Kristusova Cerkev ni supermarket

Vera je za mnoge postala samopostrežna trgovina. Iz nje vzamejo le tisto, kar jim zapaše, vso drugo navlako pa enostavno spregledajo ter jo temeljito skritizirajo. Cerkvi sledijo le s polovico svojega telesa, kesajo se le redkih dejanj, priznavajo le pol zapovedi. Od Kristusovih obljub pa pričakujejo popolno izpolnitev.

megafon 03 2017Opis kristjanov gre na žalost lahko pogosto v smeri, da v svoji veri nismo ne topli ne mrzli, ampak mlačni. Smo polovičarski, zraven pa radi pokritiziramo Cerkev, župnijo, občestvo, pri tem pa se nikoli ne zazremo v svojo podobo v zrcalu. Še zdaleč ne živimo Jezusovega evangelija in čeprav mislimo, da smo mu blizu, smo v resnici zelo daleč od njega.
Navadili smo se, da v veri sprejemamo le tisto, kar nam je všeč. Po eni strani grem k obhajilu, ker gredo drugi, k zakramentu svete spovedi pa ne bom stopil; pogosto z mislijo, da župniku že ne bom govoril o svojih grehih. Sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi mi Bog dal na koncu le toliko, kolikor sem jaz dal njemu? Če ne bi bil usmiljen in potrpežljiv? Verjetno bi v vsem svojem besu ugotovil, da bi mi bila odpuščena samo polovica ali četrtina grehov ali da bi dobil na voljo samo vice, ne pa nebes.
KRISTUS DA, CERKEV NE
Moderen človek, poln avtonomije in pravic, živi le še zase in za svoje interese. Težko sprejme pravila, zapovedi. Ravno zaradi težav z zapovedmi je mnogo ljudi obrnilo Cerkvi hrbet. Tisti del vere in Cerkve kot institucije, ki jim ni všeč, napadajo, kritizirajo, razlagajo kot zastarelo, arhaično. Mnogi zato danes pravijo: »Kristus da, Cerkev ne, etika in duhovnost da, religioznost ne.« Vse to vodi do gesla: »Jaz da, drugi ne.«

    Pa smo resnično otroci Cerkve, če je niti malo ne spoštujemo? Se lahko imamo za njene otroke, če jo na veliko kritiziramo, sodimo, v Cerkvi in cerkvi pa se delamo, kako smo pobožni, prosimo za usluge in uslišane prošnje? Takšnega otroka/kristjana bi morala peči vest, svojih dejanj se bi moral sramovati.
Ni na nas, da bi ločevali, izbirali. Tako kot ne moremo ločiti ljubezni do Boga in do bližnjega, tako ne moremo ločiti ljubezni do Kristusa in ljubezni do Cerkve. Že sv. Ciprijan je zapisal: »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater.«
Zakramenti, hierarhija, čaščenje svetnikov, nedeljska bogoslužja so za mnoge ljudi le nepotrebna ceremonija, ki je nastala v času cerkvene nadvlade. Pa je to res? Večina ljudi v tem ne vidi več nobenega smisla, v natrpanem vsakdanu je vse skupaj izguba časa. »Kdo pa so vladarji Cerkve, da bodo meni govorili, kaj je prav in kaj ni,« si mislijo mnogi. Ob tem se nehote pojavi vprašanje, zakaj taki, ki imajo toliko povedati proti veri in Cerkvi, sploh še vztrajajo v njej?
KRŠČANSTVO JE SKUPNOST
Da naša vera ni individualna, nam je nakazal že Jezus v najlepši molitvi. Tudi ko molim sam, izgovorim 'Oče naš' in ne ‘moj Oče’. Jezus je poklical skupino dvanajsterih, ki je hodila za njim. Pridigal je množicam in ne zgolj posameznikom. Poleg tega pa se večina Božjih zapovedi navezuje na odnos do bližnjega in če jih želimo uresničevati, moramo živeti skupaj s skupnostjo. Zato je tudi naša naloga, da smo med seboj povezani kot udje Kristusovega telesa. Naša vera namreč kliče po občestvu s svetniki in grešniki. Cerkev je mistično telo Jezusa Kristusa, je »ena, sveta, katoliška (vesoljna) in apostolska«. Zato ni moja, tvoja, naša, vaša, ampak je najprej Kristusova. Mi pa smo poklicani, da jo kot tako tudi ohranjamo tako, da živimo povezani drug z drugim kot ena velika družina, kot bratje in sestre. Cerkev je namreč naša mati, mi pa smo njeni otroci.
SKUPNO BOGOSLUŽJE
V Apostolskih delih beremo, da so se že prvi kristjani ob nedeljah zbirali pri skupnem bogoslužju, evharistiji. S tem so udejanjali Kristusovo zapoved: »To delajte v moj spomin«. (Lk 22,19) Kristjani smo tako poklicani, da se udeležujemo bogoslužja, saj smo le tako povezani z občestvom. Mišljenje, da se človek lahko sam zveliča, ker je sam sebi zadosten, je zmotno. Iz vsakdanjega življenja dobro vemo, kako kdaj prav pride pomoč bližnjega in koliko bolj učinkovito je delo, če med seboj združimo moči. Ravno tako je tudi za kristjane pomembno, da so med seboj povezani in zbrani v občestvu, saj je satanova moč le tako uničljiva, mi pa še bolj povezani z Očetom.
VSE S SVOJIM RAZLOGOM
Tako kot vsak otrok potrebuje očeta in mamo, da lahko preživi, tako tudi vsak kristjan za svoje preživetje potrebuje Očeta in mater Cerkev. Kako pa je z menoj? Si tudi jaz želim krščansko vero prilagoditi po svoje? Sem tudi sam prepričan, da lahko naredim vse sam in da ne potrebujem občestva, duhovnika, župnije? Sem sposoben vedno popolnoma sam prenašati vsa bremena, ki me težijo, ali se v težkih trenutkih obrnem na bližnjega in na Boga? Kakšen kristjan sem? Postni čas je najlepša priložnost, da obrnem pogled stran od zmotnega mišljenja in si slečem obleko le navideznega kristjana.

 Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 3, str. 78

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh