Bolje ateist kot hinavski katolik

megafon 04 2017bV zadnjem času je svet precej razburila papeževa opazka o dvoličnosti nekaterih katoličanov, zaradi katerih ljudje velikokrat govorijo, da je v takem primeru bolje biti ateist kot takšen katolik. Slovenski mediji so jo navdušeno povzemali, ko pa sem hotela kaj bolj natančnega izvedeti od katoliških medijev, sem zasledila samo objavo, da papež tega ni zares rekel, ampak da je citiral tiste, ki iz razočaranja nad hinavščino tako govorijo. Razpravljanju o srži problema so se previdno izognili.
Sem pa ob brskanju naletela na še neko drugo papeževo izjavo o ateistih, namreč da lahko tudi ateisti pridejo v nebesa, če delajo dobro. O tem so na facebook strani Ateisti Slovenije razpravljali tudi tisti, ki jim je stran prvenstveno namenjena (stran je namenjena predvsem tistim, ki se opredeljujejo kot ateisti, antiteisti, agnostiki ali sekularni humanisti). Kaj menijo o takšni izjavi? Če pustimo ob strani zafrkljive, žaljive in ostale nerelevantne odgovore, lahko po hitri analizi izluščimo, da jim 1. to nič ne pomeni, ker v nebesa itak ne verjamejo, zato hvala za nič, in 2. da gredo raje v pekel, ker je v nebesih dolgčas in ker so raje med sebi enakimi kot v družbi skesanih barab. Hm! Ali torej papež protipol kristjanov izpostavlja samo z namenom, da zbudi kristjane? Ateistov se njegove izjave očitno ne tičejo. Čeprav sodeč po ostalih objavah prav z veseljem polemizirajo o njih in o raznih svetopisemskih odlomkih.
Vsi smo se že kdaj znašli v nerodni situaciji, ko smo morali argumentirati svoje katoliško prepričanje, pa ga glede na argumente nevernega sogovornika nismo bili sposobni dovolj dobro podkrepiti. Včasih je problem neznanje. Tu si lahko pomagamo. Včasih pa gre za različno dojemanje, na podlagi katerega oblikujemo svoj pogled na svet. Nekdo bo Jezusovo priliko o viničarjih, ki pobijejo gospodarjeve služabnike in njegovega sina, tako da jih gospodar na koncu pokonča (prim. Mr 12,1-12), razumel kot potrditev, da Jezus spodbuja ubijanje. Drugi bo v tem videl pravično kazen za hudodelstva viničarjev. Pomemben je tudi način pogovarjanja. Pri napadalnem nastopu ponavadi nimamo kaj početi, kot preprosto počakati, da se ves nakopičeni gnev izlije na plano. Čisto drugačen in za oba bogat pogovor pa je z nekom, ki se na krščanske stvari sploh ne spozna in ga stvar zanima. Ob takem pogovoru raste tudi kristjan, saj mora najprej sam pri sebi vedeti, zakaj veruje v nebesa, kako naj bi tam bilo in kako to razumljivo razložiti nekomu, ki mu katoliško okolje ni položeno v zibko.megafon 04 2017a
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do spoznanja, da je najmočnejše orožje (in orodje) proti neveri globoka osebna vera. Tako globoka, da si ne želi za vsako ceno dobiti vseh bitk v besednih dvobojih z napadalci, in tako ponižna, da je sposobna v opazki, da so ateisti boljši kot hinavski kristjani, videti resnico. Pa če je to povedal papež kot svojo izjavo ali pa jo govorijo ljudje po ulicah. Kristjan naj bo kristjan, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, na ulici, na delovnem mestu in med sosedi. Žalostno je, da ljudje kaj takega sploh govorijo, še bolj žalostno pa bi bilo, če nas taka opazka ne bi osvestila. Ali na podlagi našega ravnanja naši znanci vedo, kakšna je razlika med vernimi in nevernimi? Ali delamo dobra dela tako, da naša luč sveti pred ljudmi in oni zaradi tega slavijo našega Boga (prim. Mt 5,16)? Ga sploh slavimo sami?
Post je čas, ki nam razkriva resnico o nas. Velikokrat smo zaslepljeni in sploh ne vemo, da česa ne delamo prav. Premišljevanje, molitev in postenje pa dela čudeže. Osvetli notranjost in neusmiljeno pokaže navlako, ki jo odrivamo v najgloblje kotičke srca. Zato s spovedjo ni modro čakati na veliko noč. Čas je, da ta milostni čas vzamemo resno že zdaj.

Ana Gruden, Megafon, Ognjišče (2017) 4, str. 78

Zajemi vsak dan

Vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa ne bi molili? Kdor zavoljo samih posvetnih skrbi molitev opušča, brez Boga prazno srce nosi.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 13. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh