845), je pisal zelo lepo slovenščino. Iz stare slovanščine je hotel oživiti deležnika na -vši in -ši, zato je Prešeren vanj spustil strelico: "Gorjancev naših jezik potujč'vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši."

"Res je sicer, te moje bukve niso zavolo kranjšine, ampak zavolo lepiga navuka pisane. Pa kdo nima raji, de se mu koščik tudi beliga kruha iz lepe rute po perilu, kakor iz vmazane nagnusne cunje poda? Jelite, otroci, še jedli bi ga ne? Ravno zato, ker je lepi navuk meni in vam le teljko per serci, tudi mislim, da ga moremo v lepo, čedno besedo obleči.", je zapisal v uvodu zajetne knjige Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi nemškega pisatelja Krištofa Schmida leta 1815.

... več o njem preberite v obletnici meseca 11_1995

 

LETA 1861 ROJEN ANTON OJCINGER

20 11 1861-Anton-OjcingerGORSKI VODNIK († 1928)

Doma iz Ovčje vasi v Kanalski dolini je kot navdušen planinec zelo podrobno poznal zahodne Julijce in postal odličen plezalec in gorski vodnik. Na prvenstvenih vzponih je vodil tudi Henrika Tumo in Juliusa Kugyja, ki je pri njen v Ovčji vasi, kjer je Anton redil ovce, prebil marsikakšno poletje, po njem je imenoval tudi prelaz na Montažu. Henrik Tuma je o njem zapisal: »Ojcinger je prav intimno živel z alpsko prirodo in podzavestno je čutil tudi vso njeno lepoto, četudi temu ni znal dati izraza in je to odsevalo le po srčnosti in sijajem iz oči, ko je pripovedoval o njej. Pa tudi vodništvo mu ni bilo gola pridobitna zadeva; prav užival je alpski šport, premaganje težav mu je bila slast. V nevarnosti je bil sicer previden in miren, a vendar tudi drzen, svest si svoje moči in spretnosti. Pri spremljevanju je gledal skrbno na svojega turista in le-ta je prav čutil, da ima spremljevalca, ki da svoje življenje za njega.« (PV 1928_11)

 

LETA 1882 ROJEN FRANCE KOTNIK

20 11 1882-France-KotnikPROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE († 1955)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje "ude", katerim vsako leto pošilja "knjižni dar" (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno - 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba "spet lahko dosegla 100.000 udov", ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

... več o Francetu Kotniku v obletnici meseca 02_2005

povedali o njem:

»Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena." (bivši dijaki)

"V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil." (Matej Močilnik)

»Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve.« (Janko Moder)

 

LETA 1893 ROJEN STANKO STANIČ

29 10 1955 Stanko Stanicduhovnik, nabožni pisatelj, ljubiteljski zgodovinar († 1955)

V desetletjih pred drugo svetovno vojno in prva leta po njej je bil Stanko Stanič v lepi skupini slovenskih duhovnikov in izobražencev na Goriškem, ki so zastavili vse sile, da se še naprej ohrani naš rod. Bil je goreč dušni pastir, prijel je tudi za pero in poskusil se je v pesnikovanju, bolj je uspel kot pisatelj. Najbolj se je uveljavil s svojimi sestavki iz domače zgodovine. Poleg pisanja je bila velikega pomena njegova pomoč pri tedanjem kulturnem in cerkvenem življenju na Goriškem, saj je sodeloval pri vseh organizacijah s katoliškim navdihom.

 

LETA 1908 ROJENA KATJA ŠPUR

20 11 1908 Katja Spurpesnica, pisateljica in prevajalka († 1991)

Ob imenu te žene, doma iz Prlekije, piše, da je bila pisateljica, pesnica, prevajalka in publicistka. Gimnazijo je obiskovala v več mestih, zatem pa študirala filozofijo prav tako na več univerzah. Pred vojno je bila zaposlena pri časniku Jutro. Med vojno je bila internirana v Ravensbrücku skupaj z Vero Albrehtovo in leta 1977 so izšle njune Ravensbriške pesmi (uredila Erna Muser). Po vojni je bila v prosvetni službi. Bila je pesnica in pisateljica tradicionalnega realističnega tipa.

 

LETA 1910 UMRL LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

20 11 1910-Lev-Nikolajevic-TolstojRUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST (* 1828)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

  • Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
  • Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
  • Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
  • Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
  • Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
  • Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
  • Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
  • Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
  • Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
  • Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
  • Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
  • Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.
    več: ...

 

LETA 1912 ROJEN OTTO VON HABSBURG

20 11 1912-Otto-von-HabsburgAVSTRIJSKO-NEMŠKI PISATELJ, PUBLICIST IN POLITIK († 2011)

"Izgubili smo velikega Evropejca, ki je svoje otroke navduševal vse življenje," je ob smrti svojega očeta Otta von Habsburga dejal njegov sin Karl. Dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn ga je imenoval 'veliki Evropejec s katoliško širino' in ga je ob bok Robertu Schumanu, Konradu Adenauerju in Alcidu de Gasperiju, očetom sedanje Evropske unije. Kot bavarski poslanec v evropskem parlamentu (1979-1999) se je z vsemi močni zavzemal za zaščito krščanskih vrednot v Evropi in za svetost človeškega življenja. Veliko mu je bilo do tega, da bi se kristjani, ki iz svoje vere živijo, sprejeli odgovorne naloge v politiki. "Če se kristjani, okrepljeni z molitvijo in dobro izobrazbo, dejavno vključijo v oblikovanje Evrope, ima Evropa vse možnosti za dobro prihodnost." Kot prijatelj Slovenije se je veselil naše osamosvojitve in vstopa v Evropsko unijo, zato zasluži naš hvaležen spomin.

... več o njem preberite v pričevanju 08_2011

 

LETA 1950 UMRL MIRKO BRUMAT

18 07 1897-Mirko-BrumatDUHOVNIK, NARODNI DELAVEC (* 1897)

Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, ...

 

 LETA 1959 SPREJATA DEKLARACIJA LETA 1989 PA KONVENCIJA O OTROKOVIH PRAVICAH

Generalna skupščina OZN je soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok, v kateri je zapisano, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Leta 1989 pa je OZN sprejela tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, enega največjih zgodovinskih mejnikov v prizadevanjih, da bi ustvarili svet po meri otrok. Dokument uzakonja načela, za katera so se članice Združenih narodov (z izjemo ZDA in Somalije) strinjale, da bodo ščitile in zagotavljale otrokove pravice ter sprejemale in izvajale politike, ki bodo vedno upoštevale največjo korist otrok. Današnji dan je zato dan otroka.

 

LETA 2009 UMRLA KRISTINA BRENKOVA

20 11 2009-Kristina-BrenkovaPISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA (* 1911)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji 'predhodnici', pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

... več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

  • Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne ... Največ, kar lahko starši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.
  • Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.
  • Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh