Bil sem hudoben, prava baraba

Dvanajstletni Angelo iz sedmega razreda jih je že veliko ušpičil, na šoli se govori samo o njem in njegovih podvigih ... Nekoč pa gre v svoji želji, da bi bil hudoben, predaleč: hudo ga polomi in doživi kruto izkušnjo ... Zato mora preživeti določeno obdobje v poboljševalnem domu na podeželju, ki ga vodi duhovnik, oče Costantin. ... Angelo je sprva zelo nejevoljen in besen na duhovnika, ki jim govori o radosti, potrpljenju in sreči, ... on pa hoče biti še naprej hudoben in vsak dan skrbi za kondicijo: razdira gnezda, muči kuščarje, vsaj malo škode hoče povzročiti, da ga le ne bi imeli za  pridnega ... Obnašanje očeta Costantina pa Angelu iz dneva v dan daje misliti, in počasi mora priznati, da ima zelo pozitiven vpliv na te mlade ljudi, ki živijo v popravnem domu ... odkriva pa tudi, da zelo vpliva tudi nanj saj počasi usiha tudi njegova hudobija ... želi si biti nekdo drug, drugačen in sposoben.

Pripoved je tekoča, jezik je sodoben blizu mladim. Zgodba je realistična in brez moraliziranja kljub tegobam odraščanja ustvarja pozitivni pogled na svet.

Bil sem hudoben 3D

iz vsebine

Stvari niso vedno take, kot se nam zdijo. Včasih ljudje nosijo skrivnosti. Te so včasih nedolžne, včasih grozljive. Nicolova skrivnost je bila grozljiva. Povedal mi jo je nekega sobotnega popoldneva, ko je rosilo in je bila ozka cesta, ki je sekala polja, vlažna od dežja. Bil sem na vrtu. Bil sem sam in to je bilo dobro, a ker sem se dolgočasil, sem začel ciljati zvon na vrhu zvonika. Nabral sem nekaj kamnov in ga skušal zadeti. Že petkrat mi ga je uspelo zadeti, ko je k meni pritekel Nicola, me zgrabil za zapestje in rekel, naj neham.
Nato sva se drug poleg drugega usedla na stole, ki so bili pod stebriščem, in se pričela pogovarjati. Rosenje je dajalo pravo ozračje najinemu pogovoru.
Prižgal sem cigareto in dvakrat potegnil. Nato sem jo podal Nicoli, a je odkimal in jo tako odklonil.
Pripovedoval mi je o času, ko je živel v mestu, v problematični četrti. Tam je bil nekdo, ki so se ga vsi bali. Dovolj je bilo že samo izreči njegovo ime, da so glasovi na ulicah potihnili. Sonce je potemnelo in listje je začelo odpadati.
Povedal je, da se je njegov oče temu tipu zoperstavil. Že nekaj dni ga ni bilo domov, vendar to ni skrbelo nikogar v njegovi četrti. Življenje je pač teklo naprej z vso svojo pestrostjo. Njegova mati je prejela sporočilo, da mora h kanalu za hišo, če želi ponovno videti svojega moža. Med pripovedovanjem je Nicola vstal in pričel hoditi sem ter tja pod stebriščem, med mizico in stolom, težko je dihal skozi nos, kakor bi imel v njem zataknjen kamenček.

Knjižne novosti, v: Ognjišče (2013) 08, str. 93

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh