Ne vem, zakaj smo v ljudskem besedovanju poimenovali smrt ‘Matilda’. Kakorkoli, ob sv. Matildi (1241-1299), ki goduje 19. novembra, bi vam rad v mesecu, ki je posvečen rajnim, zaupal sanje, v katerih sta ‘nastopila’ ‘Matilda’ in sv. Peter – nebeški carinik

Morda bi opis teh zanimivih sanj sodil bolj na hudomušne strani pratike, kot pa v rubriko Ognjišča, ki je namenjena bolj resnim razmislekom. A je vsebina sanj tako pomenljiva, da je vredna teh strani.
Pa začnimo: Stal sem v dolgi vrsti in pričakoval. Ljudje pred mano so bili večinoma spokojni, nekateri radostni, nekaj med njimi pa je bilo kakor neprijetno vznemirjenih. Zdelo se mi je, da bi hoteli pobegniti iz vrste, pa jim nevidna moč tega ni dopustila. Počasi smo se pomikali proti možakarju z brado, ki je stal za mizico, na katero je vsakdo položil svojo potovalko. Pomislil sem: To je carinik. Pravzaprav je bil tudi oblečen kakor tisti, ki na mejah spuščajo ljudi tja na ono stran. Skrbno je pogledal slehernemu v ‘prtljago’, potem se je večini nasmehnil in jim pokazal pot, ki je prodirala v blago svetlobo. Pri nekaterih je ostal njegov pogled resen, skoraj otožen in kmalu za tem jim je nakazal smer, ki je bila kakor ‘obvoznica’ mimo prodora v svetlobo.
“Kmalu bom na vrsti,” sem vznemirjen pomislil. Pred mano je stala ženička. S težavo je dvignila potovalko in jo položila na mizico.
»Polna je,« je rekel carinik. »Dokler si bila v času, si delala dobro. Dozorela si za to, kar je v radosti večno.«
Takrat me je preletel srh. “Kaj sem mrtev?” sem pomislil.
In sem slišal: »Življenje se le spremeni, ne pa uniči. Zaživimo v drugačno, a kdo med nami lahko reče, da v manj resnično ...« In sem vedel, da so to besede, ki sem jih sam tolikokrat izgovarja, ko sem spremljal žalujoče ob grobovih njihovih dragih.
zapisi 11 2012aStal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Prtljago, prosim,« je rekel in zvenel je neizprosno.
»Prtljago?« sem bil zmeden.
»Videti moram, kaj si prinesel s sabo.«
»Kaj naj bi prinesel?« sem govoril prestrašen in v paniki.
Sv. Peter, ali kdorkoli je že bil ta ‘carinik’, se je nasmehnil. Očitno sem bil ‘prikupno zmeden’. »Prinesel si edino, kar lahko gre s tabo čez prag večnosti. Vse si moral zapustiti, le kar si storil dobrega, je sedaj s tabo in je vredno!«
Prestrašil sem se, ker je bila potovalka, ki sem jo držal v roki, tako lahka.
»A na mizo naj jo dam?« sem rekel jecljajoče.
»To ni miza. To je tehtnica,« me je popravil sv. Peter. »Naj pokaže, koliko prave ‘teže’ je imelo tvoje življenje.«
In sem čutil, da sem prelahek. Sv. Peter me je pomenljivo pogledal tja v moje resnično in me primoral v presojo: »Kam te vodijo tvoja dejanja?«
Takrat sem opazil, da je nad potjo v Svet(l)o, ki me je pritegovala napis: Mt 25,31-40 in sem videl tudi tisto stezo, ki gre mimo napisa in (zato) obvozi svetlobo. V meni je naraščalo neugodje ... in sem se (Bogu hvala!) prebudil.
“Še sem živ,” sem pomislil. “Še imam čas, da delam dobro!” Prižgal sem luč, vzel v roke Sveto pismo in prebral odlomek Mt 25,31-40 – Jezusovo pripoved polno slikovite simbolike, s katero opisuje, kako gremo čez ‘nebeško carino’:
Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

In sem se spomnil velikega misleca, teologa, p. Tomislava Šagi-Bunića. V ‘dozorelem’ obdobju svojega življenja si je na srčno stran pripel broško na kateri je bilo izpisano: Mt 25,31-40. Na moj radovedni pogled je dal odgovor: Pripovedovati je začel, da ni nobeno življenjsko dejanje, pa naj bo na videz še tako velik uspeh, nič v primeri z najbolj preprostim izrazom dobrote do tistega, h kateremu nas pritegne l/Ljubezen. (Od)rešile nas ne bodo hiše, ki smo jih zgradili, niti knjige, ki smo jih napisali, kaj šele bogastvo, ki smo si ga pridobili ... »Veš,« mi je govoril, »čez prag večnosti lahko nesemo le en kovček. In je dobro, če je ta čim bolj napolnjen z dobrimi deli.«

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2012, leto 49, št. 11, str. 30-31.

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih. Ob njih se kar sama po sebi prebudi misel na čas (ki je že nadčasen),

zapisi 11 2013aBesede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Moje telo naj vzame zemlja, iz katere je vzeto. V spravo za moje grehe naj strohni in zavoljo zasluženja Jezusovega naj vstane poveličano na sodni dan. Mojo dušo naj vzame Jezus Kristus, ki jo je odrešil. Vanj verujem, vanj upam in ga ljubim. Obžalujem iz srca, kar sem ga v življenju žalil.
Zbogom, zemlja – rad zapustim, kar imaš ti. Rad se ločim od premoženja, od časti, od veselja, da bi bil le združen s Stvarnikom.
Zbogom, ljubo sonce. Rad se odrečem, da te ne bom več videl. Moje lepše sonce bo Jezus.
Zbogom, dragi farani, prijatelji in znanci. Ljuba mi je bila vaša družba, a pustim vas z lahkim srcem, saj bomo kmalu vsi združeni pri Jezusu v nebesih. Glejte tudi vi na življenje v božji luči in vrednotite ga z večnega stališča.
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.

Ob teh mislih sem se spomnil duhovnega gorjana, sedaj že nebeščana, nadškofa Alojzija Šuštarja. Obiskal sem ga pred zemeljskim slovesom. Njegove misli so pomenljiv odsev njegove osebne skromnosti, miselne prodornosti ... – veličine:
zapisi 11 2013bRazlično dolga je življenjska pot. Nekateri moramo ob njenem koncu prenašati bolezni. Bolezen je čas zorenja in v njej je velikega pomena molitev za vdanost, posebno k Božji Materi Mariji, ki je “pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov in zdravje bolnikov”. V bolezni človek doživlja minljivost vsega zemeljskega. Bolezen pomeni še nekaj časa, morda še kak mesec, leto, potem pa me ne bo več in bom kmalu pozabljen. Prav je, da o vsem tem razmišljamo. Vendar ne v obupu, ampak v kesanju in prošnji za odpuščanje in v zaupanju v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo.
Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi in da tudi sami odpustimo vsakemu iz srca, brezpogojno. Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 43.

1. novembra godujejo vsi sveti. V svoji zgodbi nas sleherni nagovarja kako notranje izpolniti svoje življenje,

Kar naprej si pijeva kri in se žreva,« sta izjavila vsa prizadeta. »Zdi se, da imamo mi, ki nam navzven nič ne manjka, tudi navznoter vsega preveč – preveč problemov,« je rekla v brezhibno odeta gospa. In smo skupaj odkrivali pot, na katero ju je primorala notranja tesnoba – največkrat je prav ta milostni dar za korenitejše uvide in spremembe v življenju. Naj strnem njuno (morda tudi zate zanimivo) pot rešitve v tri korake.
zapisi 11a 20111. Če želiš, da se tvoja stiska odreši, jo odpri v pomoč.
A ne najprej v pomoč zase, pač pa vsaj do nekoga, ki je v stiski in te k njemu pokliče Ljubezen. Vase zagledani sebičneži ne bodo nikoli rešili svojih stisk – v najboljšem primeru jim bo uspelo le to, da jih prikrijejo. Lahko imamo velik finančni kapital, a moramo ob tem prenašati v sebi prav tako veliko obteženost; lahko smo izjemno naštudirani, pa smo globoko v sebi še bolj zakomplicirani; lahko smo zelo slavni – navzven osvetljeni, v sebi pa grozljivo zatemnjeni; lahko tekamo, plezamo, se potapljamo ... da bi vdahnili vase duh svobode, ko pa se ustavimo, nas dohiti naša navznoter zadušena resničnost. Pisatelj Hermann Hesse govori o “kulturi, ki je v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem blesku, kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu.”
Bog je naš Oče in vsi smo med seboj usodno povezani. Logika je preprosta: tvoja stiska bo odrešena (če ne navzven pa zagotovo v tvojo duhovno razsežnost), vendar moraš odpreti vrata za pomoč ti. To storiš tako, da se odpreš za pomoč vsaj nekomu, ki je v stiski in te je k njemu poklicala Ljubezen. Ko narediš prvi korak – pristop ljubezni, si se odprl tudi za odrešitev lastnih stisk. Dokler ne razrešimo svoje sebičnosti, smo zaprti za korenito pomoč, ki jo potrebujemo. Nikar ne misli, da ne moreš pomagati drugim, ker si sam tak ‘revček’. Eno od zlatih pravil, ki so mi ga je izročili starši: »Nikoli se ne smili sebi! Naj se ti smilijo drugi in ko jim boš v pomoč, boš v doživljanju rešil vsaj polovico svojih problemov.« V pomoči bližnjim (tudi živali ... jo potrebujejo) ne gre le za materialno podporo; danes je morda največji kapital čas sočutne pozornosti, ki ga nekomu poklonimo. Neprecenljiva opora ljudem v stiski je tudi molitev, ko nekoga, ki trpi, navezuješ na božje moči. Ko se ti bo uspelo prikopati do tistih, h katerim te kliče Ljubezen, boš izkopal sebe iz stiske, ki te pogreza vase. Ne verjameš? Preizkusi ali pa se še naprej pacaj v samopomilovanju in kompliciraj življenje sebi in bližnjim.
2. Odpovej se idealizaciji zemeljsko stvarnih in naj bo v Bogu tvoja (po)moč v sprejemanju realnosti.
V naši zemeljski stvarnosti je iluzorno pričakovati popolnost – dovršenost. Temu se moramo, hočeš ali nočeš, odreči. Sveto pismo opisuje, kako si je izbral Adam – človek (torej tudi ti in jaz) izkustveno spoznanje dobrega in zla. Bog nas je pred tem svaril, a kaj, ko smo mi hoteli uvid, ki ga je drevo spoznanja ponujalo. Takrat pač nismo vedeli, da pomeni spoznati dobro in zlo tudi izkusiti ga.
Dobro je ozavestiti, da v našem kozmičnem času in prostoru ni popolnosti. Naše resnice niso Resnica – so le naše osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti – trenutni miselni oprijemi, ki imajo v sebi zahtevo po preraščanju. Tako se v medsebojnem dialogu lahko pogovarjamo: »Menim, da je ... v tej in tej situaciji sem te doživel ...« V imenu resnice se ljudje pobijajo, v izmenjavi osebne doživljajske ali spoznavne resničnosti pa se odpirajo v območje sočutnega razumevanja in dopolnjevanja. Če se delamo popolneže, se od bližnjih oddaljujemo, če smo osebno skromni – odprti v dopolnitev, smo se oprijeli rešilne smeri tako v odnosu do narave, ljudi in nenazadnje Boga samega. Prav v Njem (On edini je Resnica) lažje sprejemamo nedovršenost stvarnosti; sicer se težko odpovemo idealizaciji ljudi in situacij. V nas je silna potreba po Božji dopolnitvi. Znameniti psihiater Karel Gustav Jung (1875-1961) je zatrdil, da »med vsemi mojimi pacienti, ki so že presegli 35. letno starost, ni niti enega samega, čigar končni problem ne bi bil predvsem religioznega stališča«. Drugi vatikanski koncil pa pravi, da dobi človekovo dostojanstvo prav v Bogu »svojo dovršitev« (CS 21,3).
3. Išči Boga v stvarni prisotnosti.
Spominjam se mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bila težnja, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave, skozi katero žari k nam pozornost Lepote same, še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju (pre)seganje k Ljubezni sami ... Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in kruh v evharistiji. »Kar naprej se žreva in si pijeva kri,« ne ugotavljata le zakonca, s katerima sem začel pripoved. Zakaj se ljudje, ki smo si najbolj blizu in nam navzven nič ne manjka, tako pogosto zajedamo in najedamo? Lačni smo. Hrepenimo po Več. Samo človek je človeku očitno premalo; s svojo ljubeznijo teši, a ne poteši, ker ne (do)seže dovolj globoko v osebno. Zato vabi Jezus, naj pridemo utrujeni in obremenjeni k Njemu (prim. Mt 11,28) in se okrepimo. ‘Moja kri’ pravi, je njegova ljubezen (Judje so pojmovali kri kot nositeljico duše – ljubezni) in ‘moje telo’ je tista notranja opora in (po)moč, v kateri smo notranje podprti, ko okušamo dobro in zlo v zemeljski stvarnosti. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje nikoli ne bo žejen,« (Jn 6,34) govori tudi zato, da se ne bi med seboj kar naprej najedali in si ‘pili krvi’ – najgloblje v sebi potrebujemo potešitev v Bogu.

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2011, leto 48, št. 11, str. 36.

sv. Frančišek Asiški nas s svojim življenjem nagovarja k živemu (na dotik) odnosu z Bogom, sočlovekom, stvarstvom ...

zapisi 10a 2013Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Maša preko TV je sicer nekaj odličnega, a le če ne moreš v cerkev, kjer bi doživel v evharistiji srečanje z Bogom na dotik; elektronske komunikacije so nekaj koristnega, a le če ni možnosti, da bi zaznal celovito resničnost sočloveka v njegovi dejanski bližini; dokumentarci o naravi pritegujejo s fantastičnimi posnetki, a so ti le utvara, če ne izstopimo iz dobro izoliranih hiš in doživimo pristen stik s stvarstvom. Občutek notranje samosti – tesnobnosti – depresivnosti se bo neusmiljeno stopnjeval, če se ne bomo dali v živo objeti Bogu, sočloveku in tolikemu, kar z nami soutripa v stvarstvu. Posredovanje bližnjih preko medijev je prežeto z elektronskim hladom, ki stopnjuje (pre)napetost našega živčevja. Elektronika, s katero se soočamo, je namreč preveč agresivna za električne impulze v našem organizmu. (Električni impulzi nastanejo zaradi posebnih beljakovin, ki delujejo kot nekakšne pore na celični membrani, uravnavajo delovanje celice ter med drugim prepuščajo tudi kalijeve in natrijeve ione – nosilce električnega toka. Te beljakovine – ionski kanalčki – so navzoči povsod in sodelujejo pri delovanju telesnih organov, imunskega sistema, živčnih in hormonalnih procesih ... Brez električne aktivnosti ni zavesti. Smrt lahko opišemo tudi kot prenehanje električne dejavnosti v možganih, ki so naš ‘osebni računalnik’ – sila občutljiv in izjemno zmogljiv, saj lahko obdeluje naenkrat kar 4.000 informacij!) Poleg tega, pa povzročajo elektronske frekvence odvisnost, saj delujejo tako, da nas izmenjaje držijo, nato izpustijo, da nas lahko obdržijo. Možgani postanejo odvisni od ‘močnih doz’, in tako kot pri drogah, imajo tudi ‘elektronske doze’ smrtonosne posledice. Raziskave kažejo na škodljiv vpliv elektronike zlasti v nežni dobi, ki ima za posledico: motnje v pozornosti, nemir, težave z učenjem branja, razdražljivost, nasilnost ... Zanimiva je ugotovitev, da je diplomiralo 45% ljudi, ki so gledali v otroštvu TV manj kot uro in le 8% tistih, ki gledali TV več kot dve uri in pol. Nekateri vrtci (večinoma na željo staršev) že uporabljajo za poučne igrice računalnike in jim je kaj malo mar, če se pri tem zmanjšuje plastičnost otrokovih možganov: slika nima globine, vonja, okusa, ni mogoč otip. Dvodimenzionalnost opustoši otrokove zaznave, tako da razvije popačeno predstavo o svetu in realnosti, kar kasneje vpliva na njegovo odločanje, kaj je prav in kaj napačno. – Kako obširna tema, meni pa zmanjkuje odmerjenega prostora, zato končujem z izjavo mladostnika. Takole je pripovedoval svojim prijateljem: »Sinoči sem se pogovarjal s starši o brezsmiselnem umetnem podaljševanju življenja, ko medicina človeku preprosto ne dopusti več naravne smrti. Rekel sem jima: “Prosim vaju, ne dovolita, da bi kdaj vegetiral odvisen od elektronskih naprav in tistih stekleničk s tekočinami.” In veste kaj sta storila? Zazrla sta se vame z občudovanjem in potem sta izklopila TV, DVD, internet, PC, MP3/4, play station 2, PSP, wireless, telefon. Vzela sta mi mobilca, iPod, iz hladilnika sta umaknila Coca-Colo in pivo! Ma groza, vam povem. Za umret!« – Res, čas je, da preverimo, premislimo in se odločimo za to, kar je za živet in ne za umret!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2013, str. 43

4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
zapisi 10 2011Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36

30. septembra goduje sv. Hieronim (345/7-419/20), ki nas s svojim ognjevitim značajem in ravnanji nagovarja: Nikar ne vlagajmo kislih kumaric!

Že v otroštvu sem bil naučen, da moraš v življenju »marsikaj požreti« in me je zato pogosto bolel želodec; krivično pač težko prebavimo – običajno v nas obleži, teži in se kisa. Potem nas seveda razjeda – ne le telo, pač pa tudi misel in srce. Da imam na srcu vse polno brazgotinic, mi je pojasnil kardiolog. In sem vedel, da je to od dogodkov, ki sem si jih vzel k srcu in so me prizadeli – tudi zato, ker srečujem tolike preobtežene. Jaz pa ne znam drugače, kot da poslušam ne le z glavo, pač pa tudi s srcem. Zato sem dodal k svojim večernim molitvam še prošnjo: »Gospod moje srce je šibko. Naredi odvodnico iz mojega tja k svojemu srcu – k tvoji Ljubezni; le ta zmore sprejeti vse stiske, ker je vsemogočna.«
Vsekakor ni dobro, če nosimo težo sami in zadržujemo v sebi, kar nas je prizadelo: shramba našega nezavednega se polni z nepredelanimi zakisanimi dejanji in dogodki. Prebuja se slabost in bolezen – pogosto pa to, kar v sebi »pacamo«, zavre in (iz)bruhne na plan. In so to očitki (v njih je očitno, kar je napačno v odnosu) in je to jeza in bes, ki lahko zanetita vojno ali pa nas v svojem zagonu končno preusmerita v drugačna ravnanja.
zapisi 09 2011Pred leti sem sedel ob cerkvici sv. Hieronima na Nanosu in ob prebiranju pikrih zapisov tega svetnika razmišljal, kako izraziti ogorčenost, ne da bi pikal – zbadal in netil spor. V izbruhu potlačenih prizadetosti ni namreč nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbodemo tistega, ki nas je prizadel. Le na ta način mu lahko namreč sporočimo dovolj osebno in globoko, kako močno nas je zadelo njegovo ravnanje. Tudi tu se kaže, da si samo v 7% (tako pravi statistika) sporočamo osebno resnično z besedami, vse drugo pa z ravnanji – in ranjeni ranimo. Mnoga maščevanja nam sicer dragim osebam so samo sporočanja, kako nas je ‘zadelo’ njihovo početje. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me ... in je globoka medosebna poškodovanost še edina resničnost.
Iz lastnih izkustev zato priporočam:
1. Popolnost išči le v Bogu: duhovno ravnovesje (molitev, maša – ko je Bog v evharistiji na dotik naši stvarnosti) je nujni predpogoj ravnovesja v čustvovanju – sprejemanja bližnjih v realnosti njihove zgodbe! Sobivanje ni v dokončnosti – dovršenosti, pač pa v nenehnem preraščanju.
2. Ker se imamo radi in cenimo iskrenost, si povemo, kako se doživljamo – tudi ko si gremo na živce. Najbližji si pač najpogosteje hodimo po živčkih. Ko si zaupamo svojo doživljajsko resničnost, se napetost sprosti, sicer zagrmi. Način pogovora naj ne bo nikoli: »Ti si kriv, ker ...,« pač pa: »Tvoje ravnanje sem doživel ...« Odnos lahko zmaga le v medsebojnem razumevanju ozadij, sprejemanju in sočutju.
3. Ko pridemo skupaj iz šole, službe ..., si povejmo svojo doživljajsko resničnost: kaj me je v odsotnosti prizadelo, kaj nasmejalo ... Čas, ko se družina snide, je svet čas! Ne umikaj se takoj k opravkom, ker se ‘sporočanju’ ne moremo izogniti – če stiske ne izrazimo ‘kulturno’, jo bomo sporočali z nerazpoloženjem, pikrostjo, tečnarjenjem ... Dajmo ven, kar nas je prizadelo – »šimfajmo« toliko časa, da bomo lahko zadihali, se sprostili, celo nasmejali – takrat smo zmagali. Če bomo povedali svojo resničnost domačim in bomo slišani, bomo lažje sprejemali realnosti svojega življenja.
4. Če čutiš, da bi moral tistemu, ki te je prizadel, to tudi povedati, ti svetujem: napiši mu pismo. Izrazi naslovniku, ki te je ranil, vse, kar ti leži na duši. Samo pisma nikar ne oddaj isti dan! Ker si dal iz sebe, kar te teži, se boš umiril, spočil in dobro naspal. Naslednji dan ponovno preberi napisano. Sam nisem do sedaj odposlal še nobenega pisma svoje prizadetosti. Če misliš pismo kljub vsemu odposlati, ga prej pokaži osebi, ki je duhovno, čustveno in intelektualno vredna, da ti pove svoje mnenje. Sv. Hieronim je verjetno nekatera pisma odposlal takoj in so zato tako žolčna.
5. Poišči si modrega spovednika in najboljšega duhovnega svetovalca (ena izmed njegovih odlik je, da ne dopušča navezovanja – duhovna povezanost, ni čustveno ‘šlepanje’). Duhovni svetovalec je v konfliktu med dvema božji mediator – zastopa Tretjega (Boga), zato ni nikoli samo na strani enega. Napetost med dvema (ta je v življenju neizbežna) uporabi v korist: za rast odnosa. Brez konfliktnih situacij bi se ‘zasmradili’ v ustaljenosti. Napetosti spravljajo odnos v pogon in so, ob spremstvu dobrega duhovnega očeta, v odlično priložnost za preraščanje.
Ker sem že prekoračil določeno mi dolžino prispevka, naj vam za konec samo še povem, da bom letos vložil kar precej kislih kumaric. Pomladi sem prekopal ledino in prvič v življenju imam svoj vrt. Kumarice bogato rodijo. Toda, v kozarce bom vlagal ta prave kumarice in ne v sebe tistih (vsaj upam tako), o katerih je tekla misel. Pa srečno!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2011, str. 36

29. septembra godujejo nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael. Slednji je prepoznan kot varuh – branitelj zdravja ljudi, pa tudi živali, celo zemlje. Naj nas obvaruje pred tistimi, ki v semena vstavljajo kal smrti.

Saj poznamo staro modrost: Ex socio cognoscitur vir – Moža spoznaš po tovarišu, ki se ohranja med nami v reku: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. To, kar ‘uživamo’, nas spreminja; še več: celo spreminjamo se v to, kar sprejemamo vase, tako duhovno, kot čustveno in seveda telesno. Zato Jezus vabi naj pridemo utrujeni in obteženi k Njemu, ker nas druženje z Njim poživlja – Sveto svetli, vrača moči ... Resnično, Bog je Ljubezen, ki gre (po besedah sv. Terezije Avilske) do norosti – zaradi naše stvarnosti, postane tudi sam stvar(nost), da bi lahko bil za nas (od)rešujoča Bližina; pred dva tisoč leti pod podobo človeka, danes ta isti Bog pod podobo kruha – v evharistiji. (Kako notranje sestradan je človek, ki hrani le svoje telo.) Po kruhu Življenja, se nas Bog prav fizično dotika, da bi sleherna celica našega telesa pridobila (od)rešujoče moči – informacijo Življenja, ki premaguje m/noč smrti. Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Evharistija je protistrup smrti.« In potem pravi: »Božje zrno sem.« Tisti, ki nas ‘okušajo’ – naše besede, ravnanja ..., naj okusijo, kot pravi Ignacij, »čist Kristusov kruh«.
zapisi 09a 2013V tem svetu spoznanja dobrega in hudega, ki smo si ga (kljub odsvetovanju Boga – 1 Mz 2,16-17) izbrali, pa se naše izkustvo srečuje (žal) tudi s semeni, ki nosijo v sebi kal smrti. Samo primer: Vedno pogosteje srečujem mlade zakonce, ki ne morejo imeti otrok – so neplodni. Vem, razlogov je lahko več, a je po najnovejših raziskavah eden izmed temeljnih vzrokov uživanje hrane iz semen, ki nosijo v sebi kal smrti – po genski predelavi so tudi sama neplodna – ubita za razmnoževanje. Rezultati raziskav odkrivajo, da se genska informacija po uživanju gensko spremenjene hrane ‘pripne’ na naše celice. Zato je Ameriška akademija za okoljsko medicino (AAEM) pozvala zdravnike, naj predpisujejo svojim pacientom diete brez gensko spremenjene hrane. Navajajo številne študije na živalih, ki dokazujejo mutacijo celic, okvaro organov, bolezni prebavil in imunskega sistema, neplodnost ...
Kako satansko premeteno je vstavljati kali smrti v semena, ki so po božjem načrtu nosilci življenja. V orožarski industriji je z/Zlo razvidno. Ker pa je v njegovi naravi, da se prikrije (tako lažje preslepi), se je pritihotapil v prehrambno in celo farmacevtsko industrijo. Ja, tudi farmacevtsko. Samo za primer: Če imate doma tako reklamirani Lekadol plus C, preberite sestavine. Med njimi je tudi aspartam – E951 in potem se seznanite s posledicami uživanja. Kali smrti podtaknjene tja, kjer pričakujemo življenje!
Vedno številčnejše so pobude civilne družbe, ki jih ne gre spregledati. Med njimi tudi akcija imenovana: štafeta semen, v kateri nas vabijo, da zbiramo in sejemo domača semena, da si jih med seboj izmenjujemo in jih nekaj pošljemo tudi v hrambo v semensko knjižnico. Če se želimo izogibati uničujočim limanicam z/Zla, je potrebno uporabljati božje darove – tudi razum in svobodno voljo, ne živeti le nagonsko in brezumno uživati, kar nam podtikajo ter slepo ravnati v kar nas zavajajo.zapisi 09b 2013
V teh dneh sta me obiskala mož in žena v stiski svojega odnosa. V očitni zadregi ob srečanju je rekla gospa: »Kdo bi si mislil, da človek, ki je tako izobražen, zgleda ...« Za hip je obstala in očitno iskala drug izraz za besedo, ki jo je hotela spontano izreči. Končno je rekla: »... zgleda takole.« Menim, da je hotela izreči: »... zgleda kot kmet.« Škoda, ker ni tega tudi izrekla, saj bi doživel to kot kompliment. S stopnjo svoje izobrazbe se ne ponašam, sem pa ponosen, da sem ob svojem duhovnem poslanstvu tudi kmet (pravzaprav mali kmetič), kajti milost predpostavlja naravo – naravno. (Neredko poudarim, da sem duhovnik z radostjo in kmet s ponosom.) Če je v osemnajstem stoletju razsvetljenski mislec Rousseau pozval: »Nazaj k naravi!«, je ob začetku tretjega tisočletja vreden odziv na povabilo: »Nazaj k naravnosti!«

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2013, str. 43

4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige ...«
zapisi 09 2012Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni ...) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost ... so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh