Ko odložimo ponošeno zemeljsko obleko in nam nadenejo šlajer večnosti

2. novembra se spominjamo vseh vernih rajnih. Ob njih se kar sama po sebi prebudi misel na čas (ki je že nadčasen),

zapisi 11 2013aBesede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Moje telo naj vzame zemlja, iz katere je vzeto. V spravo za moje grehe naj strohni in zavoljo zasluženja Jezusovega naj vstane poveličano na sodni dan. Mojo dušo naj vzame Jezus Kristus, ki jo je odrešil. Vanj verujem, vanj upam in ga ljubim. Obžalujem iz srca, kar sem ga v življenju žalil.
Zbogom, zemlja – rad zapustim, kar imaš ti. Rad se ločim od premoženja, od časti, od veselja, da bi bil le združen s Stvarnikom.
Zbogom, ljubo sonce. Rad se odrečem, da te ne bom več videl. Moje lepše sonce bo Jezus.
Zbogom, dragi farani, prijatelji in znanci. Ljuba mi je bila vaša družba, a pustim vas z lahkim srcem, saj bomo kmalu vsi združeni pri Jezusu v nebesih. Glejte tudi vi na življenje v božji luči in vrednotite ga z večnega stališča.
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.

Ob teh mislih sem se spomnil duhovnega gorjana, sedaj že nebeščana, nadškofa Alojzija Šuštarja. Obiskal sem ga pred zemeljskim slovesom. Njegove misli so pomenljiv odsev njegove osebne skromnosti, miselne prodornosti ... – veličine:
zapisi 11 2013bRazlično dolga je življenjska pot. Nekateri moramo ob njenem koncu prenašati bolezni. Bolezen je čas zorenja in v njej je velikega pomena molitev za vdanost, posebno k Božji Materi Mariji, ki je “pribežališče grešnikov, pomoč kristjanov in zdravje bolnikov”. V bolezni človek doživlja minljivost vsega zemeljskega. Bolezen pomeni še nekaj časa, morda še kak mesec, leto, potem pa me ne bo več in bom kmalu pozabljen. Prav je, da o vsem tem razmišljamo. Vendar ne v obupu, ampak v kesanju in prošnji za odpuščanje in v zaupanju v božje usmiljenje in Marijino priprošnjo.
Ko gre življenje proti koncu, ni mogoče ničesar več spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Ostane nam samo, da prosimo odpuščanja Boga in ljudi in da tudi sami odpustimo vsakemu iz srca, brezpogojno. Dobra spoved da bolniku zaupanje v božje usmiljenje. Treba je moliti in prositi druge za molitev. Tudi v najhujših težavah vse izročati Bogu. Molitev za srečno zadnjo uro je bila včasih zelo razširjena. Vedno znova si moramo ponavljati: veruj, zaupaj, vse izroči Bogu in moli, posebno k Božji Materi Mariji. Imamo tako lepo molitev: »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tebi priporočal. S tem zaupanjem hitim k tebi, o devic Devica in Mati. K tebi pridem in pred teboj zdihujoč grešnik stojim. Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, mojih besed, temveč milostno me poslušaj in usliši. Amen.«v

GRŽAN, Karel. (Zapisi izvirov), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 11, str. 43.

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh