18. februar

LETA 1455 UMRL bl. FRA ANGELICO

18 02 1455 Beato AngelicoITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR, BLAŽENI (* 1395)

Brez dvoma je v nebesih precej ljudi, ki so bili v dneh svojega življenja na zemlji slikarji ter so s svojimi umetninami olepšali številne bogoslužne in druge prostore ali svoje umetniške darove kako drugače postavili v službo Boga in ljudi. Uradno 'potrdilo' o 'članstvu v akademiji zveličanih ', najvišjem in edino resnično nesmrtnem zboru, pa je katoliška Cerkev podelila samo enemu od njih. Papež Janez Pavel II. je namreč s posebnim pismom, ki nosi datum 3. oktobra 1982, objavljeno pa je bilo šele 25. junija 1983, določil, da se sme poslej vsako leto 18. februarja, na njegov 'rojstni dan za nebesa', z bogoslužno molitvijo in daritvijo javno obhajati spomin italijanskega renesančnega slikarja Giovannija da Fiesole (ok. 1400–1455), po vsem svetu znanega pod imenom Fra Angelico ali Beato Angelico. S tem sklepom je potrdil naslov 'blaženi', ki ga je temu 'angelskemu mojstru' ljudstvo podelilo takoj po njegovi smrti, ki ga je zaradi evangeljske preprostosti in angelske miline njegovih slik ter zaradi svetosti njegovega življenja začelo imenovati Beato Angelico (blaženi Angelik). To bogoslužno dejanje je prvi opravil sveti oče sam, ki je 18. februarja 1984 v rimski dominikanski cerkvi Santa Maria Sopra Minerva, kjer je Beato Angelico umrl in kjer je pokopan, njemu na čast daroval sveto mašo, h kateri so povabili umetnike in druge kulturne delavce.

več:
S. Čuk, Beato Angelico - slikar med blaženimi; v: Ognjišče 2 (1984), 24-25.

 

LETA 1546 UMRL MARTIN LUTHER

18 02 1546 Martin LutherNEMŠKI TEOLOG IN VERSKI REFORMATOR (* 1483)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija na pravu, toda ko ga je v nevihti opazila strela in v smrtni stiski je klical na pomoč sv. Ano, kateri se je priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel ta sklep, postal je avguštinski menih in profesor svetega pisma ... Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svoj nauk. Spoznal je, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnih ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom ... Po njem nosi ime Luteranska Cerkev in sicer zaradi lažjega razlikovanja od drugih protestantskih Cerkva. Marsikje raje uporabljajo izraz evangeličanska Cerkev, kajti po Luthrovem nauku je Cerkev le tam, kjer se oznanja evangelij. Pri nas je evangeličanska Cerkev v Prekmurju.

več o reformaciji:
F. Perko, Pred 500 leti se je rodil Martin Luter začetnik reformacije, ki je povzročila razdeljenost zahodne Cerkve: Ognjišče 11 (1983), 6-10.

Lutrova misel:

  • Bogu ne moremo narediti nobenega večjega in boljšega dela in ne moremo mu izkazati bolj žlahtnega češčenja, kakor storimo tedaj, če se mu zahvalimo.

o njem:

  • Luter gotovo ni bil svetnik v običajnem pomenu besede, prav tako pa ni bil hudič, kakor so ga včasih prikazovali katoličani. Bil je močna osebnost, globoko veren, pol notranjih stisk, ki jih je hotel reševati s pomočjo vere. Bil je izredno eruptiven, nagel, hkrati pa odločen in nepopustljiv v svojih stališčih. Hotel je prenoviti v stoletjih zaprašeno in preležano Cerkev. V spletu zgodovinskih okoliščin pa je postal začetnik reformacije. (France Perko, Ognjišče 11_1983)

 

LETA 1564 UMRL MICHELANGELO BUONARROTI

18 02 1564 Michelangelo BuonarrotiITALIJANSKI KIPAR, SLIKAR, ARHITEKT IN PESNIK (* 1475)

Ta vsestranski genij - slikar, kipar in pesnik - se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je "klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha". Ena njegovih največjih umetnin je kip Pietá v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  • Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  • Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  • Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  • Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  • Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  • Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  • Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  • Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

 

LETA 1774 UMRL KAREL MIHAEL ATTEMS

18 02 1774 Karel Mihael AttemsPRVI GORIŠKI ŠKOF (* 1711)

Attemsi so bili ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, ki se je v teku zgodovine razdelila na več vej. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, de­želni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Karel Mihael Attems, prvi goriški nadškofi se je odlikoval po izobrazbi, srčni plemenitosti in nadpastirski vnemi. Ta "mož po božji volji" je trikrat prehodil vso škofijo, se srečeval z verniki in z njimi govoril v njihovem jeziku.

več:
S. Čuk, Karel Mihael Attems: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2001), 22-23.

 

LETA 1745 ROJEN ALESSANDRO VOLTA

18 02 1745 Alessandro VoltaITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK († 1827)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

 

LETA 1895 ROJEN HERIBERT SVETEL

09 12 1962 Heribert SvetelSKLADATELJ IN DIRIGENT († 1962)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

 

LETA 1918 ROJEN ZDENKO LOVŠE

18 02 1918 Zdenko LovseDUHOVNIK IN ZAPORNIK († 2000)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

več:
S. Čuk, Duhovnik - zapornik Zdenko Lovše. Betlehemski čudež v Medvodah: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2001), 72-73.

 

LETA 1923 ROJEN BOJAN ŠTIH

18 02 1923 Bojan StihKRITIK, ESEJIST IN PISATELJ († 1986)

V Ljubljani je diplomiral iz zgodovine, najprej je delal pri Naših razgledih, kasneje je bil ravnatelj SNG Drame (1961-70) in uveljavil zahteven repertoar, s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Veliko je provokativno pisal o kulturi, pomembne so tudi ocene in študije domačih in tujih knjižnih izdaj; pisal je tudi leposlovna dela: Knjiga ki noče biti requiem (1981); To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen (1983).

več:
S. Čuk, Bojan Štih (1923-1986): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2016), 52-53.

njegove misli:

  • Človek bodi človeku prijatelj, tovariš in bližnji, zato naj človek pomaga človeku, kadar je ta v stiski.
  • Da, da, tisti, ki imamo grda telesa, vedno govorimo o lepoti naše duše, a tisti, ki imajo lepa telesa, se na dušo niti ne spomnijo.

razmišljanja iz Intervjuja s Cirilom Zlobcem (Sodobnost 1981):

  • V moje delo je bilo položeno upanje, da moramo imeti Slovenci dobre revije, odlično gledališče in zgleden film. Tako sem delal pri Naših razgledih, v gledališčih, v Sodobnosti, v filmu itd. Je bilo precej optimizma in tudi navdušenosti, kdaj pa kdaj tudi nore, v vsem mojem delu. Ob vsem tem pa sem vedno poskušal vzpostaviti dobre odnose z ustvarjalci, bojeval sem se proti inkasantom na kulturnem polju, proti korupciji, proti neznanju in proti provincialni samovšečnosti. Imel sem veliko konfliktnih situacij, toda večinoma z lenuhi, šarlatani in intriganti, ki pa so se skrivali za visoko doneče politične fraze samoupravljanja in socializma.
  • Mislim, da postajamo čedalje bolj brezbrižni in neobčutljivi za vse, kar je »gnilega v državi danski«. Svojim mislim in kritičnim pogledom pa ne pripisujem nobene izjemnosti. Kritično so me učili misliti v gimnaziji profesorji, ...učili so me misliti prijatelji, mati in oče. In tudi življenje in življenjske izkušnje. ... Moram vam priznati, da velikokrat resnično ne vem, ali je moje pisanje koristno in potrebno in če je sploh kaj vredno. Pripadam viharniški dobi in generaciji. Nekaj tega je še zdaj v meni. Vem, da to viharništvo ni prijetno ne za tiste, ki vladajo, in ne za tiste, ki so vladani.
  • (o prihodnosti) Odločilna bo vloga znanja in znanosti. Racionalno gospodarstvo, v katerem bo kmet spet prišel do svojih pravic in veljave. Šolstvo, ki bo otroka in mladeniča in mladenko naučilo svobodno misliti. Kultura (tudi delo je kultura), ki nam bo dajala moč in vero. Spoštovanje zgodovine in vsega, kar so nekdanji rodovi ustvarili. Varovanje dežele in njenih naravnih vrednosti. Odprtost in svetovljanstvo. Pridnost in tisto, čemur pravimo poštenost. Strpnost in socialno solidarnost. Vidite, to so cilji, za katere je vredno živeti in se bojevati. Človek živi med zemljo pod nogami in zvezdami nad glavo. Ta njegova eksistenca je življenje. Tragično. Smrtno. Večno pa lahko postane le v delu, fantaziji in poeziji. Odkrivajmo to možnost in pred nami je spodbudni, animatorsko utopični program, kot pravite. Jaz verujem vanj. (leta 1981)

 

LETA 1932 UMRL JANKO LEBAN

18 02 1932 Janko LebanPISATELJ, PUBLICIST, GLASBENIK (* 1855)

Njegova življenjska pot se je pričela v Kanalu ob Soči, kjer je bil oče Valentin učitelj. Po njegovih stopinjah je šel tudi Janko, najmlajši med sinovi (rojen 1855), ki je zaslovel kot pisatelj, pesnik in glasbenik, brat Avgust (1879) je znan predvsem kot glasbenik, Fran pa se je uveljavil kot pravnik. Janko je po diplomi na učiteljišču v Kopru poučeval po šolah na Primorskem, po letu pa na Kranjskem. Veliko je pisal za mladino, oglašal pa se je tudi s pedagoškimi članki. Umrl je v Kandiji pri Novem mestu.

 

LETA 1941 UMRL JANKO BARLE

18 02 1941 Janko BarleDUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK (* 1869)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

 

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR - PREŽIHOV VORANC

18 02 1950 Prezihov VorancPISATELJ (* 1893)

"To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja." Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil - kot samouk - velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na 'breg' komunizma, vendar je Voranc tudi svoje 'partijstvo' iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. "Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma," piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. "Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto..." Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški 'Lorenc') smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim 'naš človek', pa čeprav ni bil 'rdeč po vseh predpisih'. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot 'far' ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

več:
S. Čuk, Prežihov Voranc: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1993), 76-77.

 

LETA 1969 ROJEN 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

10 11 2009-Tomaz-HumarALPINIST († 2009)

Gore je "srečal" v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

  • Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  • Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  • Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.

 

LETA 2020 UMRL FRANC BOLE

18 02 2020 Franc Boleduhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia (* 1932)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

o Francu Boletu lahko še več preberete na naši spletni strani:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega


Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

knjiga: Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli "očeta urednika":

  • Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  • Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  • Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  • Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
    več:

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh