»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu - kot naroča Kristus - umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

    Sv. Maksimilijan Kolbe
    VSAK IMA SVOJO POT
    144 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, dokumentarne fotografije, 16 strani barvnega dodatka
    redna cena: 5,80 €,
    s kartico zvestobe: 1,00 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

Vsak ima svojo pot 3D

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je  Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: Vsak ima svojo pot Kolbe01»To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, 'največjo' ljubezen - tako, ki je pripravljena, da 'da svoje življenje za svoje prijatelje'. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, 'po poklicu' (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero - vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: 'Arbeit macht frei' (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt - za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji...«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot - in edino ta - je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.Vsak ima svojo pot Kolbe02

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli. 

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk

Knjiga je posvečena Božji služabnici Cvetani Priol (1922–1973), za katero se je pričel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Mariborčanka Cvetana Priol je s svojo duhovnostjo Božjega otroštva podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa in predstavlja posebno za mlade v Sloveniji vabilo na pot svetosti. Svoje življenje je povsem darovala Bogu  za duhovnike in Cerkev, za ohranitev vere v slovenskem narodu.
Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi, esej prof. Adolfa Mežana o duhovni podobi Cvetane Priol ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’.

    Cvetana Priol
    NA POTI SVETOSTI
    Dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja
    dopolnjena in prenovljena izdaja knjige Darovana (1997)
    spremna beseda: Alojzij Cvikl; uredil Stanko Janežič
    278 strani, 14 x 20 cm, mehka vezava z zavihki, črnobele fotografije
    cena 16,90 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Cvetana Priol

S Cvetano Priol sem se srečeval kot dijak na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je študirala eno leto za menoj, vendar se pobliže z njo nisem spoznal. Šele ko sem pripravljal za tisk njen duhovni dnevnik »Darovana«, sem z začudenjem ugotavljal samosvojo duhovno podobo te nekdanje gimnazijske sošolke, poznejše profesorice glasbe, ki je svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela kot 17-letno dekle spomladi leta 1939 v mariborski stolnici (v Križevi, sedaj Slomškovi kapeli), ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja v ljubezni služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. (Stanko Janežič, 2003)

Mnogi ste mi večkrat izrazili željo po ponatisu knjige »Cvetana Priol na poti svetosti«. Z veseljem pozdravljam pripravljenost, da Ognjišče – Slomškova založba to knjigo z manjšimi dopolnitvami ponovno izda. Človeka bolj nagovori pričevanje kot pa množica zgolj lepih besed. Življenje Božje služabnice Cvetane Priol je bilo preprosto in iskreno življenje po evangeliju, sredi vsakdana. Temelj njene vere je bil globok osebni odnos z Bogom. Ta odnos je bil pri njej domač, otroško preprost, iskren in predan. Mnogi ob Cvetani kaj hitro najdejo podobnost z nam tako drago svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj odnos z Bogom popisala v knjigi »Povest duše«. (nadškof Alojzij Cvikl)

iz vsebine:

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti, globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

Cvetana je bila umetniška duša, a je bila hkrati zelo stvarna, trezna. Po poklicu je bila glasbenica. Študirala je klavir in solopetje. ...
Cvetana je bila tudi pesnica. Njene pesmi so v veliki meri verskega značaja. V njih se zrcali njena globoka vera, velika ljubezen do Boga, Marije, svetnikov, do Cerkve, do Božjega kraljestva, njena velika apostolska gorečnost.
Cvetana je bila tudi izvrstna pisateljica. To je dokazala predvsem s svojim čudovitim duhovnim dnevnikom.
Cvetana je raznim ljudem pisala tudi izredno lepa pisma; nekatera so še ohranjena.
Cvetana pa je preko Kristusa hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Takole piše v dnevniku: »Jezus, daj , da bom živela le za druge! Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje! O, daj, da bo vsakdo, ki bo iskal mene, našel v moji bolniški sobi samo tebe – Kristusa!« In res se je Cvetana vedno trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična.
Cvetana je bila vsa evharistično usmerjena. Evharistija ji je pomenila srčiko njenega življenja. Sveto mašo je doživljala tako močno z vsem svojim bitjem, da se je to odražalo tudi na njenem obličju, posebno pa v življenju. Čutila je, da more daritev svete maše prenoviti svet. Brez obhajila enostavno ni mogla živeti.
Vsa Cvetanina duhovnost je bila prepojena z Božjo močjo, ki jo je obilno delila vsem, ki so se z njo družili. V duši je nosila svetle ideale in je vseskozi ohranila veder pogled na življenje in posluh za težave drugih.
Cvetana je bila zelo čuteča in je veliko dobrega naredila za ljudi. Tudi to je bilo povezano z njenim apostolatom. Najprej na duhovnem področju. Kjer je opazila duhovno in moralno revščino, je ljudi poučevala, jim kazala pravi smisel in cilj življenja (veliko z lastnim zgledom).
Cvetana je bila slovensko narodno zavedna. Ljubila je svoj narod. Za ohranitev vere med Slovenci je darovala svoje trpljenje in življenje. To narodno zavest ji je še posebno poglobilo nemško zatiranje slovenskega naroda. Takole govori v svojem dnevniku Bogu: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil, kot si ti ljubil svoje rojake, svojo zemljo.«

V sestavku Molitev (dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost... Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Bog ji je postal vse, vsa njena moč, vse njeno srčno hrepenenje. Sama pravi: »O moj Bog! Daj mi spoznanja, da si ti sam moje plačilo, ker tistim, ki vse zapustijo in hodijo za teboj, si ti vse. Moj Bog, bodi še meni vse: mir in sreča in ljubezen.« Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj.

Kristus stopa skozi mesto,
v vetru plašč njegov vihra,
roke širi, plašč odkriva
plamen mu kipi iz Srca.
Srce Božje, v svojem ognju
tudi meni vžgi srce,
da v molitvi kakor v delu
mi gori, Gospod, za te! (Cvetana Priol)

pripravlja Marko Čuk

Zgodbe za dušo 9 - ponatis
Deveta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo ima sedem poglavij: Nasmejte se, Zadovoljstvo v življenju, Ne sodi prehitro, Iskreno pred Gospodom, Ti si v tem kruhu, Po žrtvi v svetlobo vstajenja, Kako se pogovarjati s človekom in z Bogom? Krajše zgodbe so kot darilo, ki ga je mlademu kalifu prinesel modrec. Mladeniču je namreč pripovedoval zgodbe o arabskih junakih in ga tako naredil za modrega, poštenega in pravičnega človeka. Naj tudi nas razveselijo in poučijo zgodbe iz te knjige, je ob tretji izdaji devete knjige zgodb zapisal njihov zbiratelj Božo Rustja.

Dragoceno darilo zgodb 3D

iz vsebine

Kaj pa se skriva za naslovi poglavij, kaj se nam utrne, če preberemo, eno, dve, tri ... zgodbe in se pogledamo v ogledalo?
Zgodbe v knjigi Dragoceno darilo zgodb na začetku pripovedujejo o tem, kaj je potrebno za zadovoljstvo v življenju? ... Zlata sredina med prenagljenim delovanjem in predolgim odlašanjem ... hvaležnost za vse, kar Bog stori za nas - težko je pomagati ljudem, ki so nehvaležni in sebični ter znajo samo sprejemati, ničesar pa ne dajo. ... Ni dovolj novo oblačilo, nova zunanjost. Če želimo spremeniti zunanjo podobo našega življenja, moramo najprej spremeniti notranje drže. Sprememba pomeni, da stare navade zamenjamo z novimi. ... Prevečkrat tudi pozabljamo, da se bo naše življenje končalo. Zato ljudem, ki jih imamo radi in za katere nam ni vseeno, povejmo, da nam veliko pomenijo in so nam dragoceni. Povejmo jim to, preden bo prepozno. Kaj pa z otroki, ki nočejo več uogati, nočejo k  maši, na zanima jih duhovno? Preprosto povedano: Ko mu ne moreš več govoriti o Bogu in veri, moli zanj! Doživel sem že tudi to, da se je kdo vrnil v cerkev po tridesetih, štiridesetih letih ali več in dejal, da se je lahko vrnil, ker se je spomnil na to, kaj so ga učili starši, ko je bil še otrok. Bog ve, kdaj bo obrodilo dobro seme, ki smo ga sejali, in kdaj bodo uslišane naše molitve.

V drugem poglavju se z zgodbami učimo, kako pristopati k svojemu bližnjemu ... In nauk zgodb? - Če kdo stori kaj narobe, je naša dolžnost, da ga na to opozorimo. Posebej je to dolžnost ljudi, ki imajo kakšno odgovorno službo. Ljudje neradi opozarjamo druge na njihove napake, temveč »zaradi ljubega miru« raje molčimo. Ni lahko opominjati druge. Če se človeku približamo na oster način, lahko vse skupaj samo še poslabšamo, če pa se mu približamo prijazno, spoštljivo in ljubeznivo, bomo mogoče omehčali njegovo srce, mu pomagali, da bo uvidel svoje napake in jih popravil. ... “Zmenit’ se je treba,” rečejo včasih ljudje. “Pogovor veliko reši,” bi lahko dodali. Koliko nesporazumov nastopi takrat, ko se ne pogovorimo, ko si stvari ne povemo, ampak trmasto molčimo. Raje ko da kuhamo zamero, se pogovorimo, raje koga kaj vprašajmo. Morda si s tem rešimo kožo.

Zgodbe, ki prihajajo k nam kot darilo nam tudi pomagajo, da si lahko odgovorimo na številna življenjska vprašanja: Kako naj se obnašamo pred Gospodom? Kako naj se pogovarjamo s človekom, kako Bogom? Sem hvaležen, vztrajen, ne neham iskati, poznam jezik, s katerim lahko slavim Boga, se ne izgovarjam ...sem iskrem pred Gospodom, črpam iz molitve moč za svoja dejanja, sem iskreno pred Gospodom, spoznavam Božjo besedo? Zgodbe spregovorijo tudi o kruhu sreče, o evharistiji, ki daje skupnosti moč in je neizmerni čudež ...

Zgodbe nas učijo graditi mostove, povejo nam, kako pomembna je molitev za duhovnika, kako duhovnika ne smemo soditi, obsojati .... Kaj pa postni čas? Kaj naj naredimo, da bo postni čas rodoviten. Bog nas vedno išče in se ne naveliča, moliti moramo, da bomo spoznali znamenja in odprli, ko potrka ...


Beseda je lahko:
most, ki združuje,
ključ, ki odpira,
balzam, ki blaži,
luč v temi,
mavrica upanja,
pozornost, ki umirja,
roka, ki pomaga vstati.

Beseda pa je lahko tudi:
zid, ki ločuje,
ključ, ki zaklepa,
kis, ki razjeda kakor strup,
veter, ki gasi plamene,
klofuta, ki ponižuje,
kamen, ki ubija.

Nauči nas, Gospod,
da bomo razumeli nekoristnost naših besed
in veliko potrebo po tvoji besedi.
Kajti samo ta je:
drevo, ki na vsaki veji rodi dober sad,
skala, izpod katere vedno izvira voda,
luč, ki vodi naše korake,
telo, ki rojeva vero,
hrana, ki nas krepi na poti.

In končno mi daj razumeti pomen tega,
kar si nekoč dejal množici:
»Blagor tistim, ki mojo besedo poslušajo
in jo izpolnjujejo.«

 

predstavitve pripravlja Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Zdaj v novi izdaji,  vezani v belo usnje s srebrnim napisom. V prodaji pa sta tudi obe prejšnji izdaji, Krstno Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Krstno Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

 

    besedilo Lizzie Ribbons
    ilustracije Paola Bertolini Grudina
    KRSTNO SVETO PISMO
    142 strani, 19,5 x 24 cm, darilna izdaja, vezava v belo usnje, srebrni napis, označevalni trak, barvne ilustracije
    cena: 18,50 €
    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Krstno SP d 3D

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!


Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Aprila leta 2008 je izšla osma "knjiga zgodb", ki jih zbira, prevaja in ureja Božo Rustja ("zbirka Zgodbe za dušo").
Božo je v uvodu zapisal: "To, kar vam želim povedati, vam bom povedal z zgodbami. Najvažnejše pa je, da boste v vsaki zgodbi odkrili nekaj, kar vam bo vlilo poguma za življenje, bogato življenje, tàko, ki se bo darovalo za druge."

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce in že maja leta 2009 je bil potreben ponatis ...

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogum? - V prvem so zgodbe, katerih sporočilo bogatijo izreki iz Svetega pisma, v drugem pa so zbrane kratke zgodbe, uglašene na posamezne teme: Jaz in drugi, Kaj lahko naredim iz svojega življenja, Molitev, Nepopolna bitja smo, žalost in rane, Sreča se začne v družini, Če bi imeli vero. Na začetku smo potolaženi z mislimi, ki nas navdajajo s pogumom: tudi če se nam zgodi karkoli, nikoli ne bomo izgubili vrednosti v Božjih očeh; ni nas strah, saj je Bog naš oče ... tudi v težkih trenutkih bomo s to mislijo ohranili veselje in vedrino ... zakonca se bosta odpirala drug drugemu, iškala in želela odkriti Božje vodstvo v njunem zakonu, družini ... le z Božjo pomočjo se bomo lahko izvili iz ujetništva sebičnosti ... pri tem pa moramo še vztrajno in zaupno moliti ... nenehno prositi Boga, naj napolni naše življenje s Svetim Duhom ... da bomo znamenje Božje ljubezni za ljudi okrog nas ...tako bomo spoznali, da je največ, kar lahko storimo v svojem življenju to, da odsevamo  svetlobo v temine tega sveta ... . (Marko Čuk v Ognjišču)

    zbral Božo Rustja
    ZGODBE ZA POGUM
    200 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, barvne fotografije
    redna cena: 5,84 €,
    s kartico zvestobe: 5,26 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

ZG za pogum 3D

iz vsebine

ODPRI SVETO PISMO, ...
Veliko ljudi se ustraši debele knjige Svetega pisma in je zato tudi rajši ne vzame v roke, je ne bere in ne zajema iz nje. Da bi premagali ta strah, vzemimo Sveto pismo v roke ob različnih priložnostih, ki so spodaj naštete. Skratka, odpri
Sveto pismo, ...
• ko iščeš mir: Ps 1; 4; 34; 46; 85; 131; Lk 10, 38-42; Jn 14; Ef 2,13-22; Rim 5, 1-2;
• ko ti gre dobro: Ps 33, 1 Tim 6, Jak 2,1-17;
• ko si hvaležen: 1 Tes 5,18; Heb 13,15;
• ko se moraš lotiti neke nove naloge: Ps 1, Prg 16;
• ko moraš na potovanje: Ps 107, 23-31; 121;
• ko imaš težave z najbližjimi: Ps 121, Iz 40;
• ko potrebuješ spodbudo in pogum: Joz 1; Ps 125; 139; 144; 146; Jer 1,5-10;
• ko te obtožujejo: 2 Tim 3, Heb 13;
• ko te krivično obtožujejo: Ps 3; 26; 55; Iz 53,3-12;
• ko nas zapuščajo prijatelji: Mt 5; 1 Kor 13;
• ko pridejo skušnjave: Ps 15; 19; 139; Mt 4, Jak 1;
• ko si v težavah: Ps 34; 71; Jn 14,1-4; Heb 7,25;
• ko ne moreš zaspati: Ps 4; 56; 130;
• ko bi rad kritiziral: 1 Kor 13;
• ko je nevarnost prepira: Mt 18; Ef 4; Jak 4;
• ko si utrujen: Ps 75, 1-7; Mt 11, 28-30;
• ko si žalosten: Ps 25; 34; 40; 42; 43; 46; 52; 123; Mt 5,4; Jn 14; 2 Kor 1,3-4; 1 Tes 4,13-18;
• ko si obupan: Ps 23; 42; 43; Mt 5,11-12; 2 Kor 4, 8-18; Flp 4,4-7;
• ko si zaskrbljen: Mt 6,19-34; 1 Pt 5,6-7;
• ko te je strah ali si negotov: Ps 31, 86; 91; 107; 121; 125; Lk 8, 22-25; Mt 10,28; 2 Tim 1,7; Heb 13, 5-6;
• ko si preizkušan: Mt 26,41; 1 Kor 10,12-14; Flp 4,8; Jak 4,7; 2 Pet 2,9; 2 Pet 3,17;
• ko se prijatelji izneverijo: Lk 17,3-4; Rim 12, 14:17:19:21;
• ko si v nevarnosti: Ps 20; 70; 91; Lk 8,22-25;
• ko si bolan ali trpiš: Ps 6; 32; 38; 39; 41; 67; 102; Iz 26; 38,10-20; Mt 26,39; Rim 5,3-5; 2 Kor 12,9-10; Heb 12, 1-11; Tit 2,11; 1 Pt 4,12: 13: 19;
• ko si obremenjen: Mt 11,28-30; 1 Kor 15,58; Gal 6,9-10;
• ko iščeš odpuščanja: Lk 15;
• ko ti peša vera: Ps 126; 146; Heb 11;
• ko se ti zdi, da je Bog daleč: Ps 25; 60; 125; 138; Mt 6,25-34; Lk 10;
• ko si osamljen in negotov: Ps 27; 91; Lk 8; Heb 13, 5-6;
• ko ti nekdo umre: Mt 5,4; 2 Kor 1,3-4;
• ko se bojiš smrti: Jn 11; 17; 20; 2 Kor 5;

 

KER TE LJUBIM
Opazoval sem te, ko si se zjutraj prebudil. Upal sem, da mi boš namenil vsaj besedo, me vprašal za svet ali pa se mi zahvalil za kakšno dobro stvar, ki si jo doživel včeraj. Toda videl sem, da si bil zaposlen s premišljevanjem, kaj si boš oblekel za v službo. Še naprej sem čakal, ko si ti hitel po stanovanju, se oblačil in se odpravljal, da greš ven. Vedel sem, da imaš toliko časa, da bi mi lahko rekel: »Živio!«, a si bil preveč zaposlen. Zate sem razsvetlil nebo, ga ozaljšal z barvami in petjem ptic, da bi videl, če boš vsaj na ta način zaslutil mojo bližino, a ti tega nisi niti opazil.
Opazoval sem te, ko si se odpravljal v službo in potrpežljivo sem te čakal ves dan. Najbrž si bil zaradi številnih obveznosti tako zaseden, da mi ves dan nisi mogel reči niti besedice.
Ko si se vrnil domov, sem na tvojem obrazu zaznal utrujenost. Pomislil sem, da te osvežim z blagim dežjem, ki ti bo pregnal utrujensot. To je bilo moje darilo, a ti si se razjezil in žalil moje ime.
Zelo sem si želel, da bi govoril z menoj. Mislil sem si, da je za to še veliko časa. Potem si prižgal televizor. Povečerjal si in se potopil v svoj svet in se spet pozabil pogovarjati z menoj.
Videl sem, da si utrujen in razumel sem, da si želiš tišine. Zato sem spustil sonce in na njegovo mesto razsejal nebo, polno zvezd. Kako čudovitprizor je to bil! A ti nisi ničesar, prav ničesar
opazil.
Preden si šel spat, si zaželel lahko noč svojidružini. Ko si legel, si brž zaspal. Tvoj sen semspremljal z glasbo in blagimi mislimi in moji angeliso bedeli nad teboj. A to sploh ni važno, sajtako ne bi opazil, da sem vedno s teboj.
S teboj potrpim bolj kot si misliš, in bilo bi mizelo lepo, če bi te naučil vsaj to, da bi tudi ti potrpelz drugimi.
Tako te ljubim, da vsak dan pričakujem tvojomolitev. Darove, ki sem ti jih danes dal, so sadmoje ljubezni do tebe.
Dobro, spet si se zbudil in še enkrat sem tu ter te čakam s svojo ljubeznijo do tebe v upanju, da mi boš morda danes posvetil vsaj delček svojega časa.
Dober in lep dan ti želim!
Bog, tvoj Oče.

pripravlja: Marko Čuk

Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju staršev svete Terezije Deteta Jezusa, ki sta bila leta 2015 razglašena za svetnika. Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. S požrtvovalno ljubeznijo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu. V sodobnem svetu, ko zahteva veliko poguma že sama sklenitev zakonske zveze, kaj šele zakonska zvestoba in odločanje za večje število otrok, naj bo ta knjiga vsaj majhna spodbuda in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

»Svetlo pričevanje novih svetnikov nas nagovarja, da stopimo na pot veselega služenja bližnjim, z zaupanjem v Božjo pomoč in materinsko varstvo Device Marije.« (papež Frančišek)

Povest druzine Martin 3D

iz vsebine

Na misijonsko nedeljo, 19. oktobra 1997 je sv Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico mlado karmeličanko iz Lisieuxa, sv. Terezijo Deteta Jezusa. To dekle se je po »mali poti« svetosti hitro dvignilo do najvišjih obzorij – tja, kjer prebiva le še LJUBEZEN. V svoji avtobiografiji sv. Terezija pripoveduje: »Če bi kaka majhna cvetka mogla govoriti, mislim, da bi preprosto pripovedovala, kaj je Bog zanjo storil, in ne bi nič poskušala skrivati njegovih dobrot ... Cvetka, ki bo pripovedovala svojo povest, je vesela, da sme razglašati velike milosti, katere ji je naklonil Jezus. Njegova zasluga je, da je vzbrstela na sveti zemlji, tako rekoč prepojena z deviškim vonjem ...«
Pričujoča knjiga z naslovom Povest družine Martin v preprostem tonu pripoveduje o življenju na tej »sveti zemlji«. Starša sv. Terezije sta se v mladosti vsak na svoj način želela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Božja volja je bila
drugačna. V zrelih letih sta se Zelija in Ludvik Martin srečala. Združila ju je močna ljubezen in jasni življenjski cilji. V družini, ki sta jo ustvarila, je vladala izjemna predanost in zaupanje, kar se je pokazalo predvsem ob preizkušnjah.
Od devetih otrok, katere jima je Bog podaril, so štirje umrli še prav majhni. Kljub veliki bolečini nista omahovala v upanju. S požrtvovalno ljubeznijo in resno vzgojo sta skrbela za pet hčera, med katerimi je bila sv. Terezija najmlajša. Vseh pet se je posvetilo Bogu – štiri v Karmelu, ena pa pri sestrah Marijinega obiskanja. Sv. Terezija je o svojih starših zapisala: »Dobri Gospod Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.«
Zakonca Martin sta se srečevala s podobnimi težavami, kakor se danes srečuje večina sodobnih zakoncev. Preden sta se poročila, sta se dobro usposobila vsak v svoji stroki. Oče se je izučil urarstva, mati pa izdelovanja znanih alençonskih čipk. Poslovanje s to obrtjo jima je zadajalo nemalo skrbi. Bila sta odprta za življenje in se z vso pozornostjo posvečala vzgoji otrok. Mati je zgodaj zbolela za rakom in umrla, ko je Terezika, njen deveti otrok, dopolnila štiri leta. Oče je bil 17 let vdovec. V starosti je zbolel za arteriosklerozo.
Molitev je v družini vselej bila na prvem mestu. Gotovo je bil tudi to razlog, da ob preizkušnjah v družini ni bilo prostora za obup, ampak so vse sprejemali iz Božjih rok. Vendar, če se je sv. Terezija hitro povzpela do vrha svetosti »z
dvigalom ljubezni«, za njena starša velja, da sta nebesa dosegla počasneje, z velikim trudom, po stopnicah vsakdanjega služenja. To je pot večine naših krščanskih zakoncev. Mnogi od njih so v družini Martin našli vzpodbudo za oblikovanje lastnega družinskega ognjišča.

Na misijonsko nedeljo 19. oktobra 2008, ju je papež Benedikt XVI. razglasil za blažena. Tako sta se pridružila vrsti sodobnih svetnikov laikov, kot so sv. Ivana Beretta-Molla, zdravnica in mati, ki je žrtvovala svoje življenje za četrtega otroka (za svetnico razglašena 16. maja 2004); blažena zakonca Luigi in Maria Quattrocchi (beatifikacija v oktobru 2001; od njunih štirih otrok so trije postali duhovniki) in mnogi drugi, znani in manj znani pričevalci za lepoto in svetost življenja v družini. S tem Cerkev ostaja odprta za povabilo 2. vatikanskega cerkvenega zbora, ki govori o poklicanosti vseh k svetosti.

Na tretjo nedeljo v času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, pa je papež Frančišek zakonca Martin razglasil za svetnika. V navzočnosti več deset tisoč vernikov je sveti oče starša priljubljene svetnice označil kot zgledna kristjana, ki sta služenje bližnjemu zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora. »Častihlepje in karierizem sta nezdružljiva s hojo za Kristusom«, je Frančišek dejal v luči včerajšnjega evangelija na temo »moč in služenje«. Zbrane vernike je pozval, naj »izkoreninijo nagon po prevladi bližnjemu in se urijo v kreposti ponižnosti«. Želja po zemeljski časti in slavi, po uspehu in slovesu ne sodi k logiki Jezusove smrti na križu. »V krščanskem občestvu je slog avtoritete pomeni služenje«, je dejal papež. Resnična avtoriteta v Cerkvi je le tista, ki služi bližnjemu in mu ne odreka ugleda. To je Jezus s svojim zgledom jasno poudaril. »Bodimo kanali njegove ljubezni, njegovega sočutja, še posebej do tistih, ki so se znašli v položajih bolečine, strahu, nespodbude ali osamljenosti«, se je sveti oče obrnil na vernike.

pripravlja: Marko Čuk

V dvanajsti knjigi priljubljene zbirke Zgodbe za dušo zbiratelj in prevajalec zgodb pronicljivo in z veliko mero humorja niza pripetljaje med zakoncema, med starši in otroci, starimi starši in vnuki ter nam s tem v pozitivnem vzdušju ponuja priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega. Bralec težko ostane ravnodušen ob duhovitem pogledu na zakon, na lik matere in očeta, na odnose med sorodniki in sosedi ali na povsem vsakdanje trenutke v življenju družine. Nekatere izmed zgodb lahko najdemo tudi na straneh revije Ognjišče, za pravo mero domislic, ki lahko služijo tudi kot izhodišče za pogovore med zakoncema ali med pari v zakonskih skupinah, pa priporočamo knjige iz zbirke Zgodbe za dušo. Berimo jo tudi v Tednu družine - letos pod geslom Najin zakon – Božja mojstrovina ... ob zgodbah spoznavajmo sebe, učimo se sprejemati drugega takega kot je ... učimo se darovati ... spoznati, da ni zakona brez boja ... želimo se odpuščati ... in se tudi zavedati, da ne gre le za naju ...

Knjiga pa spregovori tudi o odpuščanju, ki je najvišja oblika ljubezni ... • zgodbe nam svetujejo, naj povemo ljudem, da jih imamo radi ... dokler ne bo prepozno, naj jim podarimo nasmeh, da se jih dotakne in prinese nekaj Božjega med nas ... • kaj vse nam življenje naloži, koliko navlake vlačimo s seboj - odvrzimo vse to in se povzpnimo višje ... zgodbe se dotaknejo tudi ničevosti bogastva in nas učijo tisto že tolikokrat preizkušeno: Bolj je blagoslovljen tisti, ki daje, kakor tisti, ki prejema ... • če ni Boga je vse dovoljeno - se zavedamo tega ... v novo poglavje nas vabijo zgodbe o Božji modrosti v našem življenju, o Božji previdnosti, Kristusovem sredništvu, razlogih za upanje ... spregovorijo nam o poštenosti, veri, pričevanju ...spomnijo nas, da imamo pripomoček, s katerim zagotovo lahko srečamo Boga, tudi če smo se nekoliko oddaljili ... naučimo se zato uporabljati Sveto pismo, spoštujmo Božjo besedo in jo spoznavajmo ... nesmrtna je ta beseda: Gospod, nisem vreden ... reci le besedo ... sami se moramo najprej po njej ravnati - le tako deluje, ne le govoriti drugim ... tudi naše življenje, dejanja so sveto pismo ...  • zgodbe nam za konec ponujajo drugačen zorni kot, svež pogled: preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, kolikokrat sodimo, preden poznamo resnico ... smo pripravljeni sprejeti in upoštevati tudi nasvete, ki nam jih delijo zgodbe: da položimo les križa na vznemirjeno srce, da podarimo tisto, kar imamo v srcu, da se ravnamo po otrocih, da smo pripravljeni na žrtve, da jezni in užaljeni ne delamo odločitev ...da se prepuščamo Svetemu Duhu in njegovemu ognju ... da sodelujemo z milostjo ... • ko bomo prišli do zadnjih strani knjige, ko se bomo popolnoma prepustili  zgodbam in njihovim naukom ... bomo morda začutili, da smo močnejši, trdnejši, zanesljivejši ... očiščeni, sveži, lažji, z več ljubezni v  srcu ...  z nami je Gospod bleščečega sonca, ki bo razsvetljeval naše življenje ... za nov začetek, brez strahu, svoboden, širokih obzorij ... (o zgodbah ... Marko Čuk)

    pripravlja Božo Rustja
    ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO
    Zbirka Zgodbe za dušo 12
    188 strani; 11,5 x 20 cm, trda vezava, barvne fotografije
    cena: 7,90 €
    s kartico zvestobe: 7,11 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

ZG za skladen zakon 3D

iz vsebine

Neki človek je bil zaljubljen v dekle, ki je imela bel madež na očesu. Poročil se je z njo, ne da bi opazil to pomanjkljivost. Minila so leta in njegova ljubezen do nje se je ohladila. Tako ji je nekega dne dejal: »Od kdaj imaš ta madež na očesu?«
Ona mu je odgovorila: »Odkar se je ohladila tvoja ljubezen do mene.«

Molitev v družini
Župnik je obiskoval družine v svoji župniji. Eni od družin je med pogovorom zastavil vprašanje: »Ali kaj molite skupaj?«
»Gospod župnik,« je odgovoril oče, glava družine, »saj nimamo časa za to.«
Duhovnik ni odnehal: »Če bi zbolel kdo od vaših otrok, ali bi potem skupaj molili? Bi v tem primeru našli čas za nekaj družinske molitve?«
»Mislim, da bi,« je odvrnil oče.
»Ali bi molili skupaj, če bi se kateri od družinskih članov za dalj časa odpravil od doma?«
»Gotovo, da bi,« je zatrdil oče.
Župnik je tedaj odgovoril: »Spraševal sem vas samo zato, da bi spoznali, da vaš problem glede molitve ni čas. Težava je v tem, ker mislite, da vam družinska molitev ni potrebna, ko vam gre vse gladko.«

Umazane rjuhe
Mlad par se je po poroki naselil v zelo mirnem predelu mesta.
Nekega dne je žena, ko sta pila kavo, opazovala skozi okno, kako soseda obeša perilo.
Možu je dejala: »Glej, kako umazane so rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Enak prizor in enake besede so se ponovile še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu jedejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem bolj zgodaj vstal in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okenske šipe.«
Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

pripravlja Marko Čuk

V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
"Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini," je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? - Najprej spregovorijo o odnosu mož - žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb...), dragocenosti ... in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili ... da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake ... usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. ...Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot ... pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja ... Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati?  ... kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok ... Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti ... Kako pomembno je v družini upanje? ... dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave ... Kako pomembno je odpuščanje v družini ...kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? ... kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost ... v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati ... pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost ... in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim ...kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja ... ... tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali ... ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

    zbral Božo Rustja
    ZGODBE ZA SREČO V DRUŽINI
    184 strani, 11,5 x 20,5 cm,
    trda vezava, črnobele fotografije
    redna cena: 6,90 €,
    s kartico zvestobe: 6,21 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo
    v spletni knjigarni Ognjišča

ZG za sreco v druzini 3D

iz vsebine

ZG za sreco v druzini foto4BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je  poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

ZG za sreco v druzini foto2OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

ZG za sreco v druzini foto1VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

pripravlja: Marko Čuk


20 let zgodb za duso3

Zajemi vsak dan

Prijateljstvo se lahko rodi med dobrimi ljudmi, med boljšimi se razvija, med najboljšimi pa doseže popolnost.

(sv. Eldred Rievalski)
Sobota, 18. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh