Brez lesa v nobeni družbi ne gre

Ali ste v gozdu kdaj poskušali oceniti starost drevesa? Če mislite, da samo preštejete letnice, potem se motite. Prof. dr. Katarina Čufar mi ni pokazala le, kako to počnejo znanstveniki, ampak mi je povedala tudi, kako se drevesa poleti ohladijo, iz katerega lesa so bila zgrajena kolišča na Ljubljanskem barju in koliko so stara najstarejša drevesa na Zemlji.

Takoj ko vstopim, vem, da sem na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete. Vse diši po lesu in kmalu presenečeno ugotovim, da ima vsak laboratorij in kabinet vrata iz drugačne vrste lesa. Tam je hrast, pa bukev in jelša. Razporejena so po barvi, od najsvetlejše do najtemnejše. Še vedno občudujem njihov novi leseni prizidek, ko me Katarina Čufar že povabi v svoj laboratorij, kjer me predstavi svojim nasmejanim sodelavcem. Potem se začneva pogovarjati – o lesu seveda.

LES JE TKIVO POD SKORJO
Moja tokratna sogovornica ima na svoji pisalni mizi vse polno kolutov debel različnih velikosti: nekatera imajo premer le nekaj centimetrov, druga so tudi desetkrat večja. Ali imajo tudi mlade rastlinice že olesenelo steblo, me zanima. Katarina prikima: »Drevesca že v prvem letu dobijo nekaj pravega lesa v okolici stržena.« Pri odraslih drevesih so lesene veje, deblo in korenine. Znanstvenica mi pokaže prerez debla hrasta. »Les je tkivo pod skorjo oziroma še natančneje pod kambijem, ki je zarodno tkivo.« S prstom se pomakne proti zunanjemu delu in nadaljuje: »Skorja je tkivo zunaj kambija, zunanji del skorje pa je lubje.«

TUDI DREVESA SE MORAJO V VROČINI OHLADITI!
Med pogovorom izvem, da je glavna naloga lesa prevajanje vode iz korenin do vej in listov. Slednji namreč potrebujejo vodo, da lahko v njih poteka fotosinteza. »Lesarji in gozdarji delimo drevesa na iglavce in listavce. Les iglavcev je sestavljen iz traheid, pri listavcih pa so najbolj prepoznavne traheje.« Po traheidah in trahejah poteka prevajanje vode. Ali ste se kdaj vprašali, kako lahko pride voda iz tal do listov na 90-metrskem drevesu? Moja sogovornica pozna odgovor: »Podtlak v iglicah ali v listih, ki nastane zaradi odpiranja listnih rež, je vlečna sila, ki potegne vodo navzgor.« Kmalu se naučim še nekaj zanimivega: medtem ko je pri smreki povprečna hitrost gibanja vode po deblu manj kot meter na uro, znaša ta pri vrstah, kot je hrast, tudi do 44 metrov na uro! »Traheide iglavcev, ki prevajajo vodo, so dolge v povprečju nekaj milimetrov, njihovi premeri pa znašajo nekaj stotink milimetrov, zato je transport vode počasnejši. Po drugi strani pa imajo listavci traheje, ki so lahko dolge več metrov. Ker imajo tudi večji premer, je pri listavcih prevajanje vode precej hitrejše. To je povezano z okoljem, saj so se drevesne vrste prilagodile različnim klimatskim razmeram.« Katarina mi pojasni, da je največja hitrost pri prevajanju vode potrebna v tropskih predelih, saj se tam drevesa z vodo tudi hladijo. Najprej sem prepričana, da je nisem pravilno razumela. Rastline se hladijo, kot se ljudje hladimo z znojenjem? Znanstvenica prikima: »O, seveda. Transpiracija je zelo pomembna za liste. Predstavljajte si, kako je, ko so listi v zgornjem delu krošnje izpostavljeni sončni pripeki. Ker se ne morejo umakniti v senco, jim mehanizem transpiracije omogoča hlajenje in s tem preživetje.«

KAKO LAHKO DOLOČIMO STAROST DREVESA?
Najstarejša drevesa na Zemlji so stara več kot štiri tisoč let! To so dolgoživi bori, ki uspevajo v Arizoni, v ZDA. Kaj pa v Sloveniji? »Mi nenehno iščemo najstarejše drevo tako v Sloveniji kot v Evropi,« se nasmehne predavateljica številnih predmetov o zgradbi in lastnostih lesa. »V Sloveniji z gozdovi gospodarimo, zato lahko najdemo zelo stara drevesa le v pragozdovih. Najstarejše drevo, ki smo ga proučevali s sodelavci, je bilo staro nekaj nad 500 let. To je bil macesen v Julijskih Alpah.« V laboratoriju mi pogled ves čas uhaja proti mikroskopom in različnim koščkom lesa, ki jih – kot mi pojasni znanstvenica – uporabljajo za analize, tudi take, s katerimi lahko določijo starost posameznega drevesa ali starost lesa v lesenem izdelku. Ali vas zanima, kako? »Za določitev starosti proučujemo branike in ne letnice,« poudari, medtem ko mi na prečnem prerezu debla hrasta pokaže temnejši kolobar. »To je branika, kolobar lesa, ki nastane v enem letu.« Potem se s prstom premakne na tanjšo črto. »Letnica pa je meja med dvema branikama.« Seveda ni tako enostavno, kot se sliši, saj je za določitev starosti drevesa potrebno branike prešteti na pravem mestu. »Branike preštejemo tam, kjer se začne deblo. Pri posekanem drevesu je to približno 30 cm nad tlemi, pri tem pa moramo upoštevati, koliko let porabi drevo, da doseže to višino,« zaključi najin pogovor Katarina Čufar.

- Kaj vas je nagovorilo, da ste se odločili za študij lesarstva?
Rada sem imela naravo in naravoslovne predmete, zanimalo pa me je veliko stvari, tudi jeziki in humanistika. Lesarstvo je širok študij in poklic, saj vključuje kemijo, biologijo pa tudi matematiko, fiziko, tehnologije in ekonomijo. Med študijem in delom se je izkazalo, da je vse še mnogo bolj zanimivo, kot bi si lahko predstavljala.
- Med najinim pogovorom vam oči kar žarijo, ko govorite o lesu. Kako najdete ravnovesje med službo in družino?
Kot znanstvenica sem zelo usmerjena v poklicno delo, kar je včasih težko za okolico. Hvaležna sem, da imam družino in da me domači pri poklicnem delu podpirajo. Ko so bili otroci mlajši, sem jim skušala nameniti čim več kvalitetnega časa. Ker v službi delam z ljudmi in predavam, je večina člankov nastala potem, ko so otroci zaspali. Imela sem srečo, da sem takoj po diplomi dobila stalno zaposlitev, kar je danes redkost. Tako sem lahko tudi v neugodnih časih počasi, a zanesljivo napredovala v znanosti, ki je tek na dolge proge.
- Kako vidite povezavo med vero in znanostjo?
Čista znanost in čista vera iščeta resnico in tukaj se lepo ujameta.

IZ KAKŠNEGA LESA SO BILA ZGRAJENA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU?
Prof. dr. Katarina Čufar se s koliščarskim lesom ukvarja že več kot 20 let. V tem času je sodelovala pri številnih arheoloških izkopavanjih, kjer so pridobili les, za katerega so nato z analizami ugotovili, kdaj natanko so bila drevesa posekana. »S proučevanjem širin branik lahko ugotovimo, koliko je določen lesen objekt star. To metodo imenujemo dendrokronologija.« Ali ste vedeli, da so na Ljubljanskem barju našli že več kot 40 koliščarskih naselij? A ker koliščarske stavbe niso ohranjene, so se morali znanstveniki znajti drugače. »Mi raziskujemo samo temelje koliščarskih bivališč, pilote, ki so bili zabiti globoko v zemljo ali v dno jezera. Ker so tam razmere brez kisika, se je les lahko ohranil tudi več kot 5500 let.« Koliščarji so za svoja bivališča uporabljali predvsem hrast, jesen in jelšo. »Najbolj uporaben je bil hrastov les, saj je bil najbolj odporen proti škodljivcem. Ker pa ga je pogosto primanjkovalo, so koliščarji uporabljali tudi druge drevesne vrste.«

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 64-65.