* 2. september 1928, † 21. april 2021

Pesnik, literarni kritik in zgodovinar France Pibernik se je rodil leta 1928 v Suhadolah pri Komendi. Zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, ampak je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji.
Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja (Bregovi ulice, 1960; Ravnina, 1968; Razlage, 1973; September, 1974; Odzvok – pesmi v prozi; 1979. Ajdova znamenja – izbor; 1993.Svetloba timijan, 2000) se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Jutro pozabljenih, 1991. Izbrane pesmi Franceta Balantiča Tihi glas piščali, 1991.Izbrane pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, 1993; Izbrana proza Franceta Kunstlja Luč na mojem pragu, 1994. Kratka proza in nedokončan roman Ludveta Potokarja Onstran samote, 1995; Izbrana proza Toneta Polde Moja Krnica, 1996; Dohojene stopinje (knjiga intervjujev z Zorkom Simčičem), 2019; Alojz Rebula (1924-2018), biografija, 2019).
Uredil je številne pesniške zbirke in antologije. Med slednjimi naj omenimo le zadnjih pet: Karel Mauser: Življenje in delo, 1993; Jože Udovič: Ogledala sanj, 1996; Slovenska duhovna pesem: Od Prešerna do danes (2001); Beseda čez ocean: Antologija slovenske zdomske poezije, 2002; Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot, 2003 in Kje, domovina si, antologija slovenske domovinske pesmi (2009).
Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj, med drugim Trubarjevo nagrado, bil je tudi častni meščan občine Kranj.

Tudi pri založbi Ognjišče je pustil "svojo sled", leta 1993 je pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma (leta 2018 pa v romansirani obliki za celovško Mohorjevo). Njegove knjige je Silvester Čuk uvrščal tudi v rubriko Priporočamo, berite (Janez Jalen, Začudene oči otroštva, Pozni november za pesnika,  Dohojene stopinje, Alojz Rebula ...)

več:
B. Rustja, Raziskovalec del zamolčanih književnikov: Pet minut pogovora, v: Ognjišče 7/8 (1993), 97-98.
B. Rustja, dr. France Pibernik. Njihove življenjske zgodbe - ena je bolj žalostna od druge: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2009), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj

• Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  

pripravlja Marko Čuk

Danes je rojstni dan našega Ognjišča. Pred devetinpetdesetimi leti je bila na današnji dan velika noč in koprski in postojnski župljani so brali v ciklostilno razmnoženem lističu, ki so ga dobili v roke po vstajenjski maši na velikonočno jutro, 18. aprila 1965: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo, Povezati hočemo našo faro/župnijo v eno družino, zato tudi naslov FARNO OGNJIŠČE. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano.« Od tega prvega ‘obiska’ je preteklo veliko časa in v njem je skromni listič iz župnijskega glasila postopoma zrasel v vsebinsko bogato in za oko privlačno revijo. Iz nje je, zlasti v letih iskanja in zorenja, črpalo “tako potrebno duhovno hrano” že več rodov naših bralcev. To potrjujejo pričevanja nekaterih znanih slovenskih osebnosti na straneh jubilejne – ‘zlate’ priloge (Ognjišče 4/2015). Spomnimo se danes, na naš praznik nekaterih najvažnejših dogodkov iz zgodovine:

1965

• 18. april 1965, velika noč: začne izhajati Farno Ognjišče kot glasilo župnij Koper in Postojna. Naklada ciklostilno razmnoženega lista je 1.300 izvodov (800 Postojna in 500 Koper). Listič ima 28 strani (13 x 20 cm), cena ni določena (prepuščena dobremu srcu bralcev), ponuja se na vhodih obeh župnijskih cerkva.
• avgust 1965: Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče ostane glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so ti okviri postajali pretesni. Jesenska številka zamuja, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. “Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!” sporočajo iz uredništva.

1966

• januar 1966: prva številka drugega letnika (1966) se tiska v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njem ni več oznanil obeh župnij, preimenuje se v Ognjišče in je tudi ‘uradno’ namenjen vsej slo­venski mladini.
• julij 1966: naklada Ognjišča strmo raste in ob koncu leta doseže 25.000 izvodov.
• december 1966: izide prva knjiga zbirke Mala Knjižnica Ognjišča: Albert Schweitzer, Začne se bogata založniška dejavnost Ognjišča.

1967

• januar 1967: list začne izdajati Apostolska administratura za Slovensko Primorje, ‘predhodnica’ koprske škofije. Prve številke tretjega letnika natisnejo 35.000 izvodov, pa je še premalo, oglašajo se vedno novi naročniki.
• april 1967: prva knjiga Žepne knjiž­nice je življenjepis papeža Janeza Dobrega, ki doseže visoko naklado 40.000 izvodov.
• avgust 1967: škof Jenko glavnega urednika razreši župnije, da se lahko posveti samo urejanju Ognjišča in izdajanju knjig. Uredništvo in uprava začneta delati v pritličju škofijskega doma v Kopru.

1968

• januar 1968: koprska tiskarna ni več kos visoki nakladi Ognjišča, tiskanje prevzame tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto Ognjišče dobi barvni ovitek, naklada pa še vedno raste.
• avgust 1968: na uredništvo pride Silvester Čuk.

1969

• 19. avgust 1969: Ognjišče pripravi na Brezjah prvo romanje invalidov, bolnikov in ostarelih.
• december 1969: zadnjo številko petega letnika natisnejo v 70.000 izvodih.
• božič 1969: novi letnik prinaša dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk ima 54 strani, nadaljnje pa 64 strani in tako ostane vse do leta 1991.

1970

• julij 1970: objavljen prvi Indijanček.

1971

• april 1971: uredništvu se pridruži Dušica Urbič-Kokol, ki prevaja in pripravlja nekaj rubrik.
• junij 1971: naklada doseže 85.000 in ‘sedem debelih let’ vztraja na tej številki.

1972

• januar 1972: uredništvo začne priprave na Klub Ognjišče, več kot sto bralcev se prijavi vsak dan.
• marec 1972: v Ognjišču je objavljena prva komercialna reklama.oktober 1972: zaradi očitkov, da Ognjiš­če zbira mlade bralce v posebni organizaciji, je Klub ukinjen, urednik obljubi, da bo vse prijavljene člane povezoval Dodatek, ki bo izhajal občasno.

1973

• april 1973: izide knjiga Materina ruta, prva domača povest izpod peresa Lojzeta Kozarja.

1974

• 16. julij 1974: preiskave na uredništvu, tedanje oblasti moti uspešno delo, zato poskuša z vsemi sredstvi to preprečiti. Vsem na uredništvu odvzamejo potne liste, moti jih finančno poslovanje, predvsem Predal dobrote.
• Ognjišče tri leta ne izda nobene knjige, vse sile usmeri v revijo.
• julij 1974: list uradno izdajajo slovenski škofje, saj je prisoten po vsej domovini.

1978

• januar 1978: v nakladi 10.000 izvodov izide knjiga Pisma uredniku, izbor pisem očeta urednika.
• marec 1978: v Ognjišču se začne rubrika Kako sva se spoznala.
• april 1978: velikonočno darilo – prvi poster Ognjišča in prvo srečanje urednikov z materjo Terezijo ob njenem obisku v Zagrebu.
• 8. julija 1978: 10. jubilejno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje.

1979

• marec 1979: izide težko pričakovani ponatis Kratkega Svetega pisma s slikami.
• maj 1979: ponatis knjige Dnevnik Anamarije, izšla je že v 15.000 izvodih.
• junij 1979: na Brezjah se zbere 12.000 romarjev.
• božič 1979: naklada Ognjišča nenadoma spet ‘poskoči’: doseže 90.000 izvodov. Morda je temu dejstvu botrovalo tudi večje zanimanje za Cerkev po nastopu Janeza Pavla II.

1980

• januar 1980: Ognjišče začne izdajati tudi knjige za otroke, najprej izide Evangelij v slikah in takoj je potreben ponatis. Septembra izide še 12 slikanic za najmlajše.
• julij 1980: Ognjišče se pridruži mednarodni izdaji zbirke ‘Cerkev in njena zgodovina’ - deset knjig velikega formata (21 x 31 cm). Bogato ilustrirane barvne knjige izhajajo v nakladi 5.000 izvodov, prva izide novembra 1980, zadnja pa jeseni 1982.

1981

• april 1981: veliki založniški podvig Ognjišča je monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki v kratkem doživi dve izdaji in doseže naklado 20.000 izvodov.
• julij 1981: uredništvo se odloči, da zaradi podražitev papirja v poletnih mesecih izda dvojno številko (julij-avgust), ki ima 32 strani več od običajne. Podobno se zgodi spet leta 1985 in Ognjišče odtlej poleti izhaja v dvojni številki (96 strani) naslednjih deset let (zadnjič leta 1995).

1982

• april 1982: izide bogato ilustrirana knjiga Janez Pavel II., ki je hitro razprodana in že septembra je potreben ponatis. Prav podobno zanimanje je tudi za knjigo Pastirica Urška, zamejske pisateljice Zore Piščanc, ki govori o zgodovini božje poti na Sveti Gori.

1983

• junij 1983: iz tiskarne pride prva knjiga zbirke Sveto pismo in njegova zgodovina, ki obsega sedem knjig (naklada 5.000 izvodov).
• avgust 1983: uredništvu se pridruži Marko Čuk, ki po dveh letih prevzame vlogo prvega tehničnega urednika.
• božič 1983: Ognjišče vstopa v 20. leto izhajanja, naklada zruši magično mejo sto tisoč, revija izide v 102.000 izvodih. Prvi številki so priložene nalepke (12) z verskimi gesli, v sredini pa je koledar s posterjem.

1984

• januar 1984: začne izhajati list Sončna pesem, list za mladinsko duhovno glasbo.
• februar 1984: ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma v slovenščino izide knjiga Svetopisemski vodnik.
• avgust 1984: v sodelovanju z angleško založbo Lion začne izhajati Veroučna knjižnica Ognjišča, sedem knjig v nakladi 10.000 izvodov (prva - Verovati danes) je že kmalu ponatisnjena v 5.000 izvodih).

1985

• oktober 1985: izide težko pričakovana monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.
• november 1985: Ognjišče se s svojimi izdajami zadnjih dveh let pridruži drugim verskim založbam v sklopu razstavnega prostora Mohorjeve družbe na 7. slovenskem knjižnem sejmu.

1986

• november 1986: Ognjišču je prvič priložen seznam (katalog) knjižnih izdaj Ognjišča in odziv je nad pričakovanji.

1987

• maj 1987: oče urednik spremlja koprskega škofa Janeza Jenka na obisku pri Slovencih v Argentini.
• avgust 1987: Ognjišče izda bogato barvno ilustrirano Sveto pismo v 365 poglavjih in zbira prednaročila za knjigo Verstva sveta, ki izide decembra.
• november 1987: Ognjišče prvič samostojno nastopa na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, ki je tedaj vsaki dve leti.
• december 1987: izide prva glasbena kaseta z verskimi popevkami Ko korenin se zavemo (skupina Pot).

1988

• september 1988: pri Ognjišču izide knjiga Tisoč let krščanstva v Rusiji, prva, ki jo za tisk v celoti pripravimo sami - na našem novem računalniku s programom za namizno založništvo.
• božič 1988: Ognjišče doseže najvišjo naklado - 105.182 izvodov, za božične praznike se na ljubljanski TV pojavi reklama za časopis in obvestilo, da ga lahko bralci kupijo tudi v kioskih.

1989

• januar 1989: Ognjišče izda prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda.

1990

• januar 1990: Predal dobrote se preimenuje v Slovensko karitas in njen prvi direktor postane Franc Bole, ki to delo opravlja do leta 1993.
• april 1990: za veliko noč izide prva, poskusna številka bogoslužne revije Molimo s Cerkvijo. Z adventom tega leta začnejo redno izhajati bogoslužne knjižice (4 na leto) z enakim naslovom.
• avgust 1990: na uredništvo pride mladi duhovnik Božo Rustja, ki ureja zbirko Molimo s cerkvijo; oktobra je v Ognjišču objavljen njegov prvi članek, pripravlja tudi Veroučne strani.
• 19. september 1990: ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče (TDO), ki postane izdajatelj revije Ognjišče ter se ukvarja z založniško dejavnostjo.

1991

• 7. maj 1991: škof Metod Pirih blagoslovi nove prostore Ognjišča v prizidku škofijskega doma v Kopru.

1992

• januar 1992: Ognjišče dobi nov logotip (znak), stiliziran plamen in napis, Sončna pesem postane mesečnik, njen urednik pa Tino Mamić.

1993

• maj 1993: izide težko pričakovana knjiga Visoka pesem gora s fotografijami Franceta Steleta in besedilom takratnega zunanjega ministra Alojza Peterleta.

1994

• januar 1994: urednik Božo Rustja začne pripravljati kratke zgodbe (Razmišljajmo ob zgodbi), ki so doslej stalnica Ognjišča in izhajajo tudi v zelo priljubljenih knjižnih izdajah.
• 20. marec 1994: iz koprskega studia začne poskusno oddajati Radio Ognjišče.
• april 1994: Ognjišče izda Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki še razširja in dopolnjuje zbirko svetopisemskih knjig , ki jih Ognjišče razširja med bralce v zadnjih desetih letih.
• 6. junij 1994: koprski škof Metod Pirih blagoslovi studio Radia Ognjišče pri novi cerkvi sv. Marka v Kopru; s tem začne oddajanje Radia Ognjišče v živo in ta dan velja za njegov rojstni dan.
• september 1994: urednik Božo Rustja odhaja na študij v Rim, njegovo delo za dve leti prevzame duhovnik Primož Krečič.
• oktober 1994: povabilo bralcem in poslušalcem, naj se pridružijo Prijateljem Radia Ognjišča (sponzorjem evangelija) in tako pomagajo pri postavljanju temeljev za radijske oddaje.
• oktober 1994: kot pripomoček pri oznanjevanju izidejo Zgodbe in prilike, predhodnica zelo uspešne zbirke Zgodbe za dušo, ki je začela izhajati leta 1997.
• 28. november 1994: Radio Ognjišče začne neprekinjeno oddajanje 24-ur­nega programa iz svojega studia v kletnih prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ki ga nadškof Šuštar slovesno blagoslovi 15. decembra.
• december 1994: Ognjišče izda pobarvanko Sv. Miklavž, prvo v seriji pobarvank, ki jih riše Silva Karim, besedila pripravlja Berta Golob, uglasbena pesem pa je delo Janeza Bitenca.

1995

• januar 1995: ob 30-letnici se Ognjišče ‘zredi’ za osem strani, poveča se tudi format (15 x 23 cm), celotno Ognjišče je zdaj natisnjeno v barvah.

1996

• januar 1996: priprave na papežev obisk tudi v Ognjišču, izide kaseta Petrova barka.
• maj 1996: Slovenija kot 114 država sprejema papeža Janeza Pavla II; ob njegovem 71.apostolskem potovanju izide knjiga Potujoči pastir sveta.
• september 1996: izide knjiga Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni.

1997

• 15. april 1997: Radio Ognjišče začne poskusno oddajati na internetu, v reviji začnemo redno vsak mesec objavljati novosti, ki jih izdaja založba.
• maj 1997: knjige Ognjišča si bralci lahko ogledajo na internetu in jih tudi kupijo – Robert Božič, novinar Radia Ognjišče, usposobi prvo poskusno spletno knjigarno Ognjišča.
• april 1997: iz Rima se vrne urednik Božo Rustja.
• september 1997: Miha Turk, sedanji direktor, objavi prvi članek v Ognjišču.
• november 1997: da bi knjige čim bolj približali ljudem si urednik Franc Bole ‘izmisli’ posebna prodajna stojala, v naslednjih mesecih Ognjišče nagrajuje zveste bralce.
• božič 1997: Ognjišče v novem letniku poveča obseg (84 strani), papir je boljši, zato so tudi fotografije bolj ‘spodobne’. Uredništvu se pridruži časnikar in zgodovinar Tino Mamić, nekdanji urednik Sončne pesmi, ki ureja mladinske rubrike in skrbi za knjižne izdaje.

1999

• februar 1999: izide bogata monografija Plečnikova sakralna umetnost (360 strani in 250 barvnih fotografij).
• september 1999: drugi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (Maribor) in razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega spremlja tudi uredništvo in založba Ognjišča z izdajami glasbenih kaset (Slomškova pot v nebo) in CD-jev.
• oktober 1999: Ognjišče na prelomu tisočletja izda obsežno knjigo Krščanstvo 2000 let s številnimi dokumentarnimi fotografijami, preglednicami in dodatkom o vlogi Slovencev v zgodovini krščanstva.

2000

• 14. maj 2000: dobrodelni koncert ob 35- letnici izhajanja revije Ognjišče v prostorih Škofijske gimnazije Vipava. Nastopijo naši popularni pevci in glasbeniki, več kot 2000 poslušalcev za Škofijsko gimnazijo zbere dva milijona tolarjev (skoraj 8.500 današnjih evrov).
  16. julij 2000: časnikar Družine Jože Zadravec v poročilu o posvečenju koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka zapiše, da ima v Kopru sedež tudi revija in založba Ognjišče, ki je v 35. letih izdala 271 knjig, 34 kaset, 30 videokaset in 4 CD-je.

2001

• januar 2001: novo tisočletje je čas za nove spremembe – Ognjišče začne izhajati na 100 straneh, tudi format se nekoliko poveča. Še pomembnejše od tehničnih pa so številne vsebinske novosti.

2002

• september 2002: uredništvu se pridruži Miha Turk, ‘leteči reporter’, ki spremlja glasbo, sprašuje za mnenje (‘pogled’) znane osebnosti, piše o življenjskih usodah navadnih ljudi, obiskuje zanimive ljudi, poklice, znamenitosti, ustanove ...

2003

• božič 2003: štirideseti letnik prinaša ‘revolucionarno’ novost: ‘dodatek’ Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključeni literarni prispevki.

2004

• 23. – 30. april 2004: kolesarjenje Ognjišča po Sloveniji pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. V osmih dneh skupina osmih kolesarjev prekolesari 1.350 km ob mejah Republike Slovenije pod geslom Slovenija, ostani to, kar si.
• božič 2004: naročniki Ognjišča dobijo ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo Zgodbe s semeni upanja, šesto iz uspešne zbirke Zgodbe za dušo.

2005

• januar 2005: v jubilejnem letniku začnemo rubriko Štirideset mladih let, v kateri se v vsaki številki spomnimo nekaterih pomembnih članov uredništva, zunanjih sodelavcev, fotografov ...
• april 2005: velikonočni številki Ognjišča, v kateri je v prilogi predstavljena štiridesetletna pot Ognjišča, je priložena drobna knjižica Hvala za vašo zvestobo.
• 26. – 29. april 2005: romanje ob 40-letnici Ognjišča. Okrog 300 romarjev v šestih avtobusih, ki jih vodi koprski škof Metod Pirih, obišče Padovo, Loreto, Assisi in San Giovanni Rotondo.
• 4. september 2005: na parkirišču pred Postojnsko jamo se zbere več kot 10.000 bralcev Ognjišča na praznovanju 40- letnice izhajanja najbolj brane revije v Sloveniji ter na 25. srečanju Prijateljev Radia Ognjišče (PRO).
• 11. september 2005: na dvorišču pred sedežem Ognjišča v Kopru se sklene podvig Na kolesu s Slovenijo v srcu ob 40- letnici revije Ognjišče. Od maja do septembra je Ognjišče pripravilo kolesarski vikend v eni od naših pokrajin, ki se ga je udeležilo od 50-90 kolesarjev iz vse Slovenije.
• 8. oktober 2005: romanje na Bavarsko za nagrajence kviza (avtobus zvestobe), romarji med drugim obiščejo rojstni kraj papeža Benedikta XVI. Marktl in božjo pot Altöting.
• 29. november 2005: ustanovitelj in glavni urednik Ognjišča Franc Bole prejme Schwentnerjevo nagrado, ki jo podeljuje strokovno združenje založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije za zasluge na področju založništva.
• december 2005: založba Ognjišče prešteje svoje dosedanje izdaje: v štiridesetih letih je izšlo 319 naslovov knjig, 35 kaset, 31 videokaset, 7 CD-jev in 2 DVD-ja.

2006

• januar 2006: da bi bile bralcem knjige še bolj dostopne Ognjišče ustanovi Klub Ognjišče, v katerega se lahko včlanijo z nakupom katerekoli knjige. Člani kluba prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popustov.
• februar 2006: pisarna Ognjišča v Ljubljani (Poljanska 4) se preseli v nove prostore bivše knjigarne Mohorjeve družbe.
• 23. junij 2006: začne se kolesarsko romanje Šest dni za šest škofij in šest božjih poti, na katerem skupina kolesarjev v majicah Ognjišča ob ustanovitvi novih škofij, obišče vse škofijske sedeže (stolnice), ter v vsaki škofiji tudi osrednjo Marijino božjo pot.
• avgust 2006: Ognjišče izda zbirko Svetopisemske zgodbe kot risanke (15 zgodb) tudi na DVD-jih. Zgodbe so sinhronizirane, osebe “govorijo slovensko”.
• december 2006: pri založbi Ognjišče je v letu 2006 izšlo 20 knjižnih naslovov, prenovljena izdaja, 4 ponatisi ...
• božič 2006: Ognjišče začenja 43. letnik v povečanem formatu (19 x 27 cm), pa tudi oblikovno prenovljeno, z večjimi fotografijami, z več barve, večjimi črkami ... Na tehnično uredništvo pride nova moč: Benjamin Pezdir.

2007

• 1. januar 2007: v Sloveniji kot plačilno sredstvo namesto tolarja uveden evro in posamezna številka Ognjišča stane 2 evra (prej 480 SIT).
• marec 2007: založba Ognjišče pred veliko nočjo izda monografijo o slikarju Maksimu Gaspariju (v dveh knjigah). Avtorja Slovenske pravljice Maksima Gasparija sta Ivan Sivec in Marjan Marinšek.
• april 2007: izide velika enciklopedična knjiga Krščanska božjepotna svetišča vsega sveta, ki na 280 straneh predstavi znane in manj znane božje poti z vsega sveta.
• september 2007: založba Ognjišče izda knjigo Kraljica Slovencev, povest o brezjanski Mariji Pomagaj, ki jo ob 100-letnici kronanja napiše Ivan Sivec.
• december 2007: pri založbi Ognjišče je v letu 2007 izšlo 16 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja in zbirka DVD filmov (21).

2008

• januar 2008: izide jubilejna 500. številka Ognjišča.
• 21. junij 2008: Ognjišče pripravi jubilejno 40. romanje invalidov, bolnikov in starejših na Brezje, ki se ga udeležijo tudi trije škofje.
• 6. julij 2008: točno petdeset let po novi maši, ki jo je daroval v Postojni, msgr. Franc Bole, urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče v koprski stolnici obhaja svoj zlatomašni jubilej.
• avgust 2008: izide sedma izdaja Drobnih zgodb za dušo, ki jih je bilo dotlej prodanih že več kot 17.000 izvodov.
• september 2008: izide zadnja (44) knjiga iz zbirke Žepna knjižnica – Povest družine Martin. Knjige odslej izhajajo v prenovljeni zbirki Žepna knjiga Ognjišča.
• 22. oktober 2008: škof Anton Jamnik blagoslovi novo knjigarno Ognjišča v Kranju.
• december 2008: založba Ognjišče v letu 2008 izda 19 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja.
• božič 2008: zadnji številki Ognjišča sta ob vstopu v 45. leto izhajanja priložena katalog knjižnih izdaj in stenski koledar za leto 2009 s fotografijami Ubalda Trnkoczyja.

2009

• januar 2009: uvodnike Ognjišča (Na začetku) odslej piše gledališki igralec Gregor Čušin; Janez Keber pa v vsaki številki razlagi imen doda še razlago enega frazema, stalne besedne zveze, ki jo srečujemo v vsakdanjem
  govorjenju ali pri branju (Zakaj rečemo).
• december 2009: knjižna bera založbe Ognjišče v minulem  letu– 22 novih knjižnih naslovov, trije ponatisi, ena prenovljena izdaja, DVD plošča, glasbeni CD.
• božič 2009: Sončna pesem, ki je 25 izhajala kot samostojna revija, postane mladinska priloga Ognjišča. Število strani Ognjišča se tako poveča za šestnajst – na 132, cena pa ostane enaka.
• božič 2009: v zahvalo za zvestobo Ognjišče na začetku 46. letnika bralcem podari knjigo Kruh in vino smo prinesli.

2010

• 1. januar 2010: v mesecu verskega tiska praznuje svoj 70 rojstni dan urednik Silvester Čuk, ki je vse svoje življenje zapisal delu za verski tisk in soureja Ognjišče od prve številke do danes.
• januar 2010: Sončna pesem, mladinski mesečnik za mlade, ki od leta 1984 izhaja kot samostojna revija, je kot mladinska priloga (24 strani) vključena v Ognjišče. Januarja 2012 se preimenuje v Mladinsko prilogo. Njen urednik je Matej Erjavec, že prej vrsto let sodelavec Sončne pesmi, ki skrbi še za številne druge članke v Ognjišču.
• oktober 2010: Ognjišče pripravi romanje ob 45-letnici izhajanja, v počastitev 100-letnice rojstva blažene Matere Terezije in po poteh škofa Janeza Gnidovca v Makedonijo in na Kosovo.
• november 2010: Ognjišče napove podražitev revije (izvod za 20 centov), kar je prva podražitev po šestih letih in to kljub temu, da se je v tem času število strani povečalo za 16.
• december 2010: minulo leto je založba izdala 15 novih knjig, 6 ponatisov, 6 CD-jev, 1 DVD in voščilnice.

2011

• februar 2011: konec meseca izide že deseta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbo ti povem.
• avgust 2011: izide velika monografija Umetnost svetega – cerkve na Slovenskem z več kot 5o0 fotografijami fotografa Franceta Steleta in besedilom  dr. Marijana Zadnikarja.
• november 2011: prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru, odprta nova trgovina.
• december 2011: knjižna bera založbe v letu 2011 – 17 novih knjig, 6 ponatisov, dva glasbena CD-ja in DVD plošča.

2012

• januar 2012: po nekaj letih odmora je v reviji spet urednikova beležnica, ki bralce seznanja z novostmi na Ognjišču, Bogdan Žorž začne pisati rubriko Pot do Boga – preko gora, Sončna pesem postane Mladinska priloga.
• april 2012: izide prva elektronska knjiga založbe Ognjišča – roman Pesem dveh src.
• maj 2012: iz tiskarne pride ponatis Kratkega Svetega pisma, ki je doslej izšlo že v več kot 150.000 izvodih. Ta izdaja je posebna, saj je slikovno gradivo digitalizirano, besedilo pa posodobljeno.
• september 2012: prenovljena spletna stran http://revija.ognjisce.si, na kateri je poleg povzetkov vsebine posameznih številk vsak dan tudi predstavitev svetnika dneva in godovnjakov za tisti dan.
• 29. 11. 2012: občni zbor Tiskovnega društva Ognjišče, ki je ustanovitelj Ognjišča d.o.o. in na katerem je za direktorja izvoljen Miha Turk, Franc Bole pa ostaja še naprej predsednik društva.
• december 2012: minulo leto izide 14 novih knjig, 8 prenovljenih izdaj, 5 ponatisov in dva glasbena CD-ja.
• božič 2012: založba izda poučno družinsko igro Pot k Jezusu in štiri darilne knjižice v seriji Podarim ti misel (Hvaležnost, Prijateljstvo, Družina in Ljubezen).

2013

• januar 2013: Ognjišče začne objavljati anketo Ognjišča (po rubrikah).
• april 2013: izide knjiga Obrisal bo solze z njihovih oči, ki jo Božo Rustja, ki zgodbe zbira, uvrsti kot prvo v novo serijo Zgodb za dušo.
• junij 2013: na 45. romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga organizira Ognjišče, se zbere več kot 4.000 ljudi.
• julij 2013: izide že enajsta, prenovljena, izdaja knjige Dnevnik Anamarije ... za počitniško branje bralci lahko napolnijo košarico za 10 € in ob določenem znesku dobijo v dar še ležalko za na plažo.
• 1. september 2013: zaradi finančnih težav mariborske škofije Ognjišče prevzame Slomškovo založbo in njeni knjigarni v Mariboru in na Ptuju in tako še razširi ponudbo verskih knjig.
• 30. oktober 2013: predsednik države Borut Pahor odlikuje ustanovitelja Ognjišča msgr. Franca Boleta z državnim odlikovanjem Redom za zasluge.
• december 2013: založba Ognjišče v letu 2013 izda 24 naslovov knjig, 2 prenovljeni izdaji in en ponatis, igro in zbirko podobic z molitvami.
• božič 2013: Ognjišče stopa v 50. leto izhajanja.

2014

• januar 2014: v jubilejnem letniku se začenjajo nove rubrike: Razsuti tovor, Folklora, Moj poklic je poslanstvo.
• februar 2014: založba Ognjišče skupaj s Slomškovo izda Youcat – molitvenik za mlade.
• 6. marec 2014: po kratki in težki bolezni umre naš sodelavec Bogdan Žorž.
• junij 2014: ob 200-letnici milostne brezjanske podobe založba Ognjišče izda knjigo Klekljane rože za brezjansko Marijo Pomagaj s fotografijami dvestotih najlepših čipk - od 669 cvetov, kolikor jih je avtorica všila v enajst oltarnih prtov.
• 27. junij 2014: urednik Silvester Čuk prejme odličje sv. Cirila in Metoda za življenjsko delo, 13. julija pa v rodnem Črnem Vrhu nad Idrijo obhaja zlatomašni jubilej.
• 25. november 2014: izide knjiga Od petrolejke do iPada – spomini primorskega duhovnika Dušana Jakomina († 12. 2. 2015).
• 26. - 30. november 2014: Ognjišče je s svojimi knjigami navzoče na 30. jubilejnem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Največjega slovenskega srečanja izdajateljev knjig se Ognjišče udeležuje že od leta 1985.

več o zgodovini Ognjišča (mesečnika in založbe)
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

(ob obletnici) Joseph Ratzinger je bil za 'velike reči' zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil 'koncilski teolog' kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je 'profesor postal pastir': papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«
11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo ... Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 31 decembra 2022 umrl v 96. letu. V svoji duhovni oporoki, je zapisal, da je Jezus Kristus resnično pot, resnica in življenje. V njej se zahvaljuje Bogu za življenje in stalno vodstvo; zahvaljuje se staršem, sestri in bratu, prijateljem, sodelavcem in svoji lepi domovini ter njenim prebivalcem.
V knjigi Luč sveta beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal Božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger - velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. "Odrešuje  nas ljubezen": Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, "Zaslužni papež" Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:

pripravlja Marko Čuk

* 15. april 1952, Kranj, † 24. april 1983 pod ledenim plazom, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji

Njegova pot se je končala v Himalaji

29. maja 1953 ob pol dvanajstih, sta novozelandski alpinist Edmund Hillary in nepalski vodnik-šerpa Tensing stopila na 8848 metrov visoki Mount Everest. Ta dva člana britanske gorske odprave sta bila prva človeka, ki jima je uspelo osvojiti najvišji vrh sveta. Everest je nad trideset let (od leta 1921, ko ga je naskakovala prva britanska odprava) odbijal napade izkušenih in vztrajnih alpinistov. „ Everest je pred­stavljal vrhunec uspeha; najvišji izziv mesu in krvi in duhu. Bo sploh kdaj mogoče premagati naravne sile in doseči ta od­maknjeni vrh?" se sprašuje Hillary v svojih spominih. Ko je po zmagi nad vrhom prišel nazaj k tovarišem, je bil to zanj "ganljiv in nepozaben trenutek, pa ven­darle tudi nekako žalosten".

Ta občutek je izrazil sloven­ski alpinist Nejc Zaplotnik z besedami: "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi." Nejc je pred štirimi leti, 13. maja 1979 ob 13.45, skupaj z Andrejem Štremfljem po Zahodnem grebenu, novi smeri, ki se odtlej imenuje Jugoslovanska, priplezal na vrh Everesta. Bila sta člana jugo­slovanske odprave 'Everest 1979', ki je štela 25 mož. Dva dni kasneje sta vrh dosegla še Stane Belak in Stipe Božič, ki ju je spremljal vodnik Ang Phu. Nejc je pred tem osvojil že dva ose m tisočaka: Makalu (8481 m), katerega je imenoval "najlepša gora mojega življenja", in Gašerbrum (8068 m). Eden od prijateljev, ki so zaskrbljeni pričakovali njegov povratek z vrha Makaluja, je dejal: „Če bi mi Makalu vzel mojega Nejčka, bi šel gor in ves hrib podrl!" Te šaljivo iskrene besede pričajo, kako so Nejca vsi imeli radi. Ne samo kot vrhunskega gornika, ampak tudi kot človeka, kot prijatelja, kot moža in očeta, kot vzgojitelja.

Nejc se je srečno vrnil z Everesta in Makaluja in Gašerbruma, smrt pa je prežala nanj pod himalajsko goro Manaslu, osmim najvišjim vrhom sveta (8125 m), ki ga je naskakoval s prijatelji in tovariši iz Splita. Žalostna vest, da je vedno ved­rega Nejca zasul plaz, smo zve­deli v nedeljo, 24. aprila 1983. Devet dni prej je Nejc dopolnil komaj enaintrideset let. Rodil se je namreč 15. aprila 1952 materi snažilki in očetu krojaču v Rupi pri Kranju. "Bil sem zelo bolan, tako da so že križ naredili čezme," je povedal v svoji knjigi 'Pot' (Cankarjeva založba, Ljubljana 1981). V teh izpove­dih, razmišljanjih in spominih je Nejc razkril svojo žlahtno dušo, knjigo pa je posvetil „svojemu najboljšemu prijatelju na tem svetu — ženi Mojci". Spoznala sta se v gorah in velikokrat sta bila skupaj v navezi. Zdaj bo morala Mojca sama voditi navezo njunih treh otrok na živ­ljenjskem vzponu.

Nejčeva knjiga je mnoge du­hovno obogatila in jim pomagala odkrivati druge, v tem našem svetu pogosto pozabljene vred­note. Ena naših bralk nam je ob Nejčevi smrti poslala to raz­mišljanje, ki ga objavljamo kot hvaležen spomin na prvega slo­venskega osvajalca Everesta in iskalca poti, ki vodijo navzgor.

Alpinist Nejc Zaplotnik je bil človek, ki ga bomo vedno ohra­nili v spominu. Mislim, da tako čuti vsak, ki je prebral njegovo Pot Kaj šele njegova družina, prijatelji in vsi, ki so ga osebno poznali. Njegova knjiga je ena najlepših izpovedi, kar jih je bilo pri nas prelitih na papir. Čeprav Ognjišče ni revija z alpinistično tematiko, se moramo tudi na tem mestu posloviti od človeka, kakršnih je, žal, med nami bolj malo. Ob njegovem pričevanju se lahko zamislimo nad svojim življenjem. Našemu življenju in življenju večine ljudi našega časa velikokrat vladajo materiali­stično pohlepne želje, ki jih je Nejc, kjer je le mogel, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji zavračal. Kot verne ljudi nas je lahko sram, da tolikokrat zapadamo v zlagano prijaznost; za katero se skrivata hinavstvo in sebičnost.

Nejc, nisem te osebno pozna­la, kljub temu pa me je, kot mnoge druge, ki so prebrali tvojo Pot ali kako drugače slišali zate, vest o tvoji smrti globoko pretresla. Obstala sem nekam prazna in brez besed in ničesar več nisem razumela. Strahotna je ta resnica, toliko bolj strahot­na za tvoje najdražje, in vendar te ne moremo priklicati nazaj. Toda čutim, da ti moram pove­dati nekaj lepega, da ti moram govoriti.

Tvojo knjigo sem večkrat prebrala Nekajkrat celo, včasih pa le kak posamezen odlomek, ki mi je bil posebno pri srcu. Ob iskrenosti, toplini in dobroti, ki diha iz tvoje knjige, sem se vedno zdrznila ob misli, kako zelo sem se, v nasprotju s teboj, navzela zmaterializiranih potroš­niških navad. In vedno sem sklenila, da bom ravnala dru­gače, pa sem v odločilnih trenut­kih na vse dobre sklepe pozabila.

Tistega žalostnega nedeljske­ga večera, ko smo zvedeli zate, Nejc, pa sem se še enkrat usedla k tvoji Poti in jo prebrala od začetka do konca Še nikdar prej nisem tako zelo čutila šibkosti svojega značaja kot takrat V tvojih besedah je skrita tista preprosta in resnična ljubezen, ki je jaz svoji okolici nisem skoraj nič dajala. Vrtela sem se okoli sebe, se poveličevala, sitna­rila, kadar ni šlo vse po moji volji, in skrivala svoj pravi jaz za neštetimi pocukranimi maskami. Govorila sem velike besede o dobroti in ljubezni, kar pa sem delala, se je ponavadi obrnilo v pravo nasprotje in ni bilo vredno človeka. Tega večera pa je bilo tako, kot bi z mene odpadle vse maske, vse polakirane lupine, in sem zagledala v zrcalu pred seboj svoj bedni jaz. In počasi sem začenjala razumeti, da je ta preprosta in iskrena ljubezen edina Pot, po kateri se bomo ljudje približali drug drugemu in tudi sami sebi.

Ko sem se drugo jutro zbu­dila žalostna, ker te ni več, sem znova segla po tvoji knjigi. Mo­goče se nisi zavedal, da je tvoja Pot pomagala mnogim in nam bo še pomagala vreči s sebe oklep materializma in najti svojo smer v življenju.
Čutim, da postajam bolj člo­vek. Sicer počasi in z velikim naporom, a vendarle. Nejc, hvala

Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

(* ob obletnici) Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi.

Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več o velikem misijoinarju in raziskovalcu na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko ČUK

* 22. januar 1945, † 11. april 2020

(* ob obletnici) Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto. Ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Perkom  je spremenil odločitev. Po romanju na Brezje se je vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.

Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu. V začetku devetdesetih je tudi sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja. ki so ga na kratko poimenovali VRNET; zaživelo je leta 1994 in se pozneje prelilo v rkc.si.

Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK. Prvega septembra istega leta je tudi podpisal enega zelo pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. »Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem.«
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

Nadškof Alojz Uran je bil zvest prijatelj Radia Ognjišče, pogosto je romal z njimi, se udeleževal radijskih počitnic ter pripravljal kateheze.
Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču ... Kadarkoli je nadškof Uran vstopil v našo radijsko klet je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in, da dela po ljudeh. Njegovo močno orodje je bil. (Jure Sešek)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču. Zelo je bil povezan z romanjem bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga vsako leto pripravlja Ognjišče. Lahko rečemo, da je tam delal vse: najprej je kot bogoslovec vozil in prenašal stole za romarje. Od leta 1980, ko je postal župnik v Šentvidu, pa je v župniji organiziral zbiranje stolov za romarje in prevoz na Brezje, od leta 1981 pa je na Brezjah vsako leto (do leta 1992, ko je bil imenovan za pomožnega škofa) vodil petje v pripravi na mašo in med njo. Takole se je sam spominjal tega sodelovanja z Ognjiščem na Brezjah:
Že v prvih letih sem bil v organizacijskem odboru romanja bolnikov in invalidov. Spominjam se, kako smo »nabirali« stole, skrbeli za organizacijo, parkirne prostore… Veliko stvari je bilo treba postoriti! Predvsem sem pa na tem romanju z velikim veseljem vodil petje. Saj sem vodil petje tudi na drugih srečanjih, a videti invalide in bolnike, kako so, kljub težavam bolezni, skušali sodelovati, je bilo nekaj posebnega. To mi je dajalo vedno novih moči. Tudi od tu poznam veliko ljudi, ki me po različnih krajih Slovenije ustavljajo in govorijo: »Joj, kako lepo je bilo takrat na Brezjah!« (Alojz Uran)
Pri odločitvi za duhovništvo so imele Brezje odločilno vlogo. Pri Mariji Pomagaj sem kot maturant prosil za razsvetljenje, da bi se prav odločil. V svoji notranjosti sem čutil glas: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kakor če boš postal duhovnik«. To je bilo potem odločilno za nadaljnje delo. Že doma sem se naučil biti pozoren do človeka in mu skušal pomagati. Tako sem se kot duhovnik začel kmalu srečevati z bolniki. Vse ljudi iz domače vasi - verne in neverne, borce ali kogarkoli sem povabil na novo mašo. Zato sem imel do vseh dostop in so se potem lahko, zlasti starejši, spravili pred smrtjo z Bogom in s Cerkvijo. Mislim, da sem se prav prek Ognjišča, prek Predala dobrote začel ·srečevati z bolniki v širšem krogu. Obiskovali smo bolnike, jim vozili pakete, prinašali Miklavža. To sem nadaljeval tudi kot župnik v Šentvidu. Ko sem prihajal na romanje na Brezje, so me nekateri že poznali, z drugimi pa sem se tam spoznal.
Zame je bilo vedno izredno lepo doživetje in spodbuda. Ko vidiš nekoga, ki je telesno močno prizadet, pa uzreš njegov pogled, kako nosi življenje v sebi, si misliš: »Jaz sem zdrav, pa včasih tečen in nemogoč!« Mislim, da so za zdrave ljudi bolniki velika 'terapija' proti slabi volji ali naveličanosti. Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku. Takrat je bila to zame rešitev. Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje. (Ognjišče 2/1993)

4. septembra 2005 je kot ljubljanski nadškof metropolit vodil somaševanje ob praznovanju 40-letnice Ognjišča v Postojni, na katerem se je pred Postojnsko jamo zbralo okrog 10.000 vernikov. Pri zahvalni maši je nadškof Uran poudaril, da se tudi Cerkev na Slovenskem zaveda pomembnosti poslanstva, ki ga opravlja Ognjišče, posebej je omenil skrb za male ljudi, za "naše preizkušane brate", ki v reviji tudi dobijo besedo.Opozoril je na probleme našega časa, ki deloma izvirajo tudi iz enostranskega načina obveščanja ...
"Prepričan sem, da človek ni bil nikoli tako globoko prestrašen kot je danes, pod vplivom enostranskega predstavljanja resnice. To ne pomeni, da ni res, kar nam je sporočeno, ampak to ni vsa resnica, ni celotna podoba življenja. V življenju je veliko več lepega in dobrega kot pa slabega." Prav verski mediji imajo zato, po prepričanju nadškofa, izrednio pomembno nalogo pri oblikovanju celovitega pogleda na življenje. "V veliki zmedi pogledov in vrednot ima prav krščansko oznanilo zgodovinsko vlogo, saj besedo življenja in upanja nujno potrebujemo za preživetje," je še povedal nadškof Uran ob 40-letnici Ognjišča.

Tudi ko je postal škof in kasneje nadškof, je rad sprejel povabilo in vodil somaševanje na romanju invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezjah. Prvič že v leta 1993 na "srebrnem" romanju, ob nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju in še šestih naših škofih. - Romarsko mašo za invalide in bolnike pri Mariji Pomagaj je prvič vodil leta 1995, ko se je zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok in je Radio Ognjišče romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. - Med somašniki je bil tudi leta 1998 ob tridesetem romanju, ki ga je vodil nadškof dr. Franc Rode. - Leta 2005 pa je romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev vodil že kot nadškof. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. - Romanje je vodil tudi na jubilejnem romanju leta 2008, ko je bil na obisku v Slovenijji milostni kip Fatimske Gospe, maša pa je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko. - Leta 2010 je bil ob bolnikih, invalidih in ostarelih kot upokojeni ljubljanski nadškof  in romanje imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev.

Dvakrat je bil tudi gost meseca v našem Ognjišču, prvič februarja leta 1993, ko je postal ljubljanski pomožni škof, .. in nazadnje leta 2004, ko ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Služenje nadškofa Urana je bilo po besedah nadškofa Zoreta v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa.

Gospod nadškof, hvala vam za vse!

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. "Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!"; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. "Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.": Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli

• Doma so nas vzgajali: tvoje življenje ima smisel samo, če boš na svetu naredil čim več dobrega.
  
• Spominjam se očeta, ki je pokleknil sredi hiše in molil ...Vedno, ko mi je bilo v življenju težko, je vstala pred menoj ta podoba ... In mislim, da je tu tudi odgovor, zakaj sem izbral za škofovsko geslo: "Da, Oče".
  
• Doma sem bil vajen očetu reči: Da, ata.
  
• Mama me je spodbujala: »Mariji se priporoči, Marija je mama. Marija te pozna in te ima rada.« Pri njej sem opazil  to gotovost, da sem se tudi jaz navzel preproste  in zaupne molitve k Mariji.
  
• Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku ... Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje.
  
• Že doma sem spoznal, kako nekaj lepega je, ko nekomu narediš dobro ali mu nakloniš lepo besedo, pa ti tega ne more vrniti. Dolgo časa nisem vedel, kje bo moje mesto, da bi to lahko uresničil, vendar vem, da Bog uslišuje tako iskanje in take prošnje. V gimnazijo sem hodil s kolesom. Do Bežigrada sem lahko zmolil en rožni venec. Vse to mi je pomagalo oblikovati neko željo, kje bi lahko storil čimveč dobrega.
  
• Zavestno sem se trudil spoštovati vsakega človeka, posebej tistega, ki je kakorkoli prizadet in potreben večje pozornosti. To je lahko tudi klošar ali pijanec. Včasih sem si v srečanju s temi ljudmi, ki so mi pripovedovali svojo zgodbo, dejal: Če bi jaz rasel v takih razmerah kot je on, Bog ve, kakšen bi bil!
  
• Ne gre drugače, kot da, ko gledaš nazaj, da živiš ta trenutek in se pripravljaš tudi naprej. Zdi se mi, da je Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, tisto zagotovilo za sedanjost, da si radosten.
• Skozi vse različne preizkušnje to predstavlja tudi zagotovilo in upanje za prihodnost. Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost.

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve (papež od 1978–2005), je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: "Pot Cerkve je človek." Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je leta 2005 s tednom po velikonočnem prazniku začenjal mesec april, so se iztekali zemeljski dnevi papeža Janeza Pavla II. V sredo pred cvetno nedeljo, 23. marca, se je iz klinike Gemelli vrnil domov v Vatikan, za veliko noč je brez besed še zadnjič podelil blagoslov "mestu in svetu", v sredo po veliki noči so verniki, zbrani Trgu sv. Petra, še zadnjikrat videli na oknu njegove sobe trpeči obraz svetega očeta. V soboto pred belo nedeljo (2. aprila 2005), ki jo je leta 2000 razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, je ob 21.37 odšel v Očetovo hišo.Ob njegovem pogrebu so številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.

nekaj misli sv. Janeza Pavla II.:

• Življenje je zaupano človeku kot zaklad, ki ga ne sme zapraviti, kot talent, s katerim mora gospodarno upravljati. Človek mora o njem dati odgovor svojemu Gospodarju.
  
• Starši, ravnajte tako, da bo vaše vedenje zaslužilo spoštovanje in ljubezen s strani vaših otrok.
  
• V družini je vsak spoštovan, upoštevan in češčen, ker je človek in če je kateri bolj potreben, je tem večja in budnejša skrb zanj.
  
• Božji MI je večni vzor človeškega MI; tistega MI predvsem, ki ga oblikujeta mož in žena, ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.
  
• Kdor izgubi čut za Boga, kmalu izgubi tudi čut za človeka, za njegovo dostojanstvo in njegovo življenje.
  

več o sv. Janezu Pavlu II.

nekaj knjig o njem, ki jih je izdala založba Ognjišče - Slomškova:

Janez Pavel II. Karol Veliki

Cvetke Janeza Pavla II.

Janez Pavel II. v očeh Benedikta XVI.

DVD Ne bojte se!  Prva risana biografija Janeza Pavla II.

pripravlja: Marko Čuk

* 1647, Vipavski Križ, † 17. oktober 1714, Gorica

(* ob obletnici) Kapucinski brat Janez Svetokriški, v svetu Tobija Lionelli, je s svojim Svetim priročnikom dobro stoletje za Dalmatinom dosegel drugi vrh slovenskega knjižnega ustvarjanja, zato mu “gre ne le naslov očeta slovenskega cerkvenega govorništva, temveč tudi častno mesto v zgodovini slovenskega slovstva” (Mirko Rupel).

Na podlagi njegove lastnoročno napisane zaobljube z datumom 21. september 1665, v kateri pravi, da "je bil sedemnajstleten sprejet v red bratov kapucinov ... in opravil leto noviciata", je povsem jasno, da je rojen leta 1647. Prav tako je zanesljiv njegov rojstni kraj: Sveti Križ, zdaj Vipavski Križ (spodobilo bi se, da bi mu vrnili prvotno ime!). kar potrjuje kapucinska oz. splošna redovniška tradicija preimenovanja redovnikov, ki je bila v veljavi do drugega vatikanskega koncila. Kandidat je ob vstopu v red oz. preobleki dobil tudi novo ime, ki so mu ga običajno izbrali njegovi predstojniki. To je pomenilo, da prekinja s starim, svetnim življenjem in začenja novo kot nov človek z novim imenom.
Tobija Lionelli je vstopil red bratov kapucinov septembra 1664, ko je imel sedemnajst let. Po enem letu noviciata na Reki je 21. septembra 1665 izrekel prve zaobljube. O njegovem izobraževanju pred noviciatom ni nobenih podatkov. Nedvomno je moral imeti zadostno znanje, da je lahko takoj po noviciatu začel s filozofsko-teološkim študijem - tri leta filozofije in štiri leta teologije. Janez Svetokriški je opravil študije v domači provinci: filozofijo v Zagrebu ter v Celju (1667–68), teologijo pa tudi v Celju (1668–1671/72). Lahko sklepamo, da je bil posvečen v duhovnika poleti ali jeseni 1670. Ob koncu sedemletnega študija je moral, kot vsi bratje pridigarji, opraviti zaključni izpit ter tako dobil pridigarsko licenco od vrhovnega predstojnika. Pridiganje, 'najvzišenejšo službo v Cerkvi', so smeli izvrševati le intelektualno in duhovno dobro pripravljeni bratje. Okoli leta 1700 je bilo v Štajerski kapucinski provinci že 230 pridigarjev in le 106 spovednikov!
Janez Svetokriški je bil leta 1679, ko je bil star 32 let, imenovan za gvardijana (samostanskega predstojnika) v Trstu. Sredi leta 1682 so ga imenovali za gvardijana v rodnem Svetem Križu. Po dveh letih je odšel v Ljubljano, kjer je dobro leto opravljal službo samostanskega predstojnika, ostal pa je v Ljubljani kot pridigar. Novi dve leti je bil spet gvardijan v Trstu, nato pa v Novem mestu, kjer je navezal prijateljske stike s proštom Friderikom Hieronimom Lanthierijem, ki mu je kot mecen omogočil izid prvega zvezka Svetega priročnika, ki je izšel v Benetkah leta 1691. Začasno je bil razrešen predstojniške službe, pred izidom drugega zvezka je bil leta 1694 spet imenovan za gvardijana, tokrat v Gorici. Po letu 1696 ga ne zasledimo več med samostanskimi predstojniki; skoraj gotovo pa je pomagal kot pridigar in spovednik. Tek svojega izjemno bogatega in ponižnega življenja je sklenil v Gorici 17. oktobra 1714, ko mu je bilo sedeminšestdeset let.

'Sveti priročnik', njegovo življenjsko delo
Sveti priročnik obsega pet zvezkov - nad 2800 strani in vsebuje 233 pridig. V prvem in drugem zvezku je obdelana večina nedelj in nekaterih praznikov cerkvenega leta. Tretji zvezek vsebuje pridige ob godovih in praznikih svetnikov. Teh praznikov, na katere so bili takrat verniki dolžni priti k maši kakor ob nedeljah, je bilo v Janezovem času kar 36!. Iz raznih življenjepisov svetnikov je Svetokriški za pridige izbral tisto, kar se mu je v življenju svetnika zdelo koristno, poučno. Posluževal se je tudi srednjeveških legend in iz tega gradiva znal sestavljati spodbude za življenje po božjih in cerkvenih zapovedih. Četrti zvezek, ki je najbolj zanimiv in katerega mecen je Peter Anton Codelli, prinaša priložnostne pridige, ki jih bogatijo številne slikovite primere. V petem zvezku, so pridige za vseh 52 nedelj cerkvenega leta.

Njegove pridige kot učbenik
Slovenski pridigarji so s tem njegovim delom dobili dragoceno pomoč za oznanjevanje. Njegove pridige so nastajale sproti, odkar je začel delovati kot pridigar; govoril jih je na slovenskih tleh, kjer je deloval. Pridige v Svetem priročniku niso zapisane v obliki, v kateri jih je Svetokriški imel, ampak so bile za natis prirejene. Zato so po večini odpadli vsi konkretni nagovori in so nadomeščeni s splošnim N.N., odpadla so imena. Ali je Janez Svetokriški vse pridige tudi res govoril v slovenščini? Na to vprašanje/pomislek odgovarja Mirko Rupel, odličen poznavalec 'ozračja', ki je vladalo v tistem času, in misli, da je govoril v svojem materinem jeziku, ki ga je govorila in razumela večina njegovih poslušalcev.

Zunanja oblika pridig Janeza Svetokriškega je stara, sholastična in ima štiri dele: 1. tema ali 'naslov', kar je ponavadi svetopisemski citat, 2. uvod ter predstavitev snovi, 3. jedro pridige in 4. zaključek. V uvodu je rad povedal izrednega in zanimivega, da je pritegnil pozornost poslušalcev. ...  Za uvodom je obrazložil namen pridige in je navadno poslušalce opomnil, naj prisluhnejo. Janez Svetokriški je za svoje pridige – v skladu z navodili za kapucinske pridigarje – rad zajemal snov iz Svetega pisma, zato je v njih največ zgledov in navedkov iz njega. ... Ljudje so Svetokriškega tako radi poslušali, da so včasih cerkve bile premajhne in jim je moral govoriti na prostem. Ko se je leta 1686 po triletnem bivanju v Ljubljani poslavljal od svojih poslušalcev, jih je pohvalil, "kir v mrazu inu vročini so taku flisnu hodili poslušat to bozhjo besedo iz mojih preprostih ust". Večinoma je govoril preprostemu ljudstvu. Vsem vprašanjem javnega in zasebnega življenja se je tako posrečeno znal približati in jih reševati s preprostostjo in vedrino.

Odlomek njegove pridige o svetu in naši vlogi v življenju.

»Ta svet je ena komedija; inu ravnu kakor per komediji se ne gleda, kdo je krajl ali gospud ali kmet, temuč kdo zna dobru svojo peršono naprej prnesti (inu velikukrat ta, kateri ima peršono eniga kmeta per komediji, vekši šenkingo doseže, kakor ta, kateri ima krajlevo peršono) – taku tudi če en kmet, en delavc & c. dobro živi v svojim stanu, more tulikajn lona si zaslužit per Bogu kulikajn en krajl ali duhovni.«

 pripravlja Marko Čuk