Dobrodelnost

Minil je postni čas in z njimi povezane akcije, odločitve, odpovedi. Mnogi so se s postnimi zavezami odločili, da bodo opravljali dobra dela, tudi v obliki dobrodelnosti. Na mestu je torej vprašanje, zakaj bi se postnih načel držal le v času posta? Si razmišljal, da bi jih lahko prenesel v svoje celoletno delovanje? Kdaj pa sem zares dobrodelen? Kaj moram storiti in predvsem na kakšen način in s kakšnim namenom, da lahko resnično rečem, da sem naredil dobro delo?
KJE SO MEJE?
Dobrodelnost sama po sebi velja za plemenito gesto. Čeprav želimo človeku pomagati, pa mu s tem lahko na nek način tudi škodujemo. Verjetno imaš tudi ti sošolce, ki si vestno, dan za dnem sposojajo domače naloge in jih pridno prepisujejo. Ko si jim prvič posodil zvezek, si se počutil kot frajer, ker si nekomu pomagal. Sčasoma pa si verjetno pomislil, da lahko s tem sošolcu delaš škodo, ker tako podpiraš njegovo lenobo. Še huje pa je, ko tvoja dobra naravnanost privede do tega, da te sošolci/sošolke začnejo izkoriščati. Verjetno poznaš primere, da si, ko te ne rabijo, piflar, ko pa jim teče voda v grlo, postaneš njihova odrešilna bilka. Si se kdaj vprašal, kaj bi rekel na to Jezus? Teh ne delaš le zase in za drugega, temveč tudi za Boga.
KDAJ SEM ZARES DOBRODELEN?
Pasti dobrodelnosti pa se skrivajo tudi drugje. Postavlja se namreč vprašanje, ali delam dobro delo zaradi svoje notranje naravnanosti ali pa vidim v tem korist zase. Lep primer so krvodajalske akcije. Niti ni malo mladih, ki se jih pridno udeležuje in se imajo zaradi tega za dobrotnike, pogumneže. Toda pozor! Velika večina mladih gre na krvodajalsko akcijo, ker se jim zdi to boljša možnost kot sedenje v učilnicah in poslušanje učiteljev. Pripada jim namreč opravičeni izostanek od pouka in še malica v zdravstveni ustanovi. Torej – prost dan. Si lahko ponosen na svoje dobro delo, če to ni bilo narejeno iz pravilno usmerjenih vzgibov?
Druga zanka dobrodelnosti pa se skriva v resničnem nagibu tistega, ki opravlja dobra dela. Delam dobra dela zaradi tega, ker me to bogati in ker želim biti dober človek, kristjan, ali pa zaradi tega, da bodo drugi videli, kako krasna oseba sem? Pomagaš ljudem zato, da bi te ti pohvalili in bi prišel na dober glas? Pravi kristjan pomaga v svoji ponižnosti, pomaga zaradi dejanja samega in ne zaradi odziva publike. Zato velja povabilo, da opravljajmo dobra dela zaradi dobrih del samih, s sočutnim srcem do tistih, ki našo pomoč prejemajo.
SOČUTNOST IN SOLIDARNOST - ZDRAVILO MODERNE DOBE
Darovanje za ljudi v stiski je zelo razširjeno in ni malo bolj ali manj odmevnih akcij, ko ljudje izkažejo svoj socialni čut in darujejo denar. Sicer je žalostno, da prihaja v moderni dobi do pojavov, ko vsi nimajo zagotovljenega osnovnega človekovega dostojanstva, hkrati pa odziv v takšnih akcijah kaže, da imajo ljudje še vedno čut za sočloveka.
Ob tem lahko v premislek vzamemo sporočilo papeža Frančiška, ki je v Vatikanu spregovoril voditeljem 27 članic Evropske unije ob 60. obletnici podpisa pravnega temelja unije. Med govorom je papež opozoril, kako pomembna je sočutnost, skrb za sočloveka in kako prav so imeli očetje Evropske unije, ki so v začetne ideale nove skupnosti postavili tudi solidarnost. »Solidarnost je najučinkovitejši protistrup za populizem,« je poudaril.
Verjetno so tudi tebe že pretresle žalostne zgodbe in si daroval evro, dva ali več, da bi ljudem omogočil lepšo prihodnost. Ob tem se spomni na Jezusove besede: največ da tisti, ki da vse, kar ima, pa čeprav sta to le dva novčiča. Prav tako pa je pomembno tudi to, da se ne hvalimo s tem, koliko smo darovali. »Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj pripoveduje,« je zapisal Seneka. Ni pa vse v denarju, saj je še veliko drugih oblik, ko smo lahko solidarni in sočutni do soljudi.
JEZUSOVO SPOROČILO
Naš Učitelj nas je s svojimi besedami in predvsem dejanji učil, da moramo opazovati okolico in popravljati krivice. Jezus je pomagal vsem. Ni ga zanimal ne stan, ne spol, še manj pa to, kaj bodo drugi rekli o tem. Tudi Jezus je bil sicer vesel, če so ljudje opazili njegova dobra dela, ampak ne zaradi tega, da bi ga opevali, temveč da bi spregledali. Da bi videli, kako morajo živeti. Tudi v tem primeru jim je želel sporočiti: »To delajte v moj spomin.« Obljubljeno Božje kraljestvo moramo začeti graditi že na tem svetu. In kako bomo to dosegli? S tem, da bomo ljubili sebe, drugega in Boga. Naša dejanja bodo potem odraz naše ljubezni, kdor ljubi, pa ne misli na zlo, temveč na dobro. In kdor misli dobro, dela dobro.
Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 5, str. 78