PRIPRAVLJENI NA VZLET?

40 aktualnih svetopisemskih vrstic – 40 kratkih močnih razlag in 40 konkretnih izzivov za življenje; takšno, kot si ga je za mlade zamislil Bog.

PREDSTAVLJAJ SI …
… da bi Jezus živel danes. Koliko sledilcev bi imel? Bi bil ti med njimi? Namesto »Hodi za menoj!« bi te poklical: »Sledi mi!« Kaj pravzaprav pomeni slediti Jezusu? Nič drugega kot hoditi z njim v šolo, preživljati dneve skupaj z njim doma, obiskati prijatelje ... Ali biti povsem sam. Z Njim.

KAJ POTREBUJEJO MLADI?
Mladi potrebujejo jasne odgovore, konkretne vsebine, oprijemljivo vero. Vsako leto znova se v času birm pokaže potreba po dobri knjigi za fante. Letos vam veseli predstavljamo knjigo, ki je super za punce in ODLIČNA za fante. Sestavlja jo 40 izzivalnih nagovorov. Nekaj več kot polovico jih je sestavil Christian Bangert. Po moško, odločno, jasno in preudarno – o krščanskem načinu življenja. Slabo polovico jih je napisala Nelli Bangert, avtorica knjižne uspešnice Ti si Božja zamisel, ki ste jo lani vzeli za svojo. Če vam je bila všeč, vam bo Sledi mi gotovo tudi.

AKTUALNE TEME:
družabna omrežja, denar, meja med pretirano pobožnostjo in pristnim krščanstvom, spolnost …

Sočutno napisana knjiga s pravo mero odločnosti, ki jo mladi potrebujejo.

pripravila Marjetka Pezdir Kofol (urednica)

o avtorjih:

Avtorja Nelli in Christian Bangert sta mlada kristjana, mož in žena, ki sta približno pet let vodila mlade iz mladinske skupine v Gelnhausnu, ki jim tudi posvečata to knjigo.
Njuna strast je bila in je še spodbujati in krepiti mlade pri hoji za Jezusom. Rada skupaj odkrivata čudovit Božji svet na potovanjih. Mladim v Sloveniji namenjata naslednje misli:

Pozdravljeni, dragi mladi v Sloveniji!
Iz vsega srca vam želiva, da bi vas najina knjiga Sledi mi opogumila, da boste zavzeto in predano sledili Jezusu Kristusu. On nam podarja večno življenje v polnosti, in če mu sledimo, bomo videli in okušali, kako dobro je. Moliva, da vam bo najina knjiga v blagoslov!
Povezani v Jezusu,

(...) Za pripravo na potovanje ne potrebuješ dolgega seznama potrebščin. Pravzaprav sta pomembna le Bog in ti. Če želiš, še prijatelj oziroma prijateljica. S tem si že pripravljen za odhod! Enkrat na teden se lahko v živo ali po spletu srečaš s svojim sopotnikom, da skupaj prebereta nagovor in govorita o svojih odkritjih na poti. A ne le to – saj bi bilo sicer dolgočasno: na vsakotedenskem cilju te s tedenskim izzivom spodbujava, da bi prebrano zares udejanjil. Kajti hoja za Jezusom se zgodi s korakanjem – ne z branjem.
Pri izzivu se med seboj lahko tudi podpirata in se spodbujata. Ko opraviš izziv, ga obkljukaš na začetku knjige.
In če ti ob koncu uspe obkljukati ravno toliko križcev kot tvojemu sopotniku? Če kdaj ne zmoreš opraviti izziva, je seveda tudi to v redu. Takrat lahko preprosto uživaš v razgledu in ne počneš ničesar – konec koncev potovanje ne bi smelo biti preveč stresno.
Želiva ti veliko lepih trenutkov z Bogom, veliko poguma, potovalni odmerek veselja – in obilo hrane za dušo.

Nelli in Christian

poglavje iz knjige

7. KORAK ZA KORAKOM

• Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.
  Mr 2,14

Če bi te vprašala, kako slediti Jezusu danes, kaj bi mi odgovoril? Sploh ni tako preprosto, kajne? Če malo premislimo, ugotovimo, da hoja za Jezusom pomeni zelo veliko. A ni le enkratna »stvar«, ki jo enkrat opravimo in z njo zaključimo. Hoja za Jezusom je proces: naredimo en korak, potem naslednjega in spet naslednjega …
Kadar gledam druge kristjane – in sebe štejem mednje! – imam včasih občutek, da nečesa nismo prav razumeli. Postavamo naokrog, naš moto je: o lepo, Bog me ljubi. O lepo: Jezus je za nas umrl. Jupi – lepo, hočem sladoled. Življenje je lepo. Naslonim se nazaj, se sprostim, »čilam«. Jasno – saj hodim k maši, in jasno, pazim na to, da pri testu ne prepisujem. Seveda hočem biti dober kristjan in slediti Jezusu.
A če smo čisto iskreni: to ni hoja za Jezusom!  (...)

(...) Sledenje Jezusu pomeni: poslanstvo, da to, kar slišimo, vzamemo resno. Jezusa vzamemo resno in mu sledimo, korak za korakom. Pri tem doživljamo, kako on košček za koščkom spreminja naše življenje. Vadimo se v tem, da se vedno bolj zanesemo nanj in da mu vedno bolj zaupamo.
Nehamo obrekovati ljudi v svojem razredu. Spoznamo, da je denar pomemben, vendar ne sme posedovati mojega srca. Začenjamo razumeti, da naša lastna vrednost ni odvisna od drugih ljudi, ampak samo od Boga.
Hojo za Jezusom moram vaditi, čisto zares, in to ni nič kaj enostavno. Stane nas volje, moči, truda, pogosto pa tudi boli. Jezusu ni lahko slediti, tega se bomo pogosto spomnili, ko nas bo želel spremeniti prav tam, kjer si mi spremembe sploh ne želimo. A kadar mu to dopustimo, ugotovimo, da nas vedno bolj spreminja. Ne čez noč – ampak z mnogimi majhnimi koraki.  (...)

IZZIV
Danes lahko vadiš tako, da besede Svetega pisma vzameš zares. 😊 Preberi Pismo Filipljanom, 3. poglavje. Katere nasvete za hojo za Jezusom najdeš tam? Označi si jih z markerjem. Nato si nasvete izpiši in si jih zapomni. Moli, da jih Bog zapiše v tvoje srce in da jih ne pozabiš prehitro. Nato pa: hodi za Jezusom. Sledi mu! Vadi, da boš kar se le da konkreten. Kaj boš pri tem doživel in kako bo to spremenilo tvoje življenje?
P. S.: Ta izziv lahko opraviš tudi s kakšnim drugim svetopisemskim besedilom. Dopusti spremembo! Odpri se za hojo za Jezusom. Ni ti treba delati velikanskih korakov – ampak pojdi korak za korakom.
Nelli

izbira in pripravlja Marko Čuk

Priročnik Simona Lenarčiča Kdaj imam god? ponuja zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in krstnimi zavetniki. Knjiga ima pet poglavij:

- Godovni zavetniki za vsako ime,
  omogoča enostavno in hitro iskanje podatkov o možnih godovnih zavetnikih in dnevih za posamezno krstno ime. Dodani so nasveti za določanje godovnih zavetnikov z nesvetniškim imenom.

- Godovni zavetniki za vsak dan,
  je koledar, ki povezuje cerkveni koledar z ljudskim. Omogoča enostavno in hitro iskanje godovnega zavetnika za vsak dan v letu.

- Primerjava cerkvenega in ljudskega koledarja,
  pa prikazuje, kako so v teku stoletij svetnike prestavljali in kako so pri nas v starih časih zapisovali njihova imena (in imena praznikov).

- Latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar izbranih svetniških in svetopisemskih imen,

- Uporabni tematski seznami.

V tem priročniku boste našli ime godovnega zavetnika za vsakogar in za vsak dan!

KDAJ IMAM GOD?
Ali ime, ki ga nima še noben svetnik, res ni krščansko?

Med kristjani je močno razširjeno prepričanje, da ime, ki ga nima še noben svetnik, ni krščansko. Tudi cerkveno pravo je še sredi 20. stoletja uporabljalo izraza krščansko ime in nekrščansko ime in župnikom velevalo: »Skrbe
naj župniki, da se krščencu da krščansko ime; če tega ne morejo doseči, naj imenu, ki so ga dali starši, dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno matico zapišejo obojno ime.«
Toda krščansko je vsako ime, ki ga nosi kristjan in ki ne izraža pripadnosti drugemu verstvu. Ime, ki ga nosi svetnik, pa je poleg tega, da je krščansko, tudi svetniško.
Utemeljena je torej le delitev na svetniška in nesvetniška imena. Kajti kakor so že v prvih stoletjih po Kristusu zaradi svojih Kristusu zvestih nosilcev postajala svetniška izrazito poganska imena (npr. Satir, ki ga je v 4. stoletju nosil brat sv. Ambroža, rojen krščanskim staršem), tako lahko tudi danes postane svetniško vsako ime, ki ga nosi kristjan, četudi ni bilo vzeto neposredno s seznama svetnikov ali iz cerkvenega koledarja:
v novi Rimski martirologij je prišlo kar nekaj pred tem nesvetniških imen mučencev, npr. poljsko Jarogniew in ugandsko Mukasa, na Hrvaškem so na pomlad 2013 dobili blaženega mučenca z imenom Miroslav, pa tudi doma imamo svetniško kandidatko z imenom Cvetana. Vsekakor danes v Katekizmu katoliške Cerkve nesvetniška krstna imena niso več označena za nekrščanska, in tudi določilo cerkvenega prava je drugačno, bolj ohlapno kot pred pol stoletja: »Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu.« Krščanskemu čutu namreč niso (ali vsaj ne bi smela biti) tuja niti imena, ki so slovenski ustreznik svetniškemu imenu (npr. ime Božidar, ki po pomenu ustreza imenu Teodor), niti imena, ki so s kakim svetnikom povezana po pomenu ali kako drugače (npr. ime Zvonko, ki so ga zaradi zvonca na upodobitvah sv. Antona Velikega povezali s svetniškim imenom
Anton), in seveda niti nesvetniška svetopisemska imena ne (nesvetniška starozavezna imena, npr. Rebeka in Ruben, so zadnja leta vedno bolj priljubljena). Sicer pa so za kristjane že lep čas sprejemljiva tudi krstna imena, ki so svetniškim podobna zgolj po črkah (in še to včasih le po kakšnem jezikovnem ovinku, kakor npr. ime Drago imenu Karel/Carolus na podlagi latinske besede carus, 'drag'), kar je prejkone omogočil prejšnji, več stoletij veljavni Rimski katekizem, v katerem piše, da nas »bo podobnost imena [latinsko nominis similitudine] vzpodbujala k posnemanju svetnikove kreposti in svetosti«.(Simon Lenarčič)

 pripravlja Marko Čuk

Če kdo misli, da nam vera nima več kaj povedati – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, ne verjame na prvi pogled, temveč hoče jasno sliko.
Če kdo misli, da je Sveto pismo stvar za v antikvariat – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, in ne zaupa temu, kar sliši okoli sebe.
Če kdo misli, da Jezus ni več zanimiv, da ne more več izzvati današnjega človeka – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, osebno preverja.
Prav! Če je kdo tak, potem mu 365 + 1 dan s Teboj lahko koristi!

Od osemnajstega do petintridesetega leta se zgodi marsikaj: matura, iskanje zaposlitve, univerzitetni študij, diploma, izbira partnerja, služba, politična stranka, sindikat, poroka, nov dom, otroci.
Ta temeljna razdobja v življenju mlad človek pogosto preživi brez vsake povezave s krščansko vero.
Ali zato, ker opusti vero takoj po birmi v prepričanju (h kateremu prispeva svoje tudi takšen verouk, ki zgolj posreduje znanje!), da vera nima nič opraviti s konkretnimi problemi v življenju.
Ali zato, ker se skromno znanje, ki si ga je pridobil pri verouku, ni  moglo kosati s srednješolskim znanjem in univerzitetnim študijem.
Ali zato, ker so študijske in službene obveznosti počasi odrinile in stlačile vero v vedno tesnejši kotiček povsem obrobnega pomena.
Ali zato, ker se je kaj drugega, kar ponuja življenje, zdelo bolj zanimivo in pomembno.
Ali zato, ker se mu zdijo duhovniki, redovnice in tisti, ki hodijo k maši, zoprni, dvolični leporečniki, zaostali in nazadnjaški.
Ali zato, ker je v župnijski skupini, v katoliškem društvu ali gibanju doživel razočaranje.
Ali zato, ker mislili, da bo lahko shajal brez vere tako kot mnogi njegovi prijatelji in kolegi.
Ali zato, ker se mu dozdeva, da Jezus Kristus nasprotuje volji in veselju do življenja.
Ali zato, ker ...

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iz vsebine

1. september

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini (Markov evangelij 4,37-38).

Kadar v meni raste nemir,
ker so valovi visoki
in piha močen veter.

Kadar izgubim svoj mir,
ker se mi zdi,
da težave presegajo
moje opešane moči.

Kadar ničesar več ne razumem,
ko mi krmilo uhaja iz rok
in jadro ponori.

Kadar moje roke
ne obvladujejo več vesel
in čoln pluje po svoje ...

Gospod Jezus,
spomni me, da si ti tu,
na krmi
in mirno spiš na blazini.

In tvoj mir
bo tudi moj mir.

In tvoja moč
bo tudi moja moč.

19. september

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Janezov evangelij 13,35).

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico.
So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije ...
Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.
Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na reverju suknjiča, zlati križi na prsih, črna oblačila z rdečo ali vijolično rdečo obrobo, čudna pokrivala na glavi, prstani ...
Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.

»Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?«
So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe.

»Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?«
Ta res ne služijo ničemur.

4. oktober

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil ves svet križan zame, jaz pa svetu (Pismo Galačanom 6,14).

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182-1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo.
Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
Če samo pomislim, me kar spreleti.
Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

29. oktober

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti ... (Matejev evangelij 25,35).

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Neapelj.
Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo.
Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice.
Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta:
»Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.«
Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva.

»Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?«
Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo.

Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo?

Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

pripravlja Marko Čuk

Beri, igraj se, pobarvaj
Jezus je govoril v zgodbah, da bi čim bolj preprosto ponazoril skrivnosti božjega kraljestva. V štirih pobarvankah velikega formata so predstavljene štiri Jezusove prilike: Prilika o sejalcu, Prilika o usmiljenem Samarijanu, Prilika o izgubljeni ovci in Prilika o dobrem očetu. V vsaki knjižici je kratko besedilo ter velike ilustracije, ki jih bo lahko otrok pobarval, ter nekaj ugank in nalog, ki bodo pomagale, da si bo otrok prilike in njihovo sporočilo še bolj zapomnil.

Zabavaj se, ko te prilike-igre BEREŠ, JIH BARVAŠ, SE Z NJIMI IGRAŠ in na privlačen način spoznavaš Jezusa.

iz vsebine

Prilika o izgubljeni ovci

PRILIKA O IZGUBLJENI OVCI

 Jezus pripoveduje takole: Neki mož je imel sto ovc. Ko jih neki večer prešteva, odkrije, da ena manjka.

Pusti tistih devetindevetdeset in gre iskat izgubljeno ovco.Išče jo v puščavi. Išče jo v gozdu.

Ko jo najde, jo vesel zadene na rame in jo nese domov. Ko pride domov, zbere prijatelje in sosede ter jim pravi: »Praznujte z menoj, ker sem našel ovco, ki se je izgubila.«

Jezus na koncu pove: V nebesih bo večje veselje nad enim samim človekom, ki se vrne, kot izgubljena ovca, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki se niso izgubili.

Pomagaj pastirju priti do njegove ovčke. Poišči in pobarvaj ovčko, ki je različna od drugih. Uredi po vrsti prizore prilike in jih pobarvaj. Preštej ovce in jih razvrsti po velikosti od najmanjše do največje.

Nariši prizor, ki ti je bil najbolj všeč.

pripravlja Marko Čuk

p. Janez Šamperl zadnja leta (od 2014) živi in deluje v Assisiju kot Frančiškov brat minorit. ... skupaj s sedemdesetimi sobrati z vsega sveta (iz 24. dežel). Na prvi sveti večer, ki ga je preživljal v  Frančiškovem mestu (" ... božični večer v Assisiju je poln angelov in angelskih pesmi ...), ga je "obiskal angel spomina" ... in začel je pisati zgodbe o angelih v verzih  ne da bi pomisli, da bodo kdaj izšle v knjigi. No pa se je zgodilo tudi to - konec leta 2015 je izšla pri Ognjišču knjiga Angeli na poti življenja, ki je bila pri bralcih lepo sprejeta. "Verzi so bili spontana odločitev. Tako so pač angeli prihajali – v svobodnih verzih. Pri sebi pa čutim, da je angele veliko lažje ‘ujeti’ v pesem, z določeno mero pesniške svobode, kakor pa jih zapisati v prozi …," je povedal pater v pogovoru za Ognjišče (01/2016) po izidu prve knjige, ki so jo krasile podobe angelov iz piranskih cerkva (mojstrsko jih je v fotoaparat ujel Ubald Trnkoczy)

Na predstavitvi te knjige je piranski župnik g. Zorko (Bajc) dejal p. Janezu: »Ti, veš kaj, tvoji angeli so pa čisto vsakdanji.« in on mu je brez razmisleka odvrnil: »No, to bo pa naslov naslednje knjige.«  In zdaj imamo pred seboj drugo knjigo: Čisto vsakdanji angeli. Pater je ostal v Assisiju, kjer se »stik nebes in zemlje« – ki se odraža v odprtosti za vse, kar je Božje – jasneje čuti, odseva v majhnih in drobnih stvareh, v vsakdanjem preprostem življenju in služenju bližnjemu. In angeli so prihajali in odhajali ... "seveda pa ima vsak angel v knjigi svoje poslanstvo, svoje sporočilo, ki želi biti vedno evangeljsko, »saj angeli vse, kar je dobro za ljudi, jemljejo neposredno z Božje dlani«. Ta evangeljska nota pri večini angelov je zame povsem logična, saj me kot duhovnika neprestano preganja misel apostola Pavla: »Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal.« Med angeli pa najdemo tudi kakšnega zelo osebnega, ki ga je prineslo čisto vsakdanje življenje," pripoveduje v spremni besedi p. Janez. In tako lahko v knjigi prebirate o angelih: da na poti življenja ne boste sami, da bo duša radostna ... tudi na poti do srca drugih, v naravi in med ljudmi.

iz vsebine

ANGEL PRISTNOSTI

Angel pristnosti
spremlja vsakega človeka.

Velikokrat ga ne vidimo,
ker ga skriva maska
na obrazu človeka,
za različne
priložnosti nadeta,
nasmejana ali zadržana,
polna leska
ali neskončno vdana.

Za temi maskami
narejenimi,
ki zavajajo in lažejo,
bistva ne kažejo,
je pristni človekov obraz,
ki pokaže pravi izraz,
ko ni več mask.

To se pri mnogih ljudeh
malokdaj zgodi,
saj hočejo biti lepši in boljši,
mlajši, nikdar starejši,
prijaznejši in modrejši,
spretnejši in hitrejši,
svetejši ali hrabrejši.
Za vsako novo možnost
in priložnost
si radi novo masko priskrbijo,
angela pristnosti razžalostijo.
Se pa zgodi,
to veva tudi jaz in ti,
da v ognju preizkušnje,
trpljenja in novega zrenja
angel pristnosti zaživi,
srce okrepi in
človeško obličje prekali.
Tako za masko na
človekovem obrazu
prostora več ni.

»Angeli, ki se vrstijo izpod peresa p. Janeza, so angeli vsakdanjega življenja, angeli, ki nas spremljajo na poti, nas opazujejo, usmerjajo in pomagajo. Ne kritizirajo, ne obsojajo, samo bivajo, iščejo našo notranjo luč in spodbujajo pri življenjskem poslanstvu,« pravi urednica knjige mag. Hedvika Dermol Hvala.

Umetniške barvne fotografije je posnel Ubald Trnkoczy v božjepotni cerkvi na Ptujski Gori.

Želim ti, dragi bralec – cenjena bralka, da bi ti bili čisto vsakdanji angeli dan za dnem blizu, v tolažbo, pogum in pomoč pri vsakdanjem prizadevanju za dobro. Da bi vsi skupaj in vsak posamezno doumeli in sprejeli njihovo sporočilo in vabilo angela zastrtih oči: »Zato tam, kjer si, pomagaj angelu še ti odstirati človeštva oči, da bomo videli človeka – brata svojega – in Boga Stvarnika prek svetlih zvezd, neba, našega srca.« (p. Janez Šamperl)

 pripravlja Marko Čuk

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

iz vsebine
»Ljubezen je torej najpomembnejša za srečo v življenju,« sem rekel. Janez se je dobrohotno nasmehnil in me izzval v razmislek: »Ali je ljubezen do vožnje že zagotovilo, da smo za vožnjo tudi usposobljeni? In ljubezen do kitare: mar pomeni, da jo že znamo igrati? In ali prebujeno ljubeče čutenje že samo po sebi zadostuje in zagotavlja, da bo ljubezen v odnosu (pre)živela?«
»Katastrofa je, če se gre nekdo ljubezen, pa ni vešč – nima poosebljenih temeljnih pravil in veščin, ki so za pot ljubezni potrebne: spoštljivost, pravičnost, iskrenost, odgovornost, zvestobo … – vse, kar zagotavlja varnost v ljubečem sožitju.« (...)

Skozi majhna okenca nas je Sonce zvabilo na plan. Tako blagodejno nas je v svetlobi zajela toplina. »Zakaj se umikata v gore?« sem ju povprašal. Neža se je ozrla k jasnini neba. »Hrepenenje naju priteguje … – nekje globoko v naju hotenje po tisti bistrini, ki poteši in umiri.« »Ob kalni reki sva se vzpenjala tako dolgo, da sva prišla do čistine njenega izvira,« je dodal Janez.

Neža je negovala v srcu, kar je pestovala v svojem naročju – knjigo/sporočilo evangelijev v zgodbi Življenja. »To, kar je razodel Jezus o medsebojnih odnosih, so poudarjali tudi stari modreci kot vredno(te) v sobivanju,« je rekel Janez. »Platon, Aristotel … Zanje je bila dopustna le takšna skrb za javni blagor, v kateri je dostojno poskrbljeno za vse – ne le ljudi, tudi živali.«

»Kako veličastno se je Lepota podpisala v lepoto stvarstva,« je rekla Neža, ko smo zrli krasoto v osrčju gora. »Le njen delček smo. Pomembno je v spoštljivosti odkrivati in živeti zakon H/harmonije,« je bil sredi spokojnega sozvočja v naravi poetičen celo Janez. »A je Bog vendarle rekel, da smo ljudje gospodarji – da naj nad vsem gospodujemo,« sem pripomnil kot učen teolog.
»Biti vreden oskrbnik vsega, kar nam je zaupano. Nikoli samopašen, sebičen, izkoriščevalski,« je govorila Neža. »Bog ni ustvaril le nas; je Stvarnik vsega, kar nas obdaja. Če je tako in ker je tako, nosi vse Njegov pečat. Po Bogu smo z vsem notranje povezani. Kot bratje in sestre smo …«
V čutenju se je budila zaznava prisotnosti: pisa nih rož z zdravilnimi močmi zoper mnogotere bolezni, pa pomirjajočega zelenja in veličastnih gora, sinjine neba … Iz molka je v nekem hipu zazvenel glas Neže. Zapela je. Pela je Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega: »Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s Soncem, velikim bratom, /…/ v sestri luni in zvezdah, /…/ v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem – sploh vsakem vremenu, /…/ v naši sestri vodi, /…/ v bratu ognju, /…/ v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani … Hvaljen bodi, moj Gospod!«

Z Nežo in Janezom smo stopali proti vrhu bližnje gore. Toro nas je poln moči in navdušenja prehiteval – se od nas oddaljeval, pa se zopet približeval in pri tem je za povrh še raziskoval. Tam na vrhu smo sedli v sredo razkošja lepote, ki nas je obdajala z vseh strani. »Takšna krasota, pa smo v njej sami,« sem rekel. »Ne spreglej, da nas obdaja mnogo vrhov,« mi je odvrnil Janez.

Vedno znova smo se srečevali tam na Dolgi njivi pod Velikim Zvohom. Koliko semen za nove uvide v življenju sta Neža in Janez iz pripovedi svojih izkustev na tisti ‘njivi’ spoznavanja posejala vame. In da ne pozabim na štirinožnega prijatelja Torota, ki me je v tisti noči iskanja privedel k njima. Tokrat sem jih povabil k sebi. Bil je čas praznovanja, čas, ki ga delimo s prijatelji srca.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Družbeni nauk katoliške Cerkve
DOCAT je poljudna predstavitev socialnega in družbenega nauka katoliške Cerkve. Razdeljen je na 12 poglavij, ki obravnavajo vsa najpomembnejša področja družbe kot celote. Pri njegovem nastanku so poleg strokovnjakov sodelovali mladi z vsega sveta s fotografijami, vprašanji in pobudami. Družbeni nauk imenuje to ‘participacija’: soudeležba. In prav zaradi tega DOCAT posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk.

Če vas zdaj vse vabim, da družbeni nauk Cerkve dobro spoznate, ne sanjam samo o skupinah, ki sedijo pod drevesi in o njem razpravljajo. To je seveda dobro! Delajte to! A moje sanje so večje: želim si milijon mladih kristjanov, ja, najbolje eno celo generacijo, ki bodo za svoje sodobnike »družbeni nauk na dveh nogah«. Kaj drugega ne bo spremenilo sveta kot ljudje, ki so se z Jezusom zanj zastavili, ki bodo šli z njim na obrobja in v sredino umazanije. Pojdite tudi v politiko in se borite za pravičnost in za človeško dostojanstvo prav za najbolj revne. Vsi vi ste Cerkev. Poskrbite, da se bo ta Cerkev preobražala, da bo živa, da se bo pustila izzvati kriku brezpravnih, rotenju trpečih v stiskah in tistim, za katere nihče ne skrbi. Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu. S tem vam izročam to sijajno knjižico, da bi v vas zanetila ogenj. Vsak dan molim za vas. Molite tudi vi zame! (papež Frančišek)

O knjigi smo pisali v  Ognjišču, še preden je izšla. Marjetka Pezdir Kofol jo je predstavljala v oktobrski in novembrski številki letnika 2017 (rubrika Youcat) - in tudi v letošnjem letu bo Docat naš sopotnik.
Da bomo lažje razumeli, kaj družbeni nauk Cerkve je, ali je to kaj oprijemljivega, ali morda le eno novo cerkveno sporočilo, okrožnica ... ali je koristen samo za mlade, kako ga uporabiti v mladinskih skupinah,... si preberite v dveh člankih iz Ognjišča:

Docat - navodila za uporabo vere

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

iz vsebine

Kaj pomeni Bog za naše delovanje?
Če je Bog začetnik vsega kozmosa, potem je On tudi merilo vsega, kar naj bo. Vse delovanje naj bi bilo umerjeno po njem in njegovem načrtu. V njem moremo spoznati, kaj je dobro delovanje. Na kratko rečeno: Bog je napisal DNA našega življenja. Kar Bog za nas in z nami želi, je norma in pravilo dobrega in pravičnega življenja. Kristjani delujejo solidarno, ker je Bog že prej z njimi ljubeče deloval.

Kako prav uporabljam medije?
Medije smiselno uporabljati je izziv za vsakega posameznika. Že pri klasičnih družbenih občilih (časopis, radio, televizija) se je treba odločiti, s čem se ukvarjati. Golo pasivno konzumiranje pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega in duševno praznega. Pri tem imajo starši, učitelji ali voditelji mladih posebno odgovornost: otrokom in mladini morajo biti s svojo obvladano uporabo medijev zgled in z mediji poznavalsko tako ravnati, da se bogatijo. Pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli prične udejstvovati kot producent, lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi na e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem ima vsakdo primerljivo odgovornost kot vsak drug medijski producent.

Koliko svobode potrebuje človek?
Svoboda je temeljna vrednota. Biti svoboden in svobodno delovati je prapravica človeka. Le kjer svobodno odločam, nosim tudi polno odgovornost za svoje delovanje. Samo svoboden človek se lahko v ljubezni obrne k Bogu in mu odgovori. Samo v svobodi lahko ljudje oblikujejo družbeno in osebno življenje. Svoboda ljudi je vedno znova omejena s političnimi, družbenimi, finančnimi, pravnimi ali tudi kulturnimi okoliščinami. Velika nepravičnost je človeku vzeti svobodo ali mu jo nepravično omejiti; to prizadene njegovo dostojanstvo in ga ovira pri razvoju njegove osebe.

Zakaj Cerkev v celoti odklanja umetno prekinitev nosečnosti?
Vsak človek ima od spočetja naprej absolutne pravice in nedotakljivo osebno dostojanstvo. Zaradi tega je vsak umor embria moralno zavržno dejanje – ne glede, v kakšnih okoliščinah je bil otrok spočet, v kateri koli razvojni fazi se ta novi človek nahaja ali v kakršnem koli bolezenskem stanju se rodi. Embrio se ne razvije v človeka, marveč se razvija kot človek. Zatorej je hoteni splav v vsakem primeru nameren umor nedolžnega človeka. Dokler kristjani ne naredijo vsega, da bi stali ob strani ženam v konfliktnih situacijah in jim odločitev za njihovega otroka olajšali, deluje njihovo prizadevanje proti hotenemu splavu in kritični zakonodaji malo kredibilno. Materina pravica do svobode ne sme biti nikoli izigrana proti otrokovi pravici do življenja.

Katera načela obstajajo v katoliškem družbenem nauku?
Katoliški družbeni nauk pozna štiri načela:
načelo skupnega dobrega
načelo dostojanstva osebe (osebnost)
načelo solidarnosti
načelo subsidiarnosti
S temi štirimi načeli je mogoče zajeti celotno resničnost ljudi in jo v resnici pravično urediti. Zakaj ti principi veljajo? Najprej veljajo, ker so razumni. In drugič zato, ker izhajajo iz s pametjo razsvetljene krščanske vere. Kdor veruje, želi slediti Božjim zapovedim, še posebej → Glavni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani se soočajo z vsakovrstnimi družbenimi problemi. Ne glede, ali gre za odnose med posamezniki, skupinami ali ljudstvi – v vseh primerih je mogoče s pomočjo štirih načel katoliškega družbenega nauka prepoznati, kaj je človeka vredno, kaj socialno in kaj pravično.

Katere vrednote so pomembne v družbenem nauku?
Tri vrednote so temeljne: resnica, svoboda, pravičnost. Vendar da človeško skupno življenje resnično uspe, potrebuje še ljubezen in usmiljenje. Tako pravi Tomaž Akvinski: »Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja« (O Evangeliju po Mateju 5,2).

Kaj pomeni svoboda?
Biti svoboden – to dviguje človeka nad živali in ga v nekem pomenu naredi Bogu podobnega. Samo svoboden človek lahko prevzame odgovornost. Da je človek osebno svoboden, ga naredi enkratnega. V mejah možnosti naj bi bil vsak svoboden pri izbiri poklica in poklicanosti; ljudje lahko odidejo ali ostanejo, izberejo to ali ono pustijo. Ena izmed prapravic ljudi je, da brez utemeljenega razloga niso prikrajšani v naslednjih svobodah: ljudje morajo imeti svobodo izraziti svoje lastne verske, politične in kulturne predstave. Treba je imeti možnost svobodno izraziti svoje mnenje. Da se to lahko uresniči, je treba imeti pravni red, ki ljudem to svobodo zagotavlja in obvaruje pred stremljenjem drugih po svobodi. Tudi usmerjenost v skupno dobro lastnega teženja po svobodi mora biti vodeno s pravnimi okviri, s katerimi se lahko omeji tudi kakšno uničujoče stremljenje po svobodi.

Kaj je posebnega na družini?
Brezpogojno sem ljubljen – to je nenadomestljivo izkustvo, ki ga ljudje dobimo v dobri družini. Različne generacije živijo skupaj in doživljajo naklonjenost, solidarnost, dostojanstvo, nesebično zastavljanje sebe, pomoč in pravičnost. Vsak družinski član je od drugih priznan v svojem dostojanstvu, sprejet in spoštovan, ne da bi za to moral kaj storiti. Vsaka in vsak je ljubljen, tak, kakršen je. Posamezne osebe niso material za nekaj, marveč imajo smisel v sebi. Zato obstaja v družini življenjska kultura, kjer je vse ostalo samo po sebi razumljivo. Danes gre pogosto predvsem za to, kaj kdo zmore ali kaj (npr. denar) doprinese. Pogosto izstopa osredotočenost na materialno. To je mentaliteta, ki družine izziva in pogosto celo uniči.

Kaj naredi družina za posameznega človeka?
Doživeti družino je za posameznega človeka izjemno pomembno. V družini prvič doživi skupnost ljudi, ki mu po naravi prihajajo dobrohotno naproti in ga brez vsakega pridržka ljubijo ter priznavajo. V takšnem pozitivnem ozračju more vsak družinski član razvijati svoje sposobnosti in se pripraviti na soočenje z vsem, kar ga bo v življenju doletelo, ter si nabrati dovolj moči za to. Prav to želi vzgoja, ki sloni na krščanski podobi človeka. Posamezne osebe v družini sočasno doživijo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, kajti družinski član ne more preprosto živeti le zase. Iz vsake vloge, pa naj bo starševska, starih staršev ali otrok, izhajajo vedno tudi obveznosti do drugih družinskih članov.

Sodi k zakonu tudi želja po otrocih?
Osnovno da. Kot zakon sodi k družini, tako sodi družina k zakonu. Oboje je usmerjeno eno na drugo. Poenostavljeno bi lahko rekli: »Nobene družine brez zakona in nobenega zakona brez družine.« Zakon je naravnan na družino, to pomeni, da je naravnan na spočetje, vzgojo otrok in življenje z njimi. Pari, ki se želijo poročiti, ne smejo zatorej od začetka zakona izključevati skupnih otrok. »Sta pripravljena sprejeti otroke, ki vama jih želi podariti Bog, in jih v duhu Kristusa in Cerkve vzgajati? « Na to vprašanje, ki ga postavi duhovnik, morata mladoporočenca pri poroki pritrdilno odgovoriti, šele nato moreta med seboj skleniti zakon.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanjeza čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo
nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu. ...

 pripravlja: Marko Čuk

Gregor Čušin znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je že vrsto let tudi sodelavec Ognjišča. Pisati je začel leta 2009, ko smo ga povabili, da bi za vsak mesec napisal uvodnik (Na začetku). Njegovo pisanje je bilo zelo dobro sprejeto, bralci so ga vzeli za svojega in tako je pisal uvodnike pet let. Leta 2014 je predlagal, da bi imel v Ognjišču nekoliko drugačno rubriko. Tako je nastal Razsuti tovor, rubrika, v kateri je na svoj duhovit način predstavljal nekatere življenjske resnice. Tudi to pisanje se je bralcem zelo priljubilo (veliko je bilo odzivov), vendar pa smo po enem letu Gregorja vrnili na "tretjo stran", saj so tako želeli tudi naši bralci in tudi v uredništvu menimo, da so njegova večno aktualna razmišljanja ob začetni molitvi "najboljši vstop" v listanje in branje revije.

Zaradi velikega zanimanja za njegovo pronicljivo pisanje, smo mu leta 2014 predlagali, da ta razmišljanja izdamo tudi v knjigi. Nastajala so pet let in tudi v knjigi so razvrščena v pet poglavij: Misli, Želje, Pisma, Nasveti in prošnje in Molitve. Tako so "mesečni uvodniki" ostali zapisani v knjigi, ki prinaša dragocena razmišljanja o cerkvenem letu, dogajanju v Cerkvi in družbi ... Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso ‘zateženi’. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni, pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Duhovna in duhovita knjiga, zabavno in obenem koristno branje.
Gregor je o svojem pisanju uvodnikov (knjige) povedal: Prvo leto sem imel težave že s tem, da to pišem, drugo in tretje leto sem se ujel, potem pa je bila težava, kako osmisliti tiste mesece, zato sem pisal bolj razmišljanja, meditacije, skoraj pesmi. Ko sem jih s časovnim zamikom v knjigi vzel v roke, sem bil sam nad sabo prevzet. Napisal sem jih, oddal in mnogokrat pozabil nanje. Ko sem jih pred izdajo prebiral, sem bil presenečen, ker imam v njih zabeleženih pet let svojega življenja, pet let svojih mesečnih razmišljanj. Ob branju sem se spomnil, kaj je sprožilo določen zapis, kako je nastajal. V besedilu se seveda tega ne opazi, jaz pa to vem.
Zelo nerad se oglašam na družbene in politične dogodke, saj pravzaprav ne vem, kaj je v ozadju. Če se že lotim te teme, potem to opravim na šaljiv način, na splošno sprejemljiv način ali pa tako, da samo jaz razumem, kaj sem hotel povedati ali koga sem imel v mislih. Zgodilo se je že, da sem nekoga imel v mislih, ta človek pa je drugim kazal članek in govoril: “Poglejte, kaj je Čušin napisal!” Jaz pa sem mislil nanj! Sicer pa bežim od teh tem, zanima me ‘večno’ aktualno.
Gregor se je odzival tudi na dogajanje v Cerkvi: "Kakor me motijo stvari pri meni, v družini, pri sosedih, v službi, v šolstvu ... Najbolj me na neki način boli odnos s svetom. Mislim, da Cerkev ne zna odreagirati. Če nas nekdo udari in odreagiramo, kakor vsi drugi, je bolje, da smo tiho. Odreagirati moramo krščansko. Cerkev premalokrat tako odreagira. ...Boli me, ker od ‘naših’ pričakuješ več. Kakor od svojih otrok pričakujem več. Ne moti me, če se sosedov otrok grdo obnaša, če se pa moj otrok grdo obnaša, mi je hudo in skušam to popraviti. Podobno je pri Cerkvi. Če se politiki gredo, kar se pač gredo, rečem, da to ni lepo . Od ‘naših’, ki verujejo v Boga in pravijo, da ljubijo svoje bližnje, pričakujem več. Tudi od sebe moram pričakovati več, ker sem tudi jaz član Cerkve.

Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

iz vsebine

(Ne)kulturni pomislek

Večina ljudi ne razlikuje med kulturo in umetnostjo. Medtem ko je, povzeto po SSKJ, umetnost »dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti«, je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« in tudi »lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju«. Kulture in umetnosti torej ne gre enačiti, saj je slednja le droben delček prve. Kulturni praznik torej ni praznik umetnikov, temveč umetnosti; ni družabni, temveč družbeni dogodek, ko se skupnost veseli dosežkov svojih ustvarjalcev.
Vendar tako kot je umetnost nujno prisotna v kulturi, se zdi, da je kultura vse manj prisotna v umetnosti. In če je Prešeren, ki mu umetniške genialnosti nihče ne oporeka, marsikdo pa (upravičeno) dvomi o njegovi intimni, značajski kulturi, s svojim ustvarjanjem bistveno pripomogel k obogatitvi in utrditvi širše, družbene kulture, to težko trdimo o sodobnih (slovenskih) umetnikih, ki bi si, kot vse kaže, radi podvrgli ne le umetnost (ki bi ji morali služiti), ampak tudi kulturo. In, saj vemo, kako so rekli že stari puščavniki: »Napake, ki preidejo v modo, postanejo krepost.« A če že kdo, bi morali prav kristjani znati ločevati med ljulko in pšenico.

Ljubi moj slovenski kristjan!
Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset ... Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati ... so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi ... Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj ... Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko ... pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah ... Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim! Gregor

FEBRUAR – NAVODILA ZA UPORABO
Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte sami s sabo, s prijatelji in bližnjimi, z duhovnim voditeljem!
1. KAJ JE FEBRUAR  IN ZAKAJ GA UPORABLJAMO
Februar ali svečan je drugi mesec v letu. Blaži posledice prekomernega uživanja praznikov, realno znižuje previsoko in preoptimistično zastavljene novoletne obljube, zaradi svoje ugodne lege sredi koledarske zime nudi obilo smučarskih užitkov, ki so običajno povezani s šolskimi počitnicami. Zaradi različnih vremenskih vplivov - hude zime ali pa zgodnje pomladi – se lahko zunanji izgled februarja spreminja, kar pa bistveno ne vpliva na samo vsebino.
2. KAJ VSEBUJE FEBRUAR
Vsak februar je sestavljen iz nedelj, navadnih dni, svečnice, Prešernovega dne in valentinovega. Letošnji pa poleg že naštetega vsebuje še pust in pepelnico, dodan pa mu je še prestopni dan. Vse sestavine lahko vsebujejo zdravilne učinke, pri čemer najbolj izstopa začetek posta oziroma pepelnica.
3. KAJ MORATE VEDETI PRED VSTOPOM V FEBRUAR
Če ste preobčutljivi ali alergični na veseljačenja ob pustu in komercializacijo valentinovega, vam svetujem, da se na omenjena dneva zadržujete doma in se izogibate stikom z ljudmi, ki v tem uživajo. Odsvetujem snemanja mask in trganje srčkov, kajti oboje lahko povzroči nepredvidljive posledice v odnosih. Ob hudih skušnjavah vam svetujem, da povečate odmerek molitve, priporočam pa tudi obisk cerkve.
Prav tako ne bo odveč, če že kar preventivno povečate dnevni odmerek molitve ob Prešernovem dnevu. Nekulturne proslave ob kulturnem prazniku so v naši deželi postale običajna praksa in se jim boste težko izognili. Ne bo škodilo, če si ta dan preberete kakšno pesem, ki vam je res pri srcu in prižgete svečo na grobu kakšnega pokojnega umetnika.
4. MOŽNI NEŽELENI UČINKI
Kot vsak mesec, ima lahko tudi februar neželene učinke, ki pa se ne pojavijo pri vseh ljudeh. Najpogosteje se pojavljata razdražljivost in nemir ob pustu in valentinovem, nekulturnost pa ob pretiravanju lahko povzroči celo čir na želodcu.
Precejšnje spremembe se lahko zgodijo tudi ob zbranem in resnem vstopu v sveti postni čas, vendar boste sčasoma opazili, da so te spremembe ne le želene in hotene, temveč celo nujne.
5. DOZIRANJE IN SHRANJEVANJE
Februar jemljite z dobro voljo in vero. Vsak dan posebej dobro prežvečite. Rok uporabe preteče zadnjega dne v mesecu, vendar februar lahko, če ga boste lepo preživeli, še dolgo hranite v spominu.

pripravlja Marko ČUK