Medtem ko čakam na Kliniki za male živali v Ljubljani, opazujem ogromnega bernardinca. Nekaj minut kasneje se mu pridruži bokser, ki se nemirno prestopa za svojim lastnikom. Pod klopjo je tudi siva mačka, ki oba psa pritajeno opazuje iz svojega boksa. Še nikoli nisem imela psa. Moja tokratna sogovornica ga ima. In tudi dve mački!

ZiV 10 2017aIzredna prof. dr. Aleksandra Do­manjko Petrič je bila že od malega zaljubljena v živali, zato je bil študij veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani njena prva in edina izbira. Poleg psa in mačk, ki jo spremljajo od otroštva, se je ukvarjala tudi s konji in kar 15 let tekmovala v preskakovanju ovir. Po končani diplomi je nekaj časa delala kot inšpektorica za varstvo prehrane živalskega izvora, bila nato tudi terenska veterinarka v Laškem, a ker jo je od otroštva bolj zanimalo zdravljenje malih živali, se je spet vrnila v Ljubljano. »Dobila sem štipendijo za mlade raziskovalce in tako naredila magisterij s področja ultrasonografije,« pripoveduje veterinarka, ki je na tem področju orala ledino v Sloveniji. Pojasni mi, da je ultrasonografija diagnostična metoda, s katero pri živalih z ultrazvočnim aparatom pregledajo tkiva v trebušni votlini. »Po končanem magisteriju sem se za tri mesece odpravila v ZDA na znano univerzo Davis v Kaliforniji, kjer sem se seznanila z metodo ehokardiologije. To je metoda za pregled živalskega srca z ultrazvokom.« Potem je v Sloveniji vpisala doktorski študij in kot prva raziskovalka s področja veterine pridobila Fulbrightovo štipendijo. Ta ji je omogočila ponovno vrnitev v ZDA, kjer je na isti univerzi preživela celo leto in pridobila bogate izkušnje. »Domov sem se vrnila, ker se mi je zdelo potrebno, da se s tem tudi v Sloveniji nekdo ukvarja.«
ZiV 10 2017bAleksandra je danes izredna profesorica na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer dela na področju interne medicine psov in mačk, ukvarja se predvsem s kardiologijo. Poleg pedagoškega dela in dela na Kliniki za male živali ima polne roke dela tudi z raziskavami. »Že nekaj let se ukvarjamo z oksidativnim stresom. Iz krvi psov in mačk z dovoljenjem lastnikov analiziramo markerje za oksidativni stres,« mi pojasni. »Zaenkrat je še vse v raziskovalni fazi, a bomo to znanje v prihodnje lahko uporabili za zgodnje ugotavljanje razvoja bolezni, kakršno je na primer srčno popuščanje.«

NE BARVA DLAKE, POMEMBEN JE ZNAČAJ PSA
Vse več ljudi se odloči za nakup psa in svojo sogovornico sem vprašala, na kaj moramo paziti pri izbiri novega družinskega člana. »Čeprav si ljudje ponavadi izbirajo psa po izgledu, je ključen njegov značaj. Izgled na koncu sploh ni najpomembnejši,« poudari Aleksandra, ki ima doma 15-letno labradorko. »Vsaka pasma ima svoj karakter. Lastnik, ki bi rad s psom vsak dan tekel, si ne more kupiti kužka s kratkimi nogami in obratno.« Preden kupimo psa, pa moramo nujno razmisliti tudi, če imamo zanj sploh primerne pogoje: dovolj časa in prostora.

KAKO IZBRATI PRAVEGA MLADIČKA?
ZiV 10 2017cDobro smo premislili o nakupu psa in izbrali pravo pasmo, zdaj pa je končno prišel čas, da obiščemo leglo z mladički. Ali veste, da lahko iz njihovega vedenja sklepamo, kakšen bo značaj odraslega psa? Sogovornica mi pojasni, da rejec, ki dlje časa preživi z mladički, najbolje ve, kakšen je njihov značaj. Priporočljivo pa je tudi, da si leglo večkrat ogledamo. »Bolj živahni in hitri mladiči bodo potrebovali bolj aktivnega lastnika. Za lastnika, ki ni tako aktiven, pa je bolje, da vzame bolj stoičnega in mirnega mladiča.« Veterinarka me opozori na še eno pomembno lastnost: dominantnost. Razloži mi, kako lahko preverimo dominantni značaj pri mladičih. »Če mladiča, ki je dominanten, prevalimo na hrbet in lahno držimo, se bo takoj obrnil. Dominantni mladič bo tudi gospodoval nad ostalimi, hitro bo na primer vzel igračo.« Aleksandra svetuje, da ljudje, ki nimajo izkušenj s psi, raje vzamejo bolj mirnega mladiča. »Dominanten mladič, še posebej če je samec, je teže obvladljiv, zato je bolje, da ga vzame lastnik, ki že ima izkušnje s psi.«

ALI JE MOJ KUŽA ZDRAV?
»Kužek mora biti živahen, ješč in igriv. Če je pes potrt, če leži, je zagotovo nekaj narobe,« mi pove sogovornica in poudari, da moramo v takem primeru psa takoj peljati k veterinarju. »Pomembno je, da ne čakamo tri ali štiri dni, ker je lahko takrat za psa že prepozno. Psi namreč ne pokažejo in ne povejo kot človek, kar pomeni, da je lahko bolezen že v poznejši fazi, ko sploh prepoznamo, da je nekaj narobe.« Pogoste težave so tudi zastrupitve, saj je za psa nekatera človeška hrana lahko smrtna. »Pes ne sme jesti rozin, čokolade, čebule, grozdja in tablet za ljudi (npr. protibolečinskih), enako pa velja tudi za mačke,« me posvari veterinarka, ki je pred nekaj leti o tem napisala tudi knjigo z naslovom Prva pomoč za psa in nekatere nalezljive bolezni pri psih.

ZiV 10 2017d- Omenili ste, da ste bili v tujini. Kaj za znanstvenika pomeni, če gre na začetku kariere v tujino?
To je bistvenega pomena, ker si tako razširiš pogled in kriterije. Prav bi bilo, da bi vsak šel v tujino, še posebej če potem delaš na fakulteti. Več kot vidiš sveta, bolje je. Sama sem bila veliko v tujini: od Nairobija do Indije in na veliko klinikah po Evropi. Tako dobiš ideje, kaj lahko izboljšaš doma, kaj se lahko še naredi. Vsakemu polagam na srce, naj gre, dokler še nima družine, ker je potem vedno teže.
-Ponavadi svojega sogovornika vprašam, če ima še kakšne neznanstvene hobije, a se mi zdi, da se pri vas vse skupaj kar prepleta.
Ja, pri meni se vse prepleta (smeh). Moj hobi je družinska fotografija ter seveda moj pes in dve mački, poleg tega se učim igrati kitaro, saj mislim, da moramo razvijati tudi svojo drugo plat možganov.
- Kako vidite končnost-neskončnost v znanosti; se s tem kdaj srečate pri svojem delu? Ali mislite, da bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja?
Zagotovo ne! Dokler bodo ljudje, bodo vprašanja. Človek je takšen, da si ves čas postavlja vprašanja, kar je super, saj se tako razvoj nikoli ne konča. Jaz ne vidim konca. Vedno bodo vprašanja, takšna, ki rabijo odgovor. Bi bilo pa fino, da bi svet šel v smer, kjer bi delovali bolj simbiotično. Človek je le del ekosistema in bi moral v skladu s tem tudi delovati, ne pa da deluje egoistično. Zdaj smo na žalost prišli že tako daleč, da sami sebi škodujemo.

ŠOLANJE REŠEVALNIH PSOV
»Reševalni psi so lahko katere koli pasme. Prednost pa imajo lovske pasme, ker imajo zelo dober nos,« razloži Aleksandra Domanjko Petrič, ki se je od leta 1988 ukvarjala s šolanjem reševalnih psov. Z mladičkom lahko začnemo šolanje že zelo zgodaj, pri 3 mesecih, a je pri tem pomembno, da vse poteka preko igre in je psu pri tem prijetno. »Šolanje najprej poteka na snegu,« mi pojasni lastnica labradorke, s katero sta bili dolga leta v enoti reševalnih psov. »Najprej se lastnik skrije pod snegom tako, da ga pes vidi. Pes potem priteče, začne kopati in ko najde lastnika, ga ta pohvali in mu da nagrado. Posledično pes to zelo rad ponavlja. Sčasoma poskušamo psa navaditi, da poišče tujega človeka. Potem vse skupaj otežimo tako, da pes ne vidi, kam se je skrila določena oseba. Ko mu lastnik reče »Išči!«, začne z vohom iskati to osebo.« Kasneje se preselijo na poligon ali ruševine. Po približno 2 ali 3 letih je pes primeren za reševanje pogrešanih oseb.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 102-103.

ZiV 09 2017bPočitnice so za nami, prihaja jesen, marsikdo je počitnice preživel na morju ali v gorah. A brezskrbni čas se lahko hitro spremeni v nočno moro, če nas piči kača. Kaj bi naredili vi, če bi vas pičil modras? Ali veste, kako poteka priprava protistrupa?

Moj tokratni sogovornik je prof. dr. Igor Križaj, ki je po študiju kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani del doktorata opravil na Imperial College v Londonu, se po njem izpopolnjeval na Institutu Pasteur v Parizu, danes pa je redni profesor biokemije na Univerzi v Ljubljani in vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu Jožef Stefan (IJS), kjer preučuje živalske toksine.

RAZISKAVE KAČJEGA STRUPA
Velik poudarek na IJS namenjajo predvsem lokalnim strupenim kačam, kot sta gad in modras. »Toksin je snov, ki jo proizvede živ organizem in škodljivo deluje na drug organizem,« začne razlagati profesor Križaj in mi predstavi, kako pri njih sploh potekajo raziskave. »Strup običajno dobimo v posušeni obliki. Potem ga raztopimo v primernem topilu, ponavadi v pufru z dodatkom določenih stabilizatorjev in inhibitorjev proteinaz.« Se sliši zapleteno? Profesor mi razloži, da so v kačjem strupu številni encimi, ki lahko ob neustreznem hranjenju razgradijo komponente strupa, kar posledično zmanjša njegovo delovanje. »V strupu kač je zelo veliko proteinaz. To so encimi, ki razgrajujejo proteine. Če bi hranili strup pri sobni temperaturi, brez zaviralcev proteinaz, bi slednje razgradile proteinske komponente v strupu, med njimi tudi glavne toksične dejavnike. Zato moramo z vsakim vzorcem strupa ravnati zelo previdno,« poudari moj sogovornik in nadaljuje. »Strup potem analiziramo z različnimi metodami in ga razstavimo na posamezne sestavine. Te sestavine potem raziskujemo naprej: določamo njihove biološke lastnosti, način delovanja in zgradbo.«

KAJ NAREDITI, KO NAS PIČI MODRAS?
ZiV 09 2017cHodimo po gozdu. Piči nas modras. Noga zateče. Kaj pa zdaj? »Najprej moramo rano temeljito očistiti in sterilizirati, saj z ugrizom ponavadi pride tudi do okužbe z bakterijami,« svetuje prof. Igor Križaj. »Dobro je, da se čim manj premikamo, saj s premikanjem pospešimo kroženje krvi po telesu, s tem pa povečamo učinek strupa.« Predvsem pa je pomembno, da čim prej poiščemo strokovno pomoč v najbližji bolnišnici. Tam nas zdravniki opazujejo, lajšajo simptome zastrupitve, po potrebi pa vbrizgajo tudi primeren protistrup.

STRUP MODRASA VPLIVA NA STRJEVANJE KRVI
Kačji strup ni homogena snov, ampak je zmes komponent z različnimi lastnostmi. Toksične komponente strupa lahko pri žrtvi poškodujejo različne organske sisteme.
»V modrasovem strupu so po naših analizah najbolj zastopane molekule, ki delujejo na krvožilni sistem, to je na žile in kri,« mi pove znanstvenik. Glavni učinek zastrupitve človeka z modrasovim strupom je zato bolj ali manj močna krvavitev. Profesor Križaj, ki se že 30 let ukvarja s kačjimi strupi, mi razloži, da sta v strupu modrasa dve komponenti, ki lahko porušita sistem za pravilno strjevanje krvi: hemoragični toksini in hemotoksini. »Hemoragični toksini (hemoragini) poškodujejo stene kapilar, zato pride do izlivanja krvi. Po drugi strani hemotoksini povzročijo, da se kri ne strjuje, kar še ojača krvavitev. Včasih lahko pride tudi do resnih notranjih krvavitev.«
Poleg krvožilnega sistema prizadenejo komponente iz modrasovega strupa tudi srce in mišice, nekatere pa vplivajo na živčevje. »Pri določenem odstotku ljudi, zastrupljenih z modrasovim strupom, je opazen tudi nevrotoksični učinek, ki sicer ni zelo dramatičen. Nevrotoksični simptomi se najbolj pogosto izrazijo tako, da človek ne more normalno dvigovati vek ali pa obračati očesnih zrkel. Strup namreč prepreči delovanje živcev, ki oživčujejo mišice vek in oči.«
Čeprav strupi živali večinoma delujejo škodljivo, so po drugi strani tudi koristni, saj jih lahko uporabimo tako pri zdravljenju ljudi kot v raziskovalne namene. »Toksini so lahko pomembna molekularna orodja za študij podobnih molekul pri ljudeh, ker imajo isti evolucijski izvor, ter molekul, na katere se toksin ob svojem delovanju veže (tarčne molekule).«

ALI KAČJI STRUP UBIJE TUDI KAČO?
»Ali bi kačji strup lahko škodoval tudi sami kači?« me na koncu še zanima. »Pri kačah se je med evolucijo vzpostavil varnostni sistem, ki žival ščiti pred lastnim strupom, če bi po nesreči prišlo do samozastrupitve, npr. zaradi poškodbe ob ugrizu,« mi pojasni profesor Križaj in doda, da se je podoben varnostni sistem razvil tudi pri živalih, ki se s kačami hranijo, kot sta jež in oposum.

ZiV 09 2017d- Kaj po vašem mnenju loči uspešnega znanstvenika od povprečnega?
Radovednost. Uspešen znanstvenik mora biti zelo radoveden, mora ostati otrok celo življenje. Pravega znanstvenika vedno zanima bistvo nekega pojava in se ne zadovolji, dokler ne pride stvari do dna.
- Imate številne izkušnje z delom v tujini. Kako pomembno je za znanstvenika delo v tujini?
Mislim, da je nujno potrebno, da gre znanstvenik v tujino. Sam sem del svojega doktorskega študija opravil na Imperial College v Londonu, podoktorski študij pa na Institutu Pasteur v Parizu. Tudi na drugih inštitucijah sem gostoval za krajši čas. To so zelo bogate izkušnje. Interakcije in delovanje v drugih kulturnih okoljih, spoznavanje drugačnih načinov dela, alternativnih pristopov in načinov razmišljanja so izjemno pomembne stvari za uspešen razvoj vsakega človeka, še zlasti vrhunskih ustvarjalcev.
Seveda je zelo zaželjeno, da se znanstvenik iz tujine vrne nazaj domov in prispeva k razvoju okolja, iz katerega izvira. V Sloveniji so za to na žalost zelo slabi pogoji. Elite, ki državo vodijo, se ne zavedajo, da so izobraženi in ambiciozni mladi ljudje največje narodno bogastvo.
- Ali imate kakšne hobije, ki niso povezani z biokemijo?
Zame je znanost hobi. Imam srečo in privilegij, da delam, kar mi je všeč. Ukvarjam pa se tudi z veliko drugimi stvarmi. Od malega se intenzivno ukvarjam s športom: smučanje, košarka, tek. Vsak dan se poskušam vsaj eno uro ukvarjati s športom, saj mi ta predstavlja sprostitev, hkrati pa lahko ob tem razmišljam tudi o znanstvenih problemih. Veliko tudi berem, všeč mi je zgodovina. Zanimajo me sociološke teme in psihologija. Znanje s teh področij mi pride prav pri vodenju programske skupine in odseka.
- Ali se pri svojem delu srečujete z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali boste kdaj odgovorili na vsa vprašanja, ki si jih boste zastavili? Bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Ta vprašanja so se postavljala skozi celotno zgodovino človeštva. Jaz mislim, da ne bomo nikoli prišli do konca. Že zaradi človeške narave, narave znanstvenega razmišljanja, pri katerem vedno gledamo, kaj je za tem, kaj je po tem. Mislim, da si nikoli ne bomo odgovorili na vsa vprašanja, ker vsako vprašanje postavi deset novih. Mislim, da končnega odgovora ne bomo imeli nikoli, tudi zato ne, ker si zaradi neodgovornosti močno skrajšujemo rok trajanja svoje vrste.

KAKO POTEKA PRIPRAVA PROTISTRUPA?
Če nas piči strupena kača, še posebej če je iz tropskih predelov, nam zdravniki vbrizgajo protistrup. Postopek njegove izdelave mi je podrobno razložil profesor Igor Križaj. »Protistrup se pripravi s pomočjo živali, ki imajo velik volumen krvi, na primer konjev. Žival najprej zastrupijo z odmerkom strupa, ki ni smrten (subletalna doza). Tak odmerek živali ne prizadene preveč, sproži pa odziv njenega imunskega sistema, ki zaščiti žival tako, da začne izdelovati protitelesa (imunoglobuline), ki nevtralizirajo delovanje toksinov iz strupa. Odziv imunskega sistema se dodatno spodbudi z več ponovitvami v točno določenih časovnih intervalih. Ko je v krvi živali množina nastalih protiteles največja, se živali odvzame del krvi in iz nje izolira imunoglobuline, ki se jih nato pred klinično uporabo še obdela. Problem se pojavi, če imunski sistem pacienta premočno reagira na tuje, živalske proteine, ki sestavljajo protistrup. To se sicer zgodi zelo redko, predvsem pri ljudeh, ki so preobčutljivi. Takrat lahko pride do zapletov, tudi do življenjsko nevarnega anafilaktičnega šoka.«
Človek v takem primeru tako ne umre zaradi strupa samega, ampak zaradi protistrupa.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 09, str. 102

ZiV 08 2017aZakaj risu v Sloveniji grozi izumrtje? Kaj narediti, ko se srečamo iz oči v oči z medvedom? Kako lahko učinkovito zaščitimo drobnico pred volkovi? O teh in podobnih vprašanjih sva se pogovarjala z biologom doc. dr. Miho Kroflom, ki že dolga leta preučuje ekologijo ne le slovenskih velikih zveri, ampak tudi afriških in azijskih.

Doc. dr. Miha Krofel je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, že med študijem biologije pa je kot prostovoljec sodeloval pri projektih na velikih zvereh. Zdaj je ta ljubezen postala tudi njegov poklic. Miha preučuje ekologijo risov, volkov, medvedov, divjih mačk in šakalov v Sloveniji, hkrati pa je aktiven tudi v tujini.

    - Omenili ste, da preučujete velike zveri tudi v tujini. Mi lahko poveste malo več o tem?
    V tujini sem največ delal na velikih mačkah v Afriki, na leopardu in gepardu. V študentskih letih sem se kot prostovoljec prijavil na nemški inštitut in sodeloval pri raziskavi o gepardih v Namibiji, potem pa smo ohranili stike in zdaj prijavljamo skupne projekte. Letos sem začel sodelovati še pri projektu na snežnem leopardu v Mongoliji.
    - Ali so tudi vaši hobiji povezani z biologijo?
    Moja hobija sta fotografija in potovanja, predvsem na območja, kjer je še ohranjena narava, na primer naravni parki. Obiskal sem Afriko, Azijo, Severno in Južno Ameriko ter Grenlandijo. Zelo mi je všeč treking: da se z nahrbtnikom za nekaj tednov odpraviš v naravo. Raznolikost našega planeta je neverjetna in z veseljem spoznavam nove vrste živali po celem svetu.
    - Bomo kdaj vedeli vse o ekologiji velikih zveri?
    Vsega ne bomo nikoli vedeli. Vsak odgovor, ki ga dobiš, takoj sproži vsaj deset novih vprašanj. Biološki sistemi so tako kompleksni, da ljudje raziskujemo zgolj površje ledene gore, globine pa pogosto ostajajo neodkrite.

RISU V SLOVENIJI GROZI IZUMRTJE
Ker se je Miha tako pri diplomskem delu kot doktoratu osredotočil na risa, sva se najprej začela pogovarjati o tem. Ali ste vedeli, da risi v Sloveniji živijo predvsem na območju Javornikov in Snežnika? Nekaj posameznikov se sicer nahaja tudi v Alpah in na Kočevskem, a je tam stanje že zelo kritično. Glavni problem je parjenje v sorodstvu. »V Sloveniji je bil ris iztrebljen okoli leta 1908 in šele v 70. letih so ga lovci ponovno naselili. Problem je, da so izpustili le 6 risov in že med njimi so bile tesne sorodstvene vezi. Danes celotna populacija risov na našem območju, tj. od Italije do Bosne, izvira iz teh 6 risov. Ker so se več generacij parili le med seboj, se je stanje iz leta v leto slabšalo in danes so si na genetskem nivoju naši risi bolj podobni, kot če bi bili vsi bratje in sestre.« Tako močno parjenje v sorodstvu ima lahko resne zdravstvene posledice, kar se kaže kot odpoved srca, levkemija, propad imunskega sistema ali deformacije skeleta. Zaradi tega upade razmnoževanje, hkrati pa se močno veča smrtnost risov.

KAKO LAHKO REŠIMO RISA?
Če ne bomo naredili ničesar, bo ris pri nas izumrl. A kaj sploh lahko naredimo? Miha predlaga dve rešitvi: »Dolgoročni projekt bi bil, da omogočimo naši populaciji združitev z eno izmed sosednjih populacij, npr. balkansko, švicarsko ali karpatsko. To lahko naredimo tako, da izboljšamo habitate med njimi, kar pa bo zelo težko. Kratkoročna rešitev pa bi bila, da pripeljemo nesorodne živali iz drugih populacij in jih spustimo na našem območju.« Medtem ko Miha razlaga, se mi že pojavi novo vprašanje. Sprašujem se, ali so risi teritorialni in kako bi sploh sprejeli nove prišleke, s katerimi bi kar naenkrat morali tekmovati za hrano in prostor. »Drži, risi so teritorialni,« mi pritrdi raziskovalec velikih zveri, toda brž nadaljuje: »A ne proti vsem risom. Ris brani svoje ozemlje samo pred risi istega spola. V vsakem teritoriju sta en samec in ena samica, v Sloveniji pa je zaradi izumiranja veliko teritorijev praznih ali poseljenih le z risom enega spola.« Že mi je jasno: samec in samica drug drugega ne bosta napadla. Torej bodo k osamljenemu samcu naselili samico in obratno ter tako zmanjšali parjenje v sorodstvu. Kako pa naj bi ugotovili, v katerem teritoriju je samec ali samica, vprašam Miho. »Z genetskimi analizami,« mi pove in razloži, da izolirajo DNK iz risovih iztrebkov ali urina, ki je prisoten na snegu, in tako določijo njegov spol.

TELEMETRIJA OMOGOČA SPREMLJANJE ŽIVALI
»Pomembna metoda za preučevanje velikih zveri je tudi telemetrija. ZiV 08 2017bRise opremimo s posebnimi ovratnicami z GPS sistemom, ki nam nato preko sms sporočil posredujejo GPS koordinate, kje se ris nahaja. Tako lahko v živo spremljamo risovo premikanje.« Ali ste vedeli: če se ris nekaj dni ne premika, to pomeni, da je ulovil plen. »V Sloveniji je za risa glavni plen srnjad. Ker je srna po velikosti zelo podobna risu, je ne more naenkrat pojesti. Zaradi tega se hrani v povprečju štiri dni in se takrat zadržuje v okolici plena.« Poleg hranjenja lahko raziskovalci s pomočjo GPS podatkov ugotovijo tudi, kako velik je risov teritorij.ZiV 08 2017c

 

VOLKOVI V SLOVENIJI
Volkovi v preteklosti niso bile priljubljene zveri, saj so v ljudeh vzbujali strah, čeprav v resnici ljudem niso nevarni. Zaradi škode na drobnici pa se je strahu pridružilo tudi sovraštvo. Streljanje volkov v Sloveniji ni bila modra rešitev, saj so mladi in neizkušeni volkovi, ki so nato zasedli prazen teritorij, še raje posegali po nezaščiteni drobnici. Miha Krofel mi je pojasnil nekaj rešitev, s katerimi so v okviru projekta SloWolf v štirih letih pripomogli k zmanjšanju škode kar za 74 %. »Prva rešitev so dobre varovalne ograje, ki so pod visoko napetostjo, kamor se preko noči zapre drobnica. Druga rešitev je uporaba pastirskih psov. V Sloveniji imamo avtohtono pasmo, ki je bila vzgojena za varovanje živali. To je kraški ovčar.«

 

MEDVEDJI NAPAD: KAKO SE MU LAHKO IZOGNEMO?
Miha Krofel se je že več kot 200-krat srečal z medvedom, zato mi je zaupal nekaj uporabnih nasvetov, kaj naj storimo, če v gozdu nepričakovano naletimo nanj. Najpomembnejši nasvet: ne teci! »Medved se premika zelo hitro, tudi 50 km/h in nas brez problema ujame, če bi želel. Zato je pomembno, da poznamo njegovo naravo. Medvedi so načeloma zelo plašni in se raje hitro umaknejo, tako da se ljudje zavemo njegove prisotnosti v samo okoli 10 %. Ko smo na območju medveda, je dobro, da kdaj zakašljamo, kaj rečemo ali udarimo z nogo ob tla. Medved ima zelo izrazit sluh in voh, zato mu z nekoliko glasnejšim vedenjem omogočimo priložnost za miren umik.« Miha mi pojasni, da medved nikoli ne napade človeka, ker bi ga imel za hrano, ampak ker se ustraši. »Če medveda presenetimo od zelo blizu, je pomembno, da mu ne dajemo občutka ogroženosti. To pomeni, da ne smemo kričati, vanj metati kamenja ali delati kakršnih koli sunkovitih gibov, kar vključuje tudi tek. Pomembno je, da ostanemo mirni.« Ali ste vedeli, da je večina medvedjih napadov lažnih? »Pri večini napadov ne pride do fizičnega stika. Medved se zapodi proti nam, a se nato ustavi, saj nas tako želi le prestrašiti, ker se počuti ogroženega.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 08, str. 102

ZiV 07 2017cV roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo ... Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

    - Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
    Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
    - Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
    V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske ...
    - Kako usklajujete službo in prosti čas?
    Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
    - Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
    Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev ... Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« ZiV 07 2017bV Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102

ZiV 06 2017aBliža se poletje, čas, ko mnogi z grozo opazijo kakšen odvečen kilogram, ki se je nabral čez zimo. Morje in plaža sta pred vrati, številne revije pa obljubljajo čudežno izgubo kilogramov v tednu ali dveh. Toda, ali je hujšanje res tako preprosto? Kaj vse vpliva na našo telesno težo? Ali sploh lahko prelisičimo naše telo? Poleg prekomerne telesne teže so danes vedno večja težava tudi alergije. Na prvi pogled nedolžni čebelji pik, cvetni prah, oreščki in drugi alergeni se lahko v nekaterih primerih končajo s smrtnim izidom. Ali lahko preprečimo pretirano reakcijo telesa? O hujšanju in alergijah, dveh danes zelo aktualnih temah, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Mojco Lunder, magistro farmacije.

Izr. prof. dr. Mojco Lunder sem obiskala v njenem laboratoriju na Katedri za farmacevtsko biologijo, ki je del Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

    - Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini? Zakaj je pomembno, da greš kot znanstvenik v tujino?
    Ravno sem se vrnila iz tujine. Od februarja do maja sem raziskovalno delovala na Univerzi za veterino in farmacijo v Brnu. To je bila zame zelo dobra izkušnja, ki mi je prinesla nova znanja, izkušnje, kompetence in znanstvene povezave. Omogočila mi je predvsem priložnost, da sem lahko spet delala v laboratoriju in imela res čas le za svoje raziskave. Daljše bivanje v tujini ti da tudi izkušnjo, kaj pomeni biti tujec v tuji deželi, sam, brez svojih bližnjih, in ti spremeni pogled na tujce, ki pridejo v tvojo domovino.
    - Kaj loči povprečnega znanstvenika od superuspešnega? Karakterne lastnosti?
    Po mojem mnenju je najpomembnejša delavnost. Trdo delo je 99 % uspeha, 1 % je tvoj talent. Je pa velikokrat tudi sreča: da v nekem obdobju kot raziskovalec nekaj opaziš in na pravilen način interpretiraš.
    Največ najboljših člankov nastane kot rezultat dolgoletnega trdega dela znotraj ene raziskovalne skupine. Zgodovina pa potem presodi, katera odkritja so zares pomembna. Tudi ni nujno, da so najpomembnejša odkritja res objavljena v najboljših revijah.
    - Kako usklajujete službo in prosti čas?
    Moje zasebno življenje je zelo polno. Poleg službe, ki mi sicer vzame kar precej časa, zelo uživam tudi v družinskem življenju: s partnerjem imava sina. Imam številne športne hobije, v zadnjem času zelo veliko gorsko kolesarim.
    - Zanima me, ali se kdaj srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti v znanosti.
    To je zelo težko vprašanje. Ob tej besedni zvezi pomislim na vesolje in na človeško vrsto, ki se je pojavila v njem. Kakšna je prihodnost človeka, Zemlje, vesolja? Prihodnost človeštva prinaša še veliko novih odkritij in tako kot se je v preteklosti že pokazalo, se lahko marsikaj postavi na glavo. Človeštvo, Homo sapiens, ima veliko manj kot en odstotek časa v zgodovini planeta, na katerem živimo, smo zelo kratkega roka. Prihodnost Zemlje in vesolja ima čisto druge časovne dimenzije. Ali ima tudi vesolje rok trajanja? Ali bomo prišli do teh odgovorov? Ne vem. Kdo smo mi, da se to sploh vprašamo?

»Že od nekdaj sem imela zelo rada biologijo, vedno znova me je navdušilo, kako so stvari kompleksne,« mi na začetku pove Mojca in pojasni, zakaj je izbrala ravno farmacijo. »Ko se je bilo treba odločiti za študij, sem izbirala med različnimi programi, med drugim medicino, biologijo, celo psihologijo. Toda ugotovila sem, da ne smem razmišljati le, kaj bi mi bilo zanimivo študirati, ampak predvsem, kaj bi mi bilo v življenju zanimivo delati.« Tako se je odločila za študij farmacije. Po diplomi s področja farmakognozije (tj. področja zdravilnih rastlin) na Katedri za farmacevtsko biologijo se je vpisala na doktorski študij in sčasoma dobila mesto asistentke. »Potem sem šla bolj v vode molekularne biologije in biotehnologije,« se nasmehne.
DELO S ŠTUDENTI JO OHRANJA MLADO
Zdaj Mojca Lunder vodi vaje iz biotehnologije za različne študijske programe, poleg tega pa tudi predava predmet Biotehnologija za študente kozmetologije. In kaj ji je pri delu s študenti najbolj všeč? »Delo s študenti me ohranja mlado,« se zasmeji in brž začne pojasnjevati: »Predvsem mi je všeč, da tako ohraniš mladostno razmišljanje, navdušenje. Da imaš interakcije z mlado generacijo. Zelo mi je všeč tudi, če uspem pri kom vzbuditi navdušenje za področje, ki ga predavam.« Vprašala sem jo, če ima pri predavanjih in vajah tudi kaj treme, pa se je izkazalo, da ne. »Na kakšni znanstveni konferenci mi je težje, ker so tam strokovnjaki, ki takoj vedo, kje so pomanjkljivosti mojega dela. Takrat imam večjo tremo, ker me skrbi, kaj me bodo vprašali.«
OH, TA VEČNI BOJ S KILOGRAMI
»Regulacija vnosa hrane je zelo kompleksen mehanizem, ker je človeštvo večino časa živelo v pomanjkanju hrane,« začne z razlago Mojca Lunder, ko jo vprašam o hujšanju. »Med evolucijo je prevladovalo pomanjkanje hrane, zato se je razvil t. i. varčni genotip. Vsi mehanizmi človeškega organizma skrbijo, da bo zaloga v slabih časih vedno tu. Po drugi strani ni nobenega mehanizma, ki bi človeka ščitil pred presežkom vnosa hrane.« Ali ste vedeli, da lahko človeško telo zdrži brez hrane tudi 40 dni (brez vode seveda občutno manj)? Po drugi strani lahko prevelika količina hrane našemu telesu povzroči veliko škode. »Debelost vpliva na povišan krvni tlak, sladkorno bolezen, motnje kardiovaskularnega sistema, povzroči razne kožne bolezni, poleg tega so lahko z debelostjo povezane tudi določene oblike raka.« Malo za šalo in malo zares me zanima, če obstaja način, da naše telo prelisičimo, kot to obljubljajo številne diete. »Ne, telesa ne moremo prelisičiti,« odkima Mojca. »Pri regulaciji vnosa hrane so najbolj pomembni razumski centri: ti so tisti, ki lahko vnos hrane ustavijo. Ampak to je zelo težko. Tri najpomembnejše stvari za zmanjšanje telesne teže so: dieta, povečana telesna aktivnost in samodisciplina. Telo se bo z vsemi mehanizmi upiralo temu in na vse načine sporočalo: potrebujem hrano. Nobene bližnjice ni, na žalost.«
Mojca Lunder se raziskovalno ukvarja z grelinom, hormonom, ki spodbuja apetit. »Grelin je eden izmed pomembnih dejavnikov pri regulaciji telesne mase. Ta hormon se izloča iz celic v steni želodca in preko krvi potuje v možgane ter nam sporoča, da smo lačni. Proučevali smo, kako bi lahko zavrli delovanje grelina in s tem zmanjšali apetit. To smo poskušali na različne načine: z delovanjem na receptor za grelin ter tako, da smo preprečili prehajanje grelina preko krvno-možganske bariere.« Čeprav jim je uspelo izolirati peptide, ki so v in vitro raziskavah zavrli delovanje grelinskega receptorja, je v regulacijo vnosa hrane vpletenih še mnogo dejavnikov, ki lahko vplivajo na telesno težo.

Alergije so vsako leto bolj pogoste
Zadnja leta se Mojca Lunder veliko ukvarja tudi s preučevanjem alergij. »Pri alergiji gre za to, da telo na antigen, ki je sicer popolnoma neškodljiv, odreagira po nekem napačnem mehanizmu. Posledično se lahko pojavi anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V Sloveniji so najpogostejši alergeni cvetni prah, pršice; med najbolj resne alergene pa spadajo piki žuželk, na primer čebel ali os.« Zanima me, kako poteka zdravljenje alergij in Mojca Lunder mi pojasni: »Ena od strategij zdravljenja poteka tako, da zelo nizke odmerke alergena apliciramo pod jezik ali pod kožo in tak postopek ponavljamo dalj časa. Postopoma odmerke rahlo povečujemo in tako se odziv telesa postopoma spreminja. Po približno treh letih je alergijska reakcija manjša kot na začetku.« Mojca naredi kratek premor. »Problem nastane, ker lahko določeni alergeni, kot so čebelji strup ali arašidi, pri nekaterih ljudeh že v zelo majhnih odmerkih izzovejo anafilaktični šok, kar je smrtno nevarno. V našem laboratoriju poskušamo najti načine, kako narediti tako imunoterapijo varnejšo. Eden od načinov je, da poiščemo manjše dele posameznega alergena v obliki peptidov. Te dele bi potem na nekem nosilcu vnesli v telo in jih tako predstavili imunskemu sistemu. Tako bi se razvila toleranca oziroma manjša občutljivost na alergen.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 06, str. 102

ZiV 05 2017dNanodelci so znani že več kot 20 let. Bili so zelo odmevno odkritje. Vzbudili so veliko pričakovanj in obljubljali ogromno možnosti za uporabo. Toda ... Zakaj se jih v praksi še vedno uporablja zelo malo? Odgovor na to vprašanje sva iskala s Klemnom Strojanom, mladim raziskovalcem v Skupini za nano in biotehnološke aplikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.

"Nekako sem bil vedno usmerjen v naravoslovje, ker rad kakšno stvar izračunam in ker je naravoslovje zelo uporabno,«

    - Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
    V tujini sem bil do zdaj na žalost samo na konferencah. To je nekaj, kar me še čaka. Mislim, da je potrebno iti v tujino in videti, kako se tam dela. Potrebno pa se je zavedati, da tudi mi veliko znamo. Najprej se moramo med seboj povezati Slovenci in šele potem iskati stike s tujino.
    - Imate kakšne hobije, ki niso povezani z nanodelci?
    Vzporedno študiram še statistiko, tako da popoldneve posvečam njej. Statistika je moj hobi. Svoj čas namenjam tudi družini, svoji partnerki. Rad tudi plezam in veslam. Celoten čas študija sem bil v reprezentanci za rafting. Mislim, da gresta znanost in šport zelo dobro skupaj: zdrav duh v zdravem telesu. Če cel dan mučim možgane, moram zvečer mučiti tudi telo, da vzpostavim ravnovesje. To sem našel v plezanju, hribih.
    - Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost znanosti? Bomo kdaj prišli do točke, ko si bomo lahko rekli: zdaj smo končno odgovorili na vsa vprašanja?
    Jaz misim, da ne. Znanosti ne bo nikoli zmanjkalo dela. Enkrat sem videl prispodobo, kjer so znanost prikazali kot ježa. Nekatere stvari zelo dobro razumemo in smo v sami špici, okoli teh špic pa je ogromno praznega prostora. Nikoli ne bomo razumeli vsega. Največ, kar bomo razumeli, bodo meje našega sistema. Izven tega pa ne bomo mogli. Mislim, da nas prej ne bo več, preden bo znanost prišla do konca.

mi na začetku pove Klemen in razloži, da je študiral biotehnologijo na Biotehniški fakulteti. Že njegova diplomska naloga je bila vezana na nanodelce, s katerimi se ukvarja še zdaj. »Diplomo sem delal pod mentorstvom prof. dr. Damjane Drobne (pogovor z njo si lahko preberete v septembrskem Ognjišču 2016, op. avt.), potem pa sem že med magistrskim študijem začel prostovoljno delati v Skupini za nano in biotehnološke aplikacije, ki jo vodi dr. Mojca Pavlin. Tako sem spoznal, kaj delajo, in se ogromno naučil. Pri njih sem tudi magistriral in nato dobil možnost, da nadaljujem z doktoratom.«

KAKO POTEKAJO RAZISKAVE NANODELCEV
Medtem ko mi razkazuje laboratorij, ga vprašam, kako potekajo raziskave. »V našem laboratoriju sintetiziramo nanodelce, hkrati pa tudi testiramo njihovo delovanje na celičnih kulturah, 3D celičnih modelih in v nekaterih primerih ex vivo,« razloži Klemen in mi pokaže epruvete z nanodelci. Izgledajo kot majhen zlat prah. Klemen prisloni magnet in vsi nanodelci se premaknejo k njemu. Pojasni mi, da je to enostaven način, kako se nanodelce izolira. »Pri svojem doktoratu poskušam ugotoviti, kako izboljšati nanodelce tako, da bodo uporabni tudi v praksi.« V nadaljevanju izvem, da so največji problem pri uporabi nanodelcev predvsem biološke ovire. »Nanodelci so zelo stabilni, dokler so v raztopinah z majhno ionsko jakostjo,« razlaga Klemen in mi pokaže drugo epruveto. »Ko pa nanodelce preneseš v celice ali v kri, kjer je pH drugačen, se zlepijo v agregate. Taka stvar pa ni več uporabna, saj ni več nano.«
anima me, če lahko agregati nanodelcev v organizmu povzročijo škodo in Klemen mi pritrdi. »Ja, prvič, ker nanodelci niso več funkcionalni, in drugič, ker so v telesu agregati, ki jih drugače ne bi bilo. Problem je imunski odziv: če se nanodelec izpostavi na površini celic, take celice imunski sistem ne prepozna kot lastne, kar sproži določen odziv. Na nivoju organizma se to lahko izrazi kot nezaželeni učinek. Vprašanje mojega doktorata je, kako to karakterizirati. Raziskovalci so namreč velikokrat prehitro prešli z bazičnih na klinične študije, kjer so se zaradi delovanja imunskega sistema pojavile različne alergijske reakcije.«
Klemen pri svojem doktoratu razvija postopek, s katerim bi lahko pripravili nanodelce tako, da bi čim manj interagirali s proteini v krvi in bi posledično ostali v nano obliki.

POVEZOVANJE MED ZNANSTVENIKI JE NUJNO
»Mislim, da je odličen znanstvenik tak, ki je zelo odprt za nove ideje. Razmišljati mora izven okvirjev. Biti vztrajen. Iskati priložnosti,« našteva Klemen, medtem ko pospravlja nazaj epruvete z nanodelci. Pogovor nadaljujeva o tem, kako pomembno je povezovanje med znanstveniki, tako domačimi kot tujimi. »Naša skupina je interdisciplinarna, v njej so fiziki, biotehnologi, biokemiki, biologi, farmacevti in kemijski inženirji.

    Kaj so celične kulture?
    »Celične kulture so celice, ki jih gojimo v umetnih razmerah,« mi pojasni Klemen Strojan, medtem ko opazujeva petrijevke, na katerih so celice, ki jih uporabljajo pri svojih raziskavah. »Celice gojimo v posebnih gojiščih, kjer dobijo vsa potrebna hranila, hkrati pa moramo zagotoviti tudi ustrezno temperaturo in pH. Tako celice rastejo in se delijo. Ko se namnožijo čez določeno mejo, jih prenesemo na novo podlago.« Pokaže na 5 mm široke luknjice, kamor prenesejo nove celice (te so velike nekaj mikrometrov). »Velika prednost celičnih kultur je, da za raziskavo ni potrebno žrtvovati živali. Poleg tega je to dober približek tistemu, kar se dejansko dogaja v človeškem telesu,« mi pove in v isti sapi nadaljuje: »Po drugi strani pa imajo celične kulture tudi omejitve. Celične kulture so idealizirani sistemi z enim samim tipom celic. V organizmu pa imamo še mnogo drugih dejavnikov, ki vplivajo na delovanje nanodelcev: pretok krvi, interakcije med celicami in tkivi, imunski sistem.«
Povezujemo se tudi z elektrotehniki, z računalničarji, veliko delamo z Inštitutom za patofiziologijo na medicinski fakulteti, Inštitutom za biologijo celice, Kemijskim inštitutom in Inštitutom Jožef Stefan.Prav tako sodelujemo tudi z industrijo.« Klemen mi pokaže celične kulture, ki so jim dodali nanodelce, in mi pusti, da si jih ogledam pod mikroskopom. »Lepota področja nanodelcev je, da se moramo vsi povezati, če hočemo nekaj narediti, saj je to področje zelo obsežno.«

NANODELCI IN ZDRAVLJENJE RAKA
Veliko raziskav nanodelcev se osredotoča na zdravljenje raka. »Z nanodelci lahko ciljamo tumorje. Če uporabimo magnetne nanodelce, lahko le-ti začnejo v tumorju oddajati toploto, temperatura se dvigne, posledično pa se tumor uniči,« mi pojasni Klemen in nadaljuje. »Nanodelcem lahko dodaš tudi citostatik. To je snov, ki zavira celične delitve. Ker se citostatik kopiči v rakavih celicah, se le-te ne delijo več tako hitro.« Vprašam ga, zakaj se nanodelci kopičijo le v rakavih celicah, ne pa tudi v zdravih. »Ko nanodelce pri poskusih direktno vbrizgamo v tumor, vemo, da smo jih res vnesli na tisto mesto. Toda kako jih ohraniti samo na enem območju v telesu, tega še nismo uspeli rešiti.«
Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 5, str. 104

ZiV 04 2017cV lekarni kupite zdravilo in doma nenadoma ugotovite, da niste prepričani, kakšen odmerek morate vzeti. Se sliši znano? O vprašanjih, ki jih morate nujno zastaviti farmacevtu, in o delovanju lekarniških storitev sem se pogovarjala s farmacevtom, asist. dr. Nejcem Horvatom.

S svojim tokratnim sogovornikom sem se srečala popoldne, na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, na Katedri za socialno farmacijo. Pred intervjujem sem se morala ustaviti še v lekarni, zato se mi zdi kot nalašč, da ga najprej vprašam, kako Slovenci gledamo na zdravila.

    - Ali gresta farmacija in etika z roko v roki? Ali imate na primer možnost ugovora vesti?
    Kot farmacevt moraš podati informacije, seveda pa jih nekomu ne moreš vsiliti, če si tega ne želi. V našem etičnem kodeksu je možen ugovor vesti, a je hkrati potrebno zagotoviti minimum storitve, kar je v našem primeru izdaja zdravila. Problem je predvsem pri postkoitalni kontracepciji (tabletki po) – ugovor vesti bo tu vedno obstajal.
    Po eni strani se soočaš z osebnim prepričanjem, po drugi strani pa ima pacient pravico do tega zdravila, kar pomeni, da ga mora dobiti. V osnovi se ta problem rešuje tako, da zdravilo pač izda nekdo drug. Toda kaj pa, če si edini farmacevt v lekarni? To so težke stvari, ki pri nas niso jasno določene. Pri nas ni znano, koliko farmacevtov dejansko uveljavlja ugovor vesti in ravno to tematiko si želim v prihodnje raziskati.
    - Kako usklajujete delo in zasebno življenje? Omenili ste mi, da imate družino, majhne otroke …? Kako najdete čas za vse?
    Za otroke ni nikoli dovolj časa, za službo tudi ne. Sam imam jasne prioritete: na prvem mestu je moja družina. Ko pridem domov, nekaj čez 17.00 (od doma gre ob 5.30, op. avt.), se ukvarjam s svojima sinovoma. Takrat sem samo njun, no, malo še ženin (smeh).
    - Kako kot znanstvenik razumete končnost-neskončnost? Ali menite, da bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
    Mislim, da bo vprašanj vedno več. Jaz se bolj nagibam k temu, da bomo kmalu prišli do točke, ko vprašanja sicer še bodo, odgovorov pa ne bo več. Človeški razum je do določene mere omejen. Sam se te omejenosti zavedam in jo sprejemam. So določene stvari, ki jih ne moremo razumeti, tako pač je. In potem lahko pridemo tudi na področje vere. Tega ne moreš preveriti s hipotezo, ampak pač verjameš ali pa ne.

»Veliko Slovencev ima strah pred zdravili, saj se bojijo neželenih učinkov ali pa si mislijo, da jim zdravilo tako ali tako ne bo pomagalo,« mi pove Nejc Horvat ter mi v nadaljevanju pogovora razkrije, kako odpraviti vzroke za strah pred zdravili.

OD NOGOMETNEGA VRATARJA DO FARMACEVTA
Nejc Horvat si je kot otrok želel postati nogometni vratar, a je kasneje prevladala želja po naravoslovju. »Po navadi je tako, da kar ti dobro gre, ti postane tudi všeč. In obratno. Kemija biologija in fizika – vse tri vede so mi bile všeč. Tako sem iskal nekaj, v čemer bi lahko povezal vse. To je bila farmacija, ki zajema različna znanja.«
Po opravljeni mednarodni maturi na II. gimnaziji Maribor se je vpisal na Fakulteto za farmacijo v Ljubljani. Diplomiral je leta 2007 in nato pol leta opravljal pripravništvo v Mariborskih lekarnah. Februarja 2008 se je kot asistent zaposlil na Katedri za socialno farmacijo in 2014 doktoriral. Zdaj vodi vaje in včasih tudi predava. »Vaje potekajo v računalniški učilnici, kjer študentje spoznavajo baze podatkov, ki so povezane z zdravili. Študentom pokažem, kje lahko poiščejo podatke, hkrati pa jih učim tudi kritičnega razmišljanja. Te vaje so mi zelo všeč, saj se s študenti tudi veliko pogovarjamo. Poleg tega vodim tudi vaje iz komunikologije, kjer računalniki niso potrebni, vaje iz statistike in vaje, kjer se študentje učijo na podlagi konkretnih primerov (problem based learning).«

KAJ JE SOCIALNA FARMACIJA?
Poleg pedagoških obveznosti je Nejc Horvat tudi raziskovalec. »Socialna farmacija preučuje vpliv zdravil na družbo,« mi predstavi svoje področje raziskav. »Na naši katedri se v grobem ukvarjamo z dvema področjema: z vrednotenjem zdravstvenih tehnologij, kamor sodijo npr. farmakoekonomske raziskave, ter z zdravstveno oskrbo, kjer preučujemo npr. izide zdravljenja, težave, povezane z zdravili. Sam se ukvarjam predvsem s slednjim in z vrednotenjem lekarniških storitev.«

Oziram se naokoli, a nikjer ne opazim laboratorijev, zato vprašam svojega sogovornika, kako pri njih pravzaprav sploh potekajo raziskave. »Pri svojem delu večinoma uporabljamo vprašalnike, lahko pa imamo tudi intervjuje, s katerimi ocenjujemo zdravstvene storitve in preverjamo zdravstveno pismenost,« mi pove in tako ugotovim, da laboratorija tu sploh ne potrebujejo. »Zdaj se ukvarjam z zdravstveno pismenostjo, povezano z zdravili. Vprašalnikov, ki bi bili specifično povezani z zdravili, še ni, zato jih poskušamo razviti. Naj predstavim primer: na zdravilu je napisano, da moramo vzeti dvakrat po eno tableto na dan. Zanima nas, kako si ljudje to razlagajo in zato pripravimo vprašalnik z več možnimi odgovori.« Nejc mi pojasni, da lahko ljudje enaka navodila razumejo popolnoma različno. »Problem se pojavi tudi pri preračunavanju ustreznih odmerkov za otroke glede na njihovo telesno težo ali koliko maksimalnega dnevnega odmerka lahko vzamemo.«
Nejc Horvat se je pred leti pri svojem doktoratu ukvarjal z delovanjem lekarniških storitev, tako s pacientovega vidika (njihovo zadovoljstvo) kot s strokovnega (ustreznost svetovanja farmacevtov). »Ugotovili smo, da so bolniki precej zadovoljni z lekarniškimi storitvami in odnosom farmacevtov. V prihodnje pa bi morali razmisliti, kako zagotoviti čim več zasebnosti pri svetovanju pacientom.«

    5 vprašanj, ki jih v lekarni nikakor ne smete pozabiti vprašati:
    1. Za kaj se zdravilo uporablja?
    2. Kako in kdaj moram uporabiti zdravilo?
    3. Kako dolgo moram uporabljati zdravilo?
    4. Ali lahko med uporabo tega zdravila vozim?
    5. Kakšni so neželeni učinki in tveganje pri uporabi zdravila ter kaj naj storim, če se pojavijo pri meni?
Za znanstvenike je zelo pomembno sodelovanje s tujino in tega se zaveda tudi moj sogovornik. »Naša katedra deluje znotraj organizacije Pharmaceutical care network Europe, ki združuje raziskovalce na področju farmacevtskih skrbi. Trenutno sva s predstojnikom v upravnem odboru: on je predsednik, jaz pa sekretar. Prirejamo vsakoletne konference, kjer si izmenjujemo rezultate, mnenja o metodologiji, izkušnje in navezujemo stike.« Letos je taka konferenca potekala od 1. do 4. februarja na Bledu.


DOBER FARMACEVT = ZADOVOLJEN PACIENT?
Zanima me, kaj so tiste lastnosti, ki ločijo povprečnega farmacevta od zelo dobrega. »Proaktivnost!« takoj izstreli Nejc. »Proaktivni farmacevti poskušajo navezati stik s pacientom, mu poskušajo čim več svetovati in s tem pacientu omogočijo boljšo seznanitev z zdravilom. ZiV 04 2017bA vem, da je včasih težko, še posebej, ko so farmacevti v lekarni zelo obremenjeni.«
Malo za šalo in malo zares ga vprašam, kakšen bi moral biti idealen pacient. »Tak, ki sprašuje. Farmacevti v lekarnah imajo ogromno znanja, a ljudje na žalost ne sprašujejo. Vprašati je potrebno vse, kar nas zanima, tudi vse pomisleke, ki jih imamo. Ljudje se bojijo, da bodo vprašali kaj neumnega. Naloga zdravstvenega delavca pa je, da to skrb odpravi,« sklene najin pogovor Nejc Horvat.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 4, str. 102

Se vam zdi, da dinozavri in plazovi nimajo ničesar skupnega? Motite se! Tako dinozavre kot plazove preučuje geologija, veda, o kateri sem se pogovarjala z asist. dr. Tomislavom Popitom. Ali veste, kako se izogniti plazu? Ste vedeli, da imamo dinozavre tudi v Sloveniji? Ne? Potem berite dalje ...

ZiV 02 2017aAsist. dr. Tomislava Popita sem obiskala na Oddelku za geologijo, ki je del Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takoj pri vhodu je v pritličju polno vitrin s kamninami. »Zakaj pa ravno kamni?« se začudim na začetku pogovora, ko pomislim na pisane rastline in živali, ki so nekako v nasprotju s sivimi kamninami. Tomislav se nasmehne: »Narava mi je bila od nekdaj zelo všeč. Še posebej mi je všeč pokrajina in njena oblika, kadar je ta razgaljena. Ko se vzpenjaš na primer na vrh gore, je vedno manj zelenja in vedno več skal – samo kamen, to mi je bilo vedno zelo všeč. To je sicer neživa narava, vendar je na drugačen način še kako živa in zanimiva. Geologija je zelo široka veda. Najbolj atraktivne stvari so seveda vulkani, potresi, dinozavri. So pa tudi druge stvari, ki jih imamo vsak dan pred nosom, pa jih ne prepoznamo kot zelo atraktivne, čeprav v resnici so …«

    KAKO SE IZOGNITI PLAZOVOM?
    Tomislava Popita prosim, naj mi pove kakšen nasvet za vse navdušene planince, predvsem kdaj je pravi čas za obisk gora ter kdaj je zaradi nevarnosti plazov bolje ostati doma. »Če govorimo o zemeljskih oziroma kamninskih plazovih, je ta nevarnost večja ob deževnih dnevih ali takoj po dežju ter ob potresih. Za dež vemo, kdaj pada, kdaj se bo zgodil potres, pa malo manj. Potresi naj ne bi bili napovedljivi. Če si takrat v hribih, je lahko zelo nevarno.« Zanima me, kaj takrat v hribih sploh lahko narediš. Tomislav odgovori, da »moraš pač teči stran od kakšnih prepadnih sten. Vedno bolj se zdi, da ljudje pozabljamo na naravo in jo premalo upoštevamo in spoštujemo.« Pokaže proti steni, kjer ima prilepljen verz pokojnega dr. Renata Vidriha: »Človeški um narave ne more oplemenititi, lahko jo samo posnema in se ji prilagaja.«
Tomislav Popit je študiral geologijo na Naravoslovnotehniški fakulteti in že kot študent sodeloval pri zanimivih raziskavah. »Veliko sem delal na ZRC SAZU na Paleontološkem inštitutu Ivana Rakovca. Najprej sem pomagal v laboratoriju, kjer sem izdeloval zbruske.« Seveda nimam pojma, kaj bi lahko bili zbruski, zato mi Tomislav brž razloži. »Geologi zelo radi pogledamo v kamnino,« pojasnjuje, medtem ko mi kaže velik vzorec. »To je na primer konglomerat, ki je zgrajen iz različnih zaobljenih klastov. Če želiš kamnino bolje spoznati, jo moraš zbrusiti in pogledati, kaj je notri. To naredimo tako, da od kamnine odrežemo tanke rezine in jih nalepimo na stekelce. Nato tako rezino brusimo tako dolgo, da postane tanka kot las in lahko skoznjo tudi pogledamo. Tako pripravljeno kamnino lahko proučujemo pod mikroskopom.« Temu geologi pravijo zbruski. A to ni bila najbolj nenavadna stvar, pri kateri je sodeloval v času študija – na Paleontološkem inštitutu so namreč leta 1999 pri Kozini odkrili dinozavre!

DINOZAVRI V SLOVENIJI
»V Sloveniji imamo dinozavre?« kar ne morem verjeti. Tomislav Popit mi pove, da je bilo najdišče pri Kozini zelo zanimivo, saj so bili ostanki dinozavrov najdeni v paleokraškem žepu.

    - Enkrat geolog, vedno geolog – drži?
    Mislim, da ja, saj ne poznam geologa, ki bi skrenil z geološke poti. To te prevzame. Verjamem, da te vsaka veda lahko prevzame. Tudi naši družinski izleti so pogosto geološko obarvani. Ženo sem na primer peljal na medene tedne v Canyonlands. Tudi moje zasebno življenje je povezano z geologijo, ampak saj geologijo lahko predstaviš na zelo poljuden način in jo tako približaš tudi ostalim.
    - Omenili ste mi, da se trudite geologijo približati tudi otrokom …
    Drži, o dinozavrih sem pisal tudi za Ciciban in National Geographic. Številne geološke delavnice izvajamo tudi na Oddelku za geologijo, v preteklosti pa smo s kolegi na Paleontološkem inštitutu pripravili številne delavnice o dinozavrih, Dinolab: naredili smo mezozojski botanični vrt, kjer je bilo tudi okostje odlično ohranjenega hadrozavra iz Devina, na sredini smo imeli peskovnik, kjer so bile kosti, in otroci so jih lahko izkopavali. Imeli smo tudi koprolite – to so fosilni iztrebki. Naredili smo jih iz gline in vanje vstavili npr. piščančje kosti, v druge pa praproti. Otroci so tak fosilni iztrebek izkopali in ugotovili, ali je bil dinozaver rastlinojedec ali mesojedec.
    - Zanima me, kako vidite zvezo končnost – neskončnost v znanosti? Lahko v eni osebi združimo vero in znanost?
    Človeška zvedavost te žene, da skušaš ugotoviti vse, kar zadeva tvoj prostor in čas. A sposobnost človeškega uma je omejena in lahko prideš do neke točke, ko ne veš, kako naprej. In tu bi mogoče, če bi iskal konec za človeški um, rekel: da, nekje je konec. Konec v znanosti – tega pa zagotovo ni. Več ko veš, bolj se zavedaš, česa vsega ne veš. V znanosti ni konca in nikoli ga ne bo.
    Jaz sem krščansko vzgojen in že Einstein je rekel, da znanost obsega stvarno področje pojava, vera pa se ukvarja z božansko stvarnostjo, ki je znanost ne pozna. To pomeni, da med njima ne more priti do nasprotij, ker se ukvarjata z različnimi področji. Torej sta si komplementarni.

»To pomeni v starem fosilnem breznu,kjer so bili odloženi številni posamezni fragmenti kosti, vmes pa je bilo tudi veliko zelo dobro ohranjenih zob.« Zobje so prevlečeni s sklenino, ki je zelo trdna snov, kar pripomore k temu, da se lahko dobro ohranijo. Tomislav mi pove tudi, da fosilni ostanki iz Kozinskega najdišča pripadajo tako mesojedim kot rastlinojedim dinozavrom, vse to pa so sodelavci s Paleontološkega inštituta ugotovili le s pomočjo ohranjenih zob! »Našli smo na primer zobe hadrozavrov, to so bili rastlinojedi dinozavri, veliki toliko, kot so današnje krave. Poleg tega so bili v najdišču odkriti tudi zobje mesojedih dromeozavrov. Najbolj znani predstavniki te družine so velociraptorji, to so bili majhni mesojedi dinozavri z velikimi kremplji, s katerimi so lahko raztrgali svoj plen.« Medtem ko mi Tomislav Popit pripoveduje o dinozavrih, se začnem spraševati, kako so raziskovalci sploh vedeli, da so bile to res dinozavrove kosti, ne pa kosti katere druge živali. Ko to omenim svojemu sogovorniku, mi ta brž razloži: »Prvič, po zobeh in drugič, po kosteh. Po zobeh se lahko zelo dobro ločiposamezne živalske vrste, saj je za vsako značilna točno določena oblika zoba. Poleg tega se lahko živalske vrste loči tudi na podlagi kosti. Dinozavrove kosti so nekaj posebnega, saj je mikrostrukturna zgradba kosti nekaj vmesnega med mikrostrukturo današnjih sesalcev in ptičev na eni strani ter reptilov na drugi.«

NOVIM IZZIVOM NAPROTI
Tomislav Popit se je po študiju zaposlil na ZRC-ju, kjer se je ukvarjal z geološkim nadzorom gradbenih del na štajerski, gorenjski in primorski avtocesti. Potem pa je sledil nov izziv. »Pravijo, da moraš vsakih 7 let službo zamenjati, čeprav to ni tako preprosto ... Leta 1999 so na Naravoslovnotehniški fakulteti razpisali delovno mesto za asistenta geologije in sem se prijavil,« mi pove Tomislav. Zdaj že vrsto let opravlja pedagoško delo in zaupa mi, da ga delo s študenti zelo veseli. »Predvsem mi je všeč, da si s študenti povezan. Na geologiji je na primer v 3. letniku 20–30 študentov in ko si z njimi na terenu, imaš občutek, kot bi bili ena malo večja družina. Bolj neposreden odnos imamo. Ti spoznaš študente, oni spoznajo tebe – ne moreš se pretvarjati. Če so študenti zvedavi in jih snov zanima, potem si vedno z veseljem vzamem čas zanje.«
Pred letom dni je Tomislav zaključil tudi svoj doktorat, ki ga je pripravljal vrsto let. »Veliko podatkov sem pridobil v času geološkega nadzora avtocest, predvsem na območju Rebrnic v Vipavski dolini, ki pa jih je bilo nato potrebno temeljito preučiti.«

FOSILNI PLAZOVI
Pogovor nadaljujeva o tem, kaj trenutno raziskuje. Tako preideva od dinozavrov k fosilnim plazovom. »Ukvarjam se s kvartarnimi pobočnimi sedimenti. Kvartar je zadnja geološka doba, ki traja nekje od 2 milijona in pol pr. Kr. do danes. Preučujem mehanizme transporta in sedimentacijske procese pobočnih sedimentov, ki so v obliki številnih fosilnih plazov odloženi v Vipavski dolini.« Fosilni plazovi lahko ohranijo svojo obliko, čeprav so zelo stari – Tomislav Popit mi pove, da so nekateri sedimenti v teh plazovih stari tudi 45 000 let in več!
»In uporabna vrednost takih raziskav?« me zanima na koncu. »Fosilni plazovi nas opozarjajo na potencialno nevarna območja, na katera moramo biti pozorni še danes. Današnja uspešnost reševanja težav s pobočnimi sedimenti na območju Rebrnic ZiV 02 2017bje močno odvisna od temeljnih znanj in vedenj o geološki zgradbi ozemlja, prostorski razširjenosti fosilnih plazov in značilnosti sedimentov znotraj posameznih teles. Glavni problem Rebrnic v Vipavski dolini je, da teren še vedno plazi oziroma se počasi premika ...« opozori Tomislav Popit.

 Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 2, str. 102

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh