Očetov pomežik iz večnosti

VELIKA NOČ. Praznik zmage iz smrti obujenega življenja; praznik ob misli na vse, ki so že prestopili prag večnosti in so sedaj angeli mojega, tvojega … zemeljskega popotovanja ...

zapisi 04 2012Naše življenje je nenehno iskanje in približevanje Svetlobi, dokler ne dosežemo polnost njene Bližine. Kot pečat na to mojo vero sem doživel očetov pomežik ob slovesu – namenil mi ga je že iz večnosti.
Kljub moji veri se bojim trenutkov zadnjega slovesa od tukaj in sedaj meni dragih oseb. Tako zelo smo si dragoceni v teh naših zemeljskih podobah. Kot nas evharistija objame in zajame z Ljubeznijo tja v globino duha, prav tako so telesni objemi nam ljubih evharistija našega srca. In kot ne morem živeti brez božjih dotikov blagosti, ki so blagoslov in milina – milost, prav tako se bojim izgubiti na otip domačine mojega življenja.
V zori, ki je naznanjala nov dan, je oče prestopil prag večnosti. Po slovesu od njegove samo še podobe sem se vrnil tja med hribe, kjer domujem na samem. Vstopil sem v hišo in takrat mi je bil podarjen očetov pomežik iz večnosti.
V domu imam sliko, ki prikazuje kako se zemeljsko vrtinči v presežno. Če sliko obrneš, potem na hrbtni strani vidiš, kako se vse, kar živi, osvobaja v nebeško. K tej sliki je usmerjen reflektor. In ta se je v treh pomežikih prižgal, potem je nekaj minut svetil in potlej ugasnil. V hipu mi je bilo jasno, da je to znamenje. Govorim po človeško: Oče je vedel, da me bo premočno zajela otožnost. In si je izprosil pri Bogu pomežik, v katerem sem razbral igrivost, hudomušnost, predvsem pa radost. Ko je luč ugasnila, sem, kot nejeverni Tomaž, stopil k stikalu, da bi preveril, če je dobro izklopljen. In se je pomežik ponovil: trikrat na kratko – igrivo in potem, za povrh še nekaj minut … To igro svetlobe sem doživel kot vprašanje očeta: »Zakaj dvomiš, da sem v Življenju?«
Podoben pomežik iz večnosti je doživel tudi prijatelj, ki ga omenjam v sestavku na prejšnjih straneh. Bil sem sedmošolec, ko sem stal ob grobu njegove matere. Videl sem, kako se je bolečina duše zarezala v sivino prijateljevega obličja. Vem, da se mi je zdelo, da umira ob materi tudi on sam. Njeno telo so spustili v grob, on pa se je zgrudil na prst, ki je zakrila obličje nje, ki mu je v življenju toliko pomenila. Po tistem sem se prijatelja izogibal. Bal sem se, da bi se ob srečanju prebudil spomin na dogodek, ki je bil zanj do konca boleč, zame pa neizmerno moreč. Čez čas pa me je ustavil on sam: »Veš, mama me pravzaprav niti ni zapustila,« mi je rekel. Začuden sem ga pogledal. »Dober teden, preden je odšla, je želela, da se pogovoriva na samem,« je govoril. »“Veš, Peter” (ime sem spremenil), mi je rekla, “kar velik si že in nekatere stvari boš moral razumeti. Peter, jaz odhajam, toda zapustila te ne bom. Mati nikoli ne zapusti svojega otroka.” Potem mi je naročila: “Peter, moli, redno moli. Ne bom te zapustila …” Umolknila je in zašepetala: “O, Gospa moja, o Mati moja, tebi se vso darujem in da se ti vdano izkažem, ti posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce in v srcu svojega Petra,” je mati dodala.
Umrla je, jaz pa nisem mogel moliti, nisem mogel izpolniti njenega naročila. Kako naj kličem Boga, ki bi lahko edini preprečil odhod matere, pa tega ni storil, čeprav sem ga tako zelo prosil in rotil. Bog je postal moj veliki sovražnik. Konec z molitvami, konec z mašo … Bog ni hotel uslišati moje prošnje, odvzel mi je mater.
Bilo je dva meseca po njeni smrti. Vrnil sem se iz šole. Dom prazen, v duši samota. Torbo sem vrgel v steno. Nisem zmogel več. Zaprl sem se v sobo in do konca zapuščen sem zajokal. In takrat me je prešinil mamin šepet: “Peter, moli!” Ne vem, kaj je bilo. Morda je bil le spomin? A bile so mamine besede in nekje v meni kakor dotik njene bližine. Začel sem moliti – ne, začel sem ječati molitev, enkrat, pa še enkrat … In potem … ko nisem več mogel … nisem bil več sam. Bila je ob meni. Čeprav je nisem videl, je bila otipljivo navzoča.«
In prijatelj pravi, da je tako tudi danes.
Govorijo, da je za rajne dobro moliti. Res, dobro se je z besedami molitev dramiti v zaznavo tega, kar naša telesna čutila ne morejo videti. Naše duhovno ima vse polno tipal s katerimi zaznava presežno – ne le Boga, tudi vse, ki so v Njegovi Ljubezni od-rešeni. Ko moliš za rajne, si notranje prebujen in si z njimi v sočutju. Njihov mir nas prebuja v spokojnost in njihova radost napolnjuje tudi naše življenje in je v po-moč in oporo. Po rajnih se pritihotapiš v zaznavo tega, kar bo nekoč tudi naša večna resničnost. Kako plehko in ‘plehnato’ je biti površnež in zreti le to, kar je na-videz, – spregledovati pa, kar je resnično v Življenju.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Novo življenje, ki smo ga pri krstu prejeli, je v naših rokah; na nas samih je, da si ga ohranimo in ne izgubimo.

(Gregorij Rožman)
Torek, 30. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh