Vera je za mnoge postala samopostrežna trgovina. Iz nje vzamejo le tisto, kar jim zapaše, vso drugo navlako pa enostavno spregledajo ter jo temeljito skritizirajo. Cerkvi sledijo le s polovico svojega telesa, kesajo se le redkih dejanj, priznavajo le pol zapovedi. Od Kristusovih obljub pa pričakujejo popolno izpolnitev.

Opis kristjanov gre na žalost lahko pogosto v smeri, da v svoji veri nismo ne topli ne mrzli, ampak mlačni. Smo polovičarski, zraven pa radi pokritiziramo Cerkev, župnijo, občestvo, pri tem pa se nikoli ne zazremo v svojo podobo v zrcalu. Še zdaleč ne živimo Jezusovega evangelija in čeprav mislimo, da smo mu blizu, smo v resnici zelo daleč od njega.
Navadili smo se, da v veri sprejemamo le tisto, kar nam je všeč. Po eni strani grem k obhajilu, ker gredo drugi, k zakramentu svete spovedi pa ne bom stopil; pogosto z mislijo, da župniku že ne bom govoril o svojih grehih. Sem se kdaj zamislil, kako bi bilo, če bi mi Bog dal na koncu le toliko, kolikor sem jaz dal njemu? Če ne bi bil usmiljen in potrpežljiv? Verjetno bi v vsem svojem besu ugotovil, da bi mi bila odpuščena samo polovica ali četrtina grehov ali da bi dobil na voljo samo vice, ne pa nebes.
KRISTUS DA, CERKEV NE
Moderen človek, poln avtonomije in pravic, živi le še zase in za svoje interese. Težko sprejme pravila, zapovedi. Ravno zaradi težav z zapovedmi je mnogo ljudi obrnilo Cerkvi hrbet. Tisti del vere in Cerkve kot institucije, ki jim ni všeč, napadajo, kritizirajo, razlagajo kot zastarelo, arhaično. Mnogi zato danes pravijo: »Kristus da, Cerkev ne, etika in duhovnost da, religioznost ne.« Vse to vodi do gesla: »Jaz da, drugi ne.«

Ni na nas, da bi ločevali, izbirali. Tako kot ne moremo ločiti ljubezni do Boga in do bližnjega, tako ne moremo ločiti ljubezni do Kristusa in ljubezni do Cerkve. Že sv. Ciprijan je zapisal: »Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater.«
Zakramenti, hierarhija, čaščenje svetnikov, nedeljska bogoslužja so za mnoge ljudi le nepotrebna ceremonija, ki je nastala v času cerkvene nadvlade. Pa je to res? Večina ljudi v tem ne vidi več nobenega smisla, v natrpanem vsakdanu je vse skupaj izguba časa. »Kdo pa so vladarji Cerkve, da bodo meni govorili, kaj je prav in kaj ni,« si mislijo mnogi. Ob tem se nehote pojavi vprašanje, zakaj taki, ki imajo toliko povedati proti veri in Cerkvi, sploh še vztrajajo v njej?
KRŠČANSTVO JE SKUPNOST
Da naša vera ni individualna, nam je nakazal že Jezus v najlepši molitvi. Tudi ko molim sam, izgovorim 'Oče naš' in ne ‘moj Oče’. Jezus je poklical skupino dvanajsterih, ki je hodila za njim. Pridigal je množicam in ne zgolj posameznikom. Poleg tega pa se večina Božjih zapovedi navezuje na odnos do bližnjega in če jih želimo uresničevati, moramo živeti skupaj s skupnostjo. Zato je tudi naša naloga, da smo med seboj povezani kot udje Kristusovega telesa. Naša vera namreč kliče po občestvu s svetniki in grešniki. Cerkev je mistično telo Jezusa Kristusa, je »ena, sveta, katoliška (vesoljna) in apostolska«. Zato ni moja, tvoja, naša, vaša, ampak je najprej Kristusova. Mi pa smo poklicani, da jo kot tako tudi ohranjamo tako, da živimo povezani drug z drugim kot ena velika družina, kot bratje in sestre. Cerkev je namreč naša mati, mi pa smo njeni otroci.
SKUPNO BOGOSLUŽJE
V Apostolskih delih beremo, da so se že prvi kristjani ob nedeljah zbirali pri skupnem bogoslužju, evharistiji. S tem so udejanjali Kristusovo zapoved: »To delajte v moj spomin«. (Lk 22,19) Kristjani smo tako poklicani, da se udeležujemo bogoslužja, saj smo le tako povezani z občestvom. Mišljenje, da se človek lahko sam zveliča, ker je sam sebi zadosten, je zmotno. Iz vsakdanjega življenja dobro vemo, kako kdaj prav pride pomoč bližnjega in koliko bolj učinkovito je delo, če med seboj združimo moči. Ravno tako je tudi za kristjane pomembno, da so med seboj povezani in zbrani v občestvu, saj je satanova moč le tako uničljiva, mi pa še bolj povezani z Očetom.
VSE S SVOJIM RAZLOGOM
Tako kot vsak otrok potrebuje očeta in mamo, da lahko preživi, tako tudi vsak kristjan za svoje preživetje potrebuje Očeta in mater Cerkev. Kako pa je z menoj? Si tudi jaz želim krščansko vero prilagoditi po svoje? Sem tudi sam prepričan, da lahko naredim vse sam in da ne potrebujem občestva, duhovnika, župnije? Sem sposoben vedno popolnoma sam prenašati vsa bremena, ki me težijo, ali se v težkih trenutkih obrnem na bližnjega in na Boga? Kakšen kristjan sem? Postni čas je najlepša priložnost, da obrnem pogled stran od zmotnega mišljenja in si slečem obleko le navideznega kristjana.

 Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 3, str. 78

Ljudje hočemo marsikaj doseči po najkrajši in najlažji možni poti. Everest omogoča to igro. Gre za »zabaviščni park za zdolgočasene ljudi«. Tako zakonca Benet-Meroi kritizirata popularizacijo najvišjih gora – še bolj pa vse kvazialpiniste, ki to igro kupijo. Sama sta na prvinski način osvojila vseh 15 osemtisočakov (čeprav jih je uradno le 14). Ob tem se lahko tudi mi vprašamo: ali svoje cilje osvajamo ali jih doživljamo?

(Najvišjih) gora se da lotiti z raznimi pomagali: kisik, šerpe, višje izhodišče ... Lahko pa se nanje povzpnemo povsem prvinsko. Ruzak na rame in gas! Obe opciji sta legitimni, vendar je prav, da se ob prvi ne slepimo, da se vzpenjamo, ker v sebi tako hočemo – še manj pa zmoremo. Vedno več je takšnih nedosegljivih želja, ki so produkt promoviranja potrošniškega sloga ali pa so vsaj zrasle na sosedovem zelniku.
Vprašajmo se, čemu delamo določene stvari – poleg našega obveznega repertoarja. Ali doživljamo, ali le nabiramo in osvajamo? Doživetja delajo življenje bogatejše, nas spreminjajo, in ko smo poslani k pravim ljudem, se lahko ob nas tudi oni spremenijo (a to je že v njihovi domeni ...). Kar želim podčrtati, je glagol osvajati, ki je bolj tehnične narave. Ta nikoli ne sme zasedati osrednjega mesta v naših življenjih. Sploh pa njegova dovršna različica sporoča, da je stvar odkljukana. Tako lahko osvojimo Triglav, dekle ali pa Prešerna. A to pomeni, da se mi ni več treba truditi ne za gore niti za dekle, kaj šele za Prešernovo poezijo (po 8. februarju).
Nives Meroi je imela dobre šanse, da postane prva ženska na svetu z osvojenimi vsemi osemtisočaki. A je vmes prišla Romanova bolezen. Če bi Nives v življenju le osvajala, bi svojega moža pustila doma (v sicer dobri oskrbi), sama pa odšla dalje – ker »hočem biti prva«. Iz te igre je izstopila, saj ni šlo le za »projekt«, ki ga enostavno odkljukaš. In prav zaradi takšnega mišljenja sta skupaj doživela tisti 15. osemtisočak: zmago nad Romanovo boleznijo.
Pot ali cilj?
Tudi sami smo pred podobnim razpotjem. Bomo imeli pred očmi le cilj, ali se bomo morda bogatili že s potjo, četudi ne bo zmeraj lahkotna? Psihiater Viktor Frankl primerja življenje z vzponom na goro. Planincu ni zmeraj luštno, a ko pride na vrh, so vse življenjske lekcije poplačane – že z bežnim pogledom na prehojeno pot. Naše življenje je lahko izložba in zabaviščni park, saj je naš požrešni ego željan slave, všečkov in sledilcev. Po drugi strani pa srce išče svoj prostor pod svobodnim soncem, kjer se bo počutilo pristnega in sprejetega prav takšnega, kakršno (že) je. V tem smislu moramo biti dinozavri, kot pravita Roman in Nives, saj takšna logika nikakor ni logika tega sveta.
Bodimo čuječi in se ne nehajmo spraševati! Kaj doživljam ob nečem ali nekom? Je to, kar počnem, res proizvod moje notranjosti? Živim vredno klica, s katerim sem bil poklican (Ef 4,1) v izpolnjevanje svojega poslanstva? Gre res za moje poslanstvo? Če je poslanstvo moje, potem je nesmiselno iskati bližnjice. Ne le na goro, ampak tudi v življenju se moraš na vrh povzpeti sam, brez pomoči drugih. Predvsem pa biti predan z vsem srcem in mišljenjem. Le tako boš igral glavno vlogo z Režiserjem življenja. Ob vseh vzponih pa boš kmalu ugotovil, da zunanja priznanja in dosežki splahnijo. Drugačen način biti – ki ga ob svojih vzponih doživljamo – pa je neprecenljiv in nam ga nihče ne more odvzeti.
Zapustimo torej zabaviščne parke! Začnimo že naposled slediti smislu svojega življenja. »Različni so milostni darovi in službe« in potemtakem tudi poslanstva, »isti pa je Bog, ki dela vse v vseh« (1 Kor 12,4.6).

MEVEC, Janez. (Megafon). Ognjišče 2021, leto 57, št. 2, str. 70.

Koliko Bog preko Svetega pisma spregovori na srce tebi? Ali Sveto pismo kdaj prebiraš tudi sam?

Morda bi mi odgovoril, da Sveto pismo tako ali tako poslušamo pri sveti maši, beremo pri mladinskem verouku in na duhovnih vajah, ali pa bi dodal, da je ta knjiga preobsežna in povrh vsega še težko razumljiva. Če se že lotiš branja knjig, verjetno rajši prebereš kakšno zanimivo dramo, znanstveno fantastiko ali kaj drugega. Sveto pismo največkrat leži doma na polici, na njem pa se nabira prah …
Strinjam se s teboj, da je Sveto pismo res obsežna knjiga. Sama sem na začetku študija teologije imela težave z določenimi odlomki, ker mi niso bili razumljivi. Bila sem neizkušena v branju svete knjige in da sem začela razumevati vsebino, sem morala vztrajati. Vztrajati in se naučiti pravilno brati. Preden pa prideš do tega, je treba osvojiti nekaj korakov. Že Svetopisemska družba Slovenije ima za nas napotke, kako najbolje začeti z branjem Svetega pisma. Ko odlomek izbereš, je najprej zelo pomembno, da preučiš njegovo ozadje. V nasprotnem primeru ti bodo marsikatere stvari nejasne in sporne, to pa te bo odvrnilo od nadaljnjega branja. Že na začetku je torej dobro vedeti, ali bereš življenjepis, kot so npr. evangeliji, zgodovinsko knjigo, npr. odlomke o kralju Davidu, ali pa so to pisma cerkvam po svetu ali določenim osebam. Svetopisemska družba tudi priporoča, da si odlomek večkrat prebereš, izpišeš ali podčrtaš besede, ki se ti zdijo pomembne, poskušaš najti kakšne posebne fraze in primerjave. Ko ti to uspe, preberi vse skupaj še enkrat in poskušaj najti smisel celotnega odlomka. Pri tem ni pomembno, da iz besedila najdeš ravno tisto, kar si želiš slišati. Pozabavaj se s preučevanjem, postavljaj si vprašanja, kot so: Kaj to pomeni mojemu srcu? Ali mi po teh besedah govori Bog? Mi morda povzroča hrepenenje, globoko žejo? Kaj naj storim? Nevede lahko spoznaš kakšno močno sporočilo, ki ti spremeni življenje. Kajti moč Svetega pisma je tako zelo nepredvidljiva.

BERIMO GA SKUPAJ
Ko prideš do kakšnega res zanimivega sporočila, ga deli še s kom. Kajti nekdo drug je ob enakem odlomku ugotovil drugačno sporočilo, mogoče se mu je kaj zdelo sporno in zaradi tega lahko vajin pogovor kmalu preide v zanimivo debato. In ne samo to, zraven dobiš tudi dobrega prijatelja. Kje pa lahko sploh najdeš nekoga, ki Sveto pismo prebira na tak način, če ga morda že tvoji znanci ne? Obstaja veliko delavnic, predavanj in skupin, kjer lahko srečaš take ljudi. Morda imate kakšno svetopisemsko skupino tudi v vaši ali sosednji župniji. Brez sramu se jim pridruži, zagotovo te bodo veseli!
Za živo branje Svetega pisma poskrbi tudi Svetopisemski maraton. Kaj sploh je to? To je dogodek izmeničnega nepretrganega branja Svetega pisma vseh 24 ur na dan. Prvič je bil Svetopisemski maraton pri nas pripravljen leta 2007, od leta 2012 pa so začeli izvajati tudi mini Svetopisemske maratone, ki v času velikega maratona potekajo v krajih drugod po Sloveniji.
V ospredju ni tekmovanje v hitrostnem branju Svetega pisma, ampak je prebiranje Božje besede hkrati tudi molitev za bralca in poslušalce. Beseda maraton nakazuje, da gre za vztrajanje, saj ob Božji besedi udeleženci bedijo teden dni, podnevi in ponoči. Ja, tudi ponoči. Sliši se kot izziv, kaj praviš? Bi se pridružil, šel vsaj pogledat? Zamisli si, da nekdo tudi ob enajsti uri zvečer, ko bi pokukal v cerkev, bere Sveto pismo. S tem simbolno pričuje, da sta Bog in Njegova beseda vedno med nami. Vse ure in dni. Navdušujoče, kajne? V času Svetopisemskega maratona se izmenja okoli 1000 bralcev in zakaj ne bi bil med njimi tudi ti? Šele na tem dogodku boš spoznal, da ljudi, ki berejo Sveto pismo in o njem premišljujejo, ni tako malo, kot morda izgleda.
In če morda še vedno dvomiš, da bi začel bolj redno prebirati Sveto pismo, naj te spodbudijo besede papeža Frančiška, na kakšen način se branja Svetega pisma loti sam: »Nisem jaz tisti, ki gleda Njega, ampak On gleda mene: Bog je zares tam, navzoč. Tako se mu pustim opazovati in v svoji globini čutim – in to seveda ni sentimentalizem – kaj mi pravi Gospod. Včasih tudi ne govori in takrat ne čutim ničesar, samo praznino … A potrpežljivo ostanem tam in ga tako čakam, berem in molim. Molim sede, ker ne morem klečati. Včasih med molitvijo tudi zaspim. A nič zato: sem kakor otrok, ki je ob svojem očetu, in to je tisto, kar šteje.«

LAH, Barbara (Megafon), Ognjišče (2017) 2, str. 78

Zjutraj se zbudiš, v tvoji sobi ni nikogar. Vstaneš, se urediš in greš na zajtrk. Na mizi te čaka popečen kruh z marmelado in toplo mleko. Brez besed in ne da bi sploh pogledal mamo, ga poješ. Mama zlaga posodo v stroj. Ko konča, ti prinese še malico za s sabo. Ne zahvališ se ji. Ne pospraviš za sabo. Pograbiš malico, obuješ čevlje, zaloputneš z vrati in greš v šolo. Niti opaziš ne, da je sveže oprana tudi tvoja najbolj ‘kul’ jakna. Verjetno je sama padla v pralni stroj, kajne? Dobro jutro – takšno je življenje brez odnosov!
Poskusimo še drugače: zjutraj se zbudiš, ponoči se je v tvojo posteljo pritihotapila sestrica. Pobožaš jo po kuštravi glavici, previdno, da je ne zbudiš. Pograbiš obleko in se po prstih odkradeš v kopalnico, kjer se urediš. Kako lepo ste jo včeraj z atijem očistili. Prav prijetna je. Mama te čaka z zajtrkom. Objameš jo in se ji zahvališ. Poješ zajtrk, pospraviš posodo in pobrišeš mizo. Mama ti v roke stisne malico in te pokriža. Poljubiš jo na lice, vzameš še jakno. Mmm, nekdo jo je opral, kako sveže diši! Hvaležno pogledaš mamo, nato nežno zapreš vrata, da ne bi zbudil sestrice, ki še vedno spi, in odkorakaš v šolo. Dobro jutro – takšno je življenje z odnosi.
Kako živimo odnose, je naša odločitev. Ni samoumevno, da smo pozorni drug do drugega, da smo hvaležni, srečni. Vse je stvar odločitve – prav tako je za naš odnos z Bogom treba reči: ja. Ali pa: dobro jutro, Jezus!
Po katerem od zgornjih scenarijev pa ti živiš odnos z Bogom? Lažje je po prvem, kajne? Na Boga pozabim, dokler ga ne po­trebujem. Recimo, ko me zgrabi strah pred izpitom in se mi zdi, da bi bilo dobro “stisniti” en očenaš, da bo pozitivno.
Poskusimo raje po drugem scenariju: ko se zjutraj zbudim, se pretegnem in zamrmram: »Dobro jutro, Jezus. Kako sem nocoj dobro spal! Zunaj je megla, a nič ne de. Lepa je, kot bela koprena, ki se vije med drevesi. Joj, Jezus, danes bo en naporen dan. Varuj moje misli, da bodo, preden gredo v besede in dejanja, še malo počivale v tvojem naročju. Čaka me test, težka bo. Že zdaj te prosim, bodi z mano. Tako molitev teče v mislih kot voda, s katero se zjutraj umivaš. Pa tudi, ko te prevzame lenoba in potrebuješ nekaj spodbude za učenje. Ko ne najdeš prostora, kamor bi pred šolo parkiral svoje kolo. Ko te na poti proti domu ujame prvi sneg in te noro zebe v roke, saj si zjutraj tako hitel, da si pozabil rokavice … Vse dokler ne zaspiš. Svoje misli, besede in dejanja deliš z Jezusom. Vedno. To je odnos.
Če tako živiš, potem tudi z enim očenašem pred testom ni prav nič narobe. Bog ga gotovo razume. To je tako kot sendvič, ki ti ga mama pripravi za v šolo. Saj bi ga lahko sam, kajne? A ona ve, da ga potrebuješ, zato ti pomaga. Tudi pri Bogu ni nič drugače. On ve, kaj potrebuješ. Zato ti pomaga. Če pa se na Boga spomniš samo, ko ga najbolj nujno potrebuješ, potem to ni več odnos. To je izkoriščanje. To ni molitev, ampak je srečelov.
Pa še nekaj je res pomembno – da prosiš za stvari, za katere si se trudil. Vedno naredi svoj del! Ni pošteno, da Boga prosiš za lepo oceno, če si nisi učil. Bog ni avtomat. Bitje je! Abba – naš očka. On nas ima najrajši na svetu, zato živimo resničen odnos z njim.

Uf, Jezus, kar naporno je bilo pisati ta članek. Malo ga bom še pustila pri miru, preden ga pošljem na Ognjišče. Če se ti zdi, da bi kje lahko kaj bolje pisalo, pa mi prišepni, prosim.

 M. Pezdir Kofol, Megafon, v: Ognjišče 11, 2022, 72.

Razmišljanje o smiselnosti za kristjana pravih praznikov začenjam z zgodbo o doktoratu. Pisal ga je zajček. Na vprašanje: »Kaj pa obravnavaš?« lisici odgovori: »Kako odreti lisico.« Lisica se razsrdi in zajčka začne v grmu dušiti. Na koncu ta kratko odnese lisica, zajček pa dalje piše disertacijo. Ko pride volk, se vprašanje ponovi. Tokrat odgovori, da je tema pisanja: Kako odreti volka. Zopet se v grmu bije srdit boj. Tokrat pa ta kratko odnese ... volk. Iz grmovja pride kot pav zajček in pokroviteljsko za njim še medved. (B. Rustja: Zgodba zate)*

Zgodba nas vabi, da bi doumeli njen nauk tudi v vsakdanjem življenju. Medved zabrusi zajčku: »Si videl? Ni pomembno, kakšno temo imaš – ampak kdo je tvoj mentor.« Malo za šalo in zelo zares.
Naše praznovanje prihajajočih praznikov na prelomu meseca bo prikaz, kdo je naš resnični mentor. Mentorja dojemamo kot nekoga, ki z »nasveti, pojasnili usmerja in vodi mladega in neizkušenega človeka« (SSKJ). Za verujoče so mentorji v prenesenem pomenu gotovo tudi prazniki – vodijo nas in usmerjajo vse življenje, saj v sebi skrivajo vrednote, s katerimi se hranimo. Vodijo nas v različne smeri, odvisno, katere si izberemo. Se pa že v našem besednem zakladu razgali naš jaz in smer duhovne poti. Gremo sv. mašo plačat ali darujemo zanjo? Smo bili pri birmi ali smo po njej prejeli darove Duha? Nekaj podobnega je pri praznikih: ali praznujemo dan mrtvih ali vse svete?
Kaj pa dan reformacije? Nekoč je ugleden mož dejal, da je to protestantska fora, spet drugi pa razmišljajo, da to ni praznik naše vere. Kot da bi verovali v drugega Boga! Kakorkoli, 31. oktober je državni praznik in toliko razsodnosti pač moramo imeti, da si priznamo, da je tudi iz reformacije kaj dobrega prišlo. Denimo verska prenova Cerkve, saj je bila tudi Cerkev potrebna reforme. Verjetno si pa še sam Luter ni mislil, da bo to pripeljalo do razkola ...

Ali pa morda namesto reformacije raje praznujemo noč čarovnic in v izrezljane buče polagamo sveče?
Noč čarovnic oz. praznik samahin je (bil) keltski dan mrtvih. Verovali so, da pridejo na ta dan strašit ljudi duhovi pokojnih s čarovnicami. Te duhovne sile so želeli prestreči tako, da so se sami našemili v podobne like, da jih ne bi prepoznali kot ljudi. Cerkev je kasneje praznik skušala pokristjaniti s preimenovanjem v vse svete (all hallows oz. skrajšano halloween). Prav tako pa je praznovanje iz velikonočnega časa (kakor se je obhajal vse od prvih stoletij) prenesla na 31. oktober. Kristjan naj torej praznuje krščanski halloween brez rezljanja buč. Tudi strah pred duhovi je odveč. Verujemo, da je moč naših rajnih in nas samih v Vstalem Kristusu. Skrajni čas je, da spoznamo veličino praznika vseh svetih, možnosti darovanja popolnega odpustka in molitve za naše rajne. Smo se ob vseh teh milostih do sedaj sploh bogatili?
Papež Frančišek pravi, da »krščanskega življenja, zamišljenega za mizo, znanstveno zasnovanega, kjer zadošča izpolniti le nekaj načel, ni«. Če torej le avtomatično hodimo k maši in mislimo, da smo si s tem že prislužili krepostno življenje, se pač motimo. Ne bodimo kot pismouki, ki so obvladali zapovedi, pogrnili pa so na izpitu prakse. Žal »niso znali biti ponižni, da bi poslušali, niso bili pogumni, da bi postavljali vprašanja, in niso premogli moči, da bi se kesali«. Tudi prek našega odnosa do praznikov se kaže naše bogato krščansko življenje, ki je »ponižna pot vesti«, ki ni nikoli toga, ampak je vedno v odnosu z Bogom, še dodaja papež. Izrezovanje buč našega odnosa z Bogom gotovo ne krepi. Če pa režemo buče za bučno juho, bomo s tem gotovo osrečili drugega in poglobili odnos z njim.

Naj nas prihajajoči prazniki izpraznijo vseh marketinških trikov, bodisi čarovniških kostumov ali kupovanja (pre)velikih nagrobnih cvetnih aranžmajev. Tako bo veselo oznanilo Vstalega sploh imelo prostor, da se ukorenini v našem srcu.

J. Mevec, Megafon, v: Ognjišče 11, 2023, 74.

Minil je postni čas in z njimi povezane akcije, odločitve, odpovedi. Mnogi so se s postnimi zavezami odločili, da bodo opravljali dobra dela, tudi v obliki dobrodelnosti. Na mestu je torej vprašanje, zakaj bi se postnih načel držal le v času posta? Si razmišljal, da bi jih lahko prenesel v svoje celoletno delovanje? Kdaj pa sem zares dobrodelen? Kaj moram storiti in predvsem na kakšen način in s kakšnim namenom, da lahko resnično rečem, da sem naredil dobro delo?
KJE SO MEJE?
Dobrodelnost sama po sebi velja za plemenito gesto. Čeprav želimo človeku pomagati, pa mu s tem lahko na nek način tudi škodujemo. Verjetno imaš tudi ti sošolce, ki si vestno, dan za dnem sposojajo domače naloge in jih pridno prepisujejo. Ko si jim prvič posodil zvezek, si se počutil kot frajer, ker si nekomu pomagal. Sčasoma pa si verjetno pomislil, da lahko s tem sošolcu delaš škodo, ker tako podpiraš njegovo lenobo. Še huje pa je, ko tvoja dobra naravnanost privede do tega, da te sošolci/sošolke začnejo izkoriščati. Verjetno poznaš primere, da si, ko te ne rabijo, piflar, ko pa jim teče voda v grlo, postaneš njihova odrešilna bilka. Si se kdaj vprašal, kaj bi rekel na to Jezus? Teh ne delaš le zase in za drugega, temveč tudi za Boga.
KDAJ SEM ZARES DOBRODELEN?
Pasti dobrodelnosti pa se skrivajo tudi drugje. Postavlja se namreč vprašanje, ali delam dobro delo zaradi svoje notranje naravnanosti ali pa vidim v tem korist zase. Lep primer so krvodajalske akcije. Niti ni malo mladih, ki se jih pridno udeležuje in se imajo zaradi tega za dobrotnike, pogumneže. Toda pozor! Velika večina mladih gre na krvodajalsko akcijo, ker se jim zdi to boljša možnost kot sedenje v učilnicah in poslušanje učiteljev. Pripada jim namreč opravičeni izostanek od pouka in še malica v zdravstveni ustanovi. Torej – prost dan. Si lahko ponosen na svoje dobro delo, če to ni bilo narejeno iz pravilno usmerjenih vzgibov?
Druga zanka dobrodelnosti pa se skriva v resničnem nagibu tistega, ki opravlja dobra dela. Delam dobra dela zaradi tega, ker me to bogati in ker želim biti dober človek, kristjan, ali pa zaradi tega, da bodo drugi videli, kako krasna oseba sem? Pomagaš ljudem zato, da bi te ti pohvalili in bi prišel na dober glas? Pravi kristjan pomaga v svoji ponižnosti, pomaga zaradi dejanja samega in ne zaradi odziva publike. Zato velja povabilo, da opravljajmo dobra dela zaradi dobrih del samih, s sočutnim srcem do tistih, ki našo pomoč prejemajo.
SOČUTNOST IN SOLIDARNOST - ZDRAVILO MODERNE DOBE
Darovanje za ljudi v stiski je zelo razširjeno in ni malo bolj ali manj odmevnih akcij, ko ljudje izkažejo svoj socialni čut in darujejo denar. Sicer je žalostno, da prihaja v moderni dobi do pojavov, ko vsi nimajo zagotovljenega osnovnega človekovega dostojanstva, hkrati pa odziv v takšnih akcijah kaže, da imajo ljudje še vedno čut za sočloveka.
Ob tem lahko v premislek vzamemo sporočilo papeža Frančiška, ki je v Vatikanu spregovoril voditeljem 27 članic Evropske unije ob 60. obletnici podpisa pravnega temelja unije. Med govorom je papež opozoril, kako pomembna je sočutnost, skrb za sočloveka in kako prav so imeli očetje Evropske unije, ki so v začetne ideale nove skupnosti postavili tudi solidarnost. »Solidarnost je najučinkovitejši protistrup za populizem,« je poudaril.
Verjetno so tudi tebe že pretresle žalostne zgodbe in si daroval evro, dva ali več, da bi ljudem omogočil lepšo prihodnost. Ob tem se spomni na Jezusove besede: največ da tisti, ki da vse, kar ima, pa čeprav sta to le dva novčiča. Prav tako pa je pomembno tudi to, da se ne hvalimo s tem, koliko smo darovali. »Tisti, ki stori kaj dobrega, naj molči; tisti, ki mu je bilo dobro delo storjeno, naj pripoveduje,« je zapisal Seneka. Ni pa vse v denarju, saj je še veliko drugih oblik, ko smo lahko solidarni in sočutni do soljudi.
JEZUSOVO SPOROČILO
Naš Učitelj nas je s svojimi besedami in predvsem dejanji učil, da moramo opazovati okolico in popravljati krivice. Jezus je pomagal vsem. Ni ga zanimal ne stan, ne spol, še manj pa to, kaj bodo drugi rekli o tem. Tudi Jezus je bil sicer vesel, če so ljudje opazili njegova dobra dela, ampak ne zaradi tega, da bi ga opevali, temveč da bi spregledali. Da bi videli, kako morajo živeti. Tudi v tem primeru jim je želel sporočiti: »To delajte v moj spomin.« Obljubljeno Božje kraljestvo moramo začeti graditi že na tem svetu. In kako bomo to dosegli? S tem, da bomo ljubili sebe, drugega in Boga. Naša dejanja bodo potem odraz naše ljubezni, kdor ljubi, pa ne misli na zlo, temveč na dobro. In kdor misli dobro, dela dobro.
Urška Flisar, Megafon, Ognjišče (2017) 5, str. 78

V zadnjem času je svet precej razburila papeževa opazka o dvoličnosti nekaterih katoličanov, zaradi katerih ljudje velikokrat govorijo, da je v takem primeru bolje biti ateist kot takšen katolik. Slovenski mediji so jo navdušeno povzemali, ko pa sem hotela kaj bolj natančnega izvedeti od katoliških medijev, sem zasledila samo objavo, da papež tega ni zares rekel, ampak da je citiral tiste, ki iz razočaranja nad hinavščino tako govorijo. Razpravljanju o srži problema so se previdno izognili.
Sem pa ob brskanju naletela na še neko drugo papeževo izjavo o ateistih, namreč da lahko tudi ateisti pridejo v nebesa, če delajo dobro. O tem so na facebook strani Ateisti Slovenije razpravljali tudi tisti, ki jim je stran prvenstveno namenjena (stran je namenjena predvsem tistim, ki se opredeljujejo kot ateisti, antiteisti, agnostiki ali sekularni humanisti). Kaj menijo o takšni izjavi? Če pustimo ob strani zafrkljive, žaljive in ostale nerelevantne odgovore, lahko po hitri analizi izluščimo, da jim 1. to nič ne pomeni, ker v nebesa itak ne verjamejo, zato hvala za nič, in 2. da gredo raje v pekel, ker je v nebesih dolgčas in ker so raje med sebi enakimi kot v družbi skesanih barab. Hm! Ali torej papež protipol kristjanov izpostavlja samo z namenom, da zbudi kristjane? Ateistov se njegove izjave očitno ne tičejo. Čeprav sodeč po ostalih objavah prav z veseljem polemizirajo o njih in o raznih svetopisemskih odlomkih.
Vsi smo se že kdaj znašli v nerodni situaciji, ko smo morali argumentirati svoje katoliško prepričanje, pa ga glede na argumente nevernega sogovornika nismo bili sposobni dovolj dobro podkrepiti. Včasih je problem neznanje. Tu si lahko pomagamo. Včasih pa gre za različno dojemanje, na podlagi katerega oblikujemo svoj pogled na svet. Nekdo bo Jezusovo priliko o viničarjih, ki pobijejo gospodarjeve služabnike in njegovega sina, tako da jih gospodar na koncu pokonča (prim. Mr 12,1-12), razumel kot potrditev, da Jezus spodbuja ubijanje. Drugi bo v tem videl pravično kazen za hudodelstva viničarjev. Pomemben je tudi način pogovarjanja. Pri napadalnem nastopu ponavadi nimamo kaj početi, kot preprosto počakati, da se ves nakopičeni gnev izlije na plano. Čisto drugačen in za oba bogat pogovor pa je z nekom, ki se na krščanske stvari sploh ne spozna in ga stvar zanima. Ob takem pogovoru raste tudi kristjan, saj mora najprej sam pri sebi vedeti, zakaj veruje v nebesa, kako naj bi tam bilo in kako to razumljivo razložiti nekomu, ki mu katoliško okolje ni položeno v zibko.
Kakorkoli obračamo, vedno pridemo do spoznanja, da je najmočnejše orožje (in orodje) proti neveri globoka osebna vera. Tako globoka, da si ne želi za vsako ceno dobiti vseh bitk v besednih dvobojih z napadalci, in tako ponižna, da je sposobna v opazki, da so ateisti boljši kot hinavski kristjani, videti resnico. Pa če je to povedal papež kot svojo izjavo ali pa jo govorijo ljudje po ulicah. Kristjan naj bo kristjan, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, na ulici, na delovnem mestu in med sosedi. Žalostno je, da ljudje kaj takega sploh govorijo, še bolj žalostno pa bi bilo, če nas taka opazka ne bi osvestila. Ali na podlagi našega ravnanja naši znanci vedo, kakšna je razlika med vernimi in nevernimi? Ali delamo dobra dela tako, da naša luč sveti pred ljudmi in oni zaradi tega slavijo našega Boga (prim. Mt 5,16)? Ga sploh slavimo sami?
Post je čas, ki nam razkriva resnico o nas. Velikokrat smo zaslepljeni in sploh ne vemo, da česa ne delamo prav. Premišljevanje, molitev in postenje pa dela čudeže. Osvetli notranjost in neusmiljeno pokaže navlako, ki jo odrivamo v najgloblje kotičke srca. Zato s spovedjo ni modro čakati na veliko noč. Čas je, da ta milostni čas vzamemo resno že zdaj.

Ana Gruden, Megafon, Ognjišče (2017) 4, str. 78

Delavnica Vipava 8.11.2014

 

Primeri oglaševanja: 

PRIMER 1: 

 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Vas kaj zmoti pri tem oglasu?  

Je vaša prva misel telefonski paket? 

Takoj razumete oglas na način, da je tole ugodna ponudba telefonskega paketa? 

 

Kaj pomislite, ko vidite ta oglas? 

Bi vedeli, da ta oglas prodaja telefonski paket?

Vas kaj zmoti na tem oglasu? 

Vir: Oglaševanje Tušmobil z geslom Totalno neomejen; V oglaševani akciji so bila uporabljena še naslednja prodajna gesla: 

Upaj si biti drugačen, drzen, odbit. Bodi totalno neomejen in dobi vse. 

- oglaševanje, ki prodaja ne samo storitev, ampak način življenja. Sporoča, da bodi drugačen - a sedaj nisi v redu, da moraš biti drugačen? Sporoča, da bodi neomejen, totalno neomejen - a to pomeni, da ni več meja? A nismo to že blizu temu, da ni več greha? Če si neomejen, je dovoljeno vse. Pa je temu res tako? 

 

 

 

PRIMER 2: IKEA i-BOOK

https://www.youtube.com/watch?v=MOXQo7nURs0

 

Ste že videli ta oglas?

Kakšno "dodano vrednost" ima v svetu oglasov YouTube?

Kakšno je vaše mnenje o oglasih, ki izkoristijo stereotipe, predsodke za uspešno promocijo?

 

PRIMER 3: Pašteta Argeta

 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Bi lahko rekli, da gre za običajen prehrambeni oglas?

 

Vir: Argeta - oglaševalska akcija Mame potrjujejo

Ob oglaševanju se je izvedelo, da so 3 osebe, ki so nastopale v oglasih v Ljubljani, Sarajevu in Skopju bile izmišljene osebe. Oglaševalci so si izmislili imena oseb, njihove izjave in tudi slike oseb so potegnjene iz spleta. Za prodajni uspeh nam oglaševalci tudi lažejo - za to so pripravljeni uporabiti tudi pojem mame. Kdo pa ne zaupa svoji mami? Je kdo tak med vami? 

 

 

 PRIMER 4: Analogno - digitalno

https://www.youtube.com/watch?v=ksO35s3Bffc

 

Zakaj je to odličen oglas?

Naštejmo njegove dobre lastnosti, ki naredijo "uau-učinek"?

 

 

 

PRIMER 5: COCA COLA

https://www.youtube.com/watch?v=Z6my9ZNxUL8

 

Kaj je na tem oglasu dobrega (marketinško in versko)?

Je to res le oglas za pijačo ali ima morda kakšen "pozitiven stranski učinek" za nas kristjane?

 

 

PRIMER 6: Marija z blagoslovljene Svete Gore 

 

Na kaj pomislite, ko vidite ta oglas?

Se vam zdi v redu oglas? Vas je na njem kaj navdušilo? 

Se vam zdi kaj narobe na tem oglasu? 

Vir: Oglasna pošta Pošte Slovenije - ta oglas je v nabiralnike prejelo več kot 300.000 gospodinjstev v Sloveniji.