24. avgust


LETA 1597 UMRL JANEZ TAVČAR

24 08 1597-Janez-TavcarDUHOVNIK IN LJUBLJANSKI ŠKOF (* OKOLI 1544)

Nadvojvoda Karel ga je po smrti sedmega ljubljanskega škofa Baltazarja Radliča, marca 1580 imenoval za njegovega naslednika in papež pa ga je 20. maja istega leta tudi potrdil. Čez štiri leta je bil imenovan za svetnika in deželnega namestnika v Gradcu, zaupani sta mu bili proštija avguštinskih korarjev v Dobrli vasi ter uprava samostana Millstatta. V svoji temeljni nalogi si je zadal prenovo duhovnikov v duhu tridentinskega koncila in izkoreninjenje protestantizma iz svoje škofije. V ta namen je v letih 1581 do 1583 opravil natančno vizitacijo svoje škofije, na izrecno nadvojvodovo željo pa leta 1582 tudi goriške grofije, kjer je leta 1591 omogočil kapucinom, da so se naselili v Gorici. Daljnosežne posledice za versko, duhovno in kulturno podobo Ljubljane in slovenskih dežel je imelo Tavčarjevo prizadevanje za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, dne 1. novembra 1597. Tavčar vsekakor sodi med najznamenitejše predstavnike protireformacije in katoliške prenove v notranjeavstrijskih deželah.

 

LETA 1869 ROJENA AVGUSTA DANILOVA

24 08 1869-Avgusta-DanilovaGLEDALIŠKA IGRALKA IN ORGANIZATORKA († 1958)

Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

 

LETA 1892 ROJEN LUDVIK ZORZUT

24 08 1892-Ludvik-ZorzutPESNIK, NARODOPISEC, PUBLICIST IN PLANINEC († 1977)

Ludvik Zorzut, rojen v Medani, srcu Goriških Brd, v isti hiši, kjer je deset let poprej tekla zibelka pesniku Alojzu Gradniku, je s kratkimi potopisi, začinjenimi s humorjem, opisoval primorske kraje. Za svoj zadnji dom – grob v rodni Medani, je sam sestavil napis: »Tako majhen dom nikjer, / nikjer tako velik mir.«

 

LETA 1898 ROJEN AVGUST ČERNIGOJ

24 08 1898-Avgust-CernigojSLIKARIN GRAFIK († 1985)

Slikar Avgust Černigoj, ki se je rodil v Trstu, je bil na Slovenskem najvidnejši predstavnik konstruktivizma, smeri abstrak­tne umetnosti, za katero so značilne geometrične oblike. S poslikava­mi in opremo mnogih cerkva na Primorskem (Štivan, Knežak, Drežnica) je dokazal, da je velik mojster tudi figurativne umetnosti. "Kot človeka in kot umetnika so Černigoja pretežni del življenja spremljale trde in težavne življenjske razmere, ki so terjale neizpro­sno borbo za obstanek," piše umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 08_1998

 

LETA 1903 ROJEN P. JOZAFAT AMBROŽIČ

24 08 1903-p-Jozafat-AmbrozicSLOVENSKI DUHOVNIK, 'KORNI ŠKOF' V JERUZALEMU († 1970)

Gorenjski fantič Janez iz Gorij pri Bledu se je izučil za mizarja, med vojaško službo je zaslišal božji klic v duhovništvo. Svojo pot je začel pri salezijancih, nazadnje je pristal pri frančiškanih, kjer je dobil ime Jozafat. Deloval je kot slovenski dušni pastir v Egiptu (med alksandrinkami), zadnja leta pa je skrbel za katoliške vernike v Jeruzalemu, kjer je tudi umrl (1970). Leta 1947 je bil imenovan za 'kornega škofa', kar je najvišje odlikovanje v vzhodnih Cerkvah.

 

LETA 1929 rojen UMRL DOMINIK SMOLE

24 08 1929-Dominik-SmoleDRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG († 1992)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

 

LETA 1930 ROJEN RAJKO KORITNIK

24 08 1930-Rajko-KoritnikOPERNI PEVEC IN PEDAGOG († 2007)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V eh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

 

LETA 1942 UMRL MIRAN JARC

24 08 1942-Miran-JarcPESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1900)

Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. "Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi... K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja... Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi." Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: "Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke)." Tega "občutljivega in komaj doumljivega poeta" (J. Vidmar) se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 07_2010

ena njegova misli:

- Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.

 

LETA 1943 UMRLA SIMONE WEIL

24 08 1943-Simone-WeilFRANCOSKA FILOZOFINJA, KRŠČANSKA MISTIKINJA IN ISKALKA (* 1909)

"Kristus se je ponižal do mene in me osvojil." Tako je v pismu prijatelju p. Jean-Marie Perrinu, dominikanskemu redovniku, maja 1942 zaupala Simone Weil, o kateri občudovalci pravijo, da po Pascalu nihče ni tako strastno iskal absolutnosti. To mistično osvojitev, o kateri je govorila kot o najsilnejšem dogodku svojega življenja, je doživela aprila 1938, ko je preživela veliki teden v sloviti francoski benediktinski opatiji Solesmes in spremljala obrede. "Med obredi je Kristusovo trpljenje stopilo vame in za vedno ostalo v meni." Vse njeno življenje se ji je odkrilo kot približevanje Bogu in vsa njena umska odkrivanja so postala postaje na poti do Kristusa. Iskanje resnice ji je bilo do konca življenja glavna duhovna strast. Zapisala je: "Kristusu je ljubo, če imaš resnico rajši od njega, kajti preden Kristus postane Kristus, je resnica. Kdor se odvrne od njega in se napoti proti resnici, ne bo napravil velikega ovinka, prej ali slej pa bo padel v njegovo naročje." V Kristusovem naročju je bila tudi ona: sicer ni bila krščena (o krstu je razmišljala in se nanj pripravljala, a jo je prehitela smrt), vendar pa je bila zvesta Kristusovemu oznanilu v njegovih najčistejših prvinah.

... več o njej preberite v pričevanju 03_2009

nekaj njenih misli:

+ Ponižnost je neizogibna, ko se zavemo, da ne vemo, kaj bo z nami v prihodnosti.

+ Ne po tem, kako nekdo govori o Bogu, spoznam, ali je njegova duša šla skozi ogenj božje ljubezni, temveč po tem, kako govori o zemeljskih stvareh.

+ Lepota sveta nam govori o Ljubezni, ki je njegova duša, kakor bi nam lahko govorile poteze človeškega obraza, ki bi bil dovršeno lep in ne bi lagal.

+ Skrajna veličina krščanstva obstaja v tem, da ne išče nadnaravnega sredstva zoper trpljenje, temveč nadnaravno uporabo trpljenja.

+ Zakaj bi si skrbi? Ni moja zadeva misliti nase. Moja zadeva je misliti na Boga. Zadeva Boga pa je misliti name.

+ Le tisti, ki ima čut za božje, more upati, da ga bo odkrilo in našlo ... Človeku ni dano, da bi se približal Bogu, le Bog se more približati človeku.

več njenih misli:

 

LETA 1947 UMORJEN MIROSLAV BULEŠIĆ

24 08 1947-Miroslav-BulesicHRVAŠKI DUHOVNIK, MUČENEC IN BLAŽENI, († 1920)

»Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti,« razlaga Katekizem katoliške Cerkve. »Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni ... Smrt pretrpi z dejanjem srčnosti« (KKC 2473). Papež bl. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, s katerim je podal pregled dogodkov v jubilejnem svetem letu 2000, zapisal: »Ob priložnosti Svetega leta je bilo veliko storjeno, da bi zbrali dragocene spomine na pričevalce vere v 20. stoletju. Spomnili smo se jih in jih počastili 7. maja 2000 skupaj s predstavniki drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti na zgovornem prizorišču Koloseja, ki je simbol prvih preganjanj. Te dediščine ne smemo zapraviti, terja trajno dolžnost hvaležnosti in jo ponovno dajemo v zgled za posnemanje.« Med te pričevalce-mučence spada tudi mlad istrski duhovnik Miroslav Bulešić, ki je bil 28. septembra 2013 v puljski Areni razglašen za blaženega. Z njegovo mučeniško smrtjo sta povezana dva slovenska duhovnika: Jakob Ukmar, ki je ta dan, 24. avgusta 1947, v Lanišću birmoval, in Štefan Cek, tedanji župnik v tej istrski vasi.

... več o njem preberite v pričevanju 09_2013

»Če me hočeš vzeti k sebi, sem pripravljen. Svoje življenje ti popolnoma darujem za tvojo čredo. S tvojo milostjo in če me imaš za vrednega, se ne bojim mučeništva, temveč po njem hrepenim. Naj se zgodi tvoja volja.«

 Ničesar se ne bojim, ker vem, da oprvjam svojo dolžnost in sem miren pred Bogom in pred judmi. Pustim vam, da sodite in presodite moje delovanej... Jaz se bom vedno držal vere, svojega poštenja, ki ga ne bom prodal za nobeno ceno tega sveta; brez strahu bom vsakemu povedal tisto, kaj je pošteno in tudi tisto, kar ni pošteno. Po teh načelih bom živeo. To so Kristusova načela. Če me ubijejo, me bodo ubili za Boga in za vero.

Biti duhovnik pomeni biti mučenec, Gospod, želim, če je tvoja volja, čimprej priti k tebi.

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh