kajpavi 03 2012Če naznanim, da so pred nami kondicijske priprave, mislim, da je vsakomur jasno, kaj ga čaka oz. kaj si lahko predstavlja pod samim naznanilom. Prav tako zelo jasno nam zveni, če so to priprave na maturo, priprave na sprejem, priprave na slavje … zmanjka pa nam lahko podnapisov, ko slišimo izraz postni čas. Prepričan sem, da si vsak od nas, ko sliši izraz postni čas, nekaj predstavlja, največkrat je to povezano z neko odpovedjo in, če skušam ponazoriti še bolj plastično, da se ne jé mesa. Mladi, s katerimi sem bil pri tokratnem pogovoru, so me prijetno presenetili s svojim razmišljanjem, poznavanjem in idejami za postni čas. Priprava na praznovanje velike noči. Če mi velika noč kaj pomeni, če je v mojem verskem življenju prostor za Jezusovo vstajenje in odrešenje, potem bo imela mesto tudi priprava na to, kar je postni čas.
Postni čas ni in ne sme biti samo odpoved nečemu, ampak gre v prvi vrsti za spoznavanje samega sebe. Kaj me v življenju zadržuje, da nisem svoboden? Kaj me zasužnjuje in mi preprečuje, da bi zadihal svež zrak? Šele ko vidim samega sebe, si izdelam načrt, ki lahko pomeni mojo odpoved ali dodatno aktivnost. Mogoče je v mojem življenju preprosto potrebno priviti kakšen ventil, da ne bo puščal. Ali pa začnem z neko novo aktivnostjo, ki mi je dolgo časa predstavljala izziv, pa me je bilo strah – predvsem, kaj si bodo drugi mislili o meni. Postni čas ne sme biti priložnost, da se kažem pred drugimi, kako sem fajn, ker mi uspeva ta ali ona stvar, ni čas za javno razkazovanje. Je čas za osebno spoznavanje in zorenje. To je čas za brušenje in dodajanje.
Postni čas so kondicijske priprave naše vere. Postni čas so priprave, lahko bi rekli na maturo, na zrelostni izpit naše vere, verskega življenja in naše pričevanjskosti. Postni čas je priprava na sprejem, na slavje odrešenosti, svobode in zmage.

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Pozdravljen, Robert. Ne bi rad bil predolg, imam eno osnovno vprašanje. Moja babica je šla pred kratkim v dom za ostarele. Prej smo živeli skupaj, pazila je name, ko sem bil majhen, zelo sva bila povezana. Zdaj pa se ji je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Odkar je tako, grem zelo težko na obisk k njej, pravzaprav vedno najdem kakšno opravičilo (dejansko izgovor), da ne grem. Pa me starša stalno spodbujata. Sam pa imam kar nek odpor, težko mi je videti babico, kako peša …
Kako naj premagam ta odpor, saj imam babico zelo rad, kaj pravite?
Vid, 16 letkajpavi 10 2023a

Živijo, Vid.
Napisal ti bom svoje mnenje, saj sem tudi jaz bil v podobni situaciji. Tako kot je tebi babica stala ob strani in izkazovala ljubezen, ko si bil majhen, ji tudi ti poskusi to ljubezen ter podporo vrniti, saj ji bo to veliko pomenilo. Tudi ti ji z lepimi besedami daj moči pri zdravju in jo spodbujaj k temu, da bo imela energijo, s katero bo lažje premagala težave. Tako kot se je tvoja babica veselila vsakega dne, ko te je imela v varstvu, tako jo tudi ti razveseli z vsakodnevnimi obiski in ji daj vedeti, da jo imaš neizmerno rad. Zapomni si, da je vsak dan življenja podarjen od Boga in da nam Bog vsak dan daje podporo ter zdravje. Zaupaj mu ter pojdi na obisk k babici, in čez čas boš videl, da je to samo del življenja in preizkušnja, ki te bo spremenila v močnejšo osebo. Zapomni si, da nikoli nisi sam; ko potrebuješ pogovor, imaš ob sebi vedno nekoga, ki te bo poslušal, če pa se o tem ne želiš pogovarjati, lahko to predelaš skozi molitev in se osebno pogovoriš z Bogom, saj ti bo to veliko pomagalo.
Tomaž, župnija Šempeter pri Gorici

 

Pozdravljen.
Verjamem, da si v taki situaciji zelo negotov in imaš odpor do obiska babice, kar je včasih pogost pojav, saj se ljudje bojijo sprijazniti z resnico oz. z neko novo situacijo. Verjetno na tvoj odziv vpliva strah, da bo vedno slabše in da nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Ljudje se staramo in na koncu gremo vsi skozi iste situacije.
Moj prijatelj je imel zelo bolnega dedka. Vsakič, ko ga je šel pogledat v bolnišnico, mu je bilo zelo hudo, saj je bil dedkov videz že precej drugačen in tudi zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo. Vendar je kljub temu vztrajal, saj je videl, da dedku veliko pomeni njegova bližina, in je nato ostal z njim vse do konca.
Moj nasvet je, da zberi pogum in pojdi na obisk. Prepričana sem, da bo babica zelo vesela in ji boš polepšal vsak dan, ko boš prišel. Tudi pokličeš jo lahko in za njo zmoliš kakšen očenaš.
Sara, župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah

 

Pozdravljen!
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, kakšno je zdravstveno stanje tvoje babice. Brez dvoma skrb o najslabšem možnem izidu večkrat prešine tvoje misli, a pomembno je, da se zavedaš, da je smrt sestavni del življenja. Slednje je gotovo zelo težko sprejeti in se ne zgodi kar čez noč. Dopusti si čas, ne ignoriraj svojih čustev, ampak jih poslušaj in predeluj sproti (v nasprotnem primeru se jih bo preveč nabralo za nazaj). Spoznanje, da je vsaka sekunda neprecenljiv dar od Boga, lahko pridobiš z druženjem in pogovorom s starši, prijatelji in drugimi najbližjimi. Morda te lahko razvedri dejstvo, da pozitivna energija pomaga pri zdravljenju, torej bi z obiskom babice doprinesel tako k njenemu zdravju kot tudi k njenemu boljšemu počutju. Imej v mislih, da če ne zbereš moči, da bi jo obiskal in ji v bolezni stal ob strani, se lahko zgodi, da boš ob njeni smrti občutil obžalovanje, ki bo (verjemi) veliko veliko hujše od začetne bolečine. Poleg tega pa ti bo ta čas, ki ga boš preživel z babico, lahko ogromno dal (in v najslabšem primeru se boš lahko od nje v miru poslovil, kar je privilegij). Ne pozabi, da si zdaj ti tisti, ki lahko babici povrneš vse, kar je storila zate. Ne obsojaj se, ker ti je težko storiti ta korak (vsi namreč v takih situacijah odreagiramo drugače), in naj ti bosta v uteho molitev in zaupanje Bogu, da te vodi in ti da moči za ta korak. Srečno.
Sara, župnija Šempeter pri Gorici

kajpavi 10 2023bSveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje.
Tokrat meni malce zmanjka pri Vidovem pismu, da mi kaj več pove o blokadi, ki jo doživlja, da najde izgovor in ne gre na obisk k babici. Sam si lahko predstavljam različne možnosti. Ena je zagotovo strah, ki se lahko pojavi prav v nemoči ob trpeči osebi, kako jo bodriti, kaj sploh reči, s čim naj ji vlije spodbudne besede, da to niso ravno tiste v smislu izrabljene fraze: »Saj bo!« Mogoče je strah pred izgubo. Babica mu je v življenju lahko predstavljala varnost in lahko se blokada pojavlja zaradi strahu po izgubi varnosti. Racionalno lahko dojemamo, da bomo vsi enkrat umrli, vendar ko to doživljaš ob ljubljeni osebi, ki odhaja, je težje vse dogajanje racionalno osmisliti.
Želel bi si, da Vid najde prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji blokadi. Če to že nista starša ali kdo od sorojencev, je lahko kdorkoli, pred komer misli, da lahko spregovori. Osebno imam izkušnjo, da starejšim veliko pomeni obisk oz. stik, občutek, da niso pozabljeni, da niso odpisani ali za staro šaro. 1. oktobra vsako leto zaznamujemo mednarodni dan starejših, ki ga je leta 1990 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, letos že 33. leto zapored. Z besedo starejši običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Letošnja tema nas bo popeljala v razmišljanje o odpornosti starejših v spreminjajočem se svetu. Kolikokrat se sploh vprašamo, kakšne so njihove potrebe in želje? Ja, mogoče že preslišimo tisti njihov odziv, da je bilo včasih vse drugače. Kot si želimo občutljivosti za nas same, tako je dobrodošla tudi za vse ostale ljudi.
Papež̌ Frančišek pa je leta 2021 določil, da se vsako leto četrta nedelja v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Ta nedelja je blizu praznika Marijinih staršev, Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev. Letos je potekala pod geslom: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50). Prav s to izbiro pred leti je sedanji papež želel spodbuditi vse člane Cerkve, da ohranjamo zavest o bogastvu starih staršev in starejših na sploh, da jih vključujemo v svoja pastoralna načrtovanja in skrbimo zanje. Dejstvo je, da se populacija v Evropi stara in da se odstotek starejših iz leta v leto povečuje. Mnogi starejši so še vedno aktivni, nekateri so opešali. Ne smemo pristati na logiko, da ko ne moreš več, si za odpis, in logika storilnostne naravnanosti ne sme biti merilo, ki presoja vrednost posameznika. Mnogim starejšim je izredno težko, ker bi radi kaj postorili vsaj okoli svoje hiše, tako kot nekoč, pa ne morejo, ker nimajo več moči. Težko je kdaj sprejeti kakovost življenja tudi v miru in opazovanju svojih sadov. Še vedno pa velja misel, ki sem jo nekoč nekje zasledil: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.«

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Pozdravljen, Robert. Poleti sem bil na obisku pri starših na morju, pa me je kar prešinilo, da ti natresem nekaj besed. Ko sem na plaži opazoval ljudi, sem videl, da je praktično vsak izmed odraslih vsaj malo potetoviran, eden od moških pa je imel tatuje skoraj po vsem telesu. kajpavi 11 2022aZdi se mi, da so v zadnjih letih postali tatuji tako popularni, da smo tisti brez že v manjšini. Sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi si dal tatu, jih ima pa tudi nekaj mojih prijateljic in prijateljev. O njih so mi večkrat razlagali, tatuji imajo zanje velik pomen, precej čustveni postanejo, ko govorijo o njih. Ne vem pa, kaj naj si mislim o tem, pravijo da so vsaj na stara leta, ko se koža naguba, tatuji precej grdi. Slišal sem celo, da nekatere religije tatuje prepovedujejo … Kaj si pa ti in mladi v Ognjišču mislijo o tatujih?
Žiga, 18 let

 

Tetovaže so osebna odločitev, hkrati pa tudi zelo javna. Meni osebno se zdijo kul. Spoštujem ljudi, ki jih ne bi imeli, in jih razumem, zakaj, saj je lažje najti več minusov kot plusov. Razmišljala sem že o tetovaži in v prihodnosti bi jo imela. Pomembno mi je, da ima moja tetovaža pomen, mi nekaj pomeni. Tetovaže se mi zdijo odličen način zapisovanja spominov/pomembnih dogodkov v življenju. Večina ljudi ima za svojo tetovažo neko zgodbo. Preko nje lahko človeka spoznaš še v drugi luči, izveš nove informacije, dobiš vpogled v njegovo življenje. Seveda se moramo zavedati, da je to vseeno del njegove zasebnosti, in to tudi spoštovati. Če ima oseba eno samo ali 50 tetovaž, je to njena odločitev. Vsak posameznik sprejema svoje odločitve in z njimi tudi živi. Tetovaže so velika odgovornost in zahtevajo premislek. Če nisi 100 %, da bi jo imel, raje še enkrat premisli, počakaj par dni in se potem odloči. Poskrbi, da čez 30 let te odločitve ne boš obžaloval, ampak boš ponosen nanjo. 😀
Mateja – župnija Sv. Helena, Dolsko

 

Živjo!kajpavi 11 2022b
Identično vprašanje sem si nekaj let nazaj zastavil tudi sam. Na začetku o tematiki nisem imel nobenega mnenja, samo, da na dekletih tatuji sploh niso privlačni, medtem ko so na fantih, vsaj v filmih, videti precej kul. Vseeno si s tem nisem kaj dosti belil glave, saj tako kot ti nikoli nisem imel resne želje po tatuju. Vse skupaj sem resneje vzel v razmislek, ko sem se znotraj mladinske skupine začel bolj zavedati svoje vloge oznanjevanja vere med mladimi, med katerimi pa se konstantno porajajo pereča vprašanja, med drugim tudi o tatujih. Pri razmisleku in oblikovanju mnenja so mi pomagali predvsem dobri katoliški YouTube kanali. Tatuje – tako kot verjetno večina ljudi – obravnavam, da so »večni«. To pomeni, da si ga ne privoščiš ravno ob vsakem impulzu navdiha, saj je verjetnost obžalovanja zares velika. Dobro se je vprašati, kaj bi si pred 10 leti dal tetovirati in kako bi se ti to zdelo sedaj. Drugo pa je, kaj s tem tatujem zares želim sporočiti sebi in okolici. Na vprašanje, ali je izdelava tatuja najboljši način za prebolevanje, izražanje veselja, spominjanje itn., je na splošno težko odgovoriti, zato podpiram lastno presojo. Pomembna sta tako motiv kot tudi razlog za tatu. Gotovo kot katoličani lahko črtamo kar nekaj podob, npr. take, ki simbolizirajo hudiča ali kulturo smrti oz. vse stvari in osebe, ki nas odvračajo od izkazovanja pozornosti našemu Bogu. Podobno moramo biti tudi pri pomenu in simboliki osredotočeni na Boga, ki mora biti v osrčju naših namer. Tako sem kot »dovoljene« tatuje določil podobe, ki neposredno nakazujejo na Boga (križ, vrstice iz Biblije ...), in pa osebe, s katerimi me je Bog združil oz. mi jih podaril v oskrbništvo (ime bodoče žene in otrok, staršev). Pa še tukaj bi se nadalje vprašal: Ali me ni Bog ustvaril po svoji podobi? Mi njegova podoba ni dovolj, da potrebujem še dodatne simbole na lastnem telesu? Za imena članov moje družine pa mi je naklonil povsem zdrav spomin, da si jih zlahka zapomnim. Še več, dal mi je sposobnost, da jim služim, pa ne s svojimi tatuji, ki so enkratna odločitev, temveč s svojo voljo, ki je sad vsakodnevne odločitve in prizadevanja.
Klemen, župnija Sveta Trojica nad Cerknico

 

Tatuji so zame nekaj normalnega. Vsak od njih ima nek pomen, ki predstavlja človeka po osebnosti ali dogodkih, ki so se mu pripetili v preteklosti. Res je, da se čedalje več ljudi odloča zanje.
Na socialnih omrežjih sem že večkrat zasledila ljudi, ki imajo potetovirano celo telo, vključno z obrazom. Nanje sicer ne gledam z neko grozo, ampak me bolj zanima njihova osebna plat; zakaj so potetovirani v celoti, zakaj na nek način zakrivajo in razkrivajo samega sebe? Zakrivajo svoj pravi obraz, razkrivajo pa neko osebnost, ki je ljudje prej niso opazili?
Vse je svoboda posameznika. Če si tatuja želi in ima možnost uresničitve, zakaj pa ne. Mislim, da nek dodatek človeku še nikoli ni škodil.
Je pa res, da so tatuji za nekatere tako kot korektor, ki zakrije podočnjake (utrujenost) ali mozolje. Ker se v svoji koži ne počutijo dobro, naredijo nekaj, kar jim bo dalo zadovoljstvo s samim seboj.
V mojih očeh tatu ni nič slabega. Če ti bo kdaj kakšen zelo všeč in ti bo dajal občutek svobode, da se boš zaradi njega počutil dobro, si ga vtetoviraj. Je pa res, da me skrbi, da bodo tatuji sčasoma del vsakega. Ne zaradi dejanske všečnosti, ampak zaradi mode, pritiska družbe.
Nika, župnija Šmartno ob Dreti

kajpavi 10 2023bMed pismi sem izbral še eno, ki je prišlo sredi poletja, in zaprosil nekaj mladih, da nanj odgovorijo. Naj najprej poudarim, da ne želim, da kdorkoli te napisane vrstice prebere kot reklamo za tatu oz. kakršenkoli izgovor. Sem mnenja, da je popolnoma OK, če človek nima nobenega tatuja. Pred leti sem imel priložnost, da sem odšel v Kai­ro na tečaj arabskega jezika. Med bivanjem v tem milijonskem mestu sem imel priložnost spoznati tudi koptske kristjane. Pri njih me je nagovorila posebnost, da imajo na spodnji strani zapestja vtetoviran dan svojega krsta oz. manjši križ. V pogovoru z njimi mi je postalo jasno, da ne gre za tetovažo, ki bi bila neka modna smernica. Gre pravzaprav za njihovo identiteto. V vsej zgodovini njihovega preganjanja jim je prav tovrstno znamenje služilo za oporo, spomin in jasno sliko o tem, komu pripadajo. Z mnogimi svetopisemskimi stavki so podkrepili svoje pripovedovanje o lastni zgodovini in o znamenju, ki ga nosijo. Spominjam se enega izmed njih: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, toda niti las z vaše glave se ne bo izgubil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje« (Lk 21,17-19). Prepričani so, da so skozi vsa stoletja preživeli, ker so ohranjali močno zavedanje o cilju, večnem življenju, kamor vstopimo s svojim krstom. »Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč« (1 Kor 1,18).
Danes res lahko vidimo različne telesne poslikave oz. tetovaže, ki jih ljudje nosijo, nekateri na vidnih delih svojega telesa, nekateri tudi skrite pred očmi drugih. Tetovaže lahko srečamo skozi celotno človeško zgodovino in niso nekaj novega, čeprav se nam vsaj danes zdi, da je to postalo nekaj modernega, nujno potrebnega, da nisi čuden, da morda pritegneš pozornost drugih … Telesne poslikave so stalnica v mnogih družbenih krogih, tudi raznih plemenskih ureditvah, marsikje predstavljajo tudi neke vrste iniciacijo oz. prehod v odraščanju. Papež Frančišek se je pred nekaj leti v pripravi na škofovsko sinodo o tej temi pogovarjal s približno tristo mladimi. Eden od fantov, ki je bil tudi bogoslovec, je papeža vprašal, kako naj mlad duhovnik presoja, kateri deli sodobne kulture so dobri in kateri ne. Papež je uporabil primer tetovaž, za katere, kot je dejal, mnogi mladi verjamejo, da izražajo pravo lepoto. »Ne bojte se tetovaž,« je vsem navzočim odgovoril papež. Papež s tem ni hotel naglasiti, da je dobro imeti tetovažo, tudi ni delal reklame, ampak je oblikoval sporočilo, da se približamo k vsakemu človeku, tudi če ima tatu. »Spraševanje mlade osebe o njenih tetovažah je lahko odličen kraj za začetek dialoga o prioritetah, vrednotah, pripadnosti, in potem se lahko približate kulturi mladih.« Zagotovo je dejstvo, da je za vsako poslikavo neka zgodba, doživljanje, potreba, ki jo posameznik nosi v sebi. Smiselno je, da se človeku vedno (pa naj ima tetovaže ali ne) približamo z občutljivostjo in zanimanjem, kaj vse nosi v sebi, kakšne so njegove potrebe in kaj prinaša v svojo okolico.

R. Friškovec, Klepetamo z Robertom, v: Ognjišče 11 (2022), 60-61.

Nekdo je rekel, da kristjan ne postaneš enostavno tako, da hodiš v cerkev oziroma k maši. Saj tudi avto ne postaneš, če hodiš v garažo, se je še pošalil. Pa ne zato, da bi nas od tega odvračal, pač pa nam je želel dati misliti, kako je z našim krščanstvom. Ob njegovih besedah lahko preverimo, koliko je naše krščansko življenje moč navade, ki se nas drži ob nedeljah. Pa še to pridejo za koga v poštev le nedelje med šolskim letom, tiste poletne so pa tako ali tako počitniške, torej proste maše.
klepetamo 07 2010Ne boste verjeli, ampak tudi poletje, ko nam je vsem malo vroče in iščemo zavetje v senci ali osvežitev v morju ali gorah, mi predstavlja izziv, kako živeti moje krščanstvo. Najenostavneje bi se bilo narediti francoza, kot rečemo, in poslati našo krščansko držo malo na dopust, saj med poletjem menda ne moremo biti tako strogi in zadrti. Prav to bi lahko imenoval dvoličnost med poletnim dopustom.
Vedno znova ponavljam, da bomo od molitve, maše ali drugih zakramentov odnesli vsaj toliko, kot bomo vanje vložili. Verjamem, da vedno še več. A pogosto se ujamemo v nekakšno rutino, v prepričanje, da so vse maše med seboj enake ali da tisti župnik za oltarjem vedno znova ponavlja precej podobne besede. Manj pogosto pomislimo na svojo udeležbo in prispevek – bodisi v molitvi, petju, bodisi preprosto v budnem in aktivnem spremljanju.
Poletje je čas raznoraznih aktivnosti in med njimi lahko najdemo tudi precej ponudbe za duhovno rast. Verjamem, da lahko med to ponudbo vsak najde nekaj zase.
Ključno se mi zdi, da iščemo izvirov, pri katerih lahko hranimo svojo krščansko držo. Prav poletna vročina in želja po brezskrbnem uživanju nas lahko zapeljeta v lahkotno dremavost, v kateri pozabimo, da je potrebno ohranjati našo krščansko kondicijo. Da me ne bi narobe razumeli – nič ni narobe s počitkom in dopustom. A vsake toliko se je dobro malo poškropiti s hladno vodo, ki nas prebudi iz naše otopelosti, in narediti nekaj duhovnih počepov ali sklec, da preverimo, kako je z našo formo. Se vidimo torej med poletnimi mašami in na poletni duhovni ponudbi, pa tudi vmes!
FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2010) 07, str. 70

Večina se verjetno strinja z mislijo mladih, da so počitnice namenjene odklopu od šolskih in študijskih obveznosti ter vsesplošnemu oddihu. Tudi sam se podpišem pod to izjavo, ker je vsakomur potreben počitek. Ob tem pa obstaja nevarnost, da si v času tega odmora ne uspemo nabrati novih moči za naprej. Na misel mi pride prispodoba, ko gremo v hribe in imamo nekje med potjo malico, z namenom, da v telo vnesemo porabljene kalorije, ki bodo pomagale koraku naprej. Seveda se tudi oddahnemo od naprezanja, ki je za nami.

    Da si danes sprejet v družbi, moraš veliko časa nameniti skrbi za svoje telo, ker so lepotni ideali danes zelo visoki.

Počitnice so žal za mnoge mlade čas, ki jih preživijo brez misli na to, da bi si nabrali moči za naprej. Mnogi prav v poletnem času lahkomiselno počnejo stvari, ki jim niso v spodbudo, v rast in napredek. Znano je, da v poletnih trenutkih mnogi mladi popijejo več alkohola, ker za številne med njimi »ni zabave brez alkohola« in ker »se drugače ne moreš sprostiti«. Dejstvo je, da ima to njihovo početje svoje vzroke, ki se skrivajo tudi v iskanju sprejetosti med prijatelji, dokazovanja in ljubljenosti. Od nekdaj mi je zanimiva misel mladih, da nekaj zamujajo, če ne žurirajo oz. če se nimajo na tak način fajn.
    Zavedam se, da je moje telo tempelj Svetega Duha in zato skrbim predvsem za svojo notranjost.

Telo je posoda, ki je lahko zelo krhka in velikokrat se ne zavedamo, da je potrebna prave nege, da bo ohranjena in pripravljena služiti svojemu namenu. Ko je v poletnem času na svoj način tudi naše telo bolj v ospredju, je lahko v ospredju tudi razmislek, kaj vsak od nas stori v skrbi za svoje telo. Kateri konkretni koraki, drže in dejanja pripomorejo k osvežitvi našega telesa?
Istočasno velja razmislek o podobi in sprejemanju našega telesa in s tem povezani samopodobi. Slaba samopodoba spodbuja nove ranjenosti na različnih področjih posameznikovega življenja. Samopodobo si oblikujemo počasi in premišljeno, ne reši je še tako izzivalen bikini ali še tako izraziti sixpacki na moških trebuhih. Ne padimo na nastavljene limanice, ki nam prodajajo recepte za poletno telo, z njimi ne bomo okrepili svoje samopodobe.
Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (1 Kor 6,19) zapiše: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi.« Mogoče komu prav ta misel da spodbudo, da v počitniških dneh napolnjuje svoje telo z Duhom, ki nam ga daje Gospod.
Robert Friškovec, Klepetamo z Robertom. Ognjišče (2017) 07, str. 84

Velikokrat se v družbi odraslih sprašujemo, zakaj mladi ne dajo nobene ideje, zakaj nimajo pobude in zakaj jim je vse brez veze. Prepričan sem, da mladi imajo ideje, ki pa jih velikokrat zadržijo zase ali zakrijejo z besedami, češ da jim je vseeno.

1312-106aEden izmed največjih izzivov danes je, kako spodbujati ustvarjalnost mladih, jim pustiti proste roke v posameznih zadolžitvah pri doseganju končnega cilja. Lahko na primer povabim mladostnika, da izdela svojo voščilnico. Zagotovo ne bi bila takšna, kot bi jo izdelal jaz, kar pa ne pomeni, da bi bila kakorkoli slabša od moje. Bistveno je, da ima mladostnik občutek, da se lahko obrne name, če potrebuje prostor, da je slišan, ko se sooča z zadano nalogo.

Zanimivo mi je spoznanje, da danes tako mladi kot starejši ob množici potreb okoli nas le-teh vidimo vedno manj – oz. če sem malo predrzen – vidimo morda samo sami sebe. Predpraznični in praznični čas ponujata priložnost, da očistimo svoja čutila, smo občutljivi za potrebe v svoji okolici in se nanje odzovemo s svojo izvirnostjo. Niso potrebna velika dejanja, ampak majhni koraki, ki nas skupaj pripeljejo daleč.

Ne smemo pozabiti, da je praznik Jezusovega rojstva bodrilo za naše življenje, da nekoga (čeprav v svoji družini) pohvalimo, se mu zahvalimo, se mu opravičimo ali sprejmemo opravičilo. Božič je podoba tistih nadebudnih idej, ki se porajajo v človeku. Zato je prav, da jih že vnaprej ne zatrem, ker mi ne odgovarjajo, so drugačne ali celo po moji presoji slabe. Če bom tako ravnal, naj se ne čudim, če bodo ljudje v moji okolici apatični, brezvoljni in ne bodo imeli nobene ideje ... ampak saj nisem dopustil njihovega rojstva!

Večkrat se vprašam, s čim se kot kristjan lahko pohvalim. Katere so moje kvalitete, darovi, odlike, ki jih prejemam iz vere ali, če rečem zelo preprosto, iz odnosa z Jezusom, kot njegov učenec. Včasih se zelo rad pohvalim s čim in mislim, da v tem nisem sam, ampak smo skoraj vsi na podobni valovni dolžini.

1311-106aČe imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).

V mesecu, ki ga odpiramo s praznikom vseh svetih bratov in sester, imamo lahko pred očmi medsebojno spodbudo vere, ki nam daje darov in kvalitet, da v naše okolje prinašamo okus svetega. Postavljeni smo pred marsikatero priložnost, da se učimo svetiti z dejanji, ki jih črpamo iz vodnjaka, imenovanega vera. S svojo držo in dejanji prinašam upanje, govorim resnico, v okolje neljubljenosti prinašam ljubezen, srčnost, zmernost ... Kaj so počeli svetniki? Prav to.

Ne samo mladim, tudi starejšim se ne sliši moderno ali aktualno postajati svet in menijo, da svetništvo ni povezano z njihovim življenjem. Če si razlagam med vrsticami: »Vsa čast in slava svetnikom in svetnicam, vendar se jaz v njihovih življenjskih zgodbah ne najdem.« Zato naj bo mesec november priložnost, da se predramim in prepoznavam, kaj mi vera daje, s čim me bogati in me dela za luč v tem svetu.

Mnogokrat slišim, kako se posamezniki navzven in javno izrekajo o človekovih pravicah in svobodi posameznika, vendar ko pride do konkretnih dejanj, ti isti posamezniki popolnoma pogorijo. Zavzemajo se za svobodo, a v isti sapi kršijo svobodo sočloveku, kar je ena od večjih hipokrizij današnje družbe. Smo verni res svobodni v izražanju svoje vere, znotraj družbe, ki se opredeljuje, da ima vsak možnost do svobodne izbire in izražanja svoje vere, če pa lahko zgolj z nekim dejanjem vere prileti na tebe ploha očitkov, poniževanj in nerazumevanj? Je mlad človek svoboden v izpovedovanju svoje vere, če se boji, da bo izločen iz kroga svojih prijateljev, ker baje ni normalno biti veren?

1310-106aOčitno je treba v naš besednjak ponovno sprejeti besedo spoštovanje. Dopustiti, da je nekdo ob meni takšen, kot je, da ni strahu, da se bom zato moral jaz spremeniti oz. bo meni nekaj bistvenega odvzeto zaradi drugačnosti drugega. Spoštovanje pomeni, da tudi sam spoštujem drugega in ne samo čakam, kdaj bo nekdo spoštoval mene. Mogoče je spoštovanje tista beseda, ki bi si jo otrok najprej naučil od svojih staršev, ki bi jo mladostnik zaznaval iz odnosa s svojimi učitelji in bi jo kot odrasel živel na svojem delovnem mestu. Spoštovanje pomeni sobivanje, ki ne ruši, ampak bogati.

Na mnogih krajih so danes kristjani preganjani zaradi svoje vere. Prav je, da krepimo zavest povezanosti z njimi, kot sestrami in brati, in jim po svojih zmožnostih stojimo ob strani. Ni res, da smo tako brez moči in da ne moremo ničesar storiti, primanjkuje nam le nekaj izvirnosti. Mogoče se moramo tudi izviti iz primeža samopomilovanja in smiljenja. Praznovanje Milanskega edikta ni samo veselje ob visoki obletnici, ampak tudi priložnost, da prebudim samega sebe in zaživim iz vere. Moderno in lepo rečeno: vera je moja osebna stvar, vendar lahko zares zaživi le v povezavi z drugimi in za druge.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh