Dve zbirki knjižic - Svetopisemske zgodbe za najmlajše 1 in 2, ki sta v preteklosti že izšli in se ljudem zelo priljubili. Zadnji ponatis je bil leta 1988, ker pa je zanju vladalo stalno zanimanje, smo ju znova ponatisnili.

V vsaki od obeh kartonastih škatlic (1 in 2) boste našli 12 najlepših svetopisemskih zgodbe (v vsakem kompletu so štiri zgodbe iz Nove zaveze, osem pa jih je iz SZ). Svetopisemsko besedilo je prirejeno za najmlajše, predšolske in prve razrede. V vsaki knjižici je na eni strani barvna ilustracija, poleg pa je na drugi strani besedilo, ki ilustracijo razlaga. Vse knjižice so zbrane v kartonasti škatlici.

Prav bodo prišle staršem, da bodo lahko svoje najmlajše ob podobah seznanili s čudovitim bogastvom Svetega pisma. Kateheti pa bodo v njih našli oporo za približanje Svetega pisma predšolskim otrokom in prvošolcem.

Prelistajte prvo knjižico (Noe dela ladjo)

Naročite knjižico 1 Naročite knjižico 2 v spletni knjigarni Ognjišča

Zbirka je lahko tudi lepo darilo za god, rojstni dan in druge priložnosti.

iz vsebine:

Svetopisemske zgodbe za najmlajše 1

• Noe dela ladjo
• Jožef sanjač
• Košarica na vodi
• Jona noče
• Dete v hlevu
• Neki bolan človek postane zdrav
• Seme na njivi
• Izgubljena ovca
• Dva brata in njun oče
• Mož na drevesu
• Jezus ostane pri nas
• To morajo vsi slišati

Svetopisemske zgodbe za najmlajše 2

• Božji svet je lep
• Visok stolp
• Ruta
• David in Goljat
• Modri z Vzhoda
• Svatba v Kani
• Jezus in otroci
• Pomirjen vihar
• Usmiljeni Samarijan
• Slovesni vhod v  Jeruzalem
• Jezus živi
• Pavlova potovanja

pripravlja Marko Čuk

Katekizem katoliške Cerkve (ob Svetem pismu druga najpomembnejša knjiga Cerkve) obstaja že več kot 1000 let in je neke vrste priročnik, v katerem najdemo vse, kar moramo vedeti, da bi globlje spoznavali krščansko vero ter sami razvili živ odnos do Jezusa Kristusa. In Cerkev je tista, ki zagotavlja verodostojnost vsebine. Toda starši in kateheti so pogosto spraševali tudi po katekizmu za otroke, ki bi vsebino krščanske vere predstavil otrokom.
Jeseni 2013 so se starši, učitelji, duhovniki in voditelji otroških skupin iz Avstrije, Slovaške in Nemčije skupaj odpravili na pot, da bi napisali tak priročnik - za otroke in starše..

Tako je nastal YOUCAT za otroke – katoliški katekizem za otroke in njihove starše – razgibana in moderna knjiga v otrokom primerni govorici, ki nagovarja otroke v starosti od 9 do 13 let. Knjigo so avtrorji že med nastajanjem testirali s skupinami otrok. Tako je nastajala knjiga, ki hoče nekaj velikega povedati na preprost in jasen način ... In še nekaj jim je bilo kmalu jasno: knjiga o veri je lahko vedno le pripomoček. Nikakor ni dovolj, da bi otroku potisnili v roke YOUCAT za OTROKE in mu rekli: »Daj, tole preberi,« v upanju, da se bo že sam znašel ... poglobil svojo vero in morda našel pot k Bogu

še več vsebinskih poudarkov:

1. Evharistija
2. Verujem v Boga, Očeta ...

Zato je YOUCAT za otroke knjiga za otroke in njihove starše. Knjige lahko pomagajo – a na koncu ni mogoče prenašati vere preko knjig ali medijev. Vero lahko prebudimo le z najstarejšo metodo na svetu: od srca do srca, od človeka do človeka. Najboljše knjige, najbolj fantastični filmi ne morejo nadomestiti staršev ali starih staršev, ki rečejo: »Verujem v Jezusa. Ti lahko pokažem, kako čudovito je to?« Ali: »Pridi, skupaj se bova odpravila na pot, kjer bova spoznala ljubega Boga.«

Delo je oblikovano kot vprašanja in odgovori pod tem se nahajajo razlage, ki služijo boljšemu razumevanju. Spodnji del strani – nahaja se v obarvanem območju – služi informacijam za starše ter spodbudi za pogovor o veri med odraslim in otrokom. Tam bodo vseskozi tudi smernice na nadaljnje in poglobljene obrazložitve v YOUCAT-u. Na koncu dela je tudi kazalo gesel in stvarno kazalo, s pomočjo katerega bo lažje najti konkretne točke.

Z YOUCAT-om za otroke je odkrivanje in spoznavanje poti vere tudi zabavno in poučno, kajti ne učijo se samo otroci. Kolikokrat so starši že rekli: »Šele ko sem to razložil svojemu otroku, sem dojel tudi sam!«

Primerno darilo za prvo sveto obhajilo

Najodločilnejši kraj posredovanja vere zato ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

Kako uporabljati YOUCAT za OTROKE?

Predlagamo, da ravnate po petih ali šestih korakih.

• Če se želite pripraviti, si oglejte stran, o kateri želite sedaj premišljevati s svojim otrokom. Za kaj sploh gre? Ali razumete, kaj je mišljeno? Ali imate sami dostop do tega? Ali potrebujete dodatne informacije? Ali obstaja tudi svetopisemsko mesto, ki bi ga morali poiskati? Dovolite, da tudi ilustracije delujejo na vas; otrok bo najprej odkril prav to. Besedila na barvno osenčenem predelu na spodnjem robu strani so spodbude za vas. Nekatere stvari iz tega boste lahko posredovali skozi pogovor.
  
  
• Ko ste skupaj z otrokom, najprej opazujte stran, na kateri je zapisano določeno vprašanje. Tam je polno vsega, tam je mogoče odkriti veliko stvari, pogosto tudi kaj smešnega. Za to skrbita že oba predrzneža, Ema in Luka.
  
  
• Posvetite se vprašanju. Pogosto bodo ilustracije izhodiščna točka za pogovor med vami in otrokom.
  
  
• Morda boste kar zaprli YOUCAT za OTROKE. Otrok ima predstave; vi imate predstave. Pomembno je, da sme vaš otrok najprej oblikovati predhodno razumevanje ali celo oblikovati morebiten odgovor ter izreči mnenje. Če ste sami na določeni točki negotovi, to sploh ni tako slabo. Tudi če se bosta z otrokom skupaj podala na pot odkrivanja, bo to nanj naredilo vtis.
  
  
• Prosimo, šele po tem poglejte v YOUCAT za OTROKE, kakšen odgovor je zapisan tam. To je »skupni« odgovor Cerkve, kakor so ga pridobili iz Svetega pisma in 2000-letne zgodovine vere. Ta odgovor ima torej določeno težo. Včasih odgovor, ki ste ga našli skupaj z otrokom, ne bo povsem usklajen s spoznanji Cerkve. Ni treba vsega takoj pojasniti. Posvetite se naslednjemu
  vprašanju. Nekatere stvari je mogoče razumeti šele v povezavi z drugimi.
  
  
• Če ob koncu vaše izmenjave še uspete z otrokom zmoliti molitev s svojimi besedami, ki pred Boga prinese vsebino vašega pogovora, vam je uspelo nekaj čudovitega!

In še nekaj: molite k Svetemu Duhu za čas, ko se boste pogovarjali s svojim otrokom. Tudi če se vam bo to sprva zdelo tuje, boste opazili, da se vam bo posvetilo …

Sicer pa – mi, avtorji, ob pisanju nismo počeli čisto nič drugega kot vi: delili smo svojo vero. S projektorjem smo na steno projicirali vprašanje, nato pa smo skušali nanj poiskati skupni odgovor, ki je v skladu s Svetim pismom in naukom Cerkve.

Odgovori v YOUCAT-u za OTROKE torej niso nastali izpod peresa enega, ampak vseh avtorjev. Naredili pa smo še nekaj: skozi vsa leta smo molili, da bi nam uspelo nekaj, kar bi otrokom in staršem resnično pomagalo odkriti Jezusovo oznanilo za njihovo življenje.
Avtorji YOUCAT-a za OTROKE

pripravlja in izbira Marko Čuk

V zvezku velikega formata so zbrane znane in priljubljene svetopisemske zgodbe z ilustracijami Paule Doherty. Nekatere ilustracije so barvne, druge pa ne in jih bodo otroci lahko sami pobarvali in pri tem uporabili svojo domišljijo ter si urili ročne spretnosti. Otroški prstki bodo imeli veliko dela in veselja, ko bodo z barvanjem risb ustvarili čisto svojo knjigo.

iz vsebine

Veliko pisanih barv v svetopisemskih zgodbah iz stare in nove zaveze:

Stara zaveza:

Čudovit svet
Slaba odločitev
Abrahamovo dolgo potovanje
Ezav in Jakob
Jakobov najljubši sin
Bog skrbi za Jožefa
Princesa in dojenček
Nadloge v Egiptu
Deček Samuel posluša Božji glas
David in velikan
Elija in krokarji
Jona in velika riba
Daniel in levi

Nova zaveza:

Angel obišče Marijo
V prenočišču ni prostora
Zvezda kaže pot
Jezus izbere prijatelje
Bog vas ljubi
Odprtina v strehi
Vihar na jezeru
Jairova hčerka
Zelo velik piknik
Kadar molite ...
Človek, ki ni videl
Ljubite se med seboj
Jezus jezdi na osličku
Zadnja večerja
Molitev na vrtu
Peter zataji svojega prijatelja
Jezus umre na križu
Prazen grob

pripravlja Marko Čuk

V knjigi je zbranih 65 pripovedi, ki se morda dogajajo daleč od nas, a se nas vseeno dotaknejo, saj so nam vsaka po svoje blizu.
Pripovedi odlikuje neposrednost, življenjskost in poznavanje človeškega vsakdanjika z vsemi težavami in radostmi, s težkimi in srečnimi trenutki, ki jih doživlja vsak od nas. Marsikateri bralec se bo spoznal v njih ali pa bo pomislil na svoje lastne življenjske dileme, vprašanja, čustva in občutke. Zgodbe namreč govorijo o mladih, starejših, o družinah, naravi, skratka o življenju. Različne so, vse pa povezuje tanka, a močna nit: vera nam pomaga osmisliti življenje in odgovoriti na temeljna življenjska vprašanja. Vrata vere pa lahko človek odpre le sam in samo odznotraj, iz sebe samega.

ocena knjige:
Avtorico kratkih pripovedi, nanizanih pod skupni naslov Blizu in daleč, sem davno tega vpisala v svoj spominski sklad leposlovne proze ob njeni knjigi Preprosto je najlepše. Novo literarno ime, sem rekla tedaj. Ivanka Korošec.
Zdaj je to uveljavljeno ime. Ni namreč nujno, da pozna prav vsakega pisatelja prav vsak zemljan, sicer bi razneslo svet na drobne kosce. Je pa lepo in spodbudno, da obstajajo in da jih ne zmanjka. Onih velikih, znanih tja do mej sveta, in vseh drugih dragocenih, kajti kaj bi brez njih ob tihih večerih in kadar koli nas zažeja po besedi. Prav ta, b/Beseda, da je bila na začetku in brez nje da ni nič, kar je nastalega.
Tako spleta besede v pripovedi in sporočila tudi avtorica vsakovrstnega življenjskega drobirja, pa naj klije iz semenja kresnega večera ali iz njene vneme nad dogodki dneva. Kamor spada navadni vsakdanjik, pa tudi če ona prebira Nobelovo nagrajenko. Utišati šum tega begavega sveta ni mogoče; na notranji mir se moraš uglasiti sam.
Ona počne prav to. Sicer bi njeni registri hreščali, tako pa omogočajo zibelkam podobno tihcenost. Tudi če šine iz kake pripovedi sled kričevitosti, jo ublaži mama; oni čudež, dan siroti, da s tem imenom pokliče novo vodnico otroških korakov.
Kako prijazen drobir dneva: peljati znanko okoli jezera, načrtovati prenovo kuhinje (potem pa ostane taka, kot je), videti v drenovem cvetu trnovo krono in dan končati s svetiangelvaruh moj … Vse, kar je vmes in se je napletlo z dogodki iz neposredne bližine. Nič begavosti, zdravemu duhu je lastna vsesprejetost.
Preprosto je najlepše in krepostno je to, da avtorica ne spreminja svojega pogleda na življenje po zakonitosti prekupčevanja: ti meni toliko, jaz tebi … izklesana je scela, ni zlepljena po načelu kupim-prodam.
Učiteljica iz njene kratke proze ni maščevalna. Izlet v Nemčijo pa daje vedeti, iz kakšnega testa je domoljubje.
Vredno se je čuditi kresnemu večeru, vredno je brati Nobelovo nagrajenko in vredno in lepo je v družini pričakovati novo rojstvo.
Vredno je!
Noben šum, kaj šele ropot iz okolice te ne vrže s tira, če je pogled usmerjen navzgor. Tako visoko, da seže čez.
Pisateljica ima to nebeško srečo. Ostaja pri preprostem z neskaljenim pogledom preko vseh imenitnosti, ki to niso.
Zavezana besedi, saj prav ta je bila na Začetku. (Berta Golob)

O avtorici
Korošec Ivanka (dekliški priimek Jurc) je bila rojena leta 1947 v Lescah, kjer tudi živi in ustvarja. Njen oče se je smrtno ponesrečil pred njenim rojstvom. Njeno otroštvo je bilo zaznamovano z njegovo odsotnostjo, čeprav sta ji mama in teta Tilka, ki je živela z njima, nudili vse, kar sta v tistih časih pač mogli. Njuna ljubezen jo spremlja še danes, čeprav ju že dolgo ni več.
Pisala je rada že v osnovni šoli, saj je bil njen najljubši predmet slovenščina. Dobro se spominja, v kakšen nepopisen užitek ji je bilo pisati šolske proste spise. Bil je božanski občutek, ko se je nagnila nad zvezek in je pero samo steklo.
Po končani srednji ekonomski šoli v Kranju se je leta 1966 zaposlila v leški Verigi, kjer je v komercialnem sektorju delala vse do upokojitve. Veselje do pisanja je ni minilo, čeprav je bil čas, namenjen temu najljubšemu konjičku, odvisen od okoliščin, saj si je zgodaj ustvarila družino z dvema otrokoma. V začetku sedemdesetih let je začela objavljati sestavke v Ognjišču in reviji Otrok in družina. Sledili so daljši podlistki in potopisne reportaže s potovanj, potem pa so prišla na vrsto tudi knjižna dela. Pri kmečkem glasu so ji leta 1984 izdali knjigo, zbirko črtic z naslovom Poti v znano. Druga knjiga, ki prinaša preproste družinske zgodbe, je z naslovom Preprosto je najlepše izšla leta 1990 v zbirki rakovniških knjižic. V Večeru je izhajal podlistek Izza delovne mize, pisala je tudi za Slovenca, 1996 pa z drugimi avtorji sodelovala v knjigi Zlata lestev do nebes. 2001 je pri Mohorjevi družbi izšla njena knjiga Majhna sem bila. Sodelovala je tudi pri zbornikih ljudskih piscev upokojencev Slovenije. Objavljala je – in v nekaterih še zdaj - v Ognjišču, Družini, Planinskem vestniku, Vzajemni, v vsakoletni Družinski pratiki, Poštnih razgledih itd. V Lescah skoraj ne mine dogodek, o katerem ne bi napisala prispevek za lokalni časopis, ki je tudi priloga Gorenjskemu glasu. Njeni prispevki odražajo veliko poznavanje razmer in vpetost v dogajanja v kraju. Poleg tega običajno dogodek opremi tudi z lastnimi fotografijami. Za svoje delo je leta 2015 dobila priznanje - plaketo Krajevne skupnosti Lesce.
Hvaležna je za svojo družino in za vse ljudi v njenem življenju, saj brez njih ne bi bila, to kar je. Hvaležna pa je tudi za tisto drobno zrnce daru, ki ji omogoča opisovati svet in ljudi okoli nje.

Naslovi zgodb


Mama
Lahko ji reče mama
Aleksandrina molitev
Pričakovanje
Krožnik juhe
Saj je čisto v redu dekle
… in me niste sprejeli
Mama bo prišla
Kaj pa ti je?
Prva plača

Družina – otroci, vnuki
Natančno veva, kaj bo
Zakaj?
Telefonski klic
Kje ste sinovi?
Kdo je prijatelj?
Birmanski boter
Škorenjci
Naš župnik je najboljši
Miklavževa nezgoda
Ura botanike
Lonček
Prisluškovanje
Tebi, stric
Mize pa ne!

Starejši
Blagoslov
Jesen
Počakaj še malo
Na koncu bo vse jasno
Stopil je do telefona
Črna torba
Dva šopka teloha
Feliks, vso srečo!
Gospa s klobučkom
Pogrešala te bom

Prazniki
Skupaj za božič
Božič s teboj
Mi smo mi
Prazniki so najlepši doma
Velikonočni ogenj
Vstajenje

Narava
Kresna noč
V nenavadni svetlobi
Razmišljanje na palubi
Čudežni cvet
Na planincah
Zgodaj zjutraj
Kukavičji hribček
Rešeni zvonček
Legenda o drenu
Semenj čudežev
Utrinek
Mavrica

Življenje
Šolski prost spis z napako
Dragan ni bil sam
Ljubezen dela čudeže
Splačalo se je
Izgubljen in najden
Zaobljuba
Pri sv. Bolfenku
Kako si se spremenila
Dva para
Obljubljam, da …
Gotovo se bo maščevala
Blizu in daleč
Moja mamica nima časa
Matic, drži se!

pripravlja in izbira Marko Čuk

Otroška vprašanja o veri 2

V novih 27. zgodbah se spet preselimo v vsakdanjik družine, ki smo jo že dobro spoznali v prvi knjigi (Zakajčki). Blaž, Neža in Anton so še bolj nagajivi, še bolj radovedni, in še bolj ustvarjalni! Zrasli so v goreče Jezusove prijatelje, mali kristjani so postali raziskovalci Božje besede, ki uživajo v družinskih običajih.
Blaž hodi v drugi razred, všeč so mi džipi in rakete ... rad gleda zvezde in bere Sveto pismo, je pravi svetopisemski detektiv. Njegova starejša sestra iz vsake malenkosti naredi dober hec. Anton je njun mlajši brat, ki z zabavnimi prebliski spravlja starše v zadrego ...
Otroci so zasidrani v Jezusu, medtem pa se njihova mami in ati pogosto držita za glavo. Zakaj Marija v jaslicah ne doji Jezusa? Kaj je pepelnica? Zakaj ljudje zbolimo in trpimo? Kako premagamo lenobo?
Večji kot so, zahtevnejša so njihova vprašanja. Pa še teta puberteta vse pogosteje prihaja na obisk, prežene strica bontona in vse postavi na glavo.

Dragi starši, če so vprašanja o veri, Jezusu in krščanskih vrednotah tudi vam v izziv, bo knjiga dobrodošla pomoč.
Zgodbe so napisane na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam. Morda vam bodo v pomoč, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
So pa zgodbe tudi priročno izhodišče za pogovor. Ob zgodbah je tudi dodatna vsebina: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi. Tudi druga knjiga je lepo oblikovana, polna igrivih in veselih ilustracij, ki otrokom približajo stvarstvo ....
Preberite, kaj sta o knjigi v Ognjišču (12/2021) povedali avtorici Marjetka Pezdir Kofol in Polona Lisjak.

iz vsebine:

Otroci, prinašalci miru
»Mami, ali so to lučko res prižgali prav tam, kjer se je Jezus rodil?« - Luč miru iz Betlehema daje otrokom možnost, da postanejo raznašalci miru, pričevalci, mali misijonarji … Če jim damo to priložnost, se zgodijo mali čudeži.

Božična puberteta
»Kaj je to puberteta?« - Kako čudovito je, ko ati hčerki pove, da je lepa. Potem je še toliko lažje verjeti, da se tudi Bogu zdi najčudovitejša.

Božični otroci
"Zakaj Marija v jaslicah ne drži Jezusa v naročju?" Ob jaslicah si tudi starši dovolimo biti kot otroci. Obudimo otroške spomine, želje, božična hrepenenja … Pri molitvi vzemimo Jezuščka v naročje ... pripovedujmo otrokom, kako smo praznovali včasih.

Sveti trije kralji
"Kaj res, da ni prav gotovo, če so bili kralji, ali so bili res trije?« Najmodrejši in najbolj spoštovani ljudje tistega časa so zapustili svoje domove in sledili nenavadni zvezdi, da bi se poklonili Božjemu dojenčku. Ob zvezdi so začutili, da je nekje nekaj več ... sledili so svojemu hrepenenju po Bogu.

Tečnoba
"Oh nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe ..." V družini so se zapletli v svoje težave, vanje pa niso povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Zmolimo ... da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.

Njega imaš bolj rada kot mene!
"Meni se zdi, da imaš Blaža in Antona bolj rada kot mene …« - Ko otroci niso več malčki, je tudi staršem kar velik izziv odkriti, kdaj si želijo bližine, kdaj pa jim je neprijetno …

Pust in pepelnica
»Čemu tako ... danes praznik norčavosti in veselja… jutri pa nam cel dan kruli v želodcu?« - Pustna naloga otrok je, da ljudem izvabijo na usta nasmeh, da jim prinesejo nekaj veselja. Pepelnica pa je čas spominjanja na naše trpljenje, ki je zaradi Jezusovega trpljenja postalo pot v življenje.

Križev pot
"Kdo si je izmislil križev pot?« - Križev pot je molitev, postaje so se oblikovale, ker so ljudje v njih našli tolažbo, moč … Križev pot nam vzbuja sočutje, na njem tolažimo Jezusa za vse žalitve, ki mu jih povzročamo ...

Opresniki
"Kako je izgledala zadnja večerja, kaj so jedli?" - Prazniku so rekli pasha, dan spomina na odhodiz Egipta. Jedli so jagnje, pečeno na ognju, z grenkimi zelišči in
opresnike.«

Velikonočna košara
"Zakaj mora biti v košari pet jajčk rdečih? - Ker je Jezus imel pet ran in jajčka nas spomnijo nanje.

Pot v Emavs
»Ali smo prav storili, da smo Tomaža, ki je bil sam na igrišču, pripeljali domov?«. - Danes ste bili kot učenca na poti v Emavs, ki sta Jezusa povabila na večlerjo ... Jezus ni z nami samo pri maši, ampak povsod, kjer hodimo!

Ave!
»Zakaj Marijo pozdravljamo po rimsko, če pa ni bila Rimljanka?« - Ave je rimski oz. latinski pozdrav, ki pomeni zdravje ... to želimo vedno tudi drug drugemu

Premagal bom lenobo!
"Kako to misliš, da se mi lenoba obesi za vrat?" - Ko se ti nič ne ljubi, ti daje lažen občutek, da ne moreš. Da je še čas. Da mami in ati še nista dovolj jezna, da bi bilo zares treba kaj pospraviti …

Morska meditacija
"Kako bi bilo hoditi po vodi ... kot Jezus ... da bi nam Jezus pripravil ribe za zajtrk... - Neža Jezusu šepeta o svoji prvi ljubezni. Jezus Blažu razlaga, kako je hoditi po vodi. Mami Jezusu izroča prihodnost svojih otrok in ga prosi, naj jih varuje in ohranja v veri. Ati ga prosi za pomoč, da bi se zmogel opirati nanj, ko je v stiski. Ko zaide v težave, hoče vse rešiti hitro in sam.  Anton pa sanja, da z Jezusom gradita kamnite stolpe.

Sreča se skriva v majhnih stvareh
»Veš, babica, danes sem se naučil, da za veselje in srečo ne potrebujem velikih reči. Moj rojstni dan je bil sestavljen iz drobnih presenečenj in bil je nadvse čudovit.« - Otroci obožujejo drobna presenečenja. Samozavest, vero,
pogum in druge vrednote otrok lahko krepimo tako, da jim vsake toliko napišemo sporočilce.

Šmarni objemi
»Mami, rekla si Šmaren križ, kaj pomeni šmaren?« - Šmaren pomeni Marijin. Šmarna gora je Marijina gora. Šmarnica je rožica, pa tudi vrsta jabolka in vina …

Groba fantovska igra
»Dovoljeno je bunkanje, prerivanje, rokoborbanje, kobacanje, lovljenje, skrivanje, odrivanje, ampak samo, dokler je vsem to zabavno. Ko boli, nehamo …« - ... fantje, ki se veliko ravsajo, postanejo bolj samostojni, med ravsanjem se naučijo veliko socialnih veščin, znanstveniki celo pravijo, da se otroci, ki se v otroštvu ravsajo, kot najstniki ne obnašajo nasilno. Predvsem pa znajo ločiti igro od resničnega nasilja....

Se tudi tebi kdaj zgodi?
»Ali je Jezus tudi govoril prosim, oprosti in hvala?« - Besede oprosti, prosim in hvala so pravi družinski zaklad. Včasih se ta zaklad kje pozabi ali kam skrije. Takrat lahko otrokom pripravimo lov na zaklad ...

O angelih varuhih
»Ati, zakaj imamo angela varuha, če pa je Sveti Duh navzoč okoli nas in v nas? Ali on ni dovolj? - Sveti Duh, angeli, svetniki, naša duša … Vse se zdi skrivnostno. A pri veri je prav to najboljše …če bi vse razumeli, ne bi bilo
treba verovati. Vera se začne tam,kjer ne moremo več dokazovati

Škrat Nemoremspat
»Ati, ali tudi Jezus ni mogel spati?« - »Če želiš živeti kot Jezus, se moraš tudi spočiti. Če ne gre ponoči, počivaš podnevi. To pomeni, da boš jutri popoldne tudi ti šel spat, tako kot Jezus.«

Prav posebna punca
»Kaj pomeni edinstvena?«  - Vsak človek dobi za svoje življenje paket čisto zase. To veliko darilo odkrivamo in se ga vse življenje učimo uporabljati … Bog je vsako stvar naredil posebno, edinstveno.

Spomini
»Ati, prosim, povej nam kaj o svojem očetu …« - Vsi skupaj smo velika družina, živi in tisti, ki so že umrli …Oni so bili družina na zemlji in ostajajo del naše družine, tudi ko jih ni več tu. Nekoč bomo spet vsi skupaj združeni v veliki nebeški družini.

K spovedi
»Dan mrtvih sploh ni praznik, ker dan mrtvih ne obstaja, kajne! ... reče se vsi sveti,« - Ta dan se veselimo vseh, ki so odšli k Jezusu, v nebeško domovino ... hvaležni smo jim, da so ohranili vero in nam jo predali, tudi zato se jih 1. novembra še posebej spomnimo …

Mala dobra dela
»Ali je mami bolna zato, ker sem bil jaz nesramen do nje?« - Mami je bolna zaradi virusov. »Koliko dobrega ste naredili, ko sem jaz počivala!« - Ja, mame so bitja, ki opazijo vsako malo dobro delo in so zanj hvaležne.

Zakaj Bog pusti, da mamico boli, če jo ima pa rad?
»Zakaj Bog dovoli, da našo mamo tako boli?« - Za svoje zdravje se moramo potruditi. Veliko se moramo gibati in zdravo jesti. Odgovorni smo za svoje telo.

Dragi Miklavž, hvala za …
»Poglej no! Miklavž pa je imel ponoči res polno dela! ... pa še presenečenje: teta Ema ... ti si najboljše Miklavževo darilo. Zelo te imam rad, sedaj, ko si noseča, pa te imam še dvakrat raje!« - Ema si je skrivaj obrisala solzo sreče. Otroško navdušenje nad novim življenjem jo je močno prevzelo. Bila je srečna, da je svoje doživljanje končno lahko delila s sorodniki.

Kodri in stvarjenje sveta
"Zakaj je bnila na začetku stvarjenja zmepšnjava?" - Tako nam Bog pokaže, da je možno iz še tako velike zmešnjave narediti nekaj res dobrega, lepega. Vedno lahko začnemo znova. Tudi ko se v življenju vse pomeša, ko ne vemo, kaj se z nami dogaja in kako naprej …

pripravlja Marko Čuk

Maurizio de Sanctis je italijanski duhovnik (iz reda pasijonistov), doktor teologije in diplomirani psiholog ter filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike ... pričujoče delo (prvi prevod v slovenščino) pa je iskrena pripoved baletnika (s plesom se je ukvarjal v mladosti), ki je med iskanjem vere odkril svoj duhovniški poklic. V desetih kratkih zgodbah nam na osnovi lastnih spoznanj in izkušenj drugih predstavi neizpodbitne ‘dokaze’ o Božji navzočnosti v vsakdanjem življenju.

Nadvse poučno in prijetno branje!
Pisec nas je s svojimi zgodbami spomnil, da “nas teološke razprave in pridige na smrt dolgočasijo, pričevanja v zgodbah in prispodobah pa spodbujajo in poživljajo".

Prepričan sem, da nam bo ta knjižica pomagala pri odkrivanju pravih življenjskih vrednot in svoje poklicanosti, utrdila našo vero v Boga in Cerkev ter nas navdala z upanjem, ki nikoli ne razočara. Upam tudi, da nas bo naučila bolj ceniti nasvete svojih staršev, starih staršev in drugih.

Nekaj poudarkov:

Pisec začne svojo ganljivo pripoved o iskanju Boga in boju z verskimi dvomi že v maternici, kjer čaka na rojstvo skupaj s sestro dvojčico. Ta neprestano klepeta in poje, da bi preglasila bitje materinega srca, ki se ga boji. Zaradi pomanjkanja tišine se ne more soočiti z življenjskimi vprašanji, in se rodi v strahu in solzah. (Tukaj nama je lepo)

Piščeva pustolovščina se nadaljuje po rojstvu, ko se prvič sreča s svetlobo in nežno materino ljubeznijo, v kateri prepozna osnovo za svoj telesni in duhovni razvoj. (Svetloba)

Kasneje njegovo otroško vero po nekem političnem shodu v domači vasi napadejo dvomi, ki pa jih razblini dedek s svojimi modrimi odgovori. Pisec ob tem ugotavlja, da je kriza vere, ki mnoge vodi v brezbrižnost, pogosto posledica nezastavljanja temeljnih bivanjskih vprašanj. (Moč vprašanj)

Nato v sebi odkrije prirojeno hrepenenje po onostranstvu, ki mu ga razloži oče s prispodobo žeje in vode. Tako kot žeja pričuje o vodi, ki jo edina more pogasiti, pričuje to hrepenenje o Bogu, ki ga je v nas položil in ga edini more potešiti. ("Jaz" ustvarjen za Boga)

Človek kot odvisno in omejeno bitje z neomejenim hrepenenjem je del vesolja, ki je obenem popolno in nepopolno, vendar povsod razkriva sledove svojega Stvarnika. Nič ne nastane samo od sebe ali po naključju, niti babičini piškoti ne. (Babičini piškoti)

Sledita pogovora z dvema modrima starkama, ki ga razsvetlita glede pravega pomena svobode in odgovornosti Hiša, ki je dišala po Bogu), ter z domačim župnikom, ki poudari vlogo razuma pri iskanju vere.(Moj dragi župnik)

Nato nam pisec predstavi lepoto izraznega plesa in nočne molitve ter grdoto veseljačenja v nočnih klubih. (Neko sobotno noč v diskoteki ...)
Zaupa nam, kako je odkril svoj duhovniški poklic in poslanstvo ter čudežno moč evharistije, ki mu je dokončno odprla oči. (Plešoći svetnik)
Spregovori tudi o boleči izgubi sestre baletke, o skrivnosti svojega odnosa do Marije in o moči delovanja Svetega Duha. (Na poti)

Svojo pripoved konča tako, kot jo je začel: v pogovoru s sestro dvojčico o posmrtnem življenju. Pogovor spremlja bitje Božjega srca kot opozorilo, da se naša vera ne sme nikoli postarati.

odlomki:

Če se ne počutiš zaželenega in ljubljenega, postane življenje pekel zate in za vse, ki te obdajajo. Moj najboljši prijatelj ni zakrivil ničesar, ampak je bil, nasprotno, potreben vsega: ljubezni, razumevanja, zaupanja in spoštovanja.

Ena od glavnih značilnosti našega časa je odsotnost bivanjskih vprašanj, kot so: Od kod prihajam, kam odhajam in čemu živim? Nezastavljanje teh vprašanj in pomanjkanje ustreznih odgovorov nanje pa povzročata duhovno praznino in brezboštvo. Če se ne sprašujemo o Božjem obstoju, postajamo vedno bolj ravnodušni do vsega duhovnega.
Žrtve tega so predvsem mladi, ki bi si morali taka vprašanja prvi postavljati. Danes se mnogi ne sprašujejo več, ‘za kaj’ ali ‘za koga’ živijo. Pred resničnostjo bežijo v omamo in pred tišino v oglušujoč hrup.(...)

Končno sem dobil svoj odgovor: »Ker me ne žeja samo po vodi, ampak tudi po Bogu, to pomeni, da Bog obstaja!« Hvala ti, očka!

 pripravlja Marko Čuk

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

iz vsebine

MARKACIJE
Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore ... Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.
Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev ... Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.
Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti ... Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.
Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo ... Zato potrebujemo markacije.

MEGLA
Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.
Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST
Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” - in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom ... A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!
V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.
Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk

Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

pripravlja Marko Čuk