Nikar ne vlagajmo kislih kumaric!

30. septembra goduje sv. Hieronim (345/7-419/20), ki nas s svojim ognjevitim značajem in ravnanji nagovarja: Nikar ne vlagajmo kislih kumaric!

Že v otroštvu sem bil naučen, da moraš v življenju »marsikaj požreti« in me je zato pogosto bolel želodec; krivično pač težko prebavimo – običajno v nas obleži, teži in se kisa. Potem nas seveda razjeda – ne le telo, pač pa tudi misel in srce. Da imam na srcu vse polno brazgotinic, mi je pojasnil kardiolog. In sem vedel, da je to od dogodkov, ki sem si jih vzel k srcu in so me prizadeli – tudi zato, ker srečujem tolike preobtežene. Jaz pa ne znam drugače, kot da poslušam ne le z glavo, pač pa tudi s srcem. Zato sem dodal k svojim večernim molitvam še prošnjo: »Gospod moje srce je šibko. Naredi odvodnico iz mojega tja k svojemu srcu – k tvoji Ljubezni; le ta zmore sprejeti vse stiske, ker je vsemogočna.«
Vsekakor ni dobro, če nosimo težo sami in zadržujemo v sebi, kar nas je prizadelo: shramba našega nezavednega se polni z nepredelanimi zakisanimi dejanji in dogodki. Prebuja se slabost in bolezen – pogosto pa to, kar v sebi »pacamo«, zavre in (iz)bruhne na plan. In so to očitki (v njih je očitno, kar je napačno v odnosu) in je to jeza in bes, ki lahko zanetita vojno ali pa nas v svojem zagonu končno preusmerita v drugačna ravnanja.
zapisi 09 2011Pred leti sem sedel ob cerkvici sv. Hieronima na Nanosu in ob prebiranju pikrih zapisov tega svetnika razmišljal, kako izraziti ogorčenost, ne da bi pikal – zbadal in netil spor. V izbruhu potlačenih prizadetosti ni namreč nobene pameti, je le srdito sporočanje ranjenosti in je to sporočanje doživljajsko: zbodemo tistega, ki nas je prizadel. Le na ta način mu lahko namreč sporočimo dovolj osebno in globoko, kako močno nas je zadelo njegovo ravnanje. Tudi tu se kaže, da si samo v 7% (tako pravi statistika) sporočamo osebno resnično z besedami, vse drugo pa z ravnanji – in ranjeni ranimo. Mnoga maščevanja nam sicer dragim osebam so samo sporočanja, kako nas je ‘zadelo’ njihovo početje. Ker pa niti ne razumemo, kaj šele obvladamo kulturo doživljajskega sporočanja, se ujamemo v začarani krog nenehnega: raniš me – ranim te – raniš me ... in je globoka medosebna poškodovanost še edina resničnost.
Iz lastnih izkustev zato priporočam:
1. Popolnost išči le v Bogu: duhovno ravnovesje (molitev, maša – ko je Bog v evharistiji na dotik naši stvarnosti) je nujni predpogoj ravnovesja v čustvovanju – sprejemanja bližnjih v realnosti njihove zgodbe! Sobivanje ni v dokončnosti – dovršenosti, pač pa v nenehnem preraščanju.
2. Ker se imamo radi in cenimo iskrenost, si povemo, kako se doživljamo – tudi ko si gremo na živce. Najbližji si pač najpogosteje hodimo po živčkih. Ko si zaupamo svojo doživljajsko resničnost, se napetost sprosti, sicer zagrmi. Način pogovora naj ne bo nikoli: »Ti si kriv, ker ...,« pač pa: »Tvoje ravnanje sem doživel ...« Odnos lahko zmaga le v medsebojnem razumevanju ozadij, sprejemanju in sočutju.
3. Ko pridemo skupaj iz šole, službe ..., si povejmo svojo doživljajsko resničnost: kaj me je v odsotnosti prizadelo, kaj nasmejalo ... Čas, ko se družina snide, je svet čas! Ne umikaj se takoj k opravkom, ker se ‘sporočanju’ ne moremo izogniti – če stiske ne izrazimo ‘kulturno’, jo bomo sporočali z nerazpoloženjem, pikrostjo, tečnarjenjem ... Dajmo ven, kar nas je prizadelo – »šimfajmo« toliko časa, da bomo lahko zadihali, se sprostili, celo nasmejali – takrat smo zmagali. Če bomo povedali svojo resničnost domačim in bomo slišani, bomo lažje sprejemali realnosti svojega življenja.
4. Če čutiš, da bi moral tistemu, ki te je prizadel, to tudi povedati, ti svetujem: napiši mu pismo. Izrazi naslovniku, ki te je ranil, vse, kar ti leži na duši. Samo pisma nikar ne oddaj isti dan! Ker si dal iz sebe, kar te teži, se boš umiril, spočil in dobro naspal. Naslednji dan ponovno preberi napisano. Sam nisem do sedaj odposlal še nobenega pisma svoje prizadetosti. Če misliš pismo kljub vsemu odposlati, ga prej pokaži osebi, ki je duhovno, čustveno in intelektualno vredna, da ti pove svoje mnenje. Sv. Hieronim je verjetno nekatera pisma odposlal takoj in so zato tako žolčna.
5. Poišči si modrega spovednika in najboljšega duhovnega svetovalca (ena izmed njegovih odlik je, da ne dopušča navezovanja – duhovna povezanost, ni čustveno ‘šlepanje’). Duhovni svetovalec je v konfliktu med dvema božji mediator – zastopa Tretjega (Boga), zato ni nikoli samo na strani enega. Napetost med dvema (ta je v življenju neizbežna) uporabi v korist: za rast odnosa. Brez konfliktnih situacij bi se ‘zasmradili’ v ustaljenosti. Napetosti spravljajo odnos v pogon in so, ob spremstvu dobrega duhovnega očeta, v odlično priložnost za preraščanje.
Ker sem že prekoračil določeno mi dolžino prispevka, naj vam za konec samo še povem, da bom letos vložil kar precej kislih kumaric. Pomladi sem prekopal ledino in prvič v življenju imam svoj vrt. Kumarice bogato rodijo. Toda, v kozarce bom vlagal ta prave kumarice in ne v sebe tistih (vsaj upam tako), o katerih je tekla misel. Pa srečno!

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (9) 2011, str. 36

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh