Obarvajmo slovenščino z materinščino

14. februarja je prestopil prag večnosti sv. Ciril (826/27-869), ki je skupaj s sv. Metodom (812/815-885) podaril našim prednikom liturgične knjige v domačem jeziku. In ker je 21. februar dan materinščine naj bo tokratni razmislek na temo:

Prisluhnil sem prepletanju glasov sredi druščine mladih. V besedovanje so se kar naprej vpletale besede: full, cool, loser, mega, OK, the best, happy …
»Ker mi udari ‘tujščina’ na živce sem povprašal: »Pa je res potrebno uporabljati toliko tujk?«
»Saj samo barvamo jezik, da ni tako pust!« se je oglasila mladost in dodala. »Iščemo sončnost in sočnost življenja« – očitno tudi slovenskega jezika.
Od takrat pa do danes, ko zapisujem te vrstice, razmišljam, kako v pogovoru obarvati zborni, knjižni jezik in se pri tem izogniti ‘tujcizmom’. In sem se domislil: storimo to z materinščino, ki je narečje knjižnega jezika. Slovenci imamo v narečjih tolikšno barvitost – pomislite: komaj dva milijona nas je, pa imamo več kot 50 narečij, medtem, ko jih ima sto milijonski ruski narod le bornih 20. Vem, pri nekaterih jezikoslovcih se bo prebudil pomislek; knjižni, zborni jezik je pomembna pridobitev. Komaj v 19. stoletju sta se na slovenskem poenotili dve knjižni normi na glasoslovni in oblikoslovni ravni: Küzmičeva in Trubarjeva. In šele, ko smo med vsemi narečji sprejeli skupni imenovalec jezika, smo lahko začeli razmišljati o skupni – samostojni državi. Res je, jezik nekega naroda ima svojo trdno osnovo v knjižni normi in zato je ta pomembna; narod mora imeti svoj uradni jezik, ki je umetelno lep in nam je dragocen, toda v njem ne more biti nikoli tiste polne srčnosti, kot jo nosi v sebi materinščina. V narečje smo bili rojeni! Nismo bili rojeni v knjižno besedovanje, rojeni smo bili v materinščino, ki je (p)oseben odtenek nam Slovencem skupnega jezika. V narečju nam je šepetala svojo ljubečo naklonjenost naša mati od prvih trenutkov življenja. Narečje je prav posebej v srčno zaznamovalo naše bivanje. Spominjam se očeta, s kako polno radostjo je spregovoril ‘po Koroško’. Mladi duhovnik Janez Rus, je na vprašanje: zakaj vztrajno ohranja v pogovornem jeziku svoje narečje, odgovoril: »Trbovljščina je nekaj pristnega, živega in nanjo je vezana identiteta.«
Očitno želite mladi (in ne samo mladi) barvati jezik – v njem želite na (p)osebni način zveneti, izstopiti, se poudariti, prikazati … – zakaj bi morala biti to angleščina, zakaj bi ne bile to čudovite narečne besede kraja, pokrajine v kateri smo bili rojeni? Kaj pravite na ta predlog? Naša slovenščina ima v narečnih besedah tako zanimive ocvirke. Že jed nam paše, če je začinjena in sočna, kaj šele pogovorni jezik.
Ko sem bival v Prekmurju, sem po nekaj mesecih začel uporabljati nekatere prekmurske besede. Kmalu me je nekdo opomnil: »Ti govori po vaše in jaz bom po naše, pa bo za oba lepo!« Takrat sem uvidel, da je večglasno besedovanje lepše, bolj barvito od enoglasnega; da pravzaprav v prijateljski družbi zvenimo bolj osebno, če si dovolimo materinščino – narečno besedovanje in ne čisti zborni jezik, ki nas lahko poudari kot uradne, strokovne … in če ob tem zapremo še pipico srčnosti, potem zvenimo celo sterilno. Materinščina ne more biti nikoli takšna, kajti v njej bije srce matere. Ko se malo dete hrani tam na njenih prsih, se ne hrani samo za telesne moči; tam prisluškuje tudi utripu srca in prvim besedam, ki mu jih mati šepeče. Ta beseda ne more biti nikoli hladna – v njej zveni toplina, ki otroka prevzema. In v tej prevzetosti smo privzeli materin jezik in nam je neskončno lepo, ko ga slišimo in v njem spregovorimo. Tudi zato lahko najbolj osebno in najsrčneje začinimo misel ne s tujo (angleško, nemško …) besedo, pač pa z materno – narečno.
zapisi 02a 2012V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
V teh vrsticah sem se želel, ob dnevu materinščine, pokloniti narečjem slovenskega jezika in jih v vrednotenju postaviti na tisto mesto, ki so ga žal izgubila, a jim pripada, tudi zaradi slikovite pestrosti naše dežele!

Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (2) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Vernik ni domišljav; nasprotno, resnica ga dela ponižnega. Vernik namreč ve, da nimamo resnice v posesti, ampak da resnica objema nas in nas ima v posesti.

(papež Frančišek)
Petek, 28. April 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh