Obarvajmo slovenščino z materinščino

14. februarja je prestopil prag večnosti sv. Ciril (826/27-869), ki je skupaj s sv. Metodom (812/815-885) podaril našim prednikom liturgične knjige v domačem jeziku. In ker je 21. februar dan materinščine naj bo tokratni razmislek na temo:

Prisluhnil sem prepletanju glasov sredi druščine mladih. V besedovanje so se kar naprej vpletale besede: full, cool, loser, mega, OK, the best, happy …
»Ker mi udari ‘tujščina’ na živce sem povprašal: »Pa je res potrebno uporabljati toliko tujk?«
»Saj samo barvamo jezik, da ni tako pust!« se je oglasila mladost in dodala. »Iščemo sončnost in sočnost življenja« – očitno tudi slovenskega jezika.
Od takrat pa do danes, ko zapisujem te vrstice, razmišljam, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti ‘tujcizmom’. In sem se domislil: storimo to z materinščino, ki je narečje knjižnega jezika. Slovenci imamo v narečjih tolikšno barvitost – pomislite: komaj dva milijona nas je, pa imamo več kot 50 narečij, medtem, ko jih ima sto milijonski ruski narod le bornih 20. Vem, pri nekaterih jezikoslovcih se bo prebudil pomislek; knjižni, zborni jezik je pomembna pridobitev. Komaj v 19. stoletju sta se na slovenskem poenotili dve knjižni normi na glasoslovni in oblikoslovni ravni: Küzmičeva in Trubarjeva. In šele, ko smo med vsemi narečji sprejeli skupni imenovalec jezika, smo lahko začeli razmišljati o skupni – samostojni državi. Res je, jezik nekega naroda ima svojo trdno osnovo v knjižni normi in zato je ta pomembna; narod mora imeti svoj uradni jezik, ki je umetelno lep in nam je dragocen, toda v njem ne more biti nikoli tiste polne srčnosti, kot jo nosi v sebi materinščina. V narečje smo bili rojeni! Nismo bili rojeni v knjižno besedovanje, rojeni smo bili v materinščino, ki je (p)oseben odtenek nam Slovencem skupnega jezika. V narečju nam je šepetala svojo ljubečo naklonjenost naša mati od prvih trenutkov življenja. Narečje je prav posebej v srčno zaznamovalo naše bivanje. Spominjam se očeta, s kako polno radostjo je spregovoril ‘po Koroško’. Mladi duhovnik Janez Rus, je na vprašanje: zakaj vztrajno ohranja v pogovornem jeziku svoje narečje, odgovoril: »Trbovljščina je nekaj pristnega, živega in nanjo je vezana identiteta.«
Očitno želite mladi (in ne samo mladi) barvati jezik – v njem želite na (p)osebni način zveneti, izstopiti, se poudariti, prikazati … – zakaj bi morala biti to angleščina, zakaj bi ne bile to čudovite narečne besede kraja, pokrajine v kateri smo bili rojeni? Kaj pravite na ta predlog? Naša slovenščina ima v narečnih besedah tako zanimive ocvirke. Že jed nam paše, če je začinjena in sočna, kaj šele pogovorni jezik.
Ko sem bival v Prekmurju, sem po nekaj mesecih začel uporabljati nekatere prekmurske besede. Kmalu me je nekdo opomnil: »Ti govori po vaše in jaz bom po naše, pa bo za oba lepo!« Takrat sem uvidel, da je večglasno besedovanje lepše, bolj barvito od enoglasnega; da pravzaprav v prijateljski družbi zvenimo bolj osebno, če si dovolimo materinščino – narečno besedovanje in ne čisti zborni jezik, ki nas lahko poudari kot uradne, strokovne … in če ob tem zapremo še pipico srčnosti, potem zvenimo celo sterilno. Materinščina ne more biti nikoli takšna, kajti v njej bije srce matere. Ko se malo dete hrani tam na njenih prsih, se ne hrani samo za telesne moči; tam prisluškuje tudi utripu srca in prvim besedam, ki mu jih mati šepeče. Ta beseda ne more biti nikoli hladna – v njej zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo privzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko ga slišimo in v njem spregovorimo. Tudi zato lahko najbolj osebno in najsrčneje začinimo misel ne s tujo (angleško, nemško …) besedo, pač pa z materno – narečno.
zapisi 02a 2012V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
V teh vrsticah sem se želel, ob dnevu materinščine, pokloniti narečjem slovenskega jezika in jih v vrednotenju postaviti na tisto mesto, ki so ga žal izgubila, a jim pripada, tudi zaradi slikovite pestrosti naše dežele!

Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (2) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Rožni venec navaja kristjane, da se vsak dan za nekaj trenutkov pomudijo ob tem, kar Cerkev vsako leto znova postavlja pred nje v obhajanju liturgičnega bogoslužja.

(Anton Strle)
Petek, 20. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh