Če odmre, kar ‘mori’ – potem se prebuja življenje

‘Svetla’ – ‘Jasna’ pomeni v prevodu ime svete Klare Asiške (1194-1253), ki goduje 11. avgusta. Ko sem razmišljal ob njenem imenu, sem doživel presenečenje:

Po dolgih letih sta me, na svojo obletnico poroke, obiskala mož in žena, s katerima sem se seznanil ob svetopisemski zgodbi, ki je bila takrat resničnost njunega življenja.
Bil sem kaplan na Ptuju, ko smo pri nedeljski maši brali iz evangelija, kako je zajel vihar sredi jezera čoln z Jezusom in učenci (Mr 4, 33-41). Odlomek spada med moje najbolj priljubljene – zaradi dramatičnosti in sporočila. Si predstavljate: kar naenkrat se vzbudi silovita nevihta in valovi začnejo zagrinjati čoln, na katerem potuje Jezus in njegova druščina. To, kar me pri tem opisu najbolj ‘zabava’, ni panika učencev, pač pa, da Jezus mirno spi na krmi na mehki blazini. Valovi ga zagrinjajo, ves je moker ... on pa kar spi. In potem običajno razlagam (tako je bilo tudi takrat na Ptuju): Ko smo v stiski, ko se ‘potapljamo’, se nam vedno zdi, kakor da smo sami: tudi najbližji so nam premalo blizu in Bog ‘kakor, da spi’ – da mu ni mar za naše tegobe. Tako se je zdelo tudi učencem v čolnu, a so se odzvali otroško preprosto, kar običajno učinkuje najbolje: zagnali so paniko, začeli so kričati, klicati Jezusovo ime. Bog nikoli ne spi, da bi ga bilo potrebno buditi. Toda ko kličemo Njegovo ime, sami sebe budimo v zaznavo njegove Bližine. Prebujeni v Njegovo sočutje se umirimo – “in nastal je globok mir”, govori evangelij (Mr 4,39). To ni teorija, to je izkustvo, za katerega lahko pričam iz lastnih doživljanj. Moja pogosta molitev je: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me ... umiri me ... objemi me ...« Klicanje Jezusovega imena odganja mračnost, temačnost misli in čutenj! Če ne verjamete, preizkusite: Ko se začne v vas buditi tesnoba, strah, negotovost ..., se s klicanjem Božjega imena budite v Njegovo zaznavo.
No, in v popoldnevu tiste nedelje je pozvonil telefon: »Moram vam povedati, da deluje. Hvala!« Bila je gospa, ki je prišla čez čas na pogovor. Pred nedeljo, ki govori o nevihti na jezeru, je doživela vihar: izvedela je, da ima težko bolezen. »Sicer sem sedaj bolj mirna. A bom umrla!« mi je rekla.
»Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In sva ugotovila, tri področja, kjer bo vredno v odnosih preurediti smeri, ki so jo speljale v moro za njena čutenja.
zapisi 08a 2012Najprej je bilo potrebno ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in dovolj so malenkosti. Med ‘žlahto’ in prijatelji so ob tem še sokrive razlike v značajih in ozadjih, zato različnost odzivov in pa seveda razlage s pogledom ‘skozi osebna očala’ in iz njih so zamere ... Otroci se ob različnostih naglo sprejo, a prav tako hitro uskladijo; mi odrasli pa vlečemo in nategujemo neznatnosti v neizmerno. Ni kaj: smo specialisti!
»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 18,3), pravi Jezus – ne le v tisto ‘kraljevsko’ tam preko praga večnosti, pač pa že tu in sedaj: v ‘kraljestvo’ notranjega miru in zadovoljstva. To je nebeško! In sta gospod in gospa, sklenila, da bosta ‘kakor otroci’: Vsem, s katerimi sta živela v tihi zameri, sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem za .... Ob tem sem ugotovila, da morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim, odpustite mi moje nerodnosti ... Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo zakuske ob sedmini, vas vabiva kar sedaj na piknik – zakaj se ne bi še skupaj poveselili bližine? ...« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano!
Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnoge mame bi tako rade obvarovale mladostnike bolečine: a pogosto jih prav ta ‘naredi’ in postavi na pravo mesto. Staršem sem vedno znova ob birmi njihovih otrok podarjal rožni venec in jim priporočal:« Uporabljajte ga, da boste umirjali sebe in duhovno podpirali svoje otroke na poti iskanja.« Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno mnogo težje kakor odpustiti.
In tretje, kar je bilo potrebno: IZPUSTITI sebično, ki nas priklepa nase in duši v naši notrini. Ko delaš dobro drugim, lažje ‘dihaš’ in se osvobajaš – na duhovni ravni tudi bolezni!
Od tiste nedelje, ko je bil vihar v evangeliju in v gospe, ki me je obiskala z možem, je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen (s sicer slabo prognozo) ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo.
Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (8) 2012, str. 30

Zajemi vsak dan

Duha sovraštva, duha brezumja zmagaj v vsem našem javnem in zasebnem življenju Duh ljubezni in Duh modrosti – Sveti Božji Duh.

(Janez Evangelist Krek)
Nedelja, 20. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh