18. avgust


LETA 1818 ROJEN FRANC MALAVAŠIČ

18 08 1818-Franc-MalavasicPESNIK, PREVAJALEC in ČASNIKAR, USTANOVITELJ PRVEGA SLOVENSKEGA DRUŽINSKEGA LISTA - PRAVI SLOVENEC († 1863)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami 'ljudskih' povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot 'edinega' v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

 

LETA 1830 ROJEN FRANC JOŽEF I.

18 08 1830-cesar-Franc-JozefAVSTRIJSKI CESAR († 1916)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih ... Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

 

LETA 1838 ROJEN JERNEJ KRIŽAJ

19 06 1890 Jernej KrizajDUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev († 1890)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

 

LETA 1850 UMRL HONORE DE BALZAC

18 08 1850-Honore-de-BalzacFRANCOSKI PISATELJ (* 1799)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški "de" si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons ...

 

LETA 1898 ROJEN JANKO KRALJ

18 08 1898 Janko KraljPOLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK († 1968)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

 

LETA 1901 ROJEN JEAN GUITTON

18 08 1901-Jean-GuittonKATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (u 1999)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: "Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji." Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti ("nesmrtnih"), katere član je postal leta 1961.

... več o njem si preberite v rubriki pričevanje 04_1999

... nekaj njegovih razmišljanj:

  • Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  • Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  • Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  • Kdor upa, se loti dela, četudi to presega dolžino njegovega življenja. Zasadi želod, ki bo postal mogočen hrast šele čez veliko let.
  • Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  • Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ostala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njimi.
  • Ko ne moremo ničesar več storiti, se hrabrost imenuje potrpljenje. Potrpljenje je težje od poguma. Pogum lahko izbere svoj čas, svojo nalogo, svojega sovražnika. Potrpežljiv človek pa ne more izbirati svojega trpljenja, prenašati ga mora v vsakem trenutku.
    več:

 

LETA 1905 ROJEN OSKAR HUDALES

18 08 1905-Oskar-HudalesPISATELJ († 1968)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma ...

 

LETA 1913 ROJEN JOŽE KASTELIC

18 08 1913-Joze-KastelicPESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (u 2003)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

 

1934 V ŽENAVLJAH NA GORIČKEM

18 08 1934-pristanek-balona-ZenavljeZASILNO PRISTANE STRATOSFERSKI BALON (luftbalon)

Belgijska raziskovalca Max Cosyns in Nere van der Elst sta vzletela na današnji dan zjutraj in raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter ju je odnesel proti jugu, čez Avstrijo, proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta morala zasilno pristati v Ženavljah na Goričkem. Presenečeni domačini so ju sprejeli za dva dni, v vas je prišlo veliko ljudi, da bi videli to čudo, ki je v nedeljo zvečer pristalo na njivi fižola. Telefoni in žice so se pregrevale, vse evropsko časopisje in radijske postaje so poročale o tem dogodku z Goričkega ... Čez dva dni so balon odpeljali v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb. Za ta svoj podvig (zasilni pristanek ?) sta dobila tudi številna priznanja (jugoslovanski kralj Aleksander, belgijski kralj Leopold), v Ženavljah pa so postavili tudi bronast spomenik (v obliki balona) in občina Gornji Petrovci na današnji dan praznuje občinski praznik.

 

LETA 2002 UMRL JOŽE POGAČNIK

18 08 2002-Joze-PogacnikSLOVENIST, LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK (* 1933)

Doma iz Kovorja pri Tržiču, leta 1958 je v Ljubljani diplomiral iz slavistike, v Zagrebu pa doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju (1964). V sedemdesetih letih je postal redni profesor na filozofski fakulteti, kasneje je predaval tudi v Osijeku, med vojno na Hrvaškem pa v Mariboru. Od leta 1997 je bil tudi redni član SAZU, prejel je tudi Herderjevo nagrado in številna druga mednarodna priznanja. Njegov stric je bil Jože Pogačnik, urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik, kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit, kar je tudi zaznamovalo njegovo življenje. V pogovoru za Ognjišče je tako opisal svojo mladost: »Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral. ... Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

... več o njem preberite v rubriki gost meseca 10_1999

njegovo razmišljanje:

  • Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh