Sv. Leopold Mandić

sv Leopold MandicSveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika Božjega usmiljenja, sprave grešnikov z Bogom. Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan.

V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegovo poslanstvo je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.
Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

 (...)

Sveti Leopold ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice. (sv. Janez Pavel II.)

nekaj njegovih misli:

Za vsakega kristjana velja, da mora uresničevati Kristusovo velikonočno skrivnost v svojem življenju. Umreti mora grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega.

V Božjem Srcu, ki je v svojem življenju na zemlji trpelo človeške bolečine, boste našli tolažbo, zavetje in mir.

Nihče ne bo ostal na tem svetu. Tistih nekaj dni, ko tu prebivamo, delajmo dobro, ljubimo in si pomagajmo! V svojih križih raje potrpimo in molčimo, da ne izgubimo zasluženja.

Vedno moramo zaupati v Boga, ki v svoji dobroti potopi v morju svojega usmiljenja vse naše grehe. (sv. Leopold Mandić)

več o sv. Leopoldu Mandiću

pripravlja: Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh