20. oktober


LETA 1722 UMRL ANTONIO TARSIA

20 10 1722-Antonio-TarsiaORGANIST, GLASBENIK IN SKLADATELJ (krščen 1634)

Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija ... To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon ...), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.

 

LETA 1868 ROJEN JANEZ KALAN

20 10 1868-Janez-KalanDUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU († 1945)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime "Wasser Kalan" (vodni Kalan).

 

LETA 1963 UMRL MIRKO RUPEL

20 10 1963-Mirko-RupelLITERARNI ZGODOVINAR, JEZIKOSLOVEC IN BIBLIOTEKAR (* 1901)

"Najotipljivejši dokaz dejavnosti naših protestantov so njih knjige. V 44 letih so izdali okoli 50 slovenskih tiskov. Cerkev so založili z vsemi potrebnimi, šolo z najnujnejšimi pomagali." Tako je zapisal slavist Mirko Rupel, največji strokovnjak za slovensko književnost v dobri reformacije, protireformacije in baroka, o čemer je veliko pisal. Njegovo življe­njsko delo je monografija o Primožu Trubarju (1962). Kar je z marljivim raziskovanjem dognal, je tudi posredoval mladim kot profesor in vzgojitelj. Bil je človek reda, razlagal je jasno in živahno, na svoje učence je bil ponosen, saj je iz njegovih razredov izšlo več vidnih slavistov in književnikov. Njegovo ime je globoko za­pisano v zgodovino osrednjega slovenskega knjižnega hrama - Na­rodne in univerzitetne knjižnice (NUK), katere ravnatelj je bil ... Posodobil je njeno organiziranost, uva­jal mednarodno dogovorjene bibliotekarske postopke ter povezoval NUK s sorodnimi ustanovami doma in po svetu.

... več o njem v obletnici meseca 08_2001

 

LETA 1980 UMRL JOŽA VOMBERGAR

20 10 1980-Joza-VombergerPISEC LJUDSKIH IGER (*1902)

Dramatik Joža Vombergar, rojen v Cerkljah na Gorenjskem, je pri nas malo poznan, saj je po letu 1945 živel v Buenos Airesu, kjer je bil delavec in železniški uradnik. Pred vojno je bil kot pravnik v različnih službah. Pisal je popularne ljudske igre za odre pa tudi za radio in velja za prvega slovenskega avtorja radijskih iger. S pisanjem iger je nadaljeval tudi v daljni Argentini, kjer je tudi umrl.

 

LETA 2000 UMRL ZDENKO LOVŠE

20 10 2000-Zdenko-LovseDUHOVNIK IN ZAPORNIK (* 1918)

Duhovniki, ki so bili v hudih časih po drugi svetovni vojni lju­dem pomočniki in tolažniki, so bili oblastnikom napoti. Zato so si zoper nje izmišljali lažne obtožbe ter jih obsojali na dolgoletne zaporne kazni. Večina njih je te kazni prestajala v raznih delovnih taboriščih. Eno takih je bilo v Medvodah, kjer so zapor­niki gradili elektrarno. Tam je bil med zaporniki tudi pred nedav­nim umrli duhovnik dr. Zdenko Lovše, čigar spomini z naslovom Ne jaz, ampak Bog, so pred nekaj meseci izšli pri založbi Družina. Odlomek iz te njegove knjige-pričevanja govori o doživetju božič­nega praznika v krutih okoliščinah kazenskega taborišča. Zaprtim trboveljskim knapom je Zdenko Lovše, ki se je izkazal ko odličen scenarist na proslavi Dneva republike (29. novembra), na njihovo željo narisal jaslice, potem ko so se knapi zakleli, da raje umrjejo, kot da ga izdajo. Ti "grobi" možje so domiselno priskrbeli vse, kar spada k božičnemu praznovanju: drevesce, okra­ske, sveče...

... več o njem v rubriki pričevanje 01_2001

 

LETA 2003 UMRL ANTON STRLE

20 10 2004-Anton-StrleDUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1915)

"Pokopavamo svetnika, to je resnica, čeprav bi profesor Strle temu ugovarjal, ampak to je resnica," je zatrdil nadškof Franc Rode 24. oktobra 2003 na ljubljanskih Žalah pri maši ob pogrebu dr. Antona Strleta, dolgoletnega profesorja dogmatike na teološki fakulteti v Ljubljani. Eno od potrdil njegovega svetništva je prelepo pismo, odposlano pozimi 1979 vojaku Vladu Bizantu, njegovemu nekdanjemu strežniku, duhovniku lazaristu, uredniku lista Prijatelj. Tam je med drugim zapisal: "Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po božjih zamislih."

To načelo je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja. Njegova svetilka, ki je izčrpala "olje" do zadnje kapljice, je ugasnila v zgodnjem jutru ponedeljka 20. oktobra 2003. Še prejšnji dan, v nedeljo, je v cerkvi Sv. Trojice, kjer je bil nad trideset let duhovni pomočnik, maševal in spovedoval. Ta župnija, v kateri je uršulinski samostan, se je od svojega duhovnega stebra poslovila z molitvijo in daritvijo svete maše. Pokojnemu se je bližal 89. rojstni dan, za sabo je imel 52 let duhovniške službe, v kateri se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu "Povsod Boga". Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril - zanj je pričeval!

... več o njem v rubriki pričevanje 01_2004 in rubriki gost meseca 02_1990

nekaj njegovih misli:

+ Vera, ki je bistveno odrešenjska, ni prvenstveno sprejem nekih resnic in zapovedi, marveč je celosten človekov odgovor , ki zajema njegov razum, voljo in ravnanje, torej celotno življenje.

+ Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim.

+ K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanu in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejete milosti.

+ Križ je svetnikom kakor zakrament: pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

+ Površni kristjani, kakršni tako pogosto smo, radi več ali manj ogorčeno poudarjamo: "Cerkev bi morala..." Pri tem pa pozabljamo, kaj bi morali mi sami storiti. To toliko bolj, ker od Cerkve mnogo več prejemamo, kakor pa zaslužimo.

+ Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz "srca", se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.

+ O nikomer človek ne sme imeti svojega "pričakovanja", le tisto "pričakovanje" je pravo, ki ga ima Bog v svojih skrivnostnih načrtih. Samo ti so do kraja nesebični in temeljijo na poznanju, kakršno je nam ljudem povsem nedostopno.

+ Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.

+ Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.

več misli Antona Strleta:

 

LETA 2005 UMRL DANE ZAJC

20 10 2005-Dane-ZajcPESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR (* 1929)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih ... delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva ... kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

... nekaj njegovih verzov misli:

Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (...)

Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.

Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra .

 ... več misli Antona Strleta:

 

LETA 2006 UMRL JANKO MODER

20 10 2006-Janko-ModerPREVAJALEC, UREDNIK IN PUBLICIST (* 1914)

»Rad prevajam, ker mi to nadomešča potovanja in mi razen izvirnika in slovarja ni treba nositi s seboj ne težke prtljage, ne daljnogleda ne drobnogleda, pa imam vendarle občutek, kaj vse odkrivam iz skrivnostnega podgobja tujih besedil.« Tako je o svojem prevajalskem delu, po katerem je najbolj zaslovel, povedal Janko Moder. O njem je šel glas, da je prevedel več knjig, kot jih lahko normalen človek v svojem življenju prebere. Šaljivo so trdili, da je v svojem izredno dolgem življenju prevedel "več kot sedem ton knjig"; čisto res pa je, da obsega njegov prevajalski opus več kot 700 naslovov. Janko Moder se je držal načela, da je treba vse prevajati iz izvirnika, kar pomeni, da je prevajal iz 25 evropskih jezikov! Toda ni bil samo prevajalec, temveč tudi izviren ustvarjalec kot pesnik in pisatelj. Veljal je za enega najbolj uglednih poznavalcev slovenskega jezika in sodeloval je pri pripravi več pravopisov. Pomembno je njegovo delo pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi.

... več o njem v obletnici meseca 05_2014

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh