* 20. september 1850, Tepanjski Vrh pri Slovenskih Konjicah, † 28. marec 1922, Maribor

"Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštova­njem," je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog preso­jal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po zna­čaju njegovo nasprotje. Spominjamo se ga ob 80-letnici smrti.

Deček Mihael v šoli matere Neže

V pesmi z naslovom Materi je mladi Mihael Napotnik zapisal: "Gle­dal sem te: pred menoj si stala, / v očeh ljubezni bile so solze; / drage si mi nauke dajala / in sadila v mlado jih srce." Posvečena je njegovi materi Neži Solar, ki je bila po postavi nizka, po duhu pa visoka: delovna, vztrajna in duhovna žena, srce Lipakove domačije na Tepanjskem Vrhu v župniji Slovenske Konjice, kjer je 20. septembra 1850 zasvetila luč življenja kasnejšemu škofu Miha­elu. Bil je drugi otrok v drugem zakonu matere Neže, ki je po krat­kotrajnem zakonu s Francem Jerovškom, v katerem sta se jima rodila dva sina, postala vdova na veliki kmetiji, ki je klicala po gospo­darju. Poročila se je z Jurijem Napotnikom, ki ga je kot soseda poznala od otroških let. V srečnem zakonu se jima je rodilo pet otrok: tri deklice in dva dečka (škofov brat Franc je postal gos­podar na kmetiji). Vzgoja v domači hiši je bila zdrava, okolje močno versko, primerno za rast duhovno razgibanega mladega Miha­ela. Že v njegovem ranem otroštvu se je molitev prepletala z de­lom, ljubezen pa s spoštovanjem do staršev in rojakov.

Globoko v srce si je zapisal, kar ga je učila mati Neža z besedo, še bolj pa z zgledom. Mlada duša je že zgodaj močno zahrepenela po znanju in vednosti. Šolo je najprej obiskoval v Konjicah, nato pa v Celju, kjer ga je sprejel pod streho opat Matija Vodušek. Po odlično kon­čani maturi se je odločil za mariborsko bogoslovje. Še prej pa je moral "odslužiti cesarja". Po enem letu vojaščine se je vrnil v bogoslovje in bil po končanem tretjem letniku 25. julija 1875 po­svečen v duhovnika.

Protirimsko in protislovensko ozračje

Ko je dokončal bogoslovne študije, je leta 1876 postal kaplan v Vojniku, kjer je ostal le dva meseca, ker je odšel na Dunaj nada­ljevat študij bogoslovja. Ko je leta 1878 Avstrija okupirala Bos­no, je moral iti kot vojaški kurat v Sarajevo, kjer je čas porabil tudi za preučevanje bosanskega ljudstva, njegove zgodovine in književnosti. Jeseni leta 1880 je bil na Dunaju promoviran za doktorja bogoslovja. Po kratkem kaplanovanju v Sevnici je postal profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava v mariborski bogoslovni šoli. Leta 1885 je bil poklican na Dunaj, kjer je deloval do svo­jega imenovanja za škofa kot dvorni kaplan in ravnatelj bogoslovnega zavoda Avguštinej. Po smrti škofa Stepišnika (1862-1889) so si nemški in vladni krogi prizadevali spraviti na škofovski sedež v Mariboru moža po svojem okusu. Trd Nemec bi bil nemogoč v ško­fiji, ki je imela nad 90% Slovencev, zato so iskali Nemca, ki bi za silo lomil slovenščino, ali Slovenca, ki bi bil nemškega mišljenja. Na priporočilo cesarja Franca Jožefa je salzburški nad­škof in metropolit Eger za njegovega naslednika imenoval 39-let­nega Mihaela Napotnika. Posvečen je bil 27. oktobra, vodstvo ško­fije pa je prevzel 17. novembra 1889. V Avstriji in tudi na ozem­lju lavantinske/mariborske škofije je bilo tedaj močno protirimsko gibanje, ki so ga podpirali nemški protestantski krogi. To je spro­žilo hudo gonjo proti Slovencem, posebej proti slovenski duhovš­čini, zvesti Rimu. Škof Napotnik je na sinodi leta 1901 kot nad­naravno sredstvo za ohranitev vere priporočal molitev, h kateri naj ljudi opominja veliki zvon ob sobotah v vseh župnijskih cerkvah.

Tri odlike "jeklenega" Napotnika

V svojem prispevku "Napotnikova osebnost" za Napotnikov simpozij v Rimu leta 1988 je dr. Anton Trstenjak poudaril tri Napotnikove lastnosti, s katerimi je izstopal v takratnem cerkvenem in kultur­nem svetu. "Pred vse tri sem bil postavljen takoj, ko sem prišel študirat na univerzo v Innsbrucku. Šele tam sem se prav zavedel njegove pomembnosti, saj doma med Slovenci ni bil nikoli prav 'ljudski' in posebno občudovan." Ko se je prikazal pred ravnateljem innsbruškega bogoslovnega zavoda in mu povedal, odkod je, mu je ta takoj odgovoril: "Vi ste imeli v Mariboru imenitnega škofa, dr. Mihaela Napotnika, ki je bil veličasten cerkveni govornik, saj je imel slovesni govor na dunajskem katoliškem shodu v imenu vsega avstrijskega episkopata. To se pravi, da je veljal za najboljšega govornika med vsemi takratnimi škofi." Ko je obiskoval seminar cerkvenega prava, je profesor obravnaval škofijske sinode in pri­nesel s seboj vse dvojezične izdaje (5 knjig, skupno 3.622 strani) petih Napotnikovih sinod in dejal: "To so vzorne sinode, vsem drugim sinodam za zgled!" Na tretjo odliko škofa Napotnika pa ga je opozorila knjiga Sedmeri darovi Svetega Duha (v nemščini), ki jo je izdala bibliofilska založba Ars sacra. Ob tem je spoznal, da je bil Napotnik tudi odličen teološki pisatelj, ne samo jurist in govornik. Mariborsko škofijo je vodil skoraj 33 let. Že jeseni 1920 se je začela oglašati smrtonosna bolezen, ki se je že dolgo pripravljala, in mu je 28. marca 1922 pretrgala nit življenja. Pokopali so v kripti pod prezbiterijm frančiškanske cerkve, ki jo je on posvetil in kjer si je sam izbral zadnje počivališče.

t* 23. avgust 1486, Vipava, † 28. marec 1566, Dunaj

"Sigismund (Žiga) Herberstein je bil po rodu in mišljenju sicer Nemec, po materi pa je prešla tudi slovenska kri v njegove žile," je zapisal neznani avtor v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927 v dolgem in zanimivem sestavku, posvečen štiristoletnici drugega potovanja tega znamenitega moža v Rusijo. "Dobro je znal in cenil slovenski jezik in v slovenski zgodovini zasluži še posebno zaradi tega častno mesto, ker si je pridobil naslov 'drugega razkritelja Rusije'." To se je zgodilo v prvi polovici 16. stoletja, ko je bila Rusija za Evropejce "neznana dežela". Herberstein je tja potoval dvakrat (1516-1518 in 1526-1527). Pri drugem potovanju mu je cesar naročil, naj poleg diplomatskih nalog proučuje še verske razmere. Tako je nastala njegovo latinsko pisana knjiga Rerum Moscovitarum comentarii (Dunaj 1549). Knjiga je doživela številne natise in prevode; slovenski prevod ima naslov Moskovski zapiski (1951).

"Slovenščina mi je delala mnogo preglavic"

Izšel je iz razvejane plemiške rodbine Herberstein, na Štajerskem izpričane že v 12. stoletju. Razširila se je na vse strani: v Istri so imeli v lasti Lupoglav, v slovenskem delu Štajerske Hrastovec v Slovenskih goricah, na Kranjskem pa Vipavo (od 1470 do srede 16. st.). Cesar Friderik III. jim je podelil gornji vipavski grad (pod tem imenom se prvič omenja leta 1275, spodnji vipavski grad Tabor pa dobrih petdeset let pozneje).

Tukaj je tekla zibelka Sigismundu, ki je zagledal luč sveta 23. avgusta 1486 kot tretji sin Lenarta in Barbare Luegger iz rodu predjamskih gospodov. Prvi pouk je dobival v Vipavi, kjer je že takrat bila župnijska šola. Poleg drugih potrebnih reči se je učil tudi slovenskega jezika, kar rojenemu Nemcu ni bilo lahko. Sam je priznal: "Slovenščina mi je delala v mladosti mnogo preglavic." Kasneje pa mu je dobro služila, ko je potoval po raznih deželah, zlasti v Rusijo. Potem se je šolal pri sorodniku stolnem proštu v Krki na Koroškem, od koder ga je kuga pregnala na Dunaj. Pri sedemnajstih letih je na dunajski univerzi dosegel bakalavreat (prvo stopnjo akademske izobrazbe) in se vrnil v Vipavo kot izobražen viteški mladenič. Postal je vojak: izkazal se je v vojni proti Ogrom in proti Benečanom v spodnjem Posočju in v Istri. Za njegove zasluge ga je cesar Maksimilijan leta 1514 povzdignil v plemiški stan in ga poklical na dvor, kjer je postal dvorni svetnik. Od tedaj je v službi cesarjev Maksimilijana I., Karla V. in Ferdinanda I. opravljal mnoge zahtevne diplomatske naloge in sicer zelo uspešno zaradi bogatih izkušenj, znanja jezikov (obvladal jih je sedem) in telesne vzdržljivosti.

Diplomat in popotnik v cesarski službi

Sigismund Herberstein je kot cesarski odposlanec potoval v številne dežele tedanje Evrope: na Dansko, v Švico, Španijo, na Češko, večkrat na Madžarsko in Poljsko, dvakrat v Rusijo. Na ta službena pota se je odpravljal ne le kot diplomat, ampak tudi kot skrben opazovalec dežele in ljudi. Skrbno si je zapisoval vse: podnebje, rastline, živalstvo, kovine, vera, jezik, šege, vlada, trgovina, obrt, zidava hiš - vse ga je zanimalo. Svoje prvo diplomatsko nalogo je opravil leta 1515, ko je bil navzoč pri srečanju avstrijskega cesarja z ogrsko-češkim in poljskim kraljem. Leta 1516 ga je cesar poslal k danskemu kralju in med potjo se je sestal s tremi nemškimi volilnimi knezi. Istega leta je dvakrat potoval v Švico, naslednje leto kar dvakrat k poljskemu kralju Sigismundu, pri katerem se je ustavil med svojim prvim potovanjem k velikemu knezu v Moskvo, od koder se je vrnil po skoraj sedemnajstih mesecih. Cesar Maksimilijan I. ga je poslal v Moskvo zato, da bi moskovskemu velikemu knezu Vasiliju III. ponudil cesarjevo prijateljstvo s prošnjo, da se spravi s poljskim kraljem Sigismundom, s katerim je bil v dolgem in hudem sovraštvu. Pogajanja so se dolgo vlekla in v tem času je Herberstein proučeval šege in običaje ter življenje Rusov. Tudi ruskega jezika se je toliko naučil, da ni več potreboval tolmača. Po vrnitvi domov so ga čakala nova poslanstva v razne evropske dežele. Leta 1526 se je drugič odpravil na Poljsko in v Rusijo, da doseže mir med obema državama zaradi večje varnosti pred Turki, ki so tedaj napadali Evropo. Svoji službi je bil zvest do smrti: umrl je 28. marca 1566 na Dunaju, v osemdesetem letu življenja.

Herbersteinovi 'moskovski zapiski' so znanstveni

Pri vseh svojih diplomatskih nalogah in poteh je Sigismund Herberstein našel čas, da je opisal svoje vtise z dveh potovanj v Rusijo in jih oddal v tiskarno. Leta 1549 so izšli na Dunaju v knjigi z naslovom Rerum Moscovitarum Comentarii, v slovenskem prevodu Moskovski zapiski. Delo je v latinščini doživelo deset izdaj, vsaj tolikokrat pa tudi v nemškem, italijanskem, češkem in ruskem jeziku. "Herbersteinovi Moskovski zapiski so postali tako popularni ne samo zaradi snovne novosti in zanimivosti, plastične pripovedi in ilustracij ter kart, marveč tudi zaradi velike strokovne solidnosti in zanesljivosti," je zapisal Sandi Sitar (Sto slovenskih znanstvenikov, Ljubljana 1990)."Herberstein se je vselej izredno skrbno pripravljal na svoja potovanja, vedno je poprej preštudiral vse dostopno gradivo... Kadar je šlo za neverjetne pripovedi, ki jih je bil tisti čas o malo znanih deželah poln, jih je sicer zabeležil, ni pa jim verjel, če zanje ni našel zanesljivih dokazov... Lahko rečemo, da je svoja potovanja pripravljal, opravljal in opisoval na način, ki zasluži oznako 'znanstveni'." Utemeljena je sodba Branka Marušiča, da je bilo Herbersteinovo delo "izredno pomembno za evropski prostor, saj je knjiga odkrila Rusijo, njene etnične značilnosti, prirodo, pravne običaje, gospodarsko stanje, zemljepis, verske razmere. Znanstveni svet še danes posveča Herbersteinovim moskovskim zapiskom veliko pozornost." Njegov potopis je v slovenščino prevedel p. Modest Golia, križniški redovnik. Izšel je leta 1951 pod naslovom Moskovski zapiski, z opombami, Herbersteinovo biografijo in bibliografijo.

* 13. januar 1904, Gornje Vreme, † 27. marec 1963, Ljubljana

Zdravnik in zdravstveni prosvetitelj

Bogomir Magajna je bil rojen 13. januarja 1904 v Gornjih Vremah pri Divači. Starši so imeli srednjo kmetijo in manjšo trgovino. V družini so bili štirje otroci: devet let starejši brat France je po vrnitvi iz Amerike (1922) prevzel domačo kmetijo, uveljavil pa se je tudi kot strokovni (predvsem s področja sadjarstva) in leposlovni pisatelj (obdelal je ljudske anekdote in jim dal literarno obliko: izšle so v knjigah Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih in Samo za objokane ljudi). Sestra Danica se je odselila v ZDA, Pavla pa je ostala doma. Prve štiri razrede ljudske šole je obiskoval v Vremskem Britofu, nato je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot gojenec katoliškega zavoda Marijanišče je končal klasično gimnazijo, po maturi se je odločil za študij medicine. Ta študij je začel v Ljubljani, končal pa v Zagrebu leta 1930. Zatem je služil kot vojaški zdravnik, nekaj časa v Sarajevu, nato v Logatcu. V Sarajevu je končal povest Gornje mesto, ki jo je začel pisati že kot študent medicine v Zagrebu, v Logatcu pa je dobil pobudo za svojo povest Graničarji (1934). Po prihodu v Ljubljano se je na pobudo prof. Alfreda Šerka specializiral za psihiatra in je do okupacije deloval kot zdravnik v bolnišnici za duševne bolezni v Ljubljani. Italijani so ga internirali, po kapitulaciji Italije pa je do konca vojne deloval kot partizanski zdravnik, po vojni pa je postal upravnik bolnišnice za duševne bolezni v Polju pri Ljubljani, kjer je ostal vse do svoje smrti 27. marca 1963. Dobrih trideset let je opravljal pomembno delo na področju zdravstvene prosvete. Sodeloval je pri raznih časopisih, po vojni zlasti pri Kmečkem glasu, kjer je vodil Kotiček za zdravje. Imel je predavanja na radiu in po raznih krajih Slovenije, napisal je tudi več tisoč osebnih odgovorov.

"Ukradli so nam besedo in smeh"

Kot umetnik in človek je Bogomir Magajna globoko doživljal osebne življenjske stiske in jih soočal z narodovo voljo do življenja v času. ko je njegova rodna Primorska trpela pod fašizmom. O tem priča dolga vrsta njegovih primorskih novel in zgodb iz življenja "zaznamovanih". Spomin na rodno grudo se mu veže s spoznanjem: "Ni več pesmi tam, kjer je bila nekoč. Komur so bili ugrabili svobodno besedo, ne more peti veselo. Ukradli so nam besedo in smeh. Človeka hočejo spremeniti v žival in mu vladati potem po svoji volji." Kot pisatelj se je Bogomir Magajna oglasil na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. Svojih prvih pet knjig je napisal za Mohorjevo družbo v letih 1930-1937, ko je bil med najvidnejšimi mladimi pripovedniki. Najprej so izšle njegove Primorske novele (1930), zatem povest Gornje mesto, ki je izhajala najprej kot uvodna povest v družinski reviji Mladika (1931), leta 1932 pa je izšla v knjigi. Istega leta je izšla zbirka njegovih novel in črtic Bratje in sestre, leta 1934 povest Graničarji in leta 1937 knjiga za mladino Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču. Pisanju se je Magajna posvečal že v dijaških letih: sodeloval je v domačem listu Plamen v Marijanišču, v Križu na gori, v goriških listih Naš čolnič in Družina. Iz prvih let po vojni izvirajo njegove številne zgodbe iz partizanskega življenja, ki jih je pisatelj zbral v knjigi Odmev korakov (1953). Na njegovo pisateljsko ustvarjanje je močno vplivalo tudi njegovo poklicno delo. "Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi... V tovrstnih delih se pogosto oddaljuje od realističnega psihologiziranja in se poslužuje sodobnejših izraznih oblik. Najboljše novele te vrste so vključene v zbirko Zaznamovani (1940), ki gotovo spada v vrh Magajnovega opusa" (Zoltan Jan).

Mladinski pisatelj in zapisovalec legend

Uveljavil se je tudi kot mladinski pisatelj. Med najbolj znana dela s tega področja spada njegova "umetna pravljica" Brkonja Čeljustnik (1933), ki je doživela več izdaj. Magajna za mladino ni le pisal, ampak je "kot stric Jaka v Racku in Liji sam zelo rad pripovedoval mladini pravljice, legende, zgodbe ali kaj podobnega in bo kot dobrodušni striček Baj-Baj še dolgo živel v spominu naših otrok," je zapisal France Vodnik v spremni besedi h knjigi Življenje in sanje, v katero je uvrstil zgodbe o Racku in Liji, saj je Magajna v njih "neprisiljeno, z velikim poznavanjem otroškega sveta in razumevanja otroške duše v sicer samostojnih, a okvirno povezanih pravljicah in zgodbah znal združiti sanje in resničnost, vse to pa povezati z neprisiljenim življenjskim naukom." Po drugi svetovni vojni je izdal zbirko pravljic z naslovom V deželi pravljic in sanj (1952) in mladinski knjigi O zlatem klasu in zlatem biseru (1955) ter Povestica o deklici Maji (1957).

Pri založbi Kras je leta 1943 izdal knjigo Oživeli obrazi, ki v prvem delu prinaša njegove legende o Mariji: Legenda o vremski Mariji (o božjepotni cerkvi in v njegovi rojstni in krstni župniji), Legenda o Marti, kapitanu in barbanski Mariji, Legenda o Mariji in mlinarju (po narodni pesmi iz Ziljske doline), Legenda o Jeleni in o Jezusu (po belokranjski narodni pesmi), Legenda o Mariji dojilji (belokranjski motiv), Legenda o petrovški Mariji, Legenda o ljubenski Mariji. Za njegovo šestdesetletnico je celjska Mohorjeva družba načrtovala izdajo katere od njegovih knjig. Sam je izrazil željo, da bi najraje videl Oživele obraze ali pa Legende. Šestdesetega rojstnega dneva ni učakal in tudi načrtovana knjiga ni zagledala belega dne.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2004) 1, str. 42.

 * 26. junij 1881, Ihan pri Domžalah, † 26. marec 1944, Ljubljana.

"Tuje besede v jeziku so znamenje narodove siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da sam ni kulture imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da na­rod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze." Tega ni zapisal kakšen zaskrbljen varuh slovenščine v letu 2001, temveč umirjeni jezikoslovec dr. Anton Breznik v "davnem" letu 1943. Ta preroški mož se je rodil pred 120 leti.

Rad bi deloval "kot duhovnik na kmetih"

Njegovo življenje in delo je z veliko ljubeznijo opisal prof. Ja­kob Šolar na začetku knjige Življenje besed, Breznikovih izbranih spisov, ki jih je on uredil (Založba Obzorja, Maribor 1967). Anton Breznik se je rodil 26. junija 1881 v Pekletovi kajži v Ihanu kot prvi otrok očeta Antona, ki se je zaradi telesne šibko­sti preživljal s prodajanjem blaga po sejmih, in matere Terezije Orehek. Oče je brez prave bolezni shiral in ugasnil v 68. letu življenja (1922), mati pa je učakala 88 let (+ 1938). Bila je ču­dovita žena, prava zakladnica ljudskih izročil in ob njej si je Anton ostril čut za ljudski govor. Na svojo mater je bil otroško navezan, prav tako je vse življenje ostal povezan s svojim bratom in tremi sestrami (ena od njih je bila mati sedanjega ljubljan­skega nadškofa Franca Rodeta). V šolo je začel hoditi s šestim letom in ihansko enorazrednico je obiskoval šest let. Jeseni 1894 je šel v gimnazijo v Ljubljano, ki je imela takrat osem razredov. Kot dijak je v okolici Ihana zbiral ljudske pesmi za zbirko Slo­venske narodne pesmi, ki jo je urejal dr. Karel Štrekelj, profe­sor slavistike na univerzi v Gradcu. Breznik je želel iti v Gra­dec, kjer bi študiral hkrati bogoslovje in slavistiko. Po maturi leta 1902 se je odločil za študij bogoslovja v Ljubljani, vendar pa se ni izneveril svoji slavistični žilici. Kmalu se je vživel v semeniški red in začel misliti na to, da bo "kot duhovnik na kmetih" raziskoval naša narečja, ki so ga v tem času posebej za­nimala.

"Slovničar, ki ni učil slovnice"

Mašniško posvečenje je prejel 14. julija 1905, teden dni kasneje je imel novo mašo v rodnem Ihanu. 17. septembra 1905 je ljubljan­ski škof Jeglič odprl prvo slovensko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Potreboval je strokovnih moči. Ni pozabil, da ga je maturant Breznik prosil, da bi šel v Gradec študirat slavistiko, pa mu je prošnjo odbil. Zdaj je škof prosil Breznika, naj gre štu­dirat za profesorja slovenščine. Ustregel je njegovi želji, naj ga vsaj eno leto pusti na župniji. Kaplanoval je v Postojni, kjer je bil zadovoljen kot duhovnik in kot slavist - zbral je precej gradiva o postojnskem narečju. Jeseni 1907 je šel v Gradec študirat slavistiko. Tri leta je bil njegov profesor in mentor Karel Štrekelj. Študij je končal z doktorsko disertacijo Naglasni tipi slovenskega glagola. Julija 1910 je postal profesor na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Slovenščino je smel poučevati v vseh razredih, latinščino in grščino pa le v nižjih. To delo, ki mu je bilo zelo pri srcu, je opravljal več kot trideset let - vse do svoje prezgodnje smrti. Po srcu in stroki slovničar, svojih dijakov ni "moril" s slovničnimi pravili in z jezikovnim znanjem. Bil je namreč prepričan, da je dijak v teh letih za mirna slovnič­na vprašanja preveč razgiban. Fante je učil in vzgajal predvsem s svojim zgledom: bil je do kraja pošten in resnicoljuben. Kot duhovnik je v svojem učiteljevanju videl pomembno dušnopastirsko delo, vendar je ob nedeljah hodil pomagat tudi na župnije, naj­raje domov v Ihan.

Njegova slovenska slovnica in pravopis

Ko je nastopil službo profesorja na šentviški gimnaziji, je videl, kako zelo manjka dobrih šolskih knjig, zato se je kmalu lotil se­stavljanja nove Slovenske slovnice (dotlej so dijaki uporabljali Janežičevo), ki je bila natisnjena leta 1916. Največja novost Breznikove slovnice je ta: uči, da je treba slovenski jezik tudi prav govoriti, ne le lepo pisati. Starejšim profesorjem se je zde­la nesprejemljiva, zato je bila kot učbenik potrjena šele druga izdaja (1921), ki jo je Breznik, sicer nerad, nekoliko predelal. Doživela je veliko ponatisov in slovenskim dijakom je delala druž­bo vse do konca druge svetovne vojne. Breznikova slovnica je bila dragocena podlaga za sestavljavce nove Slovenske slovnice (1956). Leta 1920 je Breznik v drobni knjižici izdal svoj Slovenski pravo­pis, v katerem se je omejil na najožja pravopisna pravila. Skupaj z dr. Franom Ramovšem je leta 1935 pripravil dopolnjeno izdajo, ki je obveljala do Slovenskega pravopisa 1950. Sodeloval je tudi pri sestavljanju Slovenskih čitank za višje razrede. Leta 1937 je Anton Breznik postal ravnatelj šentviške gimnazije, od leta 1940 je bil dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Začetek druge svetovne vojne ga je hudo prizadel. Srečanje z ges­tapovci, ki so konec aprila 1941 vdrli v šentviško gimnazijo in z vso surovostjo ukazali, da morajo hišo vsi zapustiti v eni uri, ga je strlo. Opomogel si je toliko, da je lahko še poučeval na klasični gimnaziji. Med preiskavami v bolnišnici je staknil pljuč­nico, ki ga je pobrala 26. marca 1944. "Tudi smrt je dočakal do­stojanstveno," pričuje prof. Jakob Šolar.

* 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško

Pred devetdesetimi leti so v Krškem položili k večnemu počitku pisatelja Janeza Mencingerja. Njegov življenjepisec Josip Tomin­šek je o njem zapisal, da "v slovenskem slovstvu zavzema osamljeno mesto kot pisatelj-prerok slovenstva in bohinjski modrijan". Slednje je potrdil tudi z nagrobnim napisom, ki ga je sestavil sam dve le­ti pred smrtjo: "Tukaj vstajenja čaka - dr. Janez Mencinger - advo­kat. - Svojega življenja pravdo je začel - 26. 3. 1838 - in nedo­vršeno končal - (12. 4.) 191(2). Bodi mu sodba milostljiva."

"JAZ SPLOH NIMAM NIČ BIOGRAFIJE"

"Mencingerjevo zunanje življenje pač ni bilo burno in polno nena­vadnih dogodkov," je zapisal Anton Vodnik. "Zato pa je bilo tem pomembnejše njegovo notranje življenje. Sam se je tega zavedal, ko je zapisal, da človek nima življenja zunaj sebe, ampak v sebi." V duhu te modrosti je o sebi rekel: "Jaz sploh nimam nič biografi­je!" Seveda jo ima! Izšel je iz stare kmečke rodovine Kovačevih/ Grogarjevih na Brodu pri Bohinjski Bistrici, kjer se je rodil 26. marca 1838. Lepota rojstne doline, obdane z veličastnimi gorami, se mu je vtisnila v dušo in tudi dogajanje večine njegovih spisov je postavljeno v Bohinj. Ljudsko šolo je obiskoval v Bohinjski Bistrici, gimnazijo pa v Ljubljani. Do petega razreda je bil goje­nec Alojzijevišča, vsa gimnazijska leta je bil odličnjak in tudi maturo je napravil (1857) z odliko. Odšel je na Dunaj, kjer je najprej študiral klasično jezikoslovje, po enem letu pa je "pre­sedlal" na pravo. Tako se je po vsej verjetnosti odločil zato, ker so pod Avstrijo slovenske profesorje pošiljali večinoma na Hrvaško, on pa bi rad deloval na Slovenskem. Študij prava je končal leta 1862 v Gradcu in že jeseni tega leta je prišel v Brežice kot od­vetniški koncipient v pisarni dr. Razlaga, kjer je ostal do leta 1871, ko se je preselil v Kranj in tam odprl samostojno odvetni­ško pisarno. V Kranju je bilo središče družabnega in javnega živ­ljenja. Leta 1872 se je na Vidmu poročil z Marijo Barbo in pred­vsem na njeno željo se je leta 1882 naselil v Krškem ter tam os­tal vse do smrti, 12. aprila 1912. Veličasten pogreb je vodil Tomo Zupan, njegov nekdanji tovariš v Alojzijevišču.

PISATELJ MODRIJAN IN BUDITELJ SLOVENSTVA

Pisateljevati je začel že v gimnaziji, kjer je prišel v stik z vajevci. To je bilo šest osmošolcev ljubljanske gimnazije v letu 1854/55, ki so dobili ime po rokopisnem listu Vaje; resnična ta­lenta sta bila le Fran Erjavec in Simon Jenko. Mencinger je bil na gimnaziji dve leti za njimi. Pisal je prve pesmi pod raznimi psevdonimi. Zdi se, da se je kasneje teh pesmi sramoval: ko je leta 1910 vsa svoja dela izročil Slovenski Matici, je izrečno do­ločil, da nobene njegovih pesmi ne ponatisne. Tudi spise v prozi je objavljal pod psevdonimi, najpogosteje Nejaz Nemcigren (ana­gram pravega imena in priimka), Sivor, le enkrat Sulfurij Udriho­vič. Kot študent in mlad odvetnik je objavil 16 večjih spisov, med njimi 8 povesti (bolj znane so: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost,

Skušnjave in izkušnje). Že v njih se pojavlja značilno Mencinger­jevo modrovanje, ki se je z življenjskimi izkušnjami še poglobilo. Lahko bi rekli, da ga je pri pisanju vodila "zdrava kmečka pamet". Kdor bere njegove spise, bo soglašal z Josipom Tominškom, ki je zapisal, da je Mencingerja-pisatelja "vodila temeljite izobrazba, pravična presoja in prirojen zdrav okus". Tudi v svojih satiričnih spisih zaradi iskrenosti in čistosti svojih nazorov nikdar ni ža­ljiv, četudi je njegova sodba še tako trpka. Po svojih nazorih spada Mencinger v rod mladoslovencev, z rodom staroslovenscev pa pa veže načelo, da naj bo književnost v službi narodne prebuje.

Narodna misel pa se pri mladem rodu vedno bolj druži s svobodo­ljubnimi idejami. Tudi v vsakdanjem življenju je Mencinger vedno nastopal kot odločen narodnjak, odklanjal pa je dejavno sodelova­nje v politiki.

MOJA HOJA NA TRIGLAV - POTOPIS ŽIVLJENJA

Najdaljše, najzrelejše in najboljše Mencingerjevo delo je "esejis­tični potopis" Moja hoja na Triglav s podnaslovom Spomini Nejaza Nemcigrena, ki je izšel pri Slovenski Matici leta 1897. To ni niti potopis niti to niso spomini v pravem pomenu besede. "V tem delu je Mencinger genialno združil pripovedne, potopisne, memoarske in vzgojne motive" (A. Slodnjak). K pisanju naj bi ga spodbudilo tro­je: čutil je dolžnost, da se upre tudi na Slovenskem nastopajočemu naturalizmu (na začetku spisa zavrača "tisto podedovansko teorijo o človeških hibah, ki stoprav zdaj gorostasno prodira v znanstvo in slovstvo"); proslaviti je hotel svoj lepi, ljubljeni Bohinj; ob bližajoči se šestdesetletnici svojega življenja je hotel zbra­ti svoje spomine. Res je v pripovedi nanizal svoje spomine od naj­zgodnejše mladosti do prve ljubezni, dunajskih visokošolskih let in zadnjega bivanja v Bohinju. Spletel jih je ob življenjski zgod­bi gorskega čudaka Melkijada, o katerem Slodnjak sodi, da je "pred­stavnik emocionalne strani pripovednikove osebnosti in da imamo v bistvu opraviti z enim samim junakom ter z eno samo zgodbo". Doga­janje je namenoma postavil v čas svoje mladosti, "kajti to je bil ne samo najlepši čas njegovega lastnega življenja, ampak hkrati ena najlepših in najpomembnejših dob slovenskega duhovnega in kul­turnega življenja" (A. Vodnik). Hoja na Triglav, ki nima para v našem slovstvu, ne govori o gorski turi (Mencinger nikoli ni bil na Triglavu), temveč je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja. To pove z zadnjim stavkom: "Tako sem hodil in hodim na Triglav."

* 30. junij 1838, Hrastje - Mota, † 24. marec 1902, Gorica

"V javnosti knez, v cerkvi škof, med ljudstvom oče, med duhovniki pri­jatelj," je Jakoba Missia, ljubljanskega škofa, zatem goriškega nad­škofa in prvega slovenskega kardinala, na kratko označil slovenski katoliški filozof in bogoslovni profesor Aleš Ušeničnik. "Nam sorodnikom je po izročilu znano, da je zaslužni kardinal Mis­sia bil Slovenec po duši, po srcu, po miselnosti ter je to svoje po­čutje tudi izpričeval," piše Drago Skale v Zborniku Missijevega simpozija v Rimu (1987). Kot škof je na prvo mesto postavljal vero in Cerkev in ne narodno pripadnost, zato so ga naši liberalni narodnjaki razglasili za "sovražnika Slovencev in germanofila", kar naj bi razodeval že njegov priimek. Pa to nikakor ne drži ... Priimek Missia izvira iz domačega poimenovanja hi­še v zaselku Mota: reklo se je Pri Mislovih. Kardinalov prapraded je bil Vid Misle; njegov sin Martin se je pisal Misla; sin le-tega, tudi Martin, pa je v krstni knjigi župnije Sv. Križ (Križevci) pri Ljuto­meru, pod katero je Mota spadala do konca prejšnjega stoletja (zdaj je vključena v župnijo Kapela pri Radencih) vpisan s priimkom Missia.

Oče prvega slovenskega kardinala je bil Martin Missia, kmet na Moti 10, mati pa je bila Neža Pintarič. "Gospod jima je dal več otrok," stoji v župnijski kroniki (vseh je bilo 11), "od katerih je nekaj pomrlo v zgodnji mladosti; odrasli so bili Marija, Anton, Franc, Magda­lena in najmlajši Jakob." Ta se je rodil 30. junija 1838. Oče mu je umrl, ko je kot devetletni deček obiskoval farno šolo na Kapeli. Skrb zanj je prevzel najstarejši brat Anton, ki je bil leta 1842 posvečen v duhovnika in je služboval po raznih krajih lavantinske (mariborske) in zatem sekovske (graške) škofije.

Ta je dvajset let mlajšega brata Japeca, kakor so mu pravili doma, pripravljal na šolo v Radgoni in Mariboru; gimnazijo je obiskoval v Gradcu. Bolehnega dijaka-odličnjaka je tedanji graški škof Otokar At­tems med počitnicami jemal s seboj na grad Seggau pri Lipnici, kjer se je kmečki fant sukal v visoki družbi. To je "Missijevi osebnosti vtisnilo trajen pečat plemenitega vedenja in umerjenosti v družbi, a ga obenem v teh mladostnih letih odtegnilo stiku z domačim slovenskim okoljem" (Franc Kralj). Po maturi leta 1857 je Jakob Missia zaprosil za sprejem v graško bogoslovje in bil takoj sprejet. Brat Anton je to sporočil umirajoči mami, ki je rekla: "Prav je, da bode duhovnik, ali povej mu, naj bode dober duhovnik, sicer naj rajši ne bode duhovnik." To si je Jakob zapomnil za vse življenje. V Gradcu je študiral le eno leto, kajti škof Attems ga je poslal v Rim, kjer je kot gojenec zavo­da Germanik (za bogoslovce iz nemških dežel) na papeški univerzi Gre­goriani končal študij filozofije in teologije z doktoratom leta 1864; leto poprej (30. maja 1863) je prejel mašniško posvečenje. Mladi dok­tor se je vrnil v Gradec, kjer je bil najprej prefekt in učitelj pet­ja v malem semenišču, potem pa škofijski tajnik in kancler ter stolni kanonik. 14. junija 1884 ga je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval za ljubljanskega knezoškofa (to pravico so imeli Habsburžani od 15. stoletja); Sveti sedež je to imenovanje kmalu potrdil in Jakob Missia je 14. decembra 1884 zasedel ljubljanski škofijski sedež.

"To, kar pri vas iščem, za kar se moram pri vas truditi, ste vi, so vaše duše; vi pa in vaše duše ste božji in Bog sam skrbi za vas," je zapisal v svojem pozdravnem pastirskem pismu ob nastopu službe v Ljubljani. "Missia je v Ljubljano prišel z jasnim pastoralnim progra­mom. Od vernikov in duhovnikov je zahteval dosledno življenje po bož­jih in cerkvenih zapovedih tako v zasebnem kot javnem življenju. Ob­sojal je polovičarstvo. Kristjan naj se ne sramuje svoje vere in Cerk­ve, kateri pripada. Vernike je vzgajal v pastirskih pismih" (France M. Dolinar). V njih je govoril o temeljnih vprašanjih verskega in moralnega življenja: o posvečevanju nedelj in praznikov, o katoliški zavesti in povezanosti s papežem, o svetosti krščanskega zakona, o družini. Njegovo geslo je bilo: "Vse prenoviti v Kristusu!" Vrh njego­vih prizadevanj za katoliško prebujenje med Slovenci je bil prvi slo­venski katoliški shod v Ljubljani leta 1892, ki je ostro ločil duhove na Slovenskem. Knezoškof Missia, ki mu je bil pokrovitelj, je na njem imel govor, ki je bil izrazito verski. Po uspešnem trinajstletnem de­lovanju v ljubljanski škofiji ga je cesar odbral za goriškega nadško­fa. Na ta sedež je bil umeščen 22. maja 1898. Kot tajnika stalnega od­bora avstrijskih škofov, ki so ga priznavali za duhovnega voditelja, ga je papež Leon XIII. 19. junija 1899 imenoval za kardinala. Ko je 24. marca 1902 od kapi zadet umrl, so časniki pisali, da so avstrij­ski škofje "izgubili svojega glavarja". V svoji oporoki je izrazil željo, naj ga pokopljejo v baziliki na Sveti Gori.

* 12. december 1892, Gorica, † 24. marec 1972, Ljubljana.

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja (1962) pripoveduje, kako ge je Janez Evangelist Krek spodbudil k pisanju romana Pod svobodnim soncem, 'povesti davnih dedov'. »Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo leta 1902. Tako me je vprašal: "Fantič, ali si to knjigo prebral?" – "Nisem je še." – "Beri in študiraj!" Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: "Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda." Samo to mi je navedel. Nato je rekel: "Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega."« Krek je imel pred seboj prvo knjigo obsežnega Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa. Peto knjigo, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

Že kot dijak 'poklicni' zgodovinar

Osemdesetletna zgodovina življenja Milka Kosa se je pričela 12. decembra 1892 v Gorici, kjer je bil njegov oče Franc profesor zgodovine na ženskem učiteljišču. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v rojstnem mestu, potem pa je po očetovem zgledu odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis. Že kot dijak je objavil svojo prvo zgodovinsko razpravo Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630 (od tam je izviral njegov rod). Njegov oče Franc Kos sodi v vrsto tistih slovenskih na dunajski univerzi izšolanih zgodovinarjev, ki so postavljali temelje slovenske zgodovinske znanosti. Po končanem študiju je služboval najprej v Ljubljani. Po krajšem 'postanku' v Beogradu in Zagrebu, se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 je postal redni profesor. Bil je dekan filozofske fakultete, v hudih letih druge svetovne vojne rektor univerze. Ob ustanovitvi Akademije znanosti in umetnosti leta 1938 je postal njen redni član, v letih 1950-1972 je bil glavni tajnik SAZU. Kot primorski rojak si je zelo prizadeval za pravično (jezikovno) mejo med Italijo in staro (1918), kakor tudi nov Jugoslavijo (1945). Leta 1919 je v brošuri v francoskem jeziku objavil razpravo o slovenski zahodni jezikovni meji, po drugi svetovni vojni pa je o tem važnem vprašanju napisal razpravo Zgodovinski razvoj slovenske zahodne meje. Zelo si je prizadeval za vrnitev dragocenega arhivskega gradiva iz Avstrije in umetnostnih dragocenosti iz Italije, odnesenih iz primorskih mest po drugi svetovni vojni.

Raziskovalec starejše slovenske zgodovine

Milko Kos je kot zgodovinar hodil po stopinjah svojega očeta Franca: raziskoval je predvsem starejšo slovensko zgodovino. To usmeritev kažejo že njegove prve objave in temu je ostal zvest do konca življenja. Proučevanje srednjega veka na Slovenskem je potekalo v nekaj smereh: objava virov, pomožne zgodovinske vede (diplomatika, paleografija), kolonizacijska zgodovina. Njegova usmeritev v raziskovalno delo kaže v mnogih primerih za nadaljevanje tistega, kar je pričel njegov oče. Spremljal je njegovo zbiranje gradiva za zgodovino Slovencev, ki se ga je nabralo za kakih deset knjig po 600-700 tiskanih strani. Oče je dočakal izid štirih knjig, peto je med bralce z uvodom pospremil sin Milko (1928).S sodelovanjem umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta je opisal srednjeveške rokopise v Sloveniji, z jezikoslovcem Franom Ramovšem pa je pripravil faksimilirano izdajo Brižinskih spomenikov. Izdal je znamenito zgodovinsko delo 'Conversio Bagaoriorum et Carantanirum' (Spreobrnitev Bavarcev in Karantancev). Seznam njegovih strokovnih in znanstvenih objav obsega nad 350 enot, objavljenih tudi v tujini. Njegovo temeljno delo pa je Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (1933, drugam dopolnjena izdaja 1955), ki je postala temeljni kamen za proučevanje slovenske zgodovine tega obdobja. Knjiga je nastajala več kot dvajset let kot sad njegovih številnih razprav o starejši slovenski zgodovini. Knjiga v petih poglavjih (Pred prihodom Slovencev, Od naselitve do madžarskih navalov, Doba velikega nemškega osvajanja, Borba za politično prevlado nad slovensko zemljo, Konec srednjega veka) na zgoščen, strokoven, a vsem umljiv način oriše začetno obdobje zgodovine našega naroda.

Kakšna je res bila srednjeveška Ljubljana

Ob zbiranju natančnih arhivskih podatkov je Milko Kos 'mimogrede' odkril kaj novega. Tudi o zgodovini Ljubljane, našega glavnega mesta, o kateri pripoveduje v drobni knjigi Srednjeveška Ljubljana (1955), ki je vsekakor zanimiva za njene sedanje prebivalce, marsikaj pa pove tudi vsem, ki tja prihajajo. Pisec nas vodi po Ljubljani in na podlagi zanesljivih virov posamezne dele mesta in njihove prepoznavne zanimivosti. V predgovoru pravi: »Moja naloga začenja šele s časom, ko se pred dobrimi osem sto leti Ljubljana omenja prvič v znanih pisanih virih in sledi poglavitno virom te vrste do začetka 16. stoletja z namenom, da na kritičen način obdela do danes v marsikaterih virih zelo nekritično in zanemarjeno topografijo Ljubljane.« Za marsikoga bo novo, da je stara Ljubljana zrasla iz treh delov: Starega trga, Novega trga in Mesta. Te tri dele predstavlja v prvem poglavju, v katerem se dalj razpiše o cerkvi sv. Jakoba, središču Starega trga. Potem nas popelje v nekatere dele mesta, ki jih danes več ne poznamo. Ko piše o cerkvi sv. Nikolaja, današnji ljubljanski stolnici, pravi: »Neverjetna in nemogoča je vest, da je prva cerkev sv. Nikolaja stala že v 7. ali 8. stoletju ... Vse več vere bi bilo treba prisoditi izročilu, da so prvo cerkev sv. Nikolaja zgradili čolnarji oziroma ribiči. Nikolaj, ki mu je cerkev posvečena, je veljal za zavetnika čolnarjev in ribičev.« Po drugi svetovni vojni se je posvečal zgodovini svoje rodne Primorske. Veliko gradiva je ostalo v rokopisu. Njegove načrte je prekrižala božja dekla smrt, ki ga je iz minljive zgodovine poklicala v neminljivo večnost 24. marca 1972.

* 21. marec 1893, Ruše, † 2. februar 1975, Ruše

Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer 'samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče'). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.

Leta 1917 se je poročil z Marijo Robnik, kmečkim dekletom in študentko, doma s Čandrove domačije na Pohorju. Do smrti je vzorno skrbela za njun dom in družino, hkrati pa bila kot šolana ženska z izbrušenim občutkom za poezijo njegova prva literarna sogovornica in intelektualna opora. Rodila sta se jima sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka 1926. Do druge svetovne vojne so živeli v Mariboru.

Jeseni 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, dve leti zatem kot stalni profesor. Bil je tudi mentor mladih literatov. 1. oktobra 1926 so ga na priporočilo prelata Franca Kovačiča, ki je zelo cenil Glazerjevo ustvarjanje, zaposlili v mariborski Študijski knjižnici. V letih od 1931 do 1941 je bil njen ravnatelj. Ko se je leta 1945 vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali nemški okupatorji, je spet prevzel ravnateljstvo in z izjemnim čutom za knjižničarstvo ter pomen literature za umetniško in znanstveno ustvarjanje postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, a je ostal zvest knjižničarskemu delu, saj je poslej honorarno urejal rokopisni oddelek. Zadnjič je bil na svojem delovnem mestu 4. januarja 1975, torej manj kot mesec dni pred smrtjo.

Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri - kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.

Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi - pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).

Janko Glazer je bil marljiv in vztrajen delavec na mnogih področjih, po srcu pa je bil najprej pesnik. V slovensko slovstvo se je zapisal kot 'pesnik Pohorja'. Bruno Hartman, njegov drugi naslednik v vodstvu mariborske knjižnice, v spominskem zapisu ob Glazerjevi stoletnici (Mohorjev koledar, Celje 1993) pravi, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. "Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti... Poglavitni vir Glazerjevega pesnenja je čudež narave in človek v njej."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1993) 4, str. 44.

Zapis v Ognjišču (obletnica meseca, april 1993), ki je bil objavljen tudi na spletu (od 20. marca 2014)  je vseboval nekaj netočnih informacij o življenju in delu Janka Glaserja. Nanje nas je 5. februarja 2019 opozoril njegov vnuk Damjan Zazula in tudi predlagal ustrezne popravke. ki smo jih v zgornjem članku tudi upoštevali. Vsem prizadetim se opravičujemo za napake.