Frančišek Asiški, rojen kot Giovanni Francesco di Bernardone, italijanski spokornik in svetnik; * 1181 ali 1182, Assisi, † 3. oktober 1226

Francisek Asiski

+ Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.

+ Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.

+ Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.

+ Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje..

+ Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop. Kjer je usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti ne trdosrčnosti.

+ Srečen človek, ki bližnjega v njegovi nadležnosti prenaša prav tako, kot bi želel, da bi njega prenašal on.

+ Noči se spremenijo v dan, če je Bog v našem srcu, in dnevi postanejo noč, če Boga v srcu ni.

+ Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

+ Za začetek storite to, kar je potrebno, potem tisto, kar je mogoče, nazadnje boste presenečeni opazili, da delate celo nemogoče.

+ Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

+ Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

+ Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

+ Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

+ Blagor človeku, ki podpira svojega bližnjega v skladu s svojo slabostjo toliko, kot bi v podobnem primeru sam želel, da bi ga bližnji podpiral.

+ Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

+ Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

+ Kdor koli zavida bratu zaradi dobrega, ki ga po njem Bog izreče ali stori, se zaplete v greh bogokletstva, ker zavida samemu Najvišjemu, od katerega prihaja vsaka dobra beseda in vsako dobro dejanje.

+ Za nas, Božje služabnike, je velika sramota, da so svetniki izvrševali dela, mi pa hočemo prejemati čast in slavo iz tega, da o teh delih samo beremo in jih oznanjamo.

+ Tisti resnično ljubi svojega sovražnika, kdor se ne žalosti zaradi krivice, ki mu jo je storil, marveč ga iz ljubezni do Boga žge bolečina zaradi greha njegove duše.

+ Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.

+ Ali ima božji služabnik Gospodovega duha, je mogoče spoznati po tem: Če Bog po njem izvršuje kaj dobrega, a se zaradi tega ne povzdiguje.

+ Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

+ O kako nekaj svetega, lepega in ljubeznivega, dobrodejnega in ponižnega, pomirjujočega in prijetnega, ljubeznivega in nadvse zaželenega je imeti takšnega brata, ki je dal življenje za svoje ovce.

zbira Marko Čuk

 

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh