Kako biti usmiljen v današnjem času, če ne dovolimo, da bi začutili usmiljenje tudi mi sami, če usmiljenja sploh ne poznamo?

O usmiljenju ne moremo razmišljati ali govoriti, ne da bi v to vključili tudi zakrament svete spovedi, ki ga lahko imenujemo tudi zakrament Božjega usmiljenja. Logika tega sveta nas je oddaljila od prave vsebine Božjega usmiljenja, zato je ta knjižica napisana v obliki pogovora s p. Andražem Arkom in vabi bralce, da bi odkrili nove razsežnosti Božjega usmiljenja, svete spovedi ... in tako prepoznali Božjo logiko, ter se po njej ravnali tudi v vsakdanjem življenju.

Knjiga V šoli usmiljenja nas spodbuja, da bi opustili določene napačne vzorce in predstave o zakramentu svete spovedi, ki smo si jih morda ustvarili skozi leta in desetletja, ter se odpravili v šolo. Ker živimo v času, ko se od nas zahteva vseživljenjsko izobraževanje in odprtost za pridobivanje znanja, je ta knjiga namenjena tako najstnikom, ki šele začenjajo bolj zavestno razvijati svoj odnos do zakramenta svete spovedi kot tudi starejšim. Razmišljanje p. Andraža bo gotovo vzbudilo kakšen nov vidik v spoznavanju in v razumevanje zakramenta svete spovedi, morda se nam bo posvetilo ... Pogovori so bili pripravljeni in objavljeni v rubriki V šoli usmiljenja v reviji Ognjišče v letu 2016.

    V soli usmiljenja 3D

    Andraž Arko – Matej Erjavec

    V ŠOLI USMILJENJA

    108 strani, 11,5 x 20 cm, črnobele risbe, mehka vezava

    cena 6,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja
samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki." (papež Frančišek)

 

P. Andraž, kakšna je bila vaša osebna izkušnja leta usmiljenja?

Najprej to, da sem si - predvsem v srcu - uspel bolj poglobljeno ozavestiti, da je Bog usmiljen z nami, torej tudi z mano. To je seveda vodilo predvsem k temu, da moram postati bolj usmiljen tudi do samega sebe. Ne glede na to, da sem duhovnik, redovnik, sem slednjič samo Andraž. Andraž, z vsemi svojimi slabostmi, pomanjkljivostmi, šibkostjo, omejitvami, grešnostjo. Da nisem noben Superman in mi to tudi ni treba biti, da tega tudi Bog ne pričakuje. Da sem človek, ki moram znotraj danih možnosti in s talenti, s katerimi me je Bog obdaril, narediti največ, kar se da, in delovati v svojem realnem dometu vključno z vsemi omejitvami, šibkostmi in grešnostjo.
Pozitiven vidik tega leta vidim v tem, da lahko živim svoje življenje v radosti, veselju, in to je verjetno posledica zavedanja usmiljenja, ki ga ima Bog do mene. Bolj ko se zavedam in poskušam živeti usmiljenje do samega sebe, bolj se mi zdi, da lahko to odmeva tudi v odnosih z drugimi. Koliko sem pri tem res uspešen, pa vprašajte druge, predvsem moje sobrate.

Pravilno razumevanje zakramenta spovedi je: da pridem k Bogu in mu priznam, da mi je žal, da sem se oddaljil, da sem ga zatajil, da sem ga kje polomil ... S tem izrazim, da želim z Njim še naprej sodelovati pri njegovem načrtu, biti bliže Njemu in sebi. A ta korak vedno vključuje mojo ponižnost in krotkost – tako v odnosu do Boga kot tudi do bližnjega.

V kakšnem odnosu sem jaz z Bogom? Če verjamem, da je Bog dober, in verjamem, da me ima rad, je jasno, da mi želi dobro. Pa dojemam Boga na ta način? Eno od sporočil leta usmiljenja je gotovo tudi to, da Bog ni sadist, ki bi se izživljal nad mano, me teroriziral in mi kot diktator prepovedoval to in ono. Nasprotno – Bog me ima rad in mi želi dobro!

Če svoje doživljanje, razmišljanje, posnetke ... objavljam na spletu, na blogih, Facebooku, je to prej stvar iskanja lastne potrditve in neke vrste razkazovanje. Pri spovedi gre za nekaj drugega – za potrebo po osebnem stiku. S tega vidika lahko rečemo, da imajo nekateri raje spoved z odprto mrežo v spovednici ali celo v kabinetu – iz oči v oči, saj jim to omogoča bolj oseben vstop v zakrament in spoved zanje dobi bolj oseben značaj.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja nam je lahko tudi knjiga kanadskega duhovnika Jeana Monbourquetta Kako odpustiti, ki je izšla pri Ognjišču/Slomškovi založbi, saj ponuja tudi možnost konkretnih vaj in dejanj odpuščanja.

pripravlja Marko Čuk

Družbeni nauk katoliške Cerkve
DOCAT je poljudna predstavitev socialnega in družbenega nauka katoliške Cerkve. Razdeljen je na 12 poglavij, ki obravnavajo vsa najpomembnejša področja družbe kot celote. Pri njegovem nastanku so poleg strokovnjakov sodelovali mladi z vsega sveta s fotografijami, vprašanji in pobudami. Družbeni nauk imenuje to ‘participacija’: soudeležba. In prav zaradi tega DOCAT posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk.

Docat 3D

Če vas zdaj vse vabim, da družbeni nauk Cerkve dobro spoznate, ne sanjam samo o skupinah, ki sedijo pod drevesi in o njem razpravljajo. To je seveda dobro! Delajte to! A moje sanje so večje: želim si milijon mladih kristjanov, ja, najbolje eno celo generacijo, ki bodo za svoje sodobnike »družbeni nauk na dveh nogah«. Kaj drugega ne bo spremenilo sveta kot ljudje, ki so se z Jezusom zanj zastavili, ki bodo šli z njim na obrobja in v sredino umazanije. Pojdite tudi v politiko in se borite za pravičnost in za človeško dostojanstvo prav za najbolj revne. Vsi vi ste Cerkev. Poskrbite, da se bo ta Cerkev preobražala, da bo živa, da se bo pustila izzvati kriku brezpravnih, rotenju trpečih v stiskah in tistim, za katere nihče ne skrbi. Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu. S tem vam izročam to sijajno knjižico, da bi v vas zanetila ogenj. Vsak dan molim za vas. Molite tudi vi zame! (papež Frančišek)

O knjigi smo pisali v  Ognjišču, še preden je izšla. Marjetka Pezdir Kofol jo je predstavljala v oktobrski in novembrski številki letnika 2017 (rubrika Youcat) - in tudi v letošnjem letu bo Docat naš sopotnik.
Da bomo lažje razumeli, kaj družbeni nauk Cerkve je, ali je to kaj oprijemljivega, ali morda le eno novo cerkveno sporočilo, okrožnica ... ali je koristen samo za mlade, kako ga uporabiti v mladinskih skupinah,... si preberite v dveh člankih iz Ognjišča:

Docat - navodila za uporabo vere

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

Docat foto0

iz vsebine

Kaj pomeni Bog za naše delovanje?
Če je Bog začetnik vsega kozmosa, potem je On tudi merilo vsega, kar naj bo. Vse delovanje naj bi bilo umerjeno po njem in njegovem načrtu. V njem moremo spoznati, kaj je dobro delovanje. Na kratko rečeno: Bog je napisal DNA našega življenja. Kar Bog za nas in z nami želi, je norma in pravilo dobrega in pravičnega življenja. Kristjani delujejo solidarno, ker je Bog že prej z njimi ljubeče deloval.

Kako prav uporabljam medije?
Medije smiselno uporabljati je izziv za vsakega posameznika. Že pri klasičnih družbenih občilih (časopis, radio, televizija) se je treba odločiti, s čem se ukvarjati. Golo pasivno konzumiranje pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega in duševno praznega. Pri tem imajo starši, učitelji ali voditelji mladih posebno odgovornost: otrokom in mladini morajo biti s svojo obvladano uporabo medijev zgled in z mediji poznavalsko tako ravnati, da se bogatijo. Pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli prične udejstvovati kot producent, lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi na e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem ima vsakdo primerljivo odgovornost kot vsak drug medijski producent.Docat foto1

Koliko svobode potrebuje človek?
Svoboda je temeljna vrednota. Biti svoboden in svobodno delovati je prapravica človeka. Le kjer svobodno odločam, nosim tudi polno odgovornost za svoje delovanje. Samo svoboden človek se lahko v ljubezni obrne k Bogu in mu odgovori. Samo v svobodi lahko ljudje oblikujejo družbeno in osebno življenje. Svoboda ljudi je vedno znova omejena s političnimi, družbenimi, finančnimi, pravnimi ali tudi kulturnimi okoliščinami. Velika nepravičnost je človeku vzeti svobodo ali mu jo nepravično omejiti; to prizadene njegovo dostojanstvo in ga ovira pri razvoju njegove osebe.

Zakaj Cerkev v celoti odklanja umetno prekinitev nosečnosti?
Vsak človek ima od spočetja naprej absolutne pravice in nedotakljivo osebno dostojanstvo. Zaradi tega je vsak umor embria moralno zavržno dejanje – ne glede, v kakšnih okoliščinah je bil otrok spočet, v kateri koli razvojni fazi se ta novi človek nahaja ali v kakršnem koli bolezenskem stanju se rodi. Embrio se ne razvije v človeka, marveč se razvija kot človek. Zatorej je hoteni splav v vsakem primeru nameren umor nedolžnega človeka. Dokler kristjani ne naredijo vsega, da bi stali ob strani ženam v konfliktnih situacijah in jim odločitev za njihovega otroka olajšali, deluje njihovo prizadevanje proti hotenemu splavu in kritični zakonodaji malo kredibilno. Materina pravica do svobode ne sme biti nikoli izigrana proti otrokovi pravici do življenja.Docat foto2

Katera načela obstajajo v katoliškem družbenem nauku?
Katoliški družbeni nauk pozna štiri načela:
načelo skupnega dobrega
načelo dostojanstva osebe (osebnost)
načelo solidarnosti
načelo subsidiarnosti
S temi štirimi načeli je mogoče zajeti celotno resničnost ljudi in jo v resnici pravično urediti. Zakaj ti principi veljajo? Najprej veljajo, ker so razumni. In drugič zato, ker izhajajo iz s pametjo razsvetljene krščanske vere. Kdor veruje, želi slediti Božjim zapovedim, še posebej → Glavni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani se soočajo z vsakovrstnimi družbenimi problemi. Ne glede, ali gre za odnose med posamezniki, skupinami ali ljudstvi – v vseh primerih je mogoče s pomočjo štirih načel katoliškega družbenega nauka prepoznati, kaj je človeka vredno, kaj socialno in kaj pravično.

Katere vrednote so pomembne v družbenem nauku?
Tri vrednote so temeljne: resnica, svoboda, pravičnost. Vendar da človeško skupno življenje resnično uspe, potrebuje še ljubezen in usmiljenje. Tako pravi Tomaž Akvinski: »Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja« (O Evangeliju po Mateju 5,2).Docat foto4

Kaj pomeni svoboda?
Biti svoboden – to dviguje človeka nad živali in ga v nekem pomenu naredi Bogu podobnega. Samo svoboden človek lahko prevzame odgovornost. Da je človek osebno svoboden, ga naredi enkratnega. V mejah možnosti naj bi bil vsak svoboden pri izbiri poklica in poklicanosti; ljudje lahko odidejo ali ostanejo, izberejo to ali ono pustijo. Ena izmed prapravic ljudi je, da brez utemeljenega razloga niso prikrajšani v naslednjih svobodah: ljudje morajo imeti svobodo izraziti svoje lastne verske, politične in kulturne predstave. Treba je imeti možnost svobodno izraziti svoje mnenje. Da se to lahko uresniči, je treba imeti pravni red, ki ljudem to svobodo zagotavlja in obvaruje pred stremljenjem drugih po svobodi. Tudi usmerjenost v skupno dobro lastnega teženja po svobodi mora biti vodeno s pravnimi okviri, s katerimi se lahko omeji tudi kakšno uničujoče stremljenje po svobodi.

Kaj je posebnega na družini?
Brezpogojno sem ljubljen – to je nenadomestljivo izkustvo, ki ga ljudje dobimo v dobri družini. Različne generacije živijo skupaj in doživljajo naklonjenost, solidarnost, dostojanstvo, nesebično zastavljanje sebe, pomoč in pravičnost. Vsak družinski član je od drugih priznan v svojem dostojanstvu, sprejet in spoštovan, ne da bi za to moral kaj storiti. Vsaka in vsak je ljubljen, tak, kakršen je. Posamezne osebe niso material za nekaj, marveč imajo smisel v sebi. Zato obstaja v družini življenjska kultura, kjer je vse ostalo samo po sebi razumljivo. Danes gre pogosto predvsem za to, kaj kdo zmore ali kaj (npr. denar) doprinese. Pogosto izstopa osredotočenost na materialno. To je mentaliteta, ki družine izziva in pogosto celo uniči.

Kaj naredi družina za posameznega človeka?
Doživeti družino je za posameznega človeka izjemno pomembno. V družini prvič doživi skupnost ljudi, ki mu po naravi prihajajo dobrohotno naproti in ga brez vsakega pridržka ljubijo ter priznavajo. V takšnem pozitivnem ozračju more vsak družinski član razvijati svoje sposobnosti in se pripraviti na soočenje z vsem, kar ga bo v življenju doletelo, ter si nabrati dovolj moči za to. Prav to želi vzgoja, ki sloni na krščanski podobi človeka. Posamezne osebe v družini sočasno doživijo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, kajti družinski član ne more preprosto živeti le zase. Iz vsake vloge, pa naj bo starševska, starih staršev ali otrok, izhajajo vedno tudi obveznosti do drugih družinskih članov.Docat foto3

Sodi k zakonu tudi želja po otrocih?
Osnovno da. Kot zakon sodi k družini, tako sodi družina k zakonu. Oboje je usmerjeno eno na drugo. Poenostavljeno bi lahko rekli: »Nobene družine brez zakona in nobenega zakona brez družine.« Zakon je naravnan na družino, to pomeni, da je naravnan na spočetje, vzgojo otrok in življenje z njimi. Pari, ki se želijo poročiti, ne smejo zatorej od začetka zakona izključevati skupnih otrok. »Sta pripravljena sprejeti otroke, ki vama jih želi podariti Bog, in jih v duhu Kristusa in Cerkve vzgajati? « Na to vprašanje, ki ga postavi duhovnik, morata mladoporočenca pri poroki pritrdilno odgovoriti, šele nato moreta med seboj skleniti zakon.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanjeza čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo
nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu. ...

 pripravlja: Marko Čuk

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo ... otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

... več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

    besedilo Berta Golob
    ilustracije Silva Karim, pesmica Janez Bitenc
    Škof Baraga
    24 strani, mehka vezava, ilustracije, pobarvanka
    cena: 2,30 €, s kartico zvestobe: 2,07 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča:

Skof Baraga pobarvanka 3D

Škof Baraga - pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

Ob tem naslovu boste morda pomislili na avtobiografijo komika Charliea Chaplina, toda natančen pogled na naslovnico knjige razkrije, da je knjigo napisal nam dobro znani Karel Gržan. Le kaj nam duhovni pisatelj ponuja pod tem naslovom, ki spominja na komedijo ... Nikar prehitro in lepo po vrsti ... Karel nam v knjigi naslov sam razloži: "Kot veste mi je ime Karli – po angleško torej Charlie (Čarli) in sem v Lučah in Solčavi kaplan – po angleško chaplain (čeplin)." Ja, prav sklepate, v knjigi nam Karel Gržan razkriva dogodke, ki so se mu zgodili in to smešne dogodke, pravzaprav resnične dogodke, ki zbujajo smeh. Z njimi nas želi  nasmejati, ne na  cenenih banalnostih, ali zbijanju šal na tuj račun, pač pa ob njegovih dogodkih življenja. Nikar ne mislite, da se mu v njih dogajajo le lepe in prijetne stvari. Kot Charli Chaplin (zvezdnik iz nemih filmov) je tudi on izkusil (in, kot pravi, še okuša) marsikaj bridkega. Zvezdnik nemih filmov je kot otrok izkusil sirotišnico, a je zapisal kot svoje vodilo: »Moraš verjeti vase. To je skrivnost! Tudi, ko sem bil v domu za otroke, ko sem bil bolan in lačen, tudi takrat sem verjel vase!«
"In če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati," pravi Karel. "Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa," zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli).
In v knjigi je veliko veselja do življenja, vedrine, sproščenosti ... šaljivosti ... pa tudi resnih stvari ... ki pa jih Karel pripoveduje sproščeno, kot človek, ki mu ni težko povedati, kje je bil, kaj je doživel, o čem je razmišljal, kako je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe ... Zelo pomembna pa je modrost, ki jo je Karel, in jo tudi vsak človek, "pridela" ob takih dogodkih in ob smehu na svoj račun - vse to je balzam za dušo ... za eno lepo in bolj veselo življenje.

Ja, vse zgodbe, ki jih berete na teh straneh, so resnične. Zapisane so zato, da bi se ob mojih nebogljenostih ne le nasmejali, pač pa se tudi sami mirno soočili z vsemi svojimi nerodnostmi, se v njih lažje sprejeli in se nasmehnili v življenje. Eno izmed napotil, ki sta mi ga dala starša na pot, je: »Nikoli se ne jemlji preresno. Smeh osvobaja!!« Ja, smeh je znamenje, da smo tudi težje ‘lekcije’, ki nam jih je ponudil, Ž/življenje izkoristili za profit. Smeh je znamenje, da se osvobajamo iz zasužnjenosti v svobodo božjih otrok. (Karel Gržan)

Besedila so dve leti izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi, ki ji je priložen tudi CD z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič z radia Ognjišče.

    Karel Gržan
    JAZ, ČARLI ČEPLIN
    244 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, risbe Marjan Rožen.
    Zgoščenka z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič.
    cena: 16,50 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Jaz Carli Ceplin 3D

iz vsebine

Do sedaj so mi policisti prizanesli s kaznijo samo enkrat. To je bilo na začetku moje vozniške kariere. Oče je bil kot sopotnik običajno ves živčen in je pritiskal z nogo ob tla, kot da zavira namesto mene. »Počasi! Vozi bolj počasi!« me je nenehno opominjal. Če je bila omejitev 50, je zganjal paniko že pri 45 km/h. Skratka, bil je neizprosen kontrolor moje vožnje. Kot šoferskega ‘zelenca’ me je neprestano opozarjal, med tem ko je s sokoljim očesom spremljal prometne znake in situacijo tako na cesti kot ob njej. Pa se je vendarle zgodilo, da sva spregledala omejitev. »Policija!« sem se zdrznil. »Ustavlja me.«
»Si vozil prehitro?« je izustil oče z ledenim glasom.
»Daj smernik. Poglej mrtvi kot. Zdaj pa počasi zavij do policista. Bolj počasi! Pazi, saj ga boš še podrl.«
Storil sem vse po napotilih.
»Vozniško in prometno, prosim,« je bil policist uradno resen. »Karel Gržan. Vidim, da ste mladi voznik,« je govoril, ko je pregledoval dokumente.
»Ali veste, da je v tem kraju omejitev 40. Vi pa ste peljali 48 km/h.«
Takrat pa je zarjulo ob meni: »Kaj?!« Oče je vzrojil, kot še nikoli. Začel je kričati name in je pri tem tako krilil z rokami, da sem se jim komaj izmikal. »Mulc, kolikokrat naj ti še rečem, da upoštevaj pravila.«
»Nisem videl znaka,« sem zaječal in se umikal od očeta tja proti policistu – zavetju.
»Kaj nisi videl ... Zakaj pa imaš oči?« je kričal oče. »Se boš celo življenje izgovarjal ...«
»Gospod, gospod ...« se je oglasil policist.
»Umirite se, gospod. Prosim vas, pomirite se.«
»Kako naj se umirim, če pa se vozim s takšnim divjakom!« je robantil oče.
»Samo osem km/h je prekoračil,« me je vzel v bran policist.
»A sedaj ga boste pa še zagovarjali!? Kaznujte ga. Vzemite mu vozniško!« je podkuril oče stopnjo svoje razvnetosti.
»Gospod, umirite se. Vašega sina sem hotel le opomniti ...« Morda bi policist še kaj dodal, če mu ne bi oče segel v besedo: »Boš že videl, ko prideva domov ...« Potem se je oče srepo zazrl predse in dihal kot pobesneli bivol.
»Vračam dokumente. Kar lepo počasi nadaljujte vožnjo,« je rekel uradnik in me pomilovalno pozdravil.
Zaprl sem okno in se prestrašen ozrl k očetu. Ta si je z rokami zakril obraz. Tresel se je po celem životu.
Takšnega – tako razkačenega do takrat nisem poznal. Vklopil sem desni smernik, pogledal mrtvi kot in se previdno vključil v promet.
Takrat pa je izbruhnil ... – Ne v jezo, pač pa v krohot.
Tista telesna tresavica, ki sem jo opazil malce prej, je bila le posledica smeha, ki ga je dušil pred sprostitvijo.
»Oprosti. Upam, da si ugotovil, da je bila le igra,« mi je rekel. »V tvojih letih sem bil amaterski igralec.«
»Očitno imaš talent,« sem odvrnil in se olajšan nasmehnil.
Kazni takrat res nisem plačal, mi je pa ostal očetov (čeprav igrani) izbruh v trajen opomin, da so omejitve hitrosti zato, da se jih držimo.Jaz Carli Ceplin CD

Pa še en hec o prehitri vožnji. Ste že slišali, kako je celo papež Frančišek prekoračil hitrost vožnje?
Še ne? Če verjamete, je bilo takole: Šofer je peljal papeža Frančiška iz Vatikana na obisk k bolnemu prijatelju. V papežu, ki že nekaj let ni vozil avtomobila, se je prebudila želja, da bi prijel za volan.
»Poslušajte, prijatelj,« je rekel šoferju, »v Vatikanu mi ne dovolijo voziti; niti takrat, ko sem kje na obisku. Jaz pa bi rad malo sedel za volan. In sedaj je za to priložnost.«
Šofer se je prestrašil: »To ni mogoče, ostal bom brez službe, če vam ustrežem.«
A je papež moledoval tako učinkovito, da sta se presedla: papež za volan, šofer pa se je še vedno zbegan skril za zatemnjena stekla na zadnjih sedežih.
Papež Frančišek je užival v vožnji in pri tem spregledal, da je prekoračil dovoljeno hitrost. Policist na motorju ga je ustavil. Papež je spustil steklo in prijazno pozdravil uradno osebo. Ko ga je policist zagledal, se je prestrašil, bežno pogledal v zadnji del avtomobila, potem pa je pohitel do motorja. Vklopil je radijsko postajo: »Šef, ustavil sem avto. Vozil je več kot petdeset na uro, ampak ne vem, kaj naj storim!«
»Kako ne veš? Kazen mu napiši!«
»Ampak, šef ne morem. Na previsokem položaju je.«
»Da ni morda župan?«
»Višji.«
»Minister?«
»Še višji, šef.«
»Pa menda nisi ustavil predsednika?!«
»Še višji.«
»Ja, kdo pa je potem?«
»Šef, mislim, da je Bog.«
»Kako, Bog?«
»Kdo drug pa bi imel papeža za šoferja?«

Ja, tako je: pogosto ne le videz, pač pa tudi situacije varajo. Neredko nas speljejo v napačno misel tudi predsodki ali predstave. Ali si lahko predstavljate, da bi tudi mene obiskale bolhe? Ne? Se razume, da ne. Uši in bolhice v naših predstavah pač ne spadajo na Bogu posvečene osebe. Tako je očitno mislila tudi tista gospa v lekarni.
»Prosim, prašek proti bolham,« sem rekel.
»Imate psa ali mačko?« me je povprašala farmacevtka.
»Imam bolhe,« sem ji odvrnil.
Za konec paberkovanja, pa samo še o odličnem varnostnem sistemu znanca. Živi v okolju, kjer so vlomi pogosti. Njegovega soseda so, kljub strokovno umeščenem alarmnem sistemu, oropali že dvakrat. Vlomilci so pač običajno korak pred tehniko. Znanec pa ima sistem, ki presega še tako domiselno tehnologijo. V času daljše odsotnosti nastavi pred hišna vrata par zelo velikih (res zelo velikih!) delovnih škornjev. Zraven položi izvod revije Lovec in veliko posodo (res zelo veliko!) za hranjenje psov. Na vratih pa pusti listek na katerem piše: Špela, z Gorazdom sva šla na lovsko zvezo po naboje za puško. Vrneva se kmalu. Rotweilerja pusti pri miru. Zjutraj sem ju peljal na cepljenje, pa sta nerazpoložena.
Kako zelo in kako pogosto je lahko videz (tudi učinkovita) prevara!

pripravlja Marko Čuk

Zgodbe za dušo 9 - ponatis
Deveta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo ima sedem poglavij: Nasmejte se, Zadovoljstvo v življenju, Ne sodi prehitro, Iskreno pred Gospodom, Ti si v tem kruhu, Po žrtvi v svetlobo vstajenja, Kako se pogovarjati s človekom in z Bogom? Krajše zgodbe so kot darilo, ki ga je mlademu kalifu prinesel modrec. Mladeniču je namreč pripovedoval zgodbe o arabskih junakih in ga tako naredil za modrega, poštenega in pravičnega človeka. Naj tudi nas razveselijo in poučijo zgodbe iz te knjige, je ob tretji izdaji devete knjige zgodb zapisal njihov zbiratelj Božo Rustja.

Dragoceno darilo zgodb 3D

iz vsebine

Kaj pa se skriva za naslovi poglavij, kaj se nam utrne, če preberemo, eno, dve, tri ... zgodbe in se pogledamo v ogledalo?
Zgodbe v knjigi Dragoceno darilo zgodb na začetku pripovedujejo o tem, kaj je potrebno za zadovoljstvo v življenju? ... Zlata sredina med prenagljenim delovanjem in predolgim odlašanjem ... hvaležnost za vse, kar Bog stori za nas - težko je pomagati ljudem, ki so nehvaležni in sebični ter znajo samo sprejemati, ničesar pa ne dajo. ... Ni dovolj novo oblačilo, nova zunanjost. Če želimo spremeniti zunanjo podobo našega življenja, moramo najprej spremeniti notranje drže. Sprememba pomeni, da stare navade zamenjamo z novimi. ... Prevečkrat tudi pozabljamo, da se bo naše življenje končalo. Zato ljudem, ki jih imamo radi in za katere nam ni vseeno, povejmo, da nam veliko pomenijo in so nam dragoceni. Povejmo jim to, preden bo prepozno. Kaj pa z otroki, ki nočejo več uogati, nočejo k  maši, na zanima jih duhovno? Preprosto povedano: Ko mu ne moreš več govoriti o Bogu in veri, moli zanj! Doživel sem že tudi to, da se je kdo vrnil v cerkev po tridesetih, štiridesetih letih ali več in dejal, da se je lahko vrnil, ker se je spomnil na to, kaj so ga učili starši, ko je bil še otrok. Bog ve, kdaj bo obrodilo dobro seme, ki smo ga sejali, in kdaj bodo uslišane naše molitve.

V drugem poglavju se z zgodbami učimo, kako pristopati k svojemu bližnjemu ... In nauk zgodb? - Če kdo stori kaj narobe, je naša dolžnost, da ga na to opozorimo. Posebej je to dolžnost ljudi, ki imajo kakšno odgovorno službo. Ljudje neradi opozarjamo druge na njihove napake, temveč »zaradi ljubega miru« raje molčimo. Ni lahko opominjati druge. Če se človeku približamo na oster način, lahko vse skupaj samo še poslabšamo, če pa se mu približamo prijazno, spoštljivo in ljubeznivo, bomo mogoče omehčali njegovo srce, mu pomagali, da bo uvidel svoje napake in jih popravil. ... “Zmenit’ se je treba,” rečejo včasih ljudje. “Pogovor veliko reši,” bi lahko dodali. Koliko nesporazumov nastopi takrat, ko se ne pogovorimo, ko si stvari ne povemo, ampak trmasto molčimo. Raje ko da kuhamo zamero, se pogovorimo, raje koga kaj vprašajmo. Morda si s tem rešimo kožo.

Zgodbe, ki prihajajo k nam kot darilo nam tudi pomagajo, da si lahko odgovorimo na številna življenjska vprašanja: Kako naj se obnašamo pred Gospodom? Kako naj se pogovarjamo s človekom, kako Bogom? Sem hvaležen, vztrajen, ne neham iskati, poznam jezik, s katerim lahko slavim Boga, se ne izgovarjam ...sem iskrem pred Gospodom, črpam iz molitve moč za svoja dejanja, sem iskreno pred Gospodom, spoznavam Božjo besedo? Zgodbe spregovorijo tudi o kruhu sreče, o evharistiji, ki daje skupnosti moč in je neizmerni čudež ...

Zgodbe nas učijo graditi mostove, povejo nam, kako pomembna je molitev za duhovnika, kako duhovnika ne smemo soditi, obsojati .... Kaj pa postni čas? Kaj naj naredimo, da bo postni čas rodoviten. Bog nas vedno išče in se ne naveliča, moliti moramo, da bomo spoznali znamenja in odprli, ko potrka ...


Beseda je lahko:
most, ki združuje,
ključ, ki odpira,
balzam, ki blaži,
luč v temi,
mavrica upanja,
pozornost, ki umirja,
roka, ki pomaga vstati.

Beseda pa je lahko tudi:
zid, ki ločuje,
ključ, ki zaklepa,
kis, ki razjeda kakor strup,
veter, ki gasi plamene,
klofuta, ki ponižuje,
kamen, ki ubija.

Nauči nas, Gospod,
da bomo razumeli nekoristnost naših besed
in veliko potrebo po tvoji besedi.
Kajti samo ta je:
drevo, ki na vsaki veji rodi dober sad,
skala, izpod katere vedno izvira voda,
luč, ki vodi naše korake,
telo, ki rojeva vero,
hrana, ki nas krepi na poti.

In končno mi daj razumeti pomen tega,
kar si nekoč dejal množici:
»Blagor tistim, ki mojo besedo poslušajo
in jo izpolnjujejo.«

 

predstavitve pripravlja Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, ... prisluhni, ... pokrižaj se, ... daj svoj dar, ... skleni roke, ... podaj roko ...
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

    GREM K MAŠI
    besedilo: Angela M. Burrin
    ilustracije: Eleonora Pace
    22 strani, 21 x 21 cm, trda vezava, devet (9) zavihkov
    cena: 9,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Grem k masi 3D

iz vsebine

Otrok gre k maši - skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik - pripravljeni smo, da začnemo

Slišiš petje - zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje - pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev - prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami - podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

    ZGODBE ZA DUŠO
    zbira Božo Rustja
    prenovljena 8. izdaja
    168 str., 11,5 x 20 cm, črnobele in barvne fotografije, vsebinsko kazalo, trda vezava
    cena: 7,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Zgodbe za duso 2017 3D

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Zvezek velikega formata je hkrati pobarvanka in slikanica. Namenjena je najmlajšim bralcem, saj bodo skozi Janovo zgodbo spoznavali velike tiskane črke.
Najprej samoglasnike in zatem še, seveda s pomočjo svetega Miklavža in angela varuha, še soglasnike.
Zanimivo in poučno branje ter barvno ustvarjanje ob katerem bodo otroci s pomočjo staršev spoznavali, da branje in pisanje nista nikakršen bavbav, če le prosiš za pomoč Miklavža in angela varuha.

 

    Besedilo Majda Strašek Januš
    Ilustracije Fani Pečar
    KAKO STA POMAGALA MIKLAVŽ IN ANGEL VARUH
    20 strani, format 18 x 25,5 cm, šivano z žico, 19 črno belih in barvnih ilustracij,
    cena: 2,60 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Kako sta pomagala 3D

iz vsebine

SAJ POZNATE JANA, TAK JE KOT VSI RAZIGRANI PRVOŠOLČKI. RADOVEDEN, POLN DOMISLIC IN SMEHA.
VENDAR JE JAN NEKAJ POSEBNEGA: V SVOJI GLAVICI VEDNO NEKAJ PREMIŠLJUJE IN SI IZMIŠLJA ZGODBO ZA ZGODBO ...
... TUDI ŠOLA JE ZANJ ENA SAMA IGRA. ČRKE SO POSTALE NJEGOVE PRIJATELJICE, VSE ŽE POZNA - A Z NJIMI SE SAMO IGRA.

KO JIH SREČA V BESEDI, SE OB NJIH USTAVI IN ZATO SKORAJ NOBENE BESEDE NE PREBERE IN NE NAPIŠE DO KONCA.

»TAKO PA V ŠOLI NE GRE!« PRAVI UČITELJICA.
MAMI IN ATI SE TOLAŽITA., DA BO POČASI RAZUMEL., ZAKAJ JE V ŠOLI.
SESTRICA URŠKA, Kl JE ŽE V TRETJEM RAZREDU, Bl MU RADA POMAGALA, PA SE JI SAMO SMEJI.
KMALU BO ZA JANA KONEC PRVEGA RAZREDA, ON PA BERE IN PIŠE PO SVOJE.
POGLEJMO., KAKO JE ZANIMIV. ...

Marko ČUK

Zajemi vsak dan

Samo moja pripravljenost, da se sočloveku približam, da mu izkazujem ljubezen, me napravi tudi dovzetnega za Boga. Služba bližnjemu mi odpre oči za to, kaj Bog stori zame.

(Benedikt XVI.)
Ponedeljek, 25. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh