V knjigi avtor išče vzroke, zaradi katerih mnogi ljudje zamudijo svoje življenje in razmišlja o različnih držah, ki vodijo v zamujanje. To je v prvi vrsti težnja, da bi se povsod zavarovali. Nato pa je tukaj še narcistično kroženje okoli samega sebe. Razmišlja o vzrokih, ki so krivi, da svojega življenja ne živimo tako, kot bi odgovarjalo našemu bitju. Vzrok najde v pomanjkanju smisla in napačno razumljeni kontemplaciji, ki le krepi lastni narcizem, namesto da bi ga spreminjala. Drugi vzrok pa je v težnji, da v današnjem času vsak problem takoj rešujemo s pomočjo zdravil, s čimer se odrežemo od našega notranjega sebstva. - Avtor pogleda obdobje srednjih let in starosti, v katerih se ljudje pogosto srečajo z občutkom, da niso resnično živeli. Pri vseh teh točkah išče tudi Jezusov odgovor. Ne daje nam nasvetov, kako bi lahko obvladali svoje življenje. Želi nam odpreti oči, da bi vadili druge drže za svoje življenje. Jezusove besede nas izzivajo, da bi tvegali svoje življenje in se ne bi zadovoljili z vlogo gledalcev. Jezusove besede niso nikakršne moralizirajoče zahteve, ampak v nas nekaj sprožijo. Pripeljejo nas v stik z bistvom naše lastne duše in z notranjo močjo, ki je že pripravljena v temelju naše duše. V nas prebujajo upanje, ki tako rekoč spi v našem čolnu. ... Le življenje, ki je prežeto z upanjem in lahko samo posreduje upanje, je dragoceno življenje – tako pravi Ernst Bloch.
Grün opisuje naravnanosti, ki jih je opazil v pogovoru z mnogimi ljudi. Nekateri bodo nekaj podobnega prepoznali v sebi - in tem bo knjiga odkrila tudi pot, kako bi lahko življenje vzeli v svoje roke ... Knjiga je primerna tudi za mlade na njihovi življenski poti v obdobje srednjih let in starosti.

    Anselm Grün
    NE ZAMUDI SVOJEGA ŽIVLJENJA
    144 strani, 12 x 20 cm, broširano z zavihki
    cena 17,50 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Ne zamudi svojega zivljenja 3D

iz vsebine:

Veselilo bi me, če bi bralec in bralka misli v tej knjigi razumela kot povabilo, da nehata žalovati za preteklostjo, ampak s pogumom in zanosom stopita v prihodnost. Nikoli ni prepozno začeti. Četudi sem že veliko zamudil, lahko v vsakem trenutku začnem zavestno živeti. Takrat bo tudi zamujeno dobilo svoj pomen. Zame je to smisel preobrazbe: vse sme obstajati, tudi kar je zamujeno, sme biti. Toda moja naloga je, da vse predam Bogu v zaupanju, da bo On vse to prežel in preobrazil s svojim Duhom ljubezni in upanja. Cilj preobrazbe je, da se v meni vedno bolj izraža enkratna podoba, ki si jo je o meni ustvaril Bog. Preobrazba je krščanski odgovor na mrzličen trud za nenehno spreminjanje, ki mnogim ne da miru na njihovi duhovni in terapevtski poti. Spreminjanje ima agresiven prizvok. Postati moram povsem drugačen. V spreminjanju se vedno skriva tudi odklanjanje samega sebe. Takšen, kakršen sem, nisem dovolj dober. Preobrazba je nežnejša. Vse sme biti. Cenim svoje življenje takšno, kakršno je, tudi z vsem, kar sem zamudil. Istočasno pa sem poln upanja, da Božji Duh preobraža vse v meni in me izgrajuje v enkratno
podobo, kakršna sem že od samega začetka.

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 05, str. 130

Modrost, ki nam jo podarja Sveto pismo, nam želi odgovoriti na vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje: kdo pravzaprav sem; kako naj se soočam s pritiski, ki sem jim izpostavljen z vseh strani; kako naj pridem do notranjega miru v tem nemirnem svetu; kako naj se soočam s trpljenjem in stisko, svojimi čustvi in mislimi, s svojimi potrebami in strastmi, s svojo krivdo in svojimi neuspehi; kako naj se odzivam na neskončnost življenja; kako naj smrt združim z življenjem ...

Sveto pismo nam na ta vprašanja ne odgovarja tako, kot številni, danes tako zelo moderni, svetovalci, terapevti ... Sveto pismo nam pripoveduje zgodbe, v katerih se prepoznamo in v katerih lahko odkrivamo pot za skozi svoje življenje. Podarja nam besede, ki se nam na prvi pogled zdijo tuje. Toda če o teh besedah nekoliko razmišljamo, če jim dovolimo, da se udomačijo v našem srcu, nam bodo pomagale, da bomo na življenje gledali drugače - dobili bomo odgovore in rešitve, do katerih sami ne bi nikoli prišli ...

    Anselm Grün
    KAJ NAM OMOGOČA ŽIVETI
    196 strani, 12 x 20 cm, broširano z zavihki
    cena 18,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kaj nam omogoca ziveti 3D

iz vsebine:

V tej knjigi si ogledujemo svoje življenje v luči svetopisemskega odlomka. Svetopisemski odlomki nam ne dajejo nikakršnega dokončnega odgovora na vprašanja našega življenja. Pokažejo pa nam poti, kako bi lahko ravnali s temeljnimi področji človeškega bivanja. Toda ne zadostuje le videti poti, na katere nas opozarja Sveto pismo. Po teh poteh moramo tudi hoditi. Sveto pismo lahko razvije svojo preobražajočo in zdravilno moč šele takrat, kadar gremo po poteh, kadar besede, ki jih beremo, preprosto preizkusimo. Dnevno ali tedensko živimo s to ali ono svetopisemsko besedo. Niti nam ni treba, da jo razumemo. Vzamemo jo kot spremljevalca, ki nam ob vsem, kar doživimo, svetuje in nas spodbuje, da se odločimo za ta ali oni korak. Treba je stopiti na pota modrosti in jih prehoditi. Sicer nas ne vodijo k življenju.

Izberite svetopisemski odlomek, ki najbolj ustreza vaši izkušnji, ki govori o podobnem problemu, težavi .... Z branjem in premišljevanjem tega besedila, z razmišljanjem o tem, kaj vam hoče povedati, boste vašo težavo že začeli reševati in lahko pričakujete, da se bo vse vaše življenje spremenilo ... En teden vztrajajte pri premišljevanju tega odlomka, vsak trenutek dneva naj vas spremlja. Razlage patra Anselma bodo le v pomoč, da boste svetopisemsko besedilo uspešno povezali z lastnim življenjem Zaupajte lastnemu uvidu. Vzemite Besedo in živite z njo in ob njej vsak dan.

Tako bo Beseda na novo osvetlila vaše dneve. In vaše vsakodnevne izkušnje vam bodo pomagale, da boste razumeli svetopisemski odlomek. Tako se bo iz dneva v dan odvijal dialog med svetopisemskim besedilom in vašim življenjem. In ta dialog bo naredil vaše življenje rodovitno.

Zgodnji menihi so razvili »antiretične (nasprotne) metode«. V besede, ki povzročajo bolezni, so vsakič izrekli zdravilne besede iz Svetega pisma. Pri tem so prišli do spoznanja, da so svetopisemske besede resnično zdravilne besede. Toda svoj ozdravljajoči učinek razvijejo šele takrat, ko jih vedno znova meditiramo in jih zavestno izgovarjamo v svojo konkretno situacijo. Svetopisemske besede nam ne dajejo nikakršne hitre rešitve naših problemov. Toda vsebujejo moč, ki lahko preobraža, spreminja. Draga bralka, dragi bralec, iz vsega srca vam želim, da bi odkrili in izlkusili v svojem življenju to zdravilno moč svetopisemskih besed, ki vse dela novo.

 

Med uspešnicami Anselma Grüna, ki so izšle pri Slomškovi založbi so: Duhovne vaje za vsak dan, Duhovnost od spodaj (2006), Srednja leta kot duhovni izziv, S čim sem si to zaslužil, Duhovno spremljanje pri puščavskih očetih, Post, Postavljajmo meje in jih spoštujmo. Duhovni impulzi za uspešne odnose, Mir srca. Biti v sozvočju s seboj (2009), Spremeni svoj strah. Duhovne vzpodbude za popolnejše življenje (2010), Mistika, Odkrivanje notranjega prostora, Jezus - podoba človeka. Evangelij po Luku (2012), Oče, odpusti jim (2014), Angel stresa in drugi nebeški glasniki. 33 angelov za vse okoliščine, Razvijanje lastne vrednosti, Duhovne poti v notranjost (2015), Ne zamudi svojega življenja (2016).

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130

Knjiga je posvečena Božji služabnici Cvetani Priol (1922–1973), za katero se je pričel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Mariborčanka Cvetana Priol je s svojo duhovnostjo Božjega otroštva podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa in predstavlja posebno za mlade v Sloveniji vabilo na pot svetosti. Svoje življenje je povsem darovala Bogu  za duhovnike in Cerkev, za ohranitev vere v slovenskem narodu.
Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi, esej prof. Adolfa Mežana o duhovni podobi Cvetane Priol ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’.

    Cvetana Priol
    NA POTI SVETOSTI
    Dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja
    dopolnjena in prenovljena izdaja knjige Darovana (1997)
    spremna beseda: Alojzij Cvikl; uredil Stanko Janežič
    278 strani, 14 x 20 cm, mehka vezava z zavihki, črnobele fotografije
    cena 16,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Cvetana Priol

S Cvetano Priol sem se srečeval kot dijak na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je študirala eno leto za menoj, vendar se pobliže z njo nisem spoznal. Šele ko sem pripravljal za tisk njen duhovni dnevnik »Darovana«, sem z začudenjem ugotavljal samosvojo duhovno podobo te nekdanje gimnazijske sošolke, poznejše profesorice glasbe, ki je svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela kot 17-letno dekle spomladi leta 1939 v mariborski stolnici (v Križevi, sedaj Slomškovi kapeli), ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja v ljubezni služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. (Stanko Janežič, 2003)

Mnogi ste mi večkrat izrazili željo po ponatisu knjige »Cvetana Priol na poti svetosti«. Z veseljem pozdravljam pripravljenost, da Ognjišče – Slomškova založba to knjigo z manjšimi dopolnitvami ponovno izda. Človeka bolj nagovori pričevanje kot pa množica zgolj lepih besed. Življenje Božje služabnice Cvetane Priol je bilo preprosto in iskreno življenje po evangeliju, sredi vsakdana. Temelj njene vere je bil globok osebni odnos z Bogom. Ta odnos je bil pri njej domač, otroško preprost, iskren in predan. Mnogi ob Cvetani kaj hitro najdejo podobnost z nam tako drago svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj odnos z Bogom popisala v knjigi »Povest duše«. (nadškof Alojzij Cvikl)

iz vsebine:

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti, globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

Cvetana je bila umetniška duša, a je bila hkrati zelo stvarna, trezna. Po poklicu je bila glasbenica. Študirala je klavir in solopetje. ...
Cvetana je bila tudi pesnica. Njene pesmi so v veliki meri verskega značaja. V njih se zrcali njena globoka vera, velika ljubezen do Boga, Marije, svetnikov, do Cerkve, do Božjega kraljestva, njena velika apostolska gorečnost.
Cvetana je bila tudi izvrstna pisateljica. To je dokazala predvsem s svojim čudovitim duhovnim dnevnikom.
Cvetana je raznim ljudem pisala tudi izredno lepa pisma; nekatera so še ohranjena.
Cvetana pa je preko Kristusa hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Takole piše v dnevniku: »Jezus, daj , da bom živela le za druge! Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje! O, daj, da bo vsakdo, ki bo iskal mene, našel v moji bolniški sobi samo tebe – Kristusa!« In res se je Cvetana vedno trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična.
Cvetana je bila vsa evharistično usmerjena. Evharistija ji je pomenila srčiko njenega življenja. Sveto mašo je doživljala tako močno z vsem svojim bitjem, da se je to odražalo tudi na njenem obličju, posebno pa v življenju. Čutila je, da more daritev svete maše prenoviti svet. Brez obhajila enostavno ni mogla živeti.
Vsa Cvetanina duhovnost je bila prepojena z Božjo močjo, ki jo je obilno delila vsem, ki so se z njo družili. V duši je nosila svetle ideale in je vseskozi ohranila veder pogled na življenje in posluh za težave drugih.
Cvetana je bila zelo čuteča in je veliko dobrega naredila za ljudi. Tudi to je bilo povezano z njenim apostolatom. Najprej na duhovnem področju. Kjer je opazila duhovno in moralno revščino, je ljudi poučevala, jim kazala pravi smisel in cilj življenja (veliko z lastnim zgledom).
Cvetana je bila slovensko narodno zavedna. Ljubila je svoj narod. Za ohranitev vere med Slovenci je darovala svoje trpljenje in življenje. To narodno zavest ji je še posebno poglobilo nemško zatiranje slovenskega naroda. Takole govori v svojem dnevniku Bogu: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil, kot si ti ljubil svoje rojake, svojo zemljo.«

V sestavku Molitev (dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost... Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Bog ji je postal vse, vsa njena moč, vse njeno srčno hrepenenje. Sama pravi: »O moj Bog! Daj mi spoznanja, da si ti sam moje plačilo, ker tistim, ki vse zapustijo in hodijo za teboj, si ti vse. Moj Bog, bodi še meni vse: mir in sreča in ljubezen.« Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj.

Kristus stopa skozi mesto,
v vetru plašč njegov vihra,
roke širi, plašč odkriva
plamen mu kipi iz Srca.
Srce Božje, v svojem ognju
tudi meni vžgi srce,
da v molitvi kakor v delu
mi gori, Gospod, za te! (Cvetana Priol)

pripravlja Marko Čuk

poletna bralna osvezitev0

POLETNA BRALNA OSVEŽITEV OGNJIŠČA. Za poletno branje smo pripravili ugodno ponudbo s posebnimi cenami knjig. V ponudbi najdete zanimivo in različno branje, primerno za vse okuse in tudi žepe: 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €. Prijetno branje vam želimo!

Oglejte si našo ponudbo!

poletna bralna osvezitev1poletna bralna osvezitev2

 za 1 €

Dediči
Gospod, povsod vidim tebe
Mojzes (SP zgodbe z nalepkami)
Sodobno suženjstvo
Popravni izpit
Vsak ima svojo pot

za 3 €

Pot
Velikonočne lastovke
Z očmi zakoncev
Bo že Cerkev poskrbela

za 5 €

Molitev in samospoznavanje
Pisma mojim mladim prijateljem
Pripovedi o papežu Frančišku

za 7 €

Mati velikodušne ljubezni
Vplivna verstva sveta
Cerkev, hiša usmiljenja

za 9 €

Božična knjiga
Zgodbe Svetega pisma

Posebna ponudba, v: Ognjišče (2017) 06, str. 112

Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

 

    Hélene Bélanger
    MARIJA OD UČLOVEČENJA
    Žena, ki jo je treba še odkriti
    224 strani, 13 x 19 cm, broširano
    cena 19,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Marija od uclovecenja 3D

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

 

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 04, str. 130

Kdor bo bral to knjigo, bo gotovo vzljubil Sveto Goro.« Popolnoma soglašam s tole sodbo nekega zavzetega zagovornika primorskim vernikom najbolj priljubljene božje poti, katere nastanek opisuje ta povest. Goriška pisateljica Zora Piščanc se v tej priljubljeni povesti s pobožno ljubeznijo poglobi v zgodbo dvanajstletne pastirice Urške Ferligoj, kateri se je leta 1539 prikazala Marija in ji naročila, naj na Skalnici – Sveti Gori sezidajo cerkev njej na čast in naj jo prosijo milosti. Zanimiva pripoved o nastanku največje primorske božje poti. Nekateri posebno lepi odlomki so menda nastali na Sveti Gori; nedvomno pa je bila pisateljica ves čas, ko je to povest pisala, z mislimi na tem blagoslovljenem kraju. Povest torej govori o nastanku božje poti in zidanju prvega svetišča na Sveti Gori, bralec pa je skozi celo knjigo v družbi naslovne junakinje – pastirice Urške. Urška Ferligoj je zgodovinska oseba, čeprav ne vemo točnega leta niti njenega rojstva niti njene smrti. Župnijski arhiv v Solkanu, kjer so bili ti podatki zapisani, je leta 1600 zgorel, listine, ki so jih hranili frančiškani na Sveti Gori, pa so se v hudih viharjih, skozi katere je to svetišče moralo iti, izgubili. O Urški, o dejstvu, da se ji je prikazala Marija, o tem, kako je izpolnjevala Marijino naročilo glede zidanja cerkve, o njeni trikratni čudežni rešitvi iz ječe, je pisalo že toliko zgodovinarjev, da o njenem življenju res ne moremo dvomiti.

 

    Zora Piščanc
    PASTIRICA URŠKA
    Povest o Marijinem prikazanju in zidanju božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici
    360 strani, 11,5 x 18,5 cm, broširano, priloga: 16 str. barvnih fotografij
    cena 9,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Pastirica Urska 3D

iz vsebine:

Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati tole: V vasi Grgar pod goro Skalnico (kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora) je živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško (v naši povesti je edino ona od vseh otrok v družini preživela kugo, ki je divjala na Goriškem leta 1532). Grgarci še danes vedo za Urškino rojstno hišo; zdaj se tam pravi “pri Piskovih”«. Ferligojevi so bili revni, toda hčerko so od nežne mladosti pobožno vzgajali. Ko je nekoliko zrasla, je Urška postala pastirica. Gonila je čredo na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in prepevala Marijine pesmi. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška spet pasla na Skalnici, prav na njenem vrhu. Nenadoma napolni njeno srce neka posebna milina. Pade na kolena. Pred seboj zagleda čudovito prikazen: na zlatem oblaku stoji prelepa Gospa – Božja Mati Marija, ki z desno roko objema malega Jezusa, levico pa steguje ter kaže z njo prostor na vrhu Skalnice. Urški prijazno naroči: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi!« Prikazen izgine. Urška gre domov in staršem, ki brž opazijo na njej neko spremembo, vse pove. Starši slutijo, da bo morala njihova dvanajstletna Urška prestati veliko hudega, da jo bodo imeli za lažnivko in domišljavko. Ta slutnja se kmalu začne uresničevati. Najprej jo izpraša solkanski vikar Luka, ki Urško pozna kot odkritosrčno deklico, zato ji verjame. Dovoli ji, da gre okoli po vaseh in ljudem ponavlja Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje ji verjamejo, plemiči pa se ji posmehujejo in jo trikrat zaprejo v ječo, a Bog jo trikrat čudežno reši. Že dve leti po prikazanju začnejo na Skalnici zidati veličastno cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in spet se umakne v skritost, kakor je v skritosti živela pred Marijinim prikazanjem. Ljudje pripovedujejo, da Urška po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Ko so kasneje župnijsko cerkev povečali, je Urškin grob, pravijo, prišel prav pod glavni oltar.
To zgodovinsko izročilo je Zora Piščanc nekoliko razširila in mu vdihnila življenje. Urško je predstavila kot precej krhko, naravno bistro dekle, ki pokaže veliko poguma in odločnosti, saj kljub nasprotovanju mogočnežev dosledno izpolnjuje Marijino naročilo: hodi okoli in govori tako živo in hkrati umirjeno, da vse prepriča. Tržaški literarni kritik Martin Jevnikar je o liku Urške iz naše povesti zapisal: »Pisateljica je obdržala Urško v človeških mejah, ni je idealizirala preko mere; ostala je skromna pastirica, dobra in pridna, vendar z vsemi človeškimi lastnostmi, kot so strah, skrb, žalost in veselje in bolehnost. Šele Marijino naročilo jo spremeni v tem, da ga hoče na vsak način uresničiti. A tudi tedaj ne dela nič takega kar bi šlo preko njenih človeškihmoči. Tako je pisateljica ustvarila v Urški resnično in živo deklico, ki je v vseh svojih dejanjih naravna in verjetna.«
Ob Urško je pisateljica postavila kakšno leto starejšega sosedovega fanta, slepega Jana. Prav ganljiva je medsebojna navezanost in prijateljstvo teh dveh dozorevajočih otrok. Po prvotni pisateljičini zasnovi naj bi to prijateljstvo preraslo v pristno in čisto ljubezen, toda rokopis je morala precej skrajšati in tako je ta ljubezen samo nakazana. Jan je neločljivo povezan z Urško: ona ga nauči brati in pisati, vodi ga v šolo, skupaj paseta. Tudi tistega dne, ko se Urški prikaže Marija, sta skupaj. Jan nebeške Matere ni videl, vendar je z nekim izostrenim notranjim čutom slepih ljudi brž spoznal, da se je Urški zgodilo nekaj izrednega. Zato Urško brez pridržkov podpira pri izpolnjevanju Marijinega naročila. Jan je prvi čudežni ozdravljenec: ko prav živo moli za Urško, ki je v ječi, nenadoma spregleda. Dokler je bil slep, je bila Urška njegova vodnica, zdaj, ko jo vidi s telesnimi očmi, mu nenadoma postane jasno: »Njuni poti se bosta ločili. Urška je Božja last, on ji bo na tej poti sledil, nikoli pa ne bo hodil skupno z njo!« Zdaj bo uresničil tisti stavek, ki ga je še kot slepec vrezal v mehko leseno deščico: »Moje življenje je v službi Kristusa«: šel bo v šole, da postane duhovnik. Po sodbi Jevnikarja je tudi Jan “zelo naraven, nazoren in življenjsko poln”.
Poleg Urške in Jana nastopa v povesti še veliko drugih ljudi: Urškini starši in pobožna babica, Janova mati in oče, prekupčevalec s platnom, ki se pod vplivom Trubarja ogreva za protestantizem; solkanski vikar Luka, ki je tip ljudskega duhovnika; cela množica tlačanov, v katerih tli iskra upora zoper izkoriščevalske fevdalne gospodarje, a so verni in dobri, brž pripravljeni iti na ‘Božjo tlako’. Z veseljem pomagajo pri zidavi nove cerkve na vrhu Skalnice, za katere je naredil načrte mojster Gregor iz Ljubljane, dober stavbenik in vzoren kristjan, ki je tudi vodil dela.
V zvezi z zidanjem cerkve na Skalnici-Sveti Gori velja omeniti nekaj, česar v povesti ni. Ko so kopali temelje, so zadeli na ploščo pravokotne oblike iz rdečkastega marmorja. Po vsej površini so bili vrezani medaljoni: v obrobnih medaljonih so bile vklesane črke AVE MARIA, v notranjih pa simboli, ki predstavljajo Marijo (golob, roža, zvezda). Uganko tega kamna so razrešili šele v našem stoletju. Pokazalo se je, da cerkev, ki so jo sezidali po Marijinem naročilu v letih 1541–1544, ni bila prva na Skalnici, temveč da je že prej stalo tam gori Marijino svetišče. To potrjuje več zgodovinskih listin. Najstarejša je darilna listina z dne 19. maja 1368, s katero goriški grof Majnhard daruje nekemu svojemu podložniku “zemljišče pod goro Naše Gospe pri Solkanu” (listino hranijo v dunajskem državnem arhivu). Datum 14. avgusta 1376 nosi listina, s katero neki Ulrik iz Germogliana zapušča “cerkvi svete Marije na Gori blizu Gorice” srebrn kelih. To prvo svetišče so proti koncu leta 1496 porušili Turki. Tudi ta cerkev, katere zidanje spremljamo v tej povesti, je v svoji zgodovini prestala veliko hudega. Leta 1785 so jo oplenili in skoraj do tal porušili na ukaz avstrijskega cesarja Jožefa II., ki je uvajal hladno, razumarsko krščanstvo ter se je boril zoper ljudske pobožnosti, posebno zoper božja pota. Osem let pozneje je bila cerkev toliko obnovljena, da se je Marijina podoba lahko vrnila vanjo. Med prvo svetovno vojno je morala svetogorska Marija deliti usodo mnogih Primorcev: bila je begunka v Ljubljani in cerkev so že sredi leta 1915 uničile italijanske granate. V letih 1924 – 1928 je bila postavljena sedanja veličastna svetogorska, bazilika, ki ima na pročelju pomenljiv napis iz leta 1793: »Jaz pa stojim na Gori kakor prej!« Marija se po vseh begunstvih vrača na kraj, kjer jo je tiste junijske sobote leta 1539 videla pastirica Urška. (Silvester Čuk)

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2017) 06, str. 130

Ponudba OG Pomlad 2017Majski številki Ognjišča je dodan katalog z novostmi in darili, primernimi ob prejemu zakramentov krsta, obhajila in birme. Prvi dve strani kataloga sta namenjeni najmlajšim in darilom ob krstu in rojstvu. Naslednji dve strani sta namenjeni prvoobhajancem in otrokom po vstopu v devetletko. Zadnji dve strani posvečamo birmancem in najstnikom v zadnjih razredih devetletke. Na prvi in zadnji strani pa predstavljamo novosti naše založbe.

Prelistajte Knjižno ponudbo Ognjišča za pomlad 2017 in se oglasite v spletni knjigarni Ognjišča

Ne ponujamo samo knjig, čeprav tudi te, ker smo prepričani, da je knjiga izvrstno darilo, ampk tudi druge darilne predmete ob zakramentih. Ta darila so več kot darila, so lahko drag spomin, ki bo v obdarovancu spodbudil rast vere. Posebej predstavljamo tako imenovane komplete za krst, prvo obhajilo in birmo. Gre za pripravljene komplete, v katerih je knjiga in nekaj različnih spominkov. Vse pa je v lični darilni škatli. Prednost teh kompletov je tudi ta, da jih dobite po ugodnejši ceni.

V priloženem prospektu lahko vsakdo izbere nekaj zase. Priporočamo pa nekaj knjig: pri krstu je novost Krstno darilo: tri knjižice v darilni škatli (več o knjižicah) ter na ‘preizkušeno’ Krstno sveto pismo v modri in roza izdaji. Pri obhajilu imamo posebno darilno izdajo Svetega pisma v zgodbah. Zaradi bele barve platnic je zelo primerna za prvoobhajilno darilo. Ta knjiga je v kompletu cenejša. Lepo prvoobhajilno darilo je tudi knjiga Kruh in vino smo prinesli, ki smo je pred kratkim ponatisnili. Pri birmanskih darilih ne moremo mimo različnih izdaj Youcata – Katekizma za mlade ter posebne revije Rad te(se) imam, ki obravnava teme, zanimive za najstnike.

Knjige iz posebne ponudbe za pomlad: (več o knjigah)

NOVOSTI:

 

 

Avtor knjige in njen pobudnik je Šuštarjev tajnik in današnji ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je od blizu spremljal dogodke, pomembne za slovenski narod: spominska slovesnost v Kočevskem rogu, plebiscit, osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije. Pri vseh teh pomembnih dogodkih je imel važno vlogo nadškof Šuštar. Dr. Jamnik svojim osebnim spominom dodaja pogovore za medije, v katerih pojasnjuje ozadje teh pomembnih dogodkov.

    Anton Jamnik
    NAŠ NADŠKOF ŠUŠTAR
    Eden od očetov slovenske samostojnosti
    216 strani
    17 x 24 cm, trda vezava
    črnobele in barvne dokumentarne fotografije
    barvne ilustracije
    cena: 18,50 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča:

Nas nadskof Sustar

 

V drugem delu knjige pa so objavljeni prispevki nekaterih nadškofovih sodelavcev in prijateljev: predsednik Borut Pahor, dr. Roman Globokar, dolgoletna osebna tajnica Mira Rožanc in nadškofova zdravnica prof. dr. Metka Zorc. Urška Mavrič je prispevala del diplomske naloge Podoba Boga in človeka pri nadškofu Alojziju Šuštarju. Knjigo sklepa sistematičen življenjepis nadškofa, ki ga je prispeval dr. France Dolinar.

Oglejte si  predstavitev za medije

Knjiižne novosti, v: Ognjišče (2017) 01, str. 130

Zajemi vsak dan

Da nas hrup sveta ne bi preglušil, naj bi se od časa do časa umaknili v samoto in v njej prisluhnili šepetanju tišine ter skrivnostno govorico vsenavzočega Boga.

(Stanko Janežič)
Nedelja, 22. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh