V dvanajsti knjigi priljubljene zbirke Zgodbe za dušo zbiratelj in prevajalec zgodb pronicljivo in z veliko mero humorja niza pripetljaje med zakoncema, med starši in otroci, starimi starši in vnuki ter nam s tem v pozitivnem vzdušju ponuja priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega. Bralec težko ostane ravnodušen ob duhovitem pogledu na zakon, na lik matere in očeta, na odnose med sorodniki in sosedi ali na povsem vsakdanje trenutke v življenju družine. Nekatere izmed zgodb lahko najdemo tudi na straneh revije Ognjišče, za pravo mero domislic, ki lahko služijo tudi kot izhodišče za pogovore med zakoncema ali med pari v zakonskih skupinah, pa priporočamo knjige iz zbirke Zgodbe za dušo. Berimo jo tudi v Tednu družine - letos pod geslom Najin zakon – Božja mojstrovina ... ob zgodbah spoznavajmo sebe, učimo se sprejemati drugega takega kot je ... učimo se darovati ... spoznati, da ni zakona brez boja ... želimo se odpuščati ... in se tudi zavedati, da ne gre le za naju ...

Knjiga pa spregovori tudi o odpuščanju, ki je najvišja oblika ljubezni ... • zgodbe nam svetujejo, naj povemo ljudem, da jih imamo radi ... dokler ne bo prepozno, naj jim podarimo nasmeh, da se jih dotakne in prinese nekaj Božjega med nas ... • kaj vse nam življenje naloži, koliko navlake vlačimo s seboj - odvrzimo vse to in se povzpnimo višje ... zgodbe se dotaknejo tudi ničevosti bogastva in nas učijo tisto že tolikokrat preizkušeno: Bolj je blagoslovljen tisti, ki daje, kakor tisti, ki prejema ... • če ni Boga je vse dovoljeno - se zavedamo tega ... v novo poglavje nas vabijo zgodbe o Božji modrosti v našem življenju, o Božji previdnosti, Kristusovem sredništvu, razlogih za upanje ... spregovorijo nam o poštenosti, veri, pričevanju ...spomnijo nas, da imamo pripomoček, s katerim zagotovo lahko srečamo Boga, tudi če smo se nekoliko oddaljili ... naučimo se zato uporabljati Sveto pismo, spoštujmo Božjo besedo in jo spoznavajmo ... nesmrtna je ta beseda: Gospod, nisem vreden ... reci le besedo ... sami se moramo najprej po njej ravnati - le tako deluje, ne le govoriti drugim ... tudi naše življenje, dejanja so sveto pismo ...  • zgodbe nam za konec ponujajo drugačen zorni kot, svež pogled: preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, kolikokrat sodimo, preden poznamo resnico ... smo pripravljeni sprejeti in upoštevati tudi nasvete, ki nam jih delijo zgodbe: da položimo les križa na vznemirjeno srce, da podarimo tisto, kar imamo v srcu, da se ravnamo po otrocih, da smo pripravljeni na žrtve, da jezni in užaljeni ne delamo odločitev ...da se prepuščamo Svetemu Duhu in njegovemu ognju ... da sodelujemo z milostjo ... • ko bomo prišli do zadnjih strani knjige, ko se bomo popolnoma prepustili  zgodbam in njihovim naukom ... bomo morda začutili, da smo močnejši, trdnejši, zanesljivejši ... očiščeni, sveži, lažji, z več ljubezni v  srcu ...  z nami je Gospod bleščečega sonca, ki bo razsvetljeval naše življenje ... za nov začetek, brez strahu, svoboden, širokih obzorij ... (o zgodbah ... Marko Čuk)

    pripravlja Božo Rustja
    ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO
    Zbirka Zgodbe za dušo 12
    188 strani; 11,5 x 20 cm, trda vezava, barvne fotografije
    cena: 7,90 €
    s kartico zvestobe: 7,11 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

ZG za skladen zakon 3D

iz vsebine

Neki človek je bil zaljubljen v dekle, ki je imela bel madež na očesu. Poročil se je z njo, ne da bi opazil to pomanjkljivost. Minila so leta in njegova ljubezen do nje se je ohladila. Tako ji je nekega dne dejal: »Od kdaj imaš ta madež na očesu?«
Ona mu je odgovorila: »Odkar se je ohladila tvoja ljubezen do mene.«

Molitev v družini
Župnik je obiskoval družine v svoji župniji. Eni od družin je med pogovorom zastavil vprašanje: »Ali kaj molite skupaj?«
»Gospod župnik,« je odgovoril oče, glava družine, »saj nimamo časa za to.«
Duhovnik ni odnehal: »Če bi zbolel kdo od vaših otrok, ali bi potem skupaj molili? Bi v tem primeru našli čas za nekaj družinske molitve?«
»Mislim, da bi,« je odvrnil oče.
»Ali bi molili skupaj, če bi se kateri od družinskih članov za dalj časa odpravil od doma?«
»Gotovo, da bi,« je zatrdil oče.
Župnik je tedaj odgovoril: »Spraševal sem vas samo zato, da bi spoznali, da vaš problem glede molitve ni čas. Težava je v tem, ker mislite, da vam družinska molitev ni potrebna, ko vam gre vse gladko.«

Umazane rjuhe
Mlad par se je po poroki naselil v zelo mirnem predelu mesta.
Nekega dne je žena, ko sta pila kavo, opazovala skozi okno, kako soseda obeša perilo.
Možu je dejala: »Glej, kako umazane so rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Enak prizor in enake besede so se ponovile še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu jedejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem bolj zgodaj vstal in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okenske šipe.«
Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

pripravlja Marko Čuk

V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
"Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini," je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? - Najprej spregovorijo o odnosu mož - žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb...), dragocenosti ... in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili ... da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake ... usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. ...Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot ... pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja ... Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati?  ... kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok ... Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti ... Kako pomembno je v družini upanje? ... dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave ... Kako pomembno je odpuščanje v družini ...kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? ... kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost ... v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati ... pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost ... in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim ...kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja ... ... tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali ... ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

    zbral Božo Rustja
    ZGODBE ZA SREČO V DRUŽINI
    184 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, črnobele fotografije
    redna cena: 6,90 €,
    s kartico zvestobe: 6,21 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

ZG za sreco v druzini 3D

iz vsebine

ZG za sreco v druzini foto4BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je  poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

ZG za sreco v druzini foto2OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

ZG za sreco v druzini foto1VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

pripravlja: Marko Čuk


20 let zgodb za duso3

Molitve iz Ognjišča
Zbirka Za luč in moč 1

Zvesti bralci Ognjišča vedo, da v vsaki številki našega mesečnika najdejo tudi sodobno molitev, ki želi biti vzorec za naš osebni pogovor z Bogom. Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

 

    ZAKLADNICA MOLITVE
    Molitve iz Ognjišča
    216 strani, 11 cm x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, ilustracije Petra Kern
    cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Zakladnica molitve 3D

iz vsebine

NAŠ VSAKDANJI KRUH

Prosimo te, Gospod,
daj nam naš vsakdanji kruh –
vse, kar potrebujemo za življenje:
hrano za telo in kruh za dušo,
naklonjenost tistih, ki jih ljubimo,
zvestobo tistih, ki nam veliko pomenijo,
voljnost tistih, ki se otepajo iti z nami,
odpuščanje tistih, ki smo jim dolžniki.

Gospod, ko te prosimo
za naš vsakdanji kruh,
nam daj, da naredimo, kar je potrebno,
da storimo vse, da se rešimo iz stiske,
da velikodušno priskočimo na pomoč,
kjer jo ljudje pričakujejo od nas,
da znamo narediti prvi korak,
da bi med nami zavladal pravi mir.
Friedrich Dietz

pripravlja:

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo ... otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

... več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

    besedilo Berta Golob
    ilustracije Silva Karim, pesmica Janez Bitenc
    Škof Baraga
    24 strani, mehka vezava, ilustracije, pobarvanka
    cena: 2,30 €, s kartico zvestobe: 2,07 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča:

Skof Baraga pobarvanka 3D

Škof Baraga - pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

Knjiga Pot (Camino) je temeljno delo ustanovitelja Opus Dei (Božje delo) Jožefamarije Escrivá de Balaguerja, ki ga je sv. Janez Pavel II. 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika. Oktobra smo se spominjali petnajste obletnice njegovega od Cerkve priznanega svetništva. Osnovno gradivo Poti sestavljajo razmišljanja o odlomkih iz Svetega pisma, povzetki pogovorov, osebne izkušnje in odlomki iz pisem. Knjiga je nastala iz globoke krščanske izkušnje in želi voditi k Božji ljubezni in k življenju v Gospodu. 999 točk je bilo napisanih v želji, da pomagajo najti luč Življenja in da tako zemeljske poti, navadne poti vseh ljudi, spremenijo v pot, ki vodi k svetosti ter v kraljestvo, “ki ni od tega sveta”. (Jn 18, 36). Kdor jo bo bral s takšnim pričakovanjem, je ne bo odprl zaman. (...) Doslej je Pot izšla v 461 izdajah v skupni nakladi skoraj 4.800.000 izvodov, in sicer v 52 različnih jezikih. V slovenščini je izšla najprej v Argentini, leta 2005 je izšla v novem prevodu prvič pri Ognjišču, leta 2011 pa še njen ponatis.

Enajst let po smrti pa je izšla še knjiga Brazda, ki jo je Jožefmarija napovedal že leta 1950, vendar pa je zaradi obsežnega pastoralnega dela ni uspel še zadnjič pregledati. Tudi Brazda je sad notranjega življenja Escrivaja. Napisana je z namenom, da spodbuja osebno molitev, misli ustanovitelja Opus Dei so nabrane iz njegovih obsežnih izkušenj z dušami, to je pravi sprevod vrlin, ki morajo sijati v življenju kristjanov: velikodušnost, drznost, veselje, iskrenost, naravnost, lojalnost, prijateljstvo, čistost, odgovornost ... Vse to vključuje široko obzorje človeške popolnosti, ki jo svetnik odkriva v Jezusu Kristusu, popolnem Bogu in popolnem človeku

Pot 3D

iz vsebine

– Naj tvoje življenje ne bo neplodno. – Bodi koristen. – Pusti sledi za sabo. – Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni.
– Naj bodo tvoja dejanja in besede takšne, da bodo vsi, ko te bodo videli ali slišali, rekli: ta prebira življenje Jezusa Kristusa.
– Ne reci: “Sem pač takšen ... tak je moj značaj.” To je v resnici znak šibkosti tvojega značaja. Bodi mož ...
–Videti je, da nisi sposoben občutiti Kristusovega bratstva: v drugih ne vidiš bratov, temveč tekmece.
– Radoveden si in zvedav, vohljaš in ogleduješ: ali te ni sram, da si celo v svojih slabostih tako malo moža? – Bodi mož: radovednost do drugih naj nadomesti želja po resničnem spoznanju samega sebe.
– Kritizirati, rušiti, ni prav nič težko: celo najbolj preprost delavec zna s svojim orodjem okrušiti plemenit in lep kamen katedrale.— Graditi: za to delo je treba mojstra.
– Ne grajaj, dokler še čutiš jezo zaradi storjene napake. – Počakaj do naslednjega dne ali še dlje. – Potem pa po premisleku mirno le izrazi svojo grajo. — Z eno samo ljubeznivo besedo boš dosegel več kot po treh urah prerekanja. – Umeri svoj značaj.
– Ker si strahopeten, ostajaš nečimrn, nepremišljen, lahkomiseln. Kaj drugega kot strahopetnost je to, da se nočeš soočiti s samim sabo?
– Vztrajaj v molitvi. – Vztrajaj, čeprav se ti zdi tvoje delo neplodno. – Molitev je vedno plodna.

pripravlja: Marko Čuk

Avtor besedila poudarja da mora človek svojo etično in moralno odgovornost pokazati tudi v odnosu do živalskega sveta. Kajti živali so Božji dar in se bolj ravnajo v skladu z zakoni narave kakor človek. Skozi 16 poglavij dobimo odgovore na vprašanja, kako smemo ravnati z živalmi. Privedejo nas do spoznanja, da smo si v trpljenju ljudje in živali enaki in da se premalo zavedamo, koliko smo dobili od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali.
Knjiga ni znanstvena razprava, ampak strokovno-poljudni spis, čeprav so seveda v knjigi tudi znanstveno obravnavana mesta.

    Karel Bedernjak
    Etološka etika
    Kristjanov odnos do živali
    170 str., 12 x 20 cm, mehka vezava, črnobele fotografije
    cena: 13,90 €, s kartico zvestobe: 8,55 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča:

Etoloska etika L1

iz vsebine

 ... Predmet etologije so življenjske navade človeka in živali. Etologija hoče ponovno delati primerjavo med navadami živali in obnašanjem človeka, predvsem želi primerjati navade živali z navadami ljudi. Nekatere navade imajo svoje korenine v navadah živali, med njimi obstaja genetska zveza. Treba je priznati, da moramo pri moralnem ocenjevanju človekovega ravnanja upoštevati tudi moč notranjih impulzov. (...)

(...) Žival deluje zgolj po notranjih nagibih, človek pa mora povezovati notranje impulze s svobodno voljo. Nekateri etologi vidijo, da so ti impulzi v navadah živali podobni tistim, zaradi katerih se mora tudi človek etično odločati. Etologi vsekakor skušajo potegniti paralelo med navadami živali, ki so posledica nekih notranjih impulzov, in ravnanji, ki jih mora človek svobodno izvesti. Zato ima etologija nalogo, da sistematično opazuje vedenje živali v njihovem naravnem in umetnem okolju. Seveda je opazovati živali v njihovem naravnem okolju včasih zelo težko, zlasti če gre za divje ali celo napadalne živali. V nenaravnem okolju se nekatere živali ne morejo obnašati tako, kakor to zahteva njihova narava. (...)

(...) Etologija je torej znanost, ki študira navade in vedenje živali pa tudi ljudi. Zato se ta znanost posebej zanima in dela primerjave med obnašanjem in navadami živali ter vedenjem ljudi. Med obnašanjem živali in ljudi je kar precej sorodnosti. Zanimivo je vedeti tudi, kakšni so motivi, ki povzročajo vedenje ljudi, in kakšni so motivi, ki povzročajo obnašanje živali. Nekatera vedenja pri ljudeh imajo svoje korenine in podobnosti v navadah živali. Nekatere sestavine navad živali so podobne obnašanju ljudi. Tudi nekateri dinamizmi pri človeku koreninijo v živalskem svetu. Zato nekateri etologi menijo, da je marsikatero živalsko obnašanje analogno moralnim
zapovedim človeka. Vsekakor velja, da primerjalna etologija spodbuja raziskovalce navad pri živalih k boljšemu poznavanju človeka. (...)

Potrošniški človek se morda premalo zaveda, da je več dati kakor dobiti. Verjetno pa se isti tudi premalo zaveda, koliko je dobil od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali. Zato bi bilo prav, da bi se vsi zahvaljevali Bogu tudi za ta dar. Pa ne samo tisti, ki imajo opraviti z živalmi, saj smo vsi ljudje na nek način deležni sadov, ki prihajajo od živalskega sveta.
Ob zelo pogostnem odnosu človeka do živali je morda mogoče sklepati naslednje. Zdi se, da pes ali kakšna druga žival in njuna narava ustrezata  nekaterim primarnim ali sekundarnim potrebam človeka, pa naj bo to moški ali ženska ali pa otrok.
In na koncu naj zapišem misel Alberta Einsteina: »Če hočemo preživeti, moramo začeti drugače misliti«; tudi v odnosu do živalskega sveta.

pripravlja Marko Čuk

Molitve iz knjižice Dotakni se me želijo pomagati mladim, da bi Bogu lažje izrazili svoje misli. Napisane so v preprostem jeziku, ki je vsakomur blizu. Namenjene so posamezniku, pa tudi molitvi v skupini, saj v vsakem od mladih povzročijo drugačen odziv, pa kljub temu ustvarjajo skupnost.

Mlada srca odpirajo za skrivnost Boga, s katerim se mladi pogovarjajo, in za skrivnostno navzočnost Jezusa med njimi. Tako lahko besede, ki jih mladi skupaj poslušajo ali skupaj molijo, povežejo in jih privedejo do spoznanja: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Dotakni se me 3D

iz vsebine

V dotiku

Dobri Bog,
zahvaljujem se ti za novi dan.
Ne počutim se še čisto buden/na,
da bi lahko začutil/a vse izzive,
ki me čakajo danes.
Toda močno zaupam,
da me bodo varovale tvoje roke
in da mi boš podaril spodbudo,
ki jo potrebujem za novi dan.

Brez predsodkov

Dobri Oče, današnji dan
je kar nekako zbežal mimo mene.
Ne da bi se zavedal/a.
Živel/a sem kar tako v en dan.
Tako ti bi rad/a vsaj zvečer izročil/a ta dan.
Vzemi ga takšnega, kot je.
Če ga ti sprejmeš,
se lahko tudi sam/a z njim sprijaznim.

ti
ti si cilj
pot
moč
v tebi
sem jaz
se ti podarjam
se ti prepustim
in nenadoma
me preplavi
življenje
brez upanja
ujet sem
od vsepovsod
sklonjena je glava
rodi se
novo veselje
Andrea Schwarz

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Janko Toplikar je uredil knjigo in z njo hoče izraziti "svojo hvaležnost človeku, ki ni zaznamoval le njegovega življenja, ampak od druge polovice 60. let prejšnjega stoletja tudi življenja mnogih posameznikov in skupin, ki so skupaj z njim živeli svojo ‘človeško avanturo’. Zajeti vanjo, so med seboj delili zelo različne stvari: nešteta srečanja, načrte, težave, nerazumevanje, različne (ob)sodbe, zadovoljstvo, mnogo veselja, še prav posebej pa ozračje vzajemnega spoštovanja in poslušanja. ..."
Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je imel, včasih tudi za visoko ceno osebnega preganjanja, diskriminacije, konfinacije, političnega nadzora, za eno prvih skrbi ohranjanje narodnih in krščanskih korenin zaupanega mu ljudstva in različnih posameznikov, ki jih je srečeval pri svojem delu. Bil je človek, ki je spoštoval osebno svobodo vsakega človeka, ljudje, ki je govoril razsodno in odločno, pa tudi z bogato vsebino, saj so se njegove besede vedno dotikale tistega, kar je bistveno za človekovo osebno dostojanstvo. "Vinko Kobal je bil duhovnik, ki je že zelo mlad zaslišal klic, se odločil, da mu bo sledil, in tej svoji življenjski izbiri ostal zvest do konca. Znal je biti neizmerno pozoren do materialnih in duhovnih potreb človeka. Bil je vzgojitelj mnogih generacij mladih, ki jih je znal sprejemati zelo odprto in v njihovi celoviti življenjski resničnosti, a vedno v službi Cerkve. V Cerkvi je zelo cenil vse, kar je bilo dobrega, kar pa je opazil problematičnega ali slabega, mu je postalo izziv za razmišljanja, iskanja, za soočenja z različnimi sogovorniki. Tudi njegove negativne presoje so bile izraz njegove vizije človeka, njegovega služenja Kristusu in Cerkvi, njegovega vzgojnega predloga, ki mu je pogumno, neomajno, včasih tudi trmasto sledil in ga posredoval v oblikah in na načine, ki so bili skladni z njegovim značajem. Tudi njegove človeške pomanjkljivosti in slabosti – le kdo jih nima! – niso zadosten razlog ne za to, da ne bi priznali in spoštovali vsega dobrega, kar je naredil, še manj pa za to, da ne bi z enako vnemo nadaljevali poti, ki nam jo je pokazal za našo človeško, versko in kulturno rast – osebne poti, ki pa je vključena v nepogrešljivo stvarnost – skupnost. Ko bi le čim več ljudi srečalo takega učitelja ..."

Knjiga je sestavljena iz dveh različnih delov. V prvem, ki je iz petih poglavij, so Kobalova avtobiografija (tri poglavja), poglavje o metodi ter poglavje o ključnih besedah/izrazih, s pomočjo katerih je on evangeljsko oznanilo posredoval mladim. V drugem delu je Vinkov osebni dnevnik, ki se začne 20. januarja 1993 in zaključi 25.maja 1998 z zapisom predavanja, ki ga je Vinko imel za študente prav malo zatem, 1. junija. Poleg teh dveh delov pa se mi je zdelo zelo primerno v tej knjigi objaviti dodatek, v katerem so, po kratkem uvodu, dnevnik sedemnajstletnega semeniščnika Vinka, ki je bil od 10. maja do 15. julija 1945 begunec, in sicer v italijanskem kraju Fano (v deželi Marche), ter še dva druga dokumenta.

 

    Vinko Kobal
    PRIPOVED STAREGA, MODREGA, SIVEGA BOBRA
    uredil Giovanni (Janko) Toplikar
    308 strani, format 17 x 24 cm,
    barvne priloge, broširano
    redna cena: 14,90 €,
    s kartico zvestobe: 13,41 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Pripoved sms bobra 3D

iz vsebine

Vinko Kobal, vzgojitelj mladih in glasnik novih časov (Jože Kurinčič knjigi na pot)

Vinko Kobal je bil rojen leta 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v času, ko je bila Primorska pod fašistično Italijo, v času vladavine skrajnega nacionalističnega režima. Ta se je predstavljal kot nadaljevalec visoke rimske civilizacije, ki se mora čim bolj razširiti in ‘odrešiti’ tuje, barbarske narode iz priključenih pokrajin. Visoka rimska civilizacija se mora v ‘odrešenih’ pokrajinah zato čim prej znebiti alogenih, ‘tujerodnih’ jezikovnih (barbarskih) in kulturnih prvin. Tako je bila že eno leto po pohodu na Rim sprejeta Gentillijeva reforma, po kateri je bilo najprej v šolah, potem pa tudi sicer v javnosti dovoljeno uporabljati samo italijanski jezik. “Qui si parla soltanto italiano!” (Tukaj se govori samo italijansko!) je postala parola ‘odrešenikov’ z ‘gorkega juga’. Temu jezikovno-kulturnemu imperializmu se je tedanji primorski človek instinktivno uprl. Npr. tako, da so duhovniki ob poučevanju verouka po župniščih učili otroke tudi slovenščino. Ko je dosegel raznarodovalni pritisk skrajne oblike, je bil tudi odgovor nanje skrajen. O enem takih dogodkov pripoveduje V. Kobal: »Pred njo (učiteljico) je (v Vrhpolju) učil učitelj Sottosanti, zagrizen fašist, ki je nekemu otroku, ki je govoril v šoli po slovensko, pljunil v usta. To je pretreslo celo vas. Nekdo, verjetno kdo od dečkovih sorodnikov, ga je nekaj tednov kasneje ubil. In to je izzvalo velike pritiske nad vso vasjo.«

V takem vzdušju je odraščal Kobal. Poleg tega pa ga je močno zaznamovala pristna in globoka pobožnost njegovih bližnjih. Prav narodno-kulturni in seveda verski vzgib sta ga vodila na pot v duhovništvo. Njegovo gimnazijsko šolanje je potekalo tik pred drugo svetovno vojno in med njo, skoraj vseskozi v italijanskem jeziku.
Po vojni se je odločil za študij v ljubljanskem bogoslovju in s tem za stalno izpostavljenost preganjanju komunističnega režima. Kakor je hotel fašizem iz ljudi izkoreniniti njihovo narodnostno jedro, tako je hotel komunizem iz njih iztrgati
vero in vsakršno duhovnost. Vinko Kobal je bil med pogumnejšimi in najbolj dejavnimi duhovniki; o takih je režim menil, da jih je treba prestrašiti in utišati. Zato je bil kar dvakrat zaprt, in sicer leta 1949 kot bogoslovec in tik pred novo mašo 1951 kot semeniški duhovnik. O svojem zaporu zapiše: »V teh trenutkih nam je bila edina uteha dejstvo, da smo vedeli, zakaj trpimo, saj nam je bilo jasno, da samo zato, ker smo si izbrali duhovniški poklic.«
Po novi maši je postal župni upravitelj v Ročinju, kasneje je župnikoval v Desklah, bil duhovni pomočnik v Novi Gorici in nazadnje župnik v Godoviču. Že na začetku duhovniškega delovanja se je začel intenzivno ukvarjati z vzgojo mladih.
Pri tem delu pa je takoj presegel župnijske meje; ob njem so se zbirali najprej mladi z Goriške, kasneje pa tudi iz širšega slovenskega prostora.

Vinko Kobal je kot duhovnik deloval v času, ko sta na slovenskega človeka in na njegovo osebnost pritiskali dve ideologiji: komunizem in potrošništvo. V boju zoper njiju je poskušal v mladih najprej vzgojiti pokončne in močne osebnosti. O svojem delu z mladimi je v nekem intervjuju izjavil: »Glavni razlog za delo z mladimi je bil: vzgojiti celovito človekovo osebnost; tako osebnost, ki bo samostojna, trdna, uravnovešena, osebnost, na katero se lahko zaneseš. Velikokrat sem namreč naletel na cele generacije ljudi, ki so bili pripravljeni spreminjati svoje mnenje, svoje trditve in mišljenje, kakor je pač naneslo, kakor je veter pihal. Želel sem vzgojiti človeka, ki bo celovita in trdna osebnost. In v krščanstvu sem videl prostor za uresničitev te možnosti, zato sem potem celotni krščanski nauk usmeril v vzgojo take celovite in trdne osebnosti. Temu sem rekel kar ‘novi človek’. Tak novi človek je res sposoben živeti, zaživeti v novi družbi, oblikovati tako skupnost. In skupnost takih ljudi ni samo masa, ampak je res skupnost zrelih, zdravih ljudi. In iz takih ljudi se seveda v novi skupnosti poraja tudi res nova kultura. Ta trinom ‘novi človek’, ‘novo občestvo’ in ‘nova kultura’ je postal nosilec vsega našega dela z mladimi.«

Vinko Kobal se je prizadeval, da bi v mladih prebudil vero v človekovo dostojanstvo. Samo tako prebujeni ljudje bodo lahko gradili tudi nove odnose, bodo kvas nove družbe. Uprl se je razčlovečenju, kakršnega je zaznal v ideološko nasilni vzgoji, ki mladega človeka ne razume kot subjekt in skrivnost z lastnim poslanstvom, ampak kot objekt osebne ali ideološke manipulacije: »To poskušajo storiti razni pedagoški sistemi, ki ne izhajajo iz vere v Stvarnika. Stvarnik je namreč v človeka odtisnil svojo podobo. Tako je oseba nosilec te vrhunske podobe. Zato sem globoko prepričan, da bo uspel samo tisti vzgojni šolski sistem, ki gradi na svetlem spoznanju o nezamenljivosti človeške osebe od otroških let naprej.«
Njegova metoda je bila predvsem zbiranje mladih na dnevih zbranosti, taborjenjih, pohodih. Značilen zanj je bil osebni nagovor. »Mladih ljudi ne moremo nagovarjati na splošno, neosebno tudi ne zgolj z razumskimi oziroma iz knjig pobranimi predlogi. Mlad človek se odzove, ko je osebno nagovorjen, ko sliši, da nekdo njegovo ime izgovarja z resnobo in spoštovanjem do njegove skrivnosti, ki jo je Bog vanj položil.«
Osebno je poznal in znal poklicati po imenu na tisoče mladih. To svojo držo je zavestno gojil in jo takole utemeljil: »Vsakdo je v zadregi, če ga dolgo časa nihče ne pokliče po imenu. Zdi se mu, kakor da nikomur nič ne pomeni ali ni nikomur potreben.
Vsak človek, posebno pa mlad, si želi, da ga kdo opazi, pokliče in povabi v dogajanje. Pripravljen se je odzvati vsakemu povabilu, ki upošteva njegovo dostojanstvo.«
V. Kobal je bil izredno razgledan po sodobni teološki literaturi, prav tako pa je bral tudi druge strokovne knjige in leposlovje. Bil je človek silne kulturne širine, a kulture ni razumel elitniško, v smislu neke dejavnosti, ki je namenjena samo posvečenim sladokuscem. Zanj je bila kultura celota človekove duhovne dejavnosti in način življenja. Enega osnovnih sredstev za gradnjo kulture oziroma kultiviranja je videl v odprtem pogovoru. »Pogovor (...) gre za poslušanje vsega, kar se dogaja. Za držo poslušanja: tako ostaja človek odprt za Skrivnost; skrivnost pa je dejansko vse, kar se dogaja okrog nas, vsi ljudje, ki jih srečujemo, vse neznano, toda zaželeno. Tudi šola mora biti zgrajena predvsem na poslušanju, drugače bodo zrasle generacije mladih, ki bodo vse znali, toda ostali bodo zaprti za vse, kar bi lahko še sami odkrili.«
In vedel je, kakšne vzgojitelje potrebujejo mladi. Ne toliko naučenih pedagogov, doktorjev znanosti, ne psihologov in gurujev. »Predvsem pa mladim manjka mojstrov resnične človečnosti, okrog katerih bi se zbirali.« Za take pedagoge je značilno tudi to, da živijo tako in tisto, kar govorijo in to, da morajo učenci, če hočejo res usvojiti posredovano znanje, tega tudi sami preizkusiti in ga poglabljati s pomočjo izkušenj oz. doživetij, v katere jih popelje pravi pedagog. »Počasi sem prišel do spoznanja, da kar govorim, ne more poslušalec izkusiti, ne more postati njegova osebna izkušnja, dokler mu ne ponudim pogojev za skupno doživljanje. Če molim in me otrok le gleda, ne more priti do osebne molitvene izkušnje, ko pa začne z menoj odpirati ustnice, postaja molitev njegova izkušnja. Krščanstvo je v celoti zaživelo, ko je postalo ob Kristusu izkušnja vseh njegovih prijateljev apostolov. Vse, kar so drugim povedali, so povedali kot osebno izkušnjo. Janez je to najbolj živo zapisal: “Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja” (1 Jn, 1,1).«

Vinko Kobal je bil izredno čustvena osebnost. Pogosto je bil zelo prizadet, ko je videl, da njegove besede ne padejo na plodna tla. Zelo ga je jezila apatičnost, predvsem pa nezaupanje, previdnost, ‘ziheraštvo’, neodločnost, capljanje na mestu, to, da poslušalci niso razumeli njegovih besed kot predloga, ampak le kot zanimivo misel, ki pa nima praktičnih posledic. »Do vseh smo silno nezaupljivi ali pa tavamo od enega do drugega predloga, nobenega pa ne sprejmemo dovolj zavzeto in z neko dokončno resnobo. Sam sem že 32 let vsak teden med letom na poti, da bi ponudil tisto, kar me je prevzelo, pa se moram vedno znova sprijazniti s tišino, ki zavlada ob koncu mojih besed, ali pa z nezaupljivostjo, ki se pokaže na obrazih, ali s praznino, ki nastaja od tedna do tedna. Vem sicer, da bo nekdo drug zapolnil prazen prostor, da bo stopil na mesto poslušalcev, ki so odšli, nekdo drug. A kaj ko bodo tudi ti spet izginili in pustili prostor novim in tako naprej. Nič bolje se ne godi v drugih skupinah, posebno tistih, ki slovenskega študenta ali dijaka ne želijo pridobiti v cerkveno skupnost zgolj s cenenimi ponudbami, tam, kjer se zahteva od njih osebno zavzetost oziroma se pričakuje celovito duhovno pripadnost.«
Ni maral intelektualizma. Hotel je, da poslušalci presežejo zgolj debatiranje, da jim postane spoznanje navodilo za dejanje in za zavzeto delo v skupnosti. Govoril je o tem, da nič velikega ne nastane brez zaveze in zvestobe.
»Ko sem v otroških letih prebiral Zgodbe Svetega pisma, sem izraz Stara in Nova zaveza dojel bolj površno. Šele kasneje, ko sem prebiral zgodbe Karla Maya o zavezništvu med Winnetoujem in Old Shatterhandom, sem razumel pojem zaveze nekoliko globlje. Posebno me je nagovoril prizor, ko sta moja junaka ob ognju sredi gozda s prerezanima zapestjema, ki sta ju položila drugega nad drugo, kadila pipo miru in nato slovesno izgovorila besedilo krvne zaveze: Odslej bom jaz branil tebe zato, ker se moja kri pretaka v tvojih žilah. To je bila krvna zaveza. Polagoma sem pričenjal razumevati tudi Staro in Novo zavezo kot dogodek, ko je Bog po Jezusu Kristusu sklepal s človeštvom zavezo v svoji krvi. Zavezo sem razumel kot ponudbo Boga človeku, ki ni sposoben ostati zvest in držati obljube.«
Kobal se ni nikoli zadovoljil z naivnim humanizmom, z ideologijo ‘dobrega človeka’. Dobro je vedel, kaj vse je v človeku in da se ne moremo popolnoma zanesti nanj, da je Bog zadnja garancija, da na koncu lahko le vanj brezpogojno zaupamo.
Posebno proti koncu življenja se je v njegovih govorih vse pogosteje pojavljala govorica o ‘dogodku Kristus’, o središčnosti tega dogodka za človeka posameznika in za človeško zgodovino. »Kristus, kje se nam boš pokazal, da nas boš resnično povezal? Kaj naj storimo, da bomo tebe resnično razodevali ljudem, h katerim nas vsak dan pošiljaš? Rad bi več naredil, kot lahko naredim v tej moji majhni župniji, rad bi tudi več naredil z vsemi mladinskimi skupinami, s študenti, z duhovniki, s katerimi se srečujemo.«
Z naivnim in intimističnim humanizmom, ki se zapira v svet lepe duše, dobrega človeka, lepe narave in ga ne zanimajo globalna verska in družbena vprašanja, je zavračal tudi vase zaprti nacionalizem. Kljub boleči izkušnji fašistične raznarodovalne politike je ohranjal in gojil tesne stike z italijanskimi prijatelji, predvsem v gibanju Comunione e Liberazione, se bogatil ob italijanski teološki misli in sploh ob italijanski kulturi.
Ob koncu tega zapisa lahko z gotovostjo zapišem, da je bil Vinko Kobal eden tistih mož, ki so najodločilneje oblikovali slovenskega človeka v drugi polovici 20.stoletja. S svojim pedagoškim delom je pripravljal slovenske katoličane, da smo bili dovolj zreli, da v času velikih družbenih sprememb nismo bili nepripravljeni. Še več, da smo bili njihovi akterji. Pa ne toliko navzven, na političnem področju, ampak tam, kjer se rojevajo vzgibi za dejanja, v duhovni in kulturni podstati, na kateri v resnici temelji vse, kar se velikega zgodi med ljudmi. Pa ne gre le za pripravljenost na čase demokratične družbene spremembe, pač pa tudi za odpornost zoper skušnjavepotrošniške družbe.
Pričujoča knjiga njegovih spominov in dnevnikov ter drugih spisov nam daje možnost vpogleda v Kobalovo intelektualno in duhovno delavnico in kot taka predstavlja dragoceno duhovno dediščino ne le za tiste, ki nam je bilo dano, da smo
skupaj z njim hodili po Poti, ampak tudi za druge, ki jih zanima duhovna podoba slovenstva v 2. polovici 20. stoletja. Seveda ta vpogled v njegovo delo ni popoln. Že zato ne, ker se Vinko Kobal, ta veliki garač, ni mogel odtegniti svojemu osnovnemu poslanstvu, vzgoji mladih, in si za pisanje vzeti več časa, tako da je marsikaj zapisanega ostalo fragmentarno in nedorečeno. Vsekakor pa objavljeni teksti pričujejo o neki silni prizadevnosti, energičnosti in ljubezni. (Jože Kurinčič)

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.

(prerok Malahija)
Petek, 20. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh