»Če bi vprašali povprečnega človeka, bi med konji in jahanjem postavil kar enačaj,« začne najin pogovor izr. prof. dr. Klemen Potočnik, ki se s konji ukvarja že od malih nog. V naslednji uri, ki jo preživim na Katedri za znanost o rejah živali, ki je del Oddelka za zootehniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, izvem številne zanimivosti o konjih, med drugim tudi, kako se z njimi komunicira, kako poteka njihova vzreja in kakšni so varnostni ukrepi pri delu z njimi.

ZiV 09 2018a»Konj je udomačen drugače kot druge domače živali, saj je bila njegova vloga drugačna,« mi pove Klemen Potočnik, ko mi predstavi različna področja, kjer se danes uporabljajo konji. In, seveda, to ni zgolj jahanje. »Konje uporabljamo za dirke z vpregami (kasaštvo) in pod sedlom (galoperstvo), potem so tu še različna tekmovanja: dresura, preskakovanje zaprek, polo ... Najbolj množično pa konje uporabljamo za rekreacijo, tako za jahanje kot v vpregi.« Veliko pasem je v preteklosti pomagalo tudi pri kmetijskih delih in spravilu lesa, danes pa se vse bolj ceni zdravilno kobilje mleko. Moj sogovornik omeni, da tako odraslim kot otrokom koristi tudi že samo druženje s konji.

BOLJ KOT GLAS JE PRI VODENJU POMEMBNO TELO JAHAČA
»Kadar konj ne naredi, kar želimo, je vzrok pogosto v napačni komunikaciji med nami: ne razumemo se,« mi razloži Klemen in nadaljuje, da so pri jahalnem konju ključna dejstva rok, nog in teže jahača. Pri tem poudari, da je pravilen izraz za vodenje konja dejstvo in ne ukaz. »Z rokami preko vajeti in brzde delujemo na konjev gobec. Če na primer potegnemo vajeti nazaj, se konj ustavi. Noge pritiskajo na konja bočno na prsni koš. Uporabljamo jih kot pomoč pri zavijanju in spodbujanju konja.« Pomembna je tudi jahačeva teža oz. kam svojo težo prenesemo, kar moj sogovornik slikovito ponazori: »Na gugalnici lahko s svojo težo gibanje ojačujemo ali ga zmanjšujemo, da se na koncu ustavimo. Podobno je pri jahanju, kjer s svojo težo ojačamo gibanje, zadržimo konja in uravnavamo smer.« Torej, če se bomo nagnili bolj na levo, bo to za konja znak, da zavije levo. Če se bomo nagnili naprej, pa bo konj pospešil. »Pri dobri komunikaciji med jahačem in konjem so dejstva minimalna,« izpostavi Klemen. »To pomeni, da bolj kot se konj odziva na manjša dejstva, boljša je komunikacija med njim in jahačem.« Kaj pa naš glas, me zanima. Najbrž niso pomembne besede, ampak ton glasu, ugibam dalje, ko si v mislih že rišem slike Divjega zahoda in kavboje na konjih. Predavatelj številnih predmetov o konjih odkima in mi pojasni, da se glasovna komunikacija uporablja le pri vožnji z vprego, pri jahanju pa ne.

NAJBOLJ NEVARNO JE STATI DVA METRA ZA KONJEM
ZiV 09 2018bKonji zaradi svoje velikosti marsikomu vzbujajo strah, za­to Klemna povprašam, kakš­na so varnostna navodila za delo s konji. »Za svojo varnost moramo dobro poznati fiziološke lastnosti konja, še posebej vida, sluha in dotika. Konj je pašna žival in ima oči postavljene bolj na stran. To pomeni, da pred čelom, pod brado in za repom ne vidi, sicer pa ima panoramski pogled, kar pomeni, da vidi skoraj 360°.« Klemen svetuje, da se konja ves čas dotikamo, še posebej, ko smo v območju črnih con, kjer nas konj ne vidi. »Največja napaka pri varnosti je, če se konja bojimo,« izpostavi moj sogovornik in pojasni, da je to za konja znak, da je nekaj narobe, saj bi se moral konj (plen) bati človeka (plenilca) in ne obratno. »Če nas je strah, si konju ne upamo iti tik za repom, zato gremo dva metra za konjem. To pa je najbolj nevarno območje, saj lahko konj brcne zelo daleč. Bolj kot ima stegnjeno nogo, močnejši je udarec. Če pa stojimo tik za njegovim repom, nas lahko zgolj odrine.«

KAKO POTEKA VZREJA KONJ?
Klemen Potočnik se ukvarja s selekcijo in genetiko konj, predvsem poskuša izračunati, kakšne potomce lahko pričakujejo pri določenem konju. »Pri konjih imamo včasih odličnega žrebca, z odličnimi rezultati, potomci pa niso uspešni. Po drugi strani imamo tudi povprečne žrebce, ki imajo briljantne potomce,« mi pove moj sogovornik. Kako lahko torej vnaprej predvidimo, čigavi potomci bodo najhitrejši na dirkah? Nekatere genetske lastnosti se dedujejo, druge ne. Tisti del, ki se deduje, se strokovno imenuje aditivni genetski del. »Če imamo ustrezne podatke, lahko izračunamo, kolikšen je aditivni genetski del, ki se prenese na potomce. Temu rečemo tudi plemenska vrednost.« In še Klemnov namig za konec: »Če znate oceniti plemensko vrednost, lahko najdete dobrega in hkrati poceni plemenskega žrebca.«

ZiV 09 2018c- Od kod izvira vaše navdušenje za delo s konji?
S konji sem se srečal praktično ob rojstvu, saj sta jih imela tako moj ded kot oče. Konji so me ves čas zanimali. Že v otroštvu me je zanimalo, zakaj se pri nekaterih ljudeh konj odziva drugače kot pri drugih, zakaj pri nekaterih bolje opravi svojo nalogo kot pri drugih. Sam sem imel čut, dar za konje, zato sem imel z njimi vedno dobre rezultate in mislim, da se še danes dobro ujamemo.
- Ponavadi svoje sogovornike vprašam, če imajo kakšne neznanstvene hobije, a sklepam, da je pri vas delo tudi močno povezano z vašim prostim časom ...
Tako je. Jaz sem v prostem času kmet, saj imam manjšo ekološko kmetijo, kjer redim tudi konje. Poleg tega imam tudi podjetje, ki se ukvarja s prirejo in predelavo kobiljega mleka, upravlja pa ga moja žena. Moje primarne misli so sicer na fakulteti, kjer sem vpet v pedagoški proces in raziskovalno delo, a seveda pomagam tudi doma – povsod, kjer je treba.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Vera je zelo širok pojem. Po definiciji vera in znanost ne gresta zelo skupaj, ampak brez vere v rezultat, ne bi bilo nobene raziskave. Jaz verjamem, da ima to, kar razmišljam in delam, nek smisel, nek širši pomen.

ZAKAJ JE KONJE POTREBNO PODKOVATI?
Konji imajo na nogah kopita, ki so z zunanje strani preraščena z roževino. Kopito ves čas raste in je podobno našim nohtom. Čeprav hodijo v naravi konji brez podkev, je pri pogosti uporabi konj potrebno njihova kopita zaščititi. »Če vprežemo konja v voz ter se z njim vozimo po cesti, se bodo kopita hitro obrabila,« mi pove Klemen Potočnik. Asfalt namreč deluje kot brusilni papir. Sčasoma se roževina tako zmanjša, da se izpostavi oživčeni del kopita, kar konja pri hoji močno boli. Da se to ne bi zgodilo, se uporabljajo podkve. S čim pa se podkev pritrdi, sem radovedna. Izvem, da se za to uporabljajo posebni žeblji in da konja prav nič ne boli, ko mu pritrdijo podkev – podobno kot nas ne boli lakiranje nohtov. »Menjava podkev poteka na približno 8 tednov. Najprej se poreže roževina, potem se v kopitno steno (to je neoživčeni del kopita) zabije žeblje in se jih tako zakrivi, da se podkev pritrdi na kopito. To je za konja neboleče. Če bi konju šli blizu oživčenega dela kopitne stene, pa je to taka bolečina, kot če bi se mi zbodli pod nohtom. Takrat konj izmakne nogo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 64-65.

Ali veste, da človeško mleko vsebuje bakterije? Zakaj kljub temu dojenčki ne zbolijo, kaj sploh je črevesna mikrobiota in kako potekajo raziskave človeškega mleka, sva se pogovarjala s podoktorskim raziskovalcem, asist. dr. Primožem Trevnom z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki preučuje bakterije v človeškem mleku.

ZiV 08 2018aPoletno jutro je, kazalec se še ni premaknil na deveto, ko stopam proti Inštitutu za mlekarstvo in probiotike, ki se nahaja na Rodici, približno pol ure vožnje z vlakom iz slovenske prestolnice. Tam me pričaka Primož Treven. Večina ljudi ob besedi bakterije najprej pomisli na bolezni, a moj tokratni sogovornik s svojimi raziskavami ugotavlja, kako pomembni so pravzaprav za nas ti, s prostim očesom nevidni organizmi.

BAKTERIJE V MATERINEM MLEKU ALI NEKAJ MLEKA NA DAN ODŽENE BOLEZNI STRAN
Ali veste, da otrok z dojenjem na dan prejme kar 800 000 bakterij? Verjetno se sprašujete, kako lahko kljub takšni množici mikroorganizmov še vedno ostane zdrav. Primož hitro prežene mojo skrb in mi razloži, da so v materinem mleku tudi protitelesa in še druge biološko aktivne snovi, ki dojenčka zaščitijo. »V materinem mleku so prisotne molekule, ki pomagajo imunskemu sistemu otroka tako, da mu pokažejo, s kakšnimi bakterijami se lahko sreča kasneje v svojem življenju.« Moj sogovornik to slikovito ponazori z učenjem hoje. »Ko otroka učimo hoditi, ga najprej držimo za roko, da ne pade.« Snovi v materinem mleku predstavljajo otrokovemu imunskemu sistemu podobno oporo, predvsem pa ga zaščitijo, da ni takoj izpostavljen najhujšim bakterijskim okužbam.

KAKO PRIDEJO BAKTERIJE V MLEKO?
Z uživanjem materinega mleka otrok pridobiva bakterije, ki so pomembne za pravilen razvoj njegovega prebavnega trakta in imunskega sistema. Primož Treven raziskuje, kako se bakterije naselijo v človeško mleko in kakšna je tam pravzaprav njihova vloga. »Obstajata dve teoriji o tem, kako bakterije pridejo v materino mleko. Prva govori o zunanji poti, druga pa o notranji. Bakterije lahko pridejo v mleko med dojenjem neposredno s površine telesa, torej preko kože dojke in dojenčkovih ust, čemur pravimo zunanja pot. Pri notranji poti pridejo bakterije v mleko iz materinega prebavnega trakta, pri čemer je vključen tudi imunski sistem matere. Na tem področju trenutno potekajo številne raziskave.«

ZiV 08 2018bBAKTERIJE SO TUDI V IZTREBKIH!
Ali veste, da imamo vsi ljudje v svojih prebavilih bakterije? Zelo veliko jih je. Pomagajo nam pri prebavi hrane, sintezi vitaminov in nas ščitijo pred nevarnimi bakterijami. Bakterije v prebavnem traktu imenujemo črevesna mikrobiota. »V prvih dveh letih se otrokova črevesna mikrobiota stabilizira, pred tem pa ima nanjo velik vpliv predvsem dojenje.«
Seveda me zanima, kako sploh preučujejo bakterije v materinem mleku in prebavilih, saj vem, da ne morejo preprosto odpreti našega debelega črevesa in odvzeti nekaj tkiva z bakterijami. »Naši vzorci so sestavljeni iz materinega mleka in blata,« mi razloži sogovornik. Ko imajo v laboratoriju potrebne vzorce, iz njih izolirajo bakterije ter z genetskimi in biokemijskimi metodami določijo, za katere vrste gre. »Če so bakterije v mleku in blatu enake, razlikujejo pa se od tistih s kože in iz dojenčkovih ust, potem lahko sklepamo, da so potovale po notranji poti, o kateri sem govoril prej.« Kmalu izvem, da vzamejo vzorce tudi iz otrokovega blata in mekonija. »Mekonij je prvo blato, ki ga dojenček izloči po rojstvu. Iz bakterijske sestave mekonija lahko sklepamo, kaj se je dogajalo pred porodom in kako je potekala naselitev otrokove prebavne cevi z bakterijami.« Primož mi pove, da na raznolikost bakterij v dojenčkovem prebavilu vpliva predvsem prehrana in življenjski slog matere. Pri bratih in sestrah je zato bakterijska sestava lahko precej podobna.
Kaj pa mame, ki ne morejo dojiti, me zanima na koncu najinega pogovora. »Izdelava mlečnih formul je v zadnjem času zelo napredovala,« mi pove Primož Treven, a hkrati omeni, da se črevesna mikrobiota v prvem letu starosti med otroki, ki jih hranimo z mlečnimi formulami, in dojenimi otroki precej razlikuje. Ali bi v mlečne formule lahko dodali tudi dobre bakterije, ki bi jih izolirali iz človeškega mleka, sem radovedna. Primož prikima: »Na trgu že lahko kupimo mlečne formule z dodanimi probiotičnimi bakterijami, a to je zaenkrat še v povojih.« Ne glede na to, ali se otroka doji ali hrani z mlečnimi formulami, pa je pomemben predvsem ljubeč stik matere z dojenčkom.

ZiV 08 2018c- Kako je šla vaša karierna pot?
Študiral sem biokemijo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Potem sem kot mladi raziskovalec prišel na Biotehniško fakulteto, kjer je bila moja doktorska tema vpliv probiotikov na mikrobioto materinega mleka. Nato sem na Biotehniški fakulteti ostal kot raziskovalec-asistent, zdaj pa sem dobil dveletni podoktorski projekt pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Pomagam tudi pri vajah in predavanjih.
- Ali imate kakšne izkušnje s tujino?
V tujini sem bil znanstveno na krajših, tedenskih gostovanjih v Italiji in na Madžarskem. Kot doktorski študent sem več kot pol leta gostoval tudi v Mariboru, ker sem tam opravljal poskuse. Zdaj si želim, da bi v kratkem odšel v tujino za malce dlje časa oz. vsaj za 3 mesece.
- Kako usklajujete delo in prosti čas?
Če si raziskovalec, si vedno raziskovalec in tudi v prostem času misliš v tej smeri. Načeloma je to življenjski slog, saj ves čas dobivaš asociacije za svoje poskuse. V svojem prostem času se veliko ukvarjam s športom. Igram tudi kitaro.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Jaz gledam na to kot na dva vzporedna svetova. Znanost je svet, kjer se stvari potrjujejo z dokazi, poskusi in ponovitvami poskusov. Vera je stvar posameznika, s katero si lahko pomaga, da je bolj pozitiven, da vzdrži takrat, ko je težko.

KAKO POTEKA PRIPRAVA MLEČNIH FORMUL?
Matere, ki zaradi različnih vzrokov ne morejo dojiti, lahko uporabljajo mlečne formule. To so posebni mlečni pripravki, ki temeljijo predvsem na kravjem mleku. Toda sestava kravjega mleka se razlikuje od človeškega, zato v dojenčkovo stekleničko ne moremo preprosto natočiti mleka, ki ga kupimo pri kmetu ali v bližnjem mlekomatu. »Kravje mleko vsebuje 4,7 % laktoze, človeško pa 7 %. Razlike so tudi v količini beljakovin in ostalih hranil,« mi pojasni Primož in poudari, da so prehranske potrebe telička, ki tehta 40 kg, drugačne v primerjavi z dojenčkom, ki tehta 4 kg. »Zato je razumljivo, da je sestava mleka drugačna,« se nasmehne raziskovalec. To je tudi razlog, zakaj morajo mlečne formule ustrezno prilagoditi. »Kravje mleko se loči na posamezna makrohranila, ki se jih nato zmeša v ustreznem razmerju. Poleg tega se v mlečne formule dodaja različna hranila, ki se v kravjem mleku nahajajo v manjšem deležu, tako da je sestava čim bolj podobna pravemu materinemu mleku.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 64-65.

Ko zaslišite besedo gliva, najbrž takoj pomislite na jurčka v gozdu, a v resnici je večina gliv mikroskopsko majhnih. Nekatere med njimi nam pomagajo pri vzhajanju kruha, druge imajo kot razkrojevalci pomembno vlogo v ekosistemih. Nekatere glive pa so lahko tudi nevarne. Ene izmed njih so črne kvasovke. Da bi o njih izvedela več, sem na Oddelku za biologijo, ki je del Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, obiskala prof. dr. Nino Gunde Cimerman.

ZiV 07 2018aTUDI V EKSTREMNIH OKOLJIH OBSTAJA ŽIVLJENJE
»Povprečje je dolgočasno,« meni Nina Gunde Cimerman, ki se ne ukvarja z gobami – razen jeseni, ko jih zelo rada nabira – ampak z glivami. Prav posebnimi. Takimi, ki preživijo v ekstremnih razmerah, ki bi bile za nas že zdavnaj usodne. »Moja raziskovalna skupina preučuje ekstremofile. Med glivami so največji ekstremofili črne kvasovke, ki so tudi naša priljubljena skupina, s katero se ukvarjamo.« Ali veste, da lahko preživijo pri temperaturi 64 °C? Tudi kislina, detergenti in visoke koncentracije soli jim težko pridejo do živega.

ZAKAJ SO ČRNE KVASOVKE ČRNE?
»Črne kvasovke imajo v svoji celični steni melanin, ki jim daje značilno barvo,« mi razloži priznana mikrobiologinja in pojasni, da se ta pigment nahaja tudi v naši koži. Kvasovk pa ne ščiti le pred UV-svetlobo, ampak jim omogoča, da lahko preživijo tudi pri visoki slanosti, sevanju in hladu – tj. v ekstremnih razmerah. Čeprav so črne kvasovke velike le nekaj mikrometrov, so zelo prilagodljive. »Če se naravni pogoji spremenijo, lahko črne kvasovke spremenijo svojo obliko in se tako prilagodijo na nove razmere. To jim omogoča, da preživijo v ekstremnih okoljih.« Znanstveniki so črne kvasovke do zdaj odkrili v solinah, vročih vrelcih, kisli vodi, na ledenikih in celo v oblakih! Ninina raziskovalna skupina pa jih je odkrila še v nam precej bolj poznanem okolju: v pomivalnih strojih!

ČRNE KVASOVKE SO V PO­MIVALNIH STROJIH!
»Odkritje črnih kvasovk v pomivalnih strojih je bilo zelo odmevno. Po ocenah revije, ki je objavila naš znanstveni članek, je doseglo 500 milijonov ljudi po svetu,« se nasmehne moja sogovornica. Zagotovo ste prepričani, da visoke temperature, detergenti in močni vodni curki v vašem pomivalnem stroju uničijo vse bakterije in glive, kajne? Tako so mislili tudi znanstveniki, dokler ni to odkritje stvari postavilo na glavo. »Tudi pomivalni stroji so ekstremno okolje,« mi pojasni znanstvenica in nadaljuje: »S svojo raziskavo smo ugotovili, da pomivalne stroje, ne glede na to, kje na svetu jih testiramo – v Avstraliji ali v Sloveniji – v vseh primerih naseljuje 6 ali 7 enakih vrst črnih in drugih kvasovk, ki jih najdemo v bolnišnicah.« Kmalu izvem, da je to sprožilo precej strahu in zmede med ljudmi – verjetno se tudi sami še spomnite kričečih časopisnih naslovov Vaš pomivalni stroj vas želi ubiti!

KAKŠNA JE RESNICA O ČRNIH KVASOVKAH?
Zaradi poplave lažnih novic želim izvedeti, kakšna je v resnici nevarnost, ki nam preti, če v svojem pomivalnem stroju gostimo črne kvasovke. »Vse črne kvasovke, ki smo jih našli v pomivalnih strojih, so oportuno patogene. To pomeni, da lahko povzročajo bolezni pri ljudeh, ki so imunsko oslabljeni,« mi razloži znanstvenica in doda, da so to predvsem otroci in starostniki ter ljudje s kroničnimi boleznimi, kot sta rak in sladkorna bolezen. Izpostavljeni so tudi ljudje s cistično fibrozo, gensko boleznijo, pri kateri imajo bolniki hude težave z dihanjem. Čeprav torej naše kuhinje naseljujejo črne kvasovke, je za običajne ljudi strah odveč. »Seveda, če smo zdravi,« še enkrat poudari moja sogovornica.
Na koncu me malo za šalo in malo zares zanima, ali bi tudi iz črnih kvasovk nastal kruh. »Večina kvasovk je sposobnih alkoholne fermentacije. Najbrž bi tudi s temi kvasovkami nastal kruh, le da bi bil bolj nizek, ker se ne bi sproščale take količine CO2 in alkohola kot pri pekovskih kvasovkah,« v smehu sklene najin pogovor Nina Gunde Cimerman. Kdo ve, mogoče pa kmalu spet odkrijejo kaj novega.

ZiV 07 2018b- Kaj vas je pripeljalo v biologijo?
V gimnazijskih letih me je zanimalo veliko stvari. Na koncu sem se odločila za študij biologije, čeprav sem si želela študirati krajinsko arhitekturo, a tisto leto študij ni bil razpisan. Potem mi je študij postal všeč in sem ostala. Nisem bila kakšen vzoren študent, a se je vse spremenilo z diplomo: takrat sem dobila svoj prvi raziskovalni problem, ki sem ga morala rešiti. Takoj sem vzljubila raziskovalni način razmišljanja. Takrat sem bila na Kemijskem inštitutu, kjer sem potem nadaljevala z magisterijem in doktoratom. Seveda je biologija krasna veda, veda o življenju. V biologiji ni samo ja in ne odgovorov in to mi je všeč.
- Kako držite ravnotežje med službo na eni strani ter družino in prostim časom na drugi strani?
Potrebno je najti čas za vse, drugače se to lahko pozna na tvojem zdravju. Poleg tega se tudi profesionalna kariera, čeprav je zelo zanimiva, enkrat konča, zato moraš imeti tudi hobije, ki te veselijo in izpolnjujejo. Sama zelo rada berem in plešem argentinski tango. Z možem imava na Švedskem hišo, kjer se vozimo s kajaki in nabiramo gobe, kolesarimo. Zelo rada tudi vrtnarim in kuham. Imam tudi dve krasni punci, zelo dobrega moža in dva mačka.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Do neke mere si lahko vse stvari razložimo in dokažemo z dejstvi. Sama se kot znanstvenik najprej podpišem pod to. A čeprav poskušaš pridobiti čim več dejstev, jih objektivizirati in razumeti, ti na neki točki vseeno nekaj zmanjka. Na tisti točki si lahko rečeš, da nima nobena stvar pravega smisla in je vse le veliko naključje. Ampak ... če je to naključje res naključje, potem je zelo lepo vodeno, ker nas je obdarilo s toliko lepote, s prepletenostjo in tudi zapletenostjo.

ALI JE SPLOH ŠE VARNO UPORABLJATI POMIVALNE STROJE?
V pomivalnih strojih so črne kvasovke, ki so za nas lahko potencialno nevarne. Ali to pomeni, da moramo posodo spet pomivati na roke? Prof. dr. Nina Gunde Cimerman meni drugače: »Že nekaj let sodelujemo z domačo in tujo industrijo ter poskušamo najti rešitev. Ugotovili smo, da pridejo te kvasovke v pomivalne stroje z vodo. Filtri niso dobra rešitev, ker se hitro zamašijo in jih je potrebno menjavati. Problem so tudi biofilmi, ki se naredijo na vratih in šobah. Trenutno raziskujemo turbulentne tokove, ki bi lahko razbili kvasne celice.« Kaj pa bi lahko uporabili že danes? To, kar uporablja vsaka pametna gospodinja: kis. Tudi moja sogovornica še vedno uporablja svoj pomivalni stroj, a pri tem svetuje: »Dobro je, da vse prebrišemo s kisom in da enkrat mesečno prazen pomivalni stroj operemo pri najvišji temperaturi.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 64-65.

»V našem telesu vsak dan nastane po nekaterih ocenah tudi milijon rakavih celic.« Moja tokratna sogovornica je Mateja Prunk, mlada raziskovalka z Odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Vas zanima, zakaj večinoma vseeno ne zbolimo za rakom? Odgovor se glasi: zaradi celic ubijalk.

ZiV 06 2018aTUDI V NAŠEM TELESU SO NEKATERE CELICE SEBIČNE
Imunski sistem ima vsak od nas, a po navadi nanj (slabe volje) pomislimo šele, ko zbolimo. V resnici se naš imunski sistem vsak dan spopada s patogenimi organizmi, kot so virusi in bakterije. A to seveda ni vse. Imunski sistem nas ščiti tudi pred našimi lastnimi celicami, ki so skrenile s prave poti – ki so postale rakave. »Naše celice delujejo tako, da pripomorejo k dobremu delovanju našega telesa, rakave celice pa so sebične: ne opravljajo več svoje naloge, ampak se samo delijo, porabljajo hrano in rastejo,« mi razloži Mateja Prunk. Ker se rakave celice pospešeno delijo, kmalu nastane tumor – masa celic, ki ji zdravniki postavijo srh vzbujajočo diagnozo: rak.

CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T ALI CELICE UBIJALKE
Danes številni znanstveniki po vsem svetu iščejo načine, kako preprečiti nastanek raka. A za ustrezno rešitev je najprej potrebno poznati mehanizem, ki vodi do njegovega nastanka. In si odgovoriti na še pomembnejše vprašanje: kako rakave celice odstraniti?
»Imunski sistem je zelo široko področje. Moja doktorska disertacija je omejena na eno vrsto celic imunskega sistema. To so citotoksični limfociti T,« mi zaupa mlada raziskovalka, ki je pred nekaj leti glasbeno kariero zamenjala za znanstveno. Prosim jo, naj mi razloži, kaj sploh pomeni beseda citotoksični. Mateja prikima: »Beseda citotoksični je sestavljena iz dveh besed: cito pomeni celica, toksični pa strupen. To torej pomeni strupen za celice.« V naslednjih minutah izvem, da so citotoksični limfociti T celice našega imunskega sistema, ki ubijajo druge celice. A ne vseh, ampak samo tiste, ki jih prepoznajo kot tuje. Drugega imena zanje ni težko uganiti: celice ubijalke.

KAKO CELICE UBIJALKE ODSTRANIJO RAKAVE CELICE?
Naše telo ima številne mehanizme, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Eden izmed njih so tudi celice ubijalke. »Citotoksični limfociti T na različne načine ubijajo tuje celice. Mi preučujemo način, pri katerem uporabljajo litična zrnca,« mi pove moja sogovornica, medtem ko sediva v laboratoriju, kjer potekajo raziskave, o katerih se pogovarjava. V litičnih zrncih so različne molekule, ki lahko ubijejo tujo celico, na primer rakavo. Najpomembnejše molekule so perforini in grancimi. Perforini v celično membrano naredijo poro, skozi katero lahko v rakavo celico vstopijo grancimi. Ti v rakavi celice sprožijo mehanizme, ki vodijo v njeno smrt. Zveni zapleteno? To je šele začetek ... »Perforini in grancimi so v celicah ubijalkah shranjeni v neaktivni obliki,« razlaga Mateja in pojasni, da se tako celice ubijalke zaščitijo pred lastnim orožjem. Če bi bile namreč te smrtonosne molekule v celicah ubijalkah v aktivni obliki, bi to pomenilo njihov samomor.
»V našem telesu je ključno ravnotežje in delovanje imunskega sistema, da nas ohranja zdrave. Ne samo pred prehladi, ampak tudi pred razvojem rakavih obolenj,« sklene najin pogovor Mateja.

ZiV 06 2018b- Pred začetkom intervjuja ste mi omenili, da ste tudi glasbenica. Kako ste zašli v naravoslovne vode?
V otroštvu me je zanimalo ogromno stvari in ker sem igrala flavto, sem se po končani gimnaziji vpisala na Akademijo za glasbo. Potem sem vzporedno vpisala še Laboratorijsko biomedicino na Fakulteti za farmacijo, ker sem pogrešala naravoslovni način razmišljanja. Dolgo sem mislila, da bom glasbenica, potem pa sem ugotovila, da mi je naravoslovje bolj všeč. Zdaj je glasba moj hobi. Dolgo časa sem sicer poskušala usklajevati obe področji, vendar sem v nekem trenutku ugotovila, da je bolje, da se osredotočim na eno stvar. In sem izbrala laboratorijsko biomedicino. Zaključila sem magisterij, po njem pa je imel prof. dr. Janko Kos na Inštitutu Jožef Stefan mesto za mladega raziskovalca. Ker me je ta tema že prej zanimala, sem se prijavila.
- Kako vzdržujete ravnotežje med delom, družino in prostim časom?
To ni tako preprosto. Februarja sem se vrnila s porodniške, tako da imam še čisto majhnega otroka. Še vedno se učim, kako uskladiti tako družinsko kot raziskovalno življenje. Za flavto mi trenutno zmanjkuje časa, ker vse proste trenutke namenjam družini. Skupaj hodimo na sprehode in izlete, se igramo.
- Kako vidite vlogo žensk v znanosti?
Sama nisem nikoli imela občutka, da me obravnavajo drugače, ker sem ženska. Seveda je zelo odvisno od tega, kje delaš. Se mi pa zdi, da materinstvo najbolj vpliva na razliko med znanstveniki in znanstvenicami, saj večino bolniških za nego otroka izkoristijo slednje. In tu se pojavi problem: če nisi v laboratoriju, ne moreš delati poskusov. To je dejstvo.
ZiV 06 2018c- Ali imate kakšne izkušnje s tujino? Veliko mladih znanstvenikov gre po doktoratu v tujino, ker doma ne dobi priložnosti ...
Med študijem sem celoten eksperimentalni del magisterija opravljala v Zagrebu. Zdaj vsako leto hodimo na konference v tujino. Kaj bo naprej, še ne vem. Sama si zaenkrat zelo želim ostati v Sloveniji, saj mi je tu zelo lepo. Zelo rada sicer potujem, a še rajši pridem spet domov. Nikoli nisem čutila želje ali nuje, da bi šla v tujino, da bi doživela nekaj novega.
- Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?
Zanimivo se mi zdi, kako izgleda naše telo na nek način čisto preprosto, po drugi strani pa je tako kompleksno, da se zdi, kot da še ničesar ne vemo. Nekje sem prebrala misel: če bi bili naši možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili mi tako neumni, da jih ne bi mogli razumeti.

CISTATIN F PREPREČI DELOVANJE SMRTONOSNIH MOLEKUL
V našem telesu je mnogo regulatornih mehanizmov, ki skrbijo, da procesi v celicah potekajo normalno. Se še spomnite perforinov in grancimov, smrtonosnih molekul, ki ubijejo rakave celice? V naših celicah so prisotne tudi snovi, ki njihovo delovanje zavrejo. »Cistatin F je molekula, za katero menimo, da prepreči aktivacijo perforinov in grancimov,« mi razloži Mateja Prunk. »Zaradi tega se sposobnost ubijanja pri celicah ubijalkah močno zmanjša.« Posledično so celice ubijalke manj uspešne pri odstranjevanju rakavih celic, zato se v določenem času lahko razvije tumor. Ali ste vedeli, da tudi rakave celice izločajo cistatin F in tako zmanjšajo ubijalsko zmožnost celic ubijalk? Ja, naše telo sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 64-65.

Ali se kdaj vprašate, koliko celic gradi vaše telo? Nekatere celice so z nami le nekaj dni, druge celo življenje. Kaj vpliva na njihovo dolgoživost? Kako celice odmrejo? »Včasih se niti ne zavedamo, kako kompleksno smo zgrajeni,« poudarja izr. prof. dr. Mateja Erdani Kreft z Inštituta za biologijo celice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s katero sva odkrivali skrivnosti celic.

ZiV 04 2018aVSA ŽIVA BITJA SO ZGRAJENA IZ CELIC
»Celica je naša osnovna življenjska enota – kot prvi zidak pri hiši,« se slikovito izrazi moja tokratna sogovornica. »Več celic skupaj tvori tkivo. Tkiva sestavljajo organe, tako kot več zidakov gradi nadstropje. Organi sestavljajo en organizem, na primer človeka, tako kot več nadstropij sestavlja hišo.« Celice so različnih oblik in velikosti. Zgradba nekaterih je preprosta, zgradba drugih pa zelo kompleksna. »Predvideva se, da imamo v telesu okoli 200 različnih tipov celic. Vsaka izmed njih opravlja svojo nalogo: od matičnih celic, ki skrbijo za obnovo tkiva, do zelo specializiranih živčnih celic, brez katerih človeški organizem ne bi mogel delovati,« mi razloži Mateja. Kmalu izvem, da celica ni zaprta enota, ampak na njeno delovanje vplivajo tudi sosednje celice in zunajcelično tkivo, v katerem so različne molekule, med njimi tudi kolagen in elastin.

ZiV 04 2018bKOLIKO ČASA ŽIVIJO CELICE V NAŠEM TELESU?
Strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi telo odraslega človeka sestavljalo približno 40 bilijonov celic. Število celic naj bi bilo večinoma stalno, kar pomeni, da celice ves čas nastajajo in hkrati tudi propadajo. Pri tem se domislim zanimivega vprašanja: koliko časa sploh živijo naše celice? »To je različno v različnih tkivih,« mi pojasni Mateja in navede nekaj primerov. »Črevesne celice, ki so v stiku z vsebino črevesja, se v 5 dneh popolnoma obnovijo. Jetrne celice preživijo 100 dni, celice v sečnem mehurju pa tudi do 200 dni. Urin je lahko za celice škodljiv, zato je pomembno, da so celice, ki so z njim neposredno v stiku, zelo odporne in dolgožive.« Nekatere celice pa so lahko z nami celo življenje. Take so na primer celice v očesni mrežnici. Ali si predstavljate, da bi imeli pametni telefon ali tablico, ki bi zdržala 90 let in več?

KAJ JE AVTOFAGIJA?
Na preživetje celic in njihovo kondicijo pomembno vpliva proces, ki mu strokovno pravimo avtofagija. Ta izraz izhaja iz dveh grških besed: autos, kar pomeni sam, in phageȋn, kar pomeni jesti. »Celica lahko razgradi lastne molekule in poškodovane orga­nele. Razgradnja poteka v specializiranih organelih, ki jih imenujemo lizosomi,« pove Mateja in mi razloži, da z razgradnjo poškodovanih celičnih struktur do osnovnih gradnikov celica pridobi material, ki ga lahko nato ponovno uporabi. »To je zelo inovativen mehanizem, ki se je razvil v evoluciji in omogočil preživetje celice tudi v stresnih situacijah, ko ni bilo hrane. Prav tako se celica na tak način znebi vsega tistega, kar bi ji lahko škodilo.«
Reciklaža poškodovanih struktur omogoča, da lahko preživijo tudi 80 let in več. A danes, ko večina ljudi zaužije več hrane, kot bi jo res potrebovali, se pojavi problem. »Ker celicam dodajamo več hranil, kot jih uspejo porabiti, zmanjšamo avtofagijo. S tem pa si naredimo medvedjo uslugo: celica tako kopiči poškodovane organele in druge strukture, ki bi jih z avtofagijo lahko razgradila,« opozori Mateja. »To seveda ne pomeni, da bi morali stradati ... A po obilnem kosilu nam vendarle ni treba pojesti še tistega koščka čokolade ...« se zasmeji.

ZiV 04 2018c- Zakaj ste se odločili za študij biologije?
Narava mi je blizu. Še danes zelo uživam v sprehodih in pri opazovanju narave. Radovednost, zakaj se nekaj dogaja, zakaj jeseni odpadajo listi, kako se lahko celice delijo, kako nastanemo ... Navdušenje v povezavi z naravo imam že od otroštva. Stik z naravo me pomiri in sprosti.
- Poleg raziskovalnega dela ste zelo vpeti tudi v pedagoško delo. Kako doživljate delo s študenti?
Predavam študentom Medicinske fakultete, poleg tega tudi študentom Biotehniške fakultete in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Delo s študenti je zanimivo, mogoče včasih stresno, a na koncu, ko dobim povratno informacijo, ko vidim, da bi o nečem radi slišali še več, mi to vedno napolni baterije. Poleg tega me delo s študenti spodbudi, da neko področje res natančno spremljam, ker jim ga moram razložiti.
- Kako usklajujete družino, službo in prosti čas?
Včasih so stvari tudi v službi stresne, a mi pomaga zavedanje, da imam oporo v družini, za kar sem zelo hvaležna. Družina me vedno tudi najbolj sprosti. Med vikendi poskušamo s hčerko in sinom nadoknaditi čas: skupaj pojemo kosilo ali gremo kam skupaj na izlet. Rada tudi kuham in hodim v naravo. Z možem enkrat tedensko hodiva plavat, letos pa smo se na Inštitutu tudi udeležili maratona.
- Kako se po vašem mnenju povezujeta znanost in vera?
Zame so celice velik čudež. Da je celica osnovni gradnik živih bitij, vemo približno 200 let, odkar je znana celična teorija. V teh letih je ogromno novega in znanega, a ko začneš nekaj raziskovati, vidiš, da več stvari še vedno ne veš. Znanstveniki poskušajo narediti tudi umetne celice, a da bi vse delovalo kot v zelo specializirani celici – to je praktično nemogoče. Nepojmljivo je, kako kompleksno smo zgrajeni. Moramo se zavedati, da je treba na svoje celice paziti.

KAKO CELICA ODMRE?
Celice imajo številne popravljalne mehanizme, ki omogočajo, da lahko celica dolgo časa normalno deluje. Toda ko je poškodovanih struktur in poškodb DNK le preveč, celica odmre. Temu pojavu pravimo programirana celična smrt ali apoptoza. »Programirana celična smrt je normalen fiziološki proces, pri katerem se strukture v notranjosti celice razgradijo, ostanke celice pa pojedo sosednje celice ali se preprosto odluščijo, na primer v svetlino organa,« mi pojasni dr. Mateja Erdani Kreft. Ali ste vedeli, da vsako sekundo odmre ogromno naših celic?
Poleg apoptoze poznamo tudi drugo obliko celične smrti, ki jo imenujemo nekroza. »To je nekontrolirano celično odmiranje, ki ga lahko povzročijo določeni strupi.« Mateja mi pove, da lahko nekrozo povzročijo nekateri strupi kač: komponente strupa namreč razgradijo celično membrano, kar povzroči odmiranje celic in hude krvavitve.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 68-69.

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

ZiV 03 2018a»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
ZiV 03 2018cNenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo ... Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje
olistajo, katera najhitreje rastejo ...« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove ...« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

ZiV 03 2018b- Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
- Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
- Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
- Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
- Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 64-65.

O antioksidantih slišimo na vsakem koraku. Da nam pomagajo, oglašujejo reklame za prehranska dopolnila. Da so v sadežih in zelenjavi, so govorile že babice. Kaj so antioksidanti, kakšen je njihov pomen za človeka in zakaj lahko pitje rdečega vina podaljša naše življenje, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Leo Pogačnik z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

ZiV 02 2018aZ antioksidanti se srečujemo vsak dan, čeprav tega niti ne vemo. Na primer, ko si zvečer pripravimo vroč čaj z limono. V limoni je namreč vitamin C, eden izmed antioksidantov. Poznamo tudi številne druge, veliko jih je predvsem v sadju in zelenjavi, na tržišču pa so tudi številna prehranska dopolnila. In zakaj so vitamin C in drugi antioksidanti koristni?
KAJ SO ANTIOKSIDANTI
»Antioksidanti so snovi, ki preprečujejo oksidacijo,« mi pove Lea Pogačnik. »To pomeni, da preprečujejo celične poškodbe, ki jih v našem telesu povzročajo prosti radikali.« Kmalu izvem, da poznamo endogene in eksogene antioksidante. Prve naše telo proizvaja samo, druge pa zaužijemo s hrano. »Pri človeku antioksidanti delujejo na različnih nivojih: kot lovilci prostih radikalov, tako da vežejo kovinske ione in s tem onemogočijo delovanje oksidativnih encimov ali da te encime inhibirajo na kakšen drug način,« nadaljuje moja sogovornica, ki na Oddelku za živilstvo preučuje pomen antioksidantov v hrani.
POJEDLI SMO JIH. KAJ PA ZDAJ?
Prešine me zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, ko zaužijemo antioksidante? Ali jih encimi v našem prebavnem sistemu razgradijo? Torej bi se njihova učinkovitost morala močno zmanjšati ... Lea Pogačnik prikima, saj pozna odgovor: »Te raziskave so v zadnjem času zelo aktualne: kakšna je biorazpoložljivost snovi, ki jih zaužijemo. S simulacijo prebavnega sistema smo se pri nas precej ukvarjali. Kot modelno živilo smo uporabili sok granatnega jabolka, ki vsebuje veliko antioksidantov.« Raziskovalka mi razloži, da so razmere v prebavni cevi simulirali tako, da so uporabili ustrezne encime in pH. V takih pogojih so nato spremljali vsebnost posameznih antioksidantov. »Opazili smo, da je v želodcu mnogo antioksidantov stabilnih, kar je posledica nizkega pH. Ko se v tankem črevesju pH poviša, pa se začne njihova razgradnja.« To bi pomenilo, da je bilo moje predvidevanje pravilno in se moč antioksidantov zaradi razgradnje precej zmanjša. Toda ... procesi v živih bitjih nikoli niso tako enostavni. To se je izkazalo tudi pri Leini raziskavi. »Pri razgradnji antioksidantov so začeli nastajati drugi antioksidanti, tako da je bila antioksidativna učinkovitost na koncu celo višja kot učinkovitost soka granatnega jabolka na začetku.«
KAKO ANTIOKSIDANTI VPLIVAJO NA MOŽGANE?
ZiV 02 2018bAntioksidanti naj bi s svojo zaščitno vlogo upočasnili tudi razvoj bolezni, ki so povezane s poškodbami možganov in demenco. Lea Pogačnik je skupaj s portugalskimi raziskovalci preučevala, kako antioksidanti prehajajo preko krvno-možganske pregrade. »Uporabili smo celično kulturo, ki je tvorila krvno-možgansko pregrado.« Da si lažje predstavljam, na list papirja nariše celice, nad in pod njimi pa dve posodici. »V zgornjo smo nalili raztopino z določeno koncentracijo antioksidantov. Ta raztopina je potem preko celične kulture prehajala v spodnjo posodico.« Pokaže na spodnji del slike. »Po določenem času smo analizirali vsebino spodnje posodice in tako ugotovili, kakšna količina antioksidantov je prešla preko modela krvno-možganske pregrade.« In rezultati?
»Ugotovili smo, da različne spojine različno hitro prehajajo preko krvno-možganske membrane, določene pa jo celo poškodujejo,« mi razloži in pri tem poudari, da so uporabili precej višje koncentracije antioksidantov, kot jih srečamo v naravi. »Glavni problem je detekcija: če bi uporabili fiziološke koncentracije, z našimi aparati ne bi mogli zaznati ničesar. Zato uporabimo nekoliko višje koncentracije, posledično pa moramo biti previdni pri interpretaciji rezultatov.«
Poleg prehajanja antioksidantov so spremljali tudi vpliv antioksidantov na možganske celice. »Živčne celice smo izpostavili vodikovemu peroksidu, hkrati pa dodali antioksidante.« S posebnim barvilom so nato celice obarvali in tako ugotavljali, katere so še vedno žive. »Ko smo dodali antioksidante, je bilo mrtvih celic manj kot takrat, ko so bile celice izpostavljene le vodikovemu peroksidu. To potrjuje, da imajo antioksidanti zaščitno vlogo pri nevronskih celicah v naših možganih.«

ZiV 02 2018cZakaj ste se odločili za kemijo? Kako se je začela vaša akademska pot?
Odločitev je bila zelo enostavna, saj so me že v osnovni šoli naravoslovni predmeti najbolj zanimali. Kemija se mi je zdela nekje vmes med bolj teoretsko in aplikativno snovjo. Študirala sem na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani in že med študijem dobila štipendijo Instituta Jožef Stefan, kjer sem potem kot mlada raziskovalka opravljala doktorat. Leta 2000 sem se nato zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za biokemijo in kemijo živil.
Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
V času doktorata sem preživela tri mesece na Nizozemskem. Zdaj veliko sodelujemo z Univerzo v Transilvaniji in z Univerzo v Lizboni, kjer sem tudi sama preživela nekaj časa. Brez sodelovanja s tujino ni znanstvenega sveta. Z odhodom v tujino znanstvenik vidi, kako stvari delujejo v tujini. Ko pride nazaj, zna bolj kritično oceniti pozitivne in negativne stvari pri nas. Sama sem na Oddelku za živilstvo tudi koordinatorica za izmenjave Erasmus in z veseljem opažam, da se zanje odloča vsako leto več naših študentov.
Poleg raziskovanja opravljate tudi pedagoško delo. Mi poveste kaj več o tem?
Na vajah iz kemije in biokemije poučujem študente Biotehnologije, Živilstva, Agronomije in Zootehnike na Biotehniški fakulteti. Imam tudi nekaj predavanj. Prej nikoli nisem razmišljala o pedagoškem delu, zdaj pa me delo s študenti zelo veseli. Pedagoško delo se mi zdi velika prednost, saj imam tako neposreden stik z mladimi.
V znanosti je poleg zmagoslavja tudi veliko porazov in težkih trenutkov. Kaj vam pomaga, da se spet postavite na noge?
Izkušnje iz preteklosti. Zavedanje, da če gre nekaj narobe, bo čez nekaj časa spet vse v redu. Ko začneš, se ti zdi, da je vsak padec konec sveta, z izkušnjami pa pridobiš zaupanje, da bodo stvari prej ali slej šle v pravo smer.

ALI RDEČE VINO RES PODALJŠA ŽIVLJENJE?
V rdečem vinu se nahaja resveratrol, pomemben antioksidant, ki naj bi preprečeval staranje. Ali bi si lahko torej z uživanjem rdečega vina pri kosilu vsaj nekoliko podaljšali življenje? »To je francoski paradoks, ki je že dolgo znan. Francozi naj bi imeli manj kardiovaskularnih bolezni, ker uživajo veliko rdečega vina. Toda tako kot pri vsaki stvari, ni dobro pretiravati,« posvari Lea Pogačnik in me spomni, da so znanstveniki dokazali tudi številne negativne učinke alkohola.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 64-65.

ZiV 01 2018aV današnjem svetu smo vse bolj priklenjeni na stole, časa za gibanje pa imamo vse manj ali skoraj nič. Delež debelih otrok se je v zadnjih tridesetih letih močno povečal. Mnogi za to krivijo hrano. Ali je ta res glavni krivec? Doc. dr. Gregor Starc s Fakultete za šport Univerze v Ljubljani meni, da je največji krivec v resnici pomanjkanje telesne dejavnosti. Več gibanja lahko namreč poleg lepe postave prinese tudi zavidljive učne uspehe.

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati!« na začetku najinega pogovora poudari Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok. »V Sloveniji imamo šolski sistem, ki je z gibalnega vidika eden najboljših na svetu, saj otrokom nudi zelo veliko telesne dejavnosti. A to še vedno ni dovolj,« meni moj sogovornik, ki je prepričan, da bi lahko tudi šola z zmanjšanjem količine domačih nalog pripomogla k temu, da bi se otroci v prostem času več gibali.

VPLIV SODOBNE TEHNOLOGIJE NA UPAD GIBALNIH SPOSOBNOSTI OTROK
ZiV 01 2018bDanes si skoraj ne znamo predstavljati življenja brez pametnih telefonov in tablic. A čeprav nam ti elektronski pripomočki zelo olajšajo pridobivanje novih informacij, se je po drugi strani z njimi v naše življenje prikradlo precej nezaželenih gostov. Eden izmed njih je zasvojenost in s tem posledično opuščanje telesne dejavnosti. »Sodobna tehnologija je izjemno spremenila način življenja današnjih generacij. Bolj kot dekleta so to občutili fantje, kar se pozna tudi na njihovem telesnem in gibalnem razvoju,« razlaga Gregor in omeni, da podatke o gibalni sposobnosti otrok med 6. in 19. letom vsako leto pridobijo preko šolskega športnega kartona, ki že 30 let deluje v okviru sistema SLOfit.
»Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole,« se slikovito izrazi moj sogovornik. »Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti. Sprememba odnosa družbe in bogatejša ponudba športnih dejavnosti v lokalnem okolju so pripomogli k temu, da so današnja dekleta gibalno celo bolj sposobna kot so bile v otroštvu njihove mame.

KAKO ŠPORT VPLIVA NA UČENJE?
»Iz naših raziskav so rezultati nedvoumni: otroci, ki imajo visoko raven gibalnih sposobnosti, so tudi akademsko uspešni,« je trdno prepričan Gregor, ki je preučeval tudi gibalne sposobnosti zlatih maturantov in prišel do zanimivih ugotovitev. »Ko pogledamo zlate maturantke, ugotovimo, da je njihova gibalna sposobnost v povprečju na nivoju vrhunskih športnic!« Se sliši neverjetno? Gregor Starc meni, da si znajo taki otroci predvsem zelo dobro razporediti čas. Vedo, da potrebujejo tako čas za učenje kot tudi čas za športne dejavnosti.
»Raziskave nevropediatrije kažejo, da telesna dejavnost vpliva tudi na razvoj možganov,« mi pove Gregor, ki tudi svoje otroke spodbuja, da so čim bolj telesno dejavni. »Ljudje, ki se ukvarjajo s športom, imajo več povezav med živčnimi celicami v možganih. To pomeni, da je pretok informacij bolj učinkovit.« Pri mišičnem delu naj bi se prav tako izločale snovi, ki neposredno vplivajo na povečanje spominske kapacitete. »Če bi samo sedel in se učil, bi se spomin polnil ...«ZiV 01 2018c Z dlanjo oblikuje skodelico. »Ko je skodelica polna, se dodatna tekočina preliva čez rob. Podobno je z znanjem, ki posledično ne ostane v našem spominu.« Nakaže mi, naj pozorno prisluhnem. »Če pa učenje prekinemo s telesno dejavnostjo, se ta skodelica poveča in jo lahko še dodatno dopolnimo z znanjem.«
Torej, če bomo učenje prekinjali s športom, si bomo stvari laže in bolje zapomnili.

SLOVENIJA JE ŠPORTNI FENOMEN
»Slovenija je ena redkih držav, kjer se stvari izboljšujejo,« ob koncu pogovora izpostavi Gregor Starc in omeni, da od leta 2010 delež prekomerno prehranjenih otrok upada, njihov telesni fitnes pa narašča. Tudi uspehi slovenskih športnikov so svojevrsten fenomen. »To, da imajo slovenski športniki take uspehe na mednarodnih tekmovanjih, je gotovo tudi posledica zelo dobre športne vzgoje v šolah in dejstva, da so ljudje na splošno zelo naklonjeni športu.«

ZiV 01 2018dZakaj ravno šport? Kako se je začela vaša akademska pot?
Od nekdaj me je zanimal šport, zato sem se po končani gimnaziji vpisal na Fakulteto za šport v Ljubljani. Nato sem se vpisal na podiplomski študij antropologije in že skoraj zaključil magisterij, ko sem na Zavodu za šport Slovenije dobil svojo prvo službo, v okviru katere sem pomagal pri koordinaciji šolskih tekmovanj. Moja takratna direktorica, dr. Marjeta Kovač, se je po preteku mandata vrnila nazaj na Fakulteto za šport in me spodbudila, da grem z njo. Danes se naša raziskovalna skupina, ki dela na gibalnem razvoju otrok, povezuje tudi z drugimi laboratoriji, saj menimo, da vsaka veja znanosti sama zase ne more več napredovati.

Predvidevam, da je šport tesno prepleten tudi z vašim prostim časom.
Drži, v naši družini se precej ukvarjamo s športom. Kot otrok sem treniral veliko športov, najdlje rokomet. Tako sem pridobil znanja iz raznovrstnih športov, kar mi pomaga še danes.

Pri športu je poleg fizične priprave zelo pomemben tudi psihološki del. Kje je v športu prostor za Božje, presežno? Kakšen je vaš pogled na to?
Vsak človek si najde neko stvar, za katero misli, da bo z njo imel večjo možnost za uspeh. Kdor verjame v Boga, se bo pred tekmo prekrižal, ker verjame, da mu bo Bog pri tem pomagal. Nekdo se pred smučarskim skokom udari po stegnih, drugi ima s seboj plišastega medvedka. S tem si poviša zaupanje vase, v svoje sposobnosti in v svoj uspeh. To kaže, da vsi verjamemo v nekaj, kar je izven nas in nas presega. Le da imajo eni bolj izoblikovano predstavo, kaj to je, drugi pa ne

IZZIV ZA DUHOVNIKE: KAJ BI LAHKO NAREDILA CERKEV?
Gregor Starc mi je zaupal dve zanimivi ideji, kako bi se lahko tudi duhovniki dejavno vključili v spodbujanje gibalne aktivnosti otrok in odraslih. »Najpomembnejše je, da so duhovniki tudi sami zgled svojim vernikom. Sam zelo spoštujem duhovnike, ki ne poskušajo biti sveti možje, ampak preprosto ljudje. To pomeni, da se tudi sami udeležujejo športnih tekmovanj, da na primer z otroki igrajo nogomet ... Na ta način pokažejo ljudem, da so tudi oni iz mesa in krvi. Po drugi strani pa sem razmišljal, zakaj ne bi na primer pri spovedi kakšen duhovnik predlagal nekomu, naj za pokoro zmoli zdravamarijo na vrhu nekega hriba. Tako bi lahko vernik naredil nekaj še za svoje telo in ne le za svojo dušo.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 54, št. 1, str. 64-65.

Zajemi vsak dan

Mnoga težavna vprašanja vsakdanjosti dobijo ob zbrani molitvi rožnega venca novo luč, ko jih “ob roki” svoje duhovne Matere premislimo pred Bogom.

(Anton Strle)
Sobota, 20. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh