Pes ima v življenju en sam cilj: da podari svoje srce

Medtem ko čakam na Kliniki za male živali v Ljubljani, opazujem ogromnega bernardinca. Nekaj minut kasneje se mu pridruži bokser, ki se nemirno prestopa za svojim lastnikom. Pod klopjo je tudi siva mačka, ki oba psa pritajeno opazuje iz svojega boksa. Še nikoli nisem imela psa. Moja tokratna sogovornica ga ima. In tudi dve mački!

ZiV 10 2017aIzredna prof. dr. Aleksandra Do­manjko Petrič je bila že od malega zaljubljena v živali, zato je bil študij veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani njena prva in edina izbira. Poleg psa in mačk, ki jo spremljajo od otroštva, se je ukvarjala tudi s konji in kar 15 let tekmovala v preskakovanju ovir. Po končani diplomi je nekaj časa delala kot inšpektorica za varstvo prehrane živalskega izvora, bila nato tudi terenska veterinarka v Laškem, a ker jo je od otroštva bolj zanimalo zdravljenje malih živali, se je spet vrnila v Ljubljano. »Dobila sem štipendijo za mlade raziskovalce in tako naredila magisterij s področja ultrasonografije,« pripoveduje veterinarka, ki je na tem področju orala ledino v Sloveniji. Pojasni mi, da je ultrasonografija diagnostična metoda, s katero pri živalih z ultrazvočnim aparatom pregledajo tkiva v trebušni votlini. »Po končanem magisteriju sem se za tri mesece odpravila v ZDA na znano univerzo Davis v Kaliforniji, kjer sem se seznanila z metodo ehokardiologije. To je metoda za pregled živalskega srca z ultrazvokom.« Potem je v Sloveniji vpisala doktorski študij in kot prva raziskovalka s področja veterine pridobila Fulbrightovo štipendijo. Ta ji je omogočila ponovno vrnitev v ZDA, kjer je na isti univerzi preživela celo leto in pridobila bogate izkušnje. »Domov sem se vrnila, ker se mi je zdelo potrebno, da se s tem tudi v Sloveniji nekdo ukvarja.«
ZiV 10 2017bAleksandra je danes izredna profesorica na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer dela na področju interne medicine psov in mačk, ukvarja se predvsem s kardiologijo. Poleg pedagoškega dela in dela na Kliniki za male živali ima polne roke dela tudi z raziskavami. »Že nekaj let se ukvarjamo z oksidativnim stresom. Iz krvi psov in mačk z dovoljenjem lastnikov analiziramo markerje za oksidativni stres,« mi pojasni. »Zaenkrat je še vse v raziskovalni fazi, a bomo to znanje v prihodnje lahko uporabili za zgodnje ugotavljanje razvoja bolezni, kakršno je na primer srčno popuščanje.«

NE BARVA DLAKE, POMEMBEN JE ZNAČAJ PSA
Vse več ljudi se odloči za nakup psa in svojo sogovornico sem vprašala, na kaj moramo paziti pri izbiri novega družinskega člana. »Čeprav si ljudje ponavadi izbirajo psa po izgledu, je ključen njegov značaj. Izgled na koncu sploh ni najpomembnejši,« poudari Aleksandra, ki ima doma 15-letno labradorko. »Vsaka pasma ima svoj karakter. Lastnik, ki bi rad s psom vsak dan tekel, si ne more kupiti kužka s kratkimi nogami in obratno.« Preden kupimo psa, pa moramo nujno razmisliti tudi, če imamo zanj sploh primerne pogoje: dovolj časa in prostora.

KAKO IZBRATI PRAVEGA MLADIČKA?
ZiV 10 2017cDobro smo premislili o nakupu psa in izbrali pravo pasmo, zdaj pa je končno prišel čas, da obiščemo leglo z mladički. Ali veste, da lahko iz njihovega vedenja sklepamo, kakšen bo značaj odraslega psa? Sogovornica mi pojasni, da rejec, ki dlje časa preživi z mladički, najbolje ve, kakšen je njihov značaj. Priporočljivo pa je tudi, da si leglo večkrat ogledamo. »Bolj živahni in hitri mladiči bodo potrebovali bolj aktivnega lastnika. Za lastnika, ki ni tako aktiven, pa je bolje, da vzame bolj stoičnega in mirnega mladiča.« Veterinarka me opozori na še eno pomembno lastnost: dominantnost. Razloži mi, kako lahko preverimo dominantni značaj pri mladičih. »Če mladiča, ki je dominanten, prevalimo na hrbet in lahno držimo, se bo takoj obrnil. Dominantni mladič bo tudi gospodoval nad ostalimi, hitro bo na primer vzel igračo.« Aleksandra svetuje, da ljudje, ki nimajo izkušenj s psi, raje vzamejo bolj mirnega mladiča. »Dominanten mladič, še posebej če je samec, je teže obvladljiv, zato je bolje, da ga vzame lastnik, ki že ima izkušnje s psi.«

ALI JE MOJ KUŽA ZDRAV?
»Kužek mora biti živahen, ješč in igriv. Če je pes potrt, če leži, je zagotovo nekaj narobe,« mi pove sogovornica in poudari, da moramo v takem primeru psa takoj peljati k veterinarju. »Pomembno je, da ne čakamo tri ali štiri dni, ker je lahko takrat za psa že prepozno. Psi namreč ne pokažejo in ne povejo kot človek, kar pomeni, da je lahko bolezen že v poznejši fazi, ko sploh prepoznamo, da je nekaj narobe.« Pogoste težave so tudi zastrupitve, saj je za psa nekatera človeška hrana lahko smrtna. »Pes ne sme jesti rozin, čokolade, čebule, grozdja in tablet za ljudi (npr. protibolečinskih), enako pa velja tudi za mačke,« me posvari veterinarka, ki je pred nekaj leti o tem napisala tudi knjigo z naslovom Prva pomoč za psa in nekatere nalezljive bolezni pri psih.

ZiV 10 2017d- Omenili ste, da ste bili v tujini. Kaj za znanstvenika pomeni, če gre na začetku kariere v tujino?
To je bistvenega pomena, ker si tako razširiš pogled in kriterije. Prav bi bilo, da bi vsak šel v tujino, še posebej če potem delaš na fakulteti. Več kot vidiš sveta, bolje je. Sama sem bila veliko v tujini: od Nairobija do Indije in na veliko klinikah po Evropi. Tako dobiš ideje, kaj lahko izboljšaš doma, kaj se lahko še naredi. Vsakemu polagam na srce, naj gre, dokler še nima družine, ker je potem vedno teže.
-Ponavadi svojega sogovornika vprašam, če ima še kakšne neznanstvene hobije, a se mi zdi, da se pri vas vse skupaj kar prepleta.
Ja, pri meni se vse prepleta (smeh). Moj hobi je družinska fotografija ter seveda moj pes in dve mački, poleg tega se učim igrati kitaro, saj mislim, da moramo razvijati tudi svojo drugo plat možganov.
- Kako vidite končnost-neskončnost v znanosti; se s tem kdaj srečate pri svojem delu? Ali mislite, da bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja?
Zagotovo ne! Dokler bodo ljudje, bodo vprašanja. Človek je takšen, da si ves čas postavlja vprašanja, kar je super, saj se tako razvoj nikoli ne konča. Jaz ne vidim konca. Vedno bodo vprašanja, takšna, ki rabijo odgovor. Bi bilo pa fino, da bi svet šel v smer, kjer bi delovali bolj simbiotično. Človek je le del ekosistema in bi moral v skladu s tem tudi delovati, ne pa da deluje egoistično. Zdaj smo na žalost prišli že tako daleč, da sami sebi škodujemo.

ŠOLANJE REŠEVALNIH PSOV
»Reševalni psi so lahko katere koli pasme. Prednost pa imajo lovske pasme, ker imajo zelo dober nos,« razloži Aleksandra Domanjko Petrič, ki se je od leta 1988 ukvarjala s šolanjem reševalnih psov. Z mladičkom lahko začnemo šolanje že zelo zgodaj, pri 3 mesecih, a je pri tem pomembno, da vse poteka preko igre in je psu pri tem prijetno. »Šolanje najprej poteka na snegu,« mi pojasni lastnica labradorke, s katero sta bili dolga leta v enoti reševalnih psov. »Najprej se lastnik skrije pod snegom tako, da ga pes vidi. Pes potem priteče, začne kopati in ko najde lastnika, ga ta pohvali in mu da nagrado. Posledično pes to zelo rad ponavlja. Sčasoma poskušamo psa navaditi, da poišče tujega človeka. Potem vse skupaj otežimo tako, da pes ne vidi, kam se je skrila določena oseba. Ko mu lastnik reče »Išči!«, začne z vohom iskati to osebo.« Kasneje se preselijo na poligon ali ruševine. Po približno 2 ali 3 letih je pes primeren za reševanje pogrešanih oseb.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 102-103.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh