Pred leti je k meni v zaporu prišla obsojenka in mi rekla: »Veš kaj, Robi, pred devetimi leti sem odšla iz mladinske skupine. V tem času sem počela marsikaj, prišlo je celo do kaznivih dejanj in sem sedaj v zaporu. Devet let je od tega, ampak v vseh teh letih me ni nihče niti enkrat poklical ali pa pobaral, zakaj me ni ...« In potem mi je rekla: »In ti praviš, da smo ljudje bratje in sestre.« To je bil dogodek, ki me še danes spominja na zavest, da nas vera na poseben način povezuje med seboj: kot brate in sestre. Pravijo, da si bratov in sester ne moreš izbirati, ampak so ti podarjeni. Zdi se mi, da se tudi na tem področju obnašamo vedno bolj marketinško in bi radi izbirali.

Z mladimi iz župnije Ptuj – sv. Ožbalt smo govorili posledicah krize. Ob tem smo se spraševali, ali znamo biti pozorni, občutljivi za revščino, ki se dogaja med nami? Ob tem pa pogosto kristjani govorimo: »Ja, bi pomagali, ja, bi se pogovarjali ...« - torej govorimo v oblačkih, ni pa nič konkretnega. Kako so torej mladi odgovorili na potrebe socialne stiske v njihovem okolju? Kako bi odreagirali in kako bi priskočili na pomoč nekomu, ki je pomoči potreben?

Vprašanje, ki sem jih navrgel pred mlade so se dotikala njihovega odnosa do trpljenja. Zanimalo me je, ali mladi trpijo in kako gledajo na svoje trpljenje. Kakšno pa je njihovo gledanje na lastno trpljenje v luči trpljenja drugih? Ali znamo vsi skupaj pogledati na Jezusovo trpljenje in ga pravilno razumeti?

V kombinaciji z vsebino Teme meseca, kjer je bilo govora o sreči in veselju, smo tudi mlade želeli povprašati o tem, katere so tiste stvari, ki jih veselijo, kaj počnejo res z veseljem in kaj jih v življenju od tega tudi krepča.
Klepetali smo z mladimi iz župnije Ljubljana-Podutik.

V župniji Laško smo se z mladimi pogovarjali o skromnosti. Izzvani so bili k razmisleku, koliko stvari se jim kopiči doma po sobah, koliko so padli v kolesje potrošništva, koliko sploh potrebujejo za življenje in tudi, če mislijo, da je Cerkev skromna.