9. avgust 1932, Koritnice pri Knežaku, + 18. februar 2020, Koper

Bole Franc spomin(*ob obletnici). Spominjamo se "očeta Franca" - oznanjevalca s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; - ki je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi; - ki je videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili; - ki je neustrašno oral ledino na številnih področjih; - ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; - človeka, ki je na svoji dolgio življenjski poti uspešno prebrodil številne preizkušnje, pasti in grožnje; - in si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti. "Oče Franc" je bil človek, ki si je upal "stopiti iz čolna".

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

nekaj misli "očeta urednika":

  • Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
  • Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
  • Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
  • Kakor se je civilizirani človek poglobil v zakone narave, tako bi se moral poglobiti sam vase. To pa se mu upira.
  • Kaj se dogaja v človekovi duši zadnje trenutke življenja, ne vemo. Prav gotovo pa daje Bog posebne milosti, zlasti če so bili naši grehi slabosti in ne hudobije.
  • Resnično krščansko življenje človeka ne postavlja v oblake. Nasprotno, postavlja ga na najbolj realna tla. Daje mu moči, da sprejme življenje, kakršno je in ga obvlada.
  • Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.
  • Kristjani vemo, da je najbolj važno, da smo “simpatični” Bogu. Biti moramo zares prepričani, da je on naš Oče, ki nas ima rad.
    več:

 

Življenjska pot

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku očetu Ivanu, ki je bil logar v gozdovih na Snežniku, in materi Jožefi Smrdel.
V osnovno šolo, ki je bila v italijanščini, je hodil v Knežaku; ko mu je bilo dvanajst let je odšel za bratom Ivanom v malo semenišče na Reko, kjer je bil pouk seveda v italijanščini. Leta 1947 so semeniščnike iz Reke poslali v novoustanovljeno semenišče v Pazinu v Istri. "Tako sem en tuj jezik - italijanski, zamenjal z drugim - hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bralin se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi." Po maturi v Pazinu 18. junija 1952 se je jeseni vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani, kjer se ni posvečal samo študiju.

"V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig... Med bogoslovnim študijem mi je (kot enem od redkih) uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece štopal po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mla­dimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo."

Ob začetku njegovega bogoslovnega študija se je družina preselila v Postojno in tam je po mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici 29. junija 1958 teden pozneje pel novo mašo. Tedanji voditelj Apostolske administrature Slovenskega Primorja (predhodnice koprske škofije) dr. Mihael Toroš je želel, da bi Franc Bole teološke študije nadaljeval do doktorata. Toda obrnilo se je drugače: postojnski župnik se je moral vrniti v ljubljansko škofijo, ker je bil od tam, v Postojno pa naj bi prišel eden primorskih duhovnikov, ki so delovali v hrvaški Istri, pa mu je to preprečila Udba. O novem letu 1959 je moral Franc Bole dati slovo ljubljanskemu bogoslovju in oditi v Postojno za župnijskega upravitelja.

"V Postojno sem prišel z vsem navdušenjem mladega duhovnika. Že v bogoslovju sem si v zadnjih letih zadal nalogo, da bom delal z mladino. Začel sem odpirati župnišče za mlade. Nabavili smo nekaj iger, organizirali smo strežnike in mladinski pevski zbor. Takrat niso bile dovoljene nobene organizacije, strežnikov pa nam niso mogli prepovedati." S strežniki in člani mladinskega pevskega zbora je "zloglasni župnik" Franc Bole vsako leto med počitnicami kakšen teden preživljal na morju, na otoku Krku. "Na taborjenju sem spoznaval mlade, njihove potrebe, značilnosti, za kaj so občutljivi."

Bole Franc 1965Prav to "spoznavanje" je bilo spodbuda za rojstvo Ognjišča, našega mesečnika, ki se je sprva imenoval Farno ognjišče, pa nikoli ni hotel biti le župnijski list. Njegova zasnova, ki sta jo tkala postojnski župnijski upravitelj Franc Bole in koprski kaplan Bojan Ravbar, je bila od vsega začetka podobna kasnejši, sedanji.

"Čim več primerov iz življenja, čim več stvari, ki ljudi zanimajo, zato pa nobenih pridig, filozofiranja in uvodnikov."

Prva številka Farnega Ognjišča je kot glasilo župnij Koper in Postojna zagledala beli dan na velikonočno jutro, 18. aprila 1965. Na ciklostil (tiskarna ga ni sprejela) je bilo razmnoženih 1300 izvodov - 800 za Postojno in 500 za Koper. Franc Bole je bil avgusta 1965 premeščen iz Postojne v Bertoke pri Kopru.

"Če bi ostal župnik v Postojni, se ne bi mogel tako posvetiti Ognjišču. Z Bojanom sva ponovno poskušala prodreti v tiskarno in tokrat nama je uspelo: koprska tiskarna Jadran je sprejela naše naročilo in tako smo tiskali 5.000 izvodov. Naslednje leto je naklada narasla že na 18.000 izvodov. Ko smo prišli do 40.000 izvodov, je to postalo prevelika obremenitev za majhno koprsko tiskarno. Preselili smo se na Delo v Ljubljano. Leta 1970 smo prišli na 80.000 izvodov in ta naklada se nam je zdela kot zgornja meja."

Koprski škof dr. Janez Jenko je avgusta 1967 Franca Boleta raz­rešil upravljanja župnije Bertoki, da se povsem posveti urejanju Ognjišča, ki se je odprlo v širši slovenski prostor. Bojan Ravbar, soustanovitelj Ognjišča, je po študiju v Rimu postal župnik v Kopru in ni mogel več sodelovati pri listu. Po prometni nesreči, ki je terjala skoraj dveletno zdravljenje, je leta 1968 prišel na uredništvo Silvester Čuk. Dragoceni pa so bili tudi zunanji sodelavci, ki so nam s svojimi glasovi dali vedeti, da je Ognjišče njihovo.

"Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi."

Pa je še raslo: leta 1984 je bila dosežena "magična meja" 100.000 izvodov, najvišjo naklado - 104.000 izvodov pa je Ognjišče doseglo leta 1989. Bole je prevzel najprej mesto glavnega in odgovornega urednika (1965-2002) revije Ognjišče, kakor se je list leta 1966 preimenoval. List je najprej izdajala Apostolska administratura za Slovensko Primorje, nato Slovenske rimokatoliške škofije, leta 1990 pa je bilo ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče, katerega predsednik je Bole od ustanovitve naprej, in v okviru tega društva revija izhaja še danes.

Bole Franc spomin1V tistem času je bilo na Slovenskem zelo malo verske literature, zato je urednik Franc Bole s sodelavci že v drugem letu izhajanja Ognjišča zasnoval dve knjižni zbirki: Mala in Žepna knjižnica Ognjišča, ki naj bi bralcem postregli s knjigami z versko in vzgojno vsebino. V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča je doslej izšlo 39 knjig v skupni nakladi okrog 570.000 izvodov, v Mali knjižnici pa 16 knjižic v skupni nakladi 218.000 izvodov. Prva leta, ko je bila "lakota" po knjigah velika, so bile naklade zelo visoke. Veliko poslanstvo sta med mladimi na področju vzgoje za ljubezen opravili knjigi francoskega pisatelja duhovnika Michela Quoista Dnevnik Anamarije in Danijev dnevnik. Skoraj ni verne slovenske družine, ki ne bi imela Kratkega Svetega pisma s slikami, ob katerem svoje malčke uvajajo v svet Božje ljubezni do človeka.

Septembra leta 1967 je začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote. V njem je bila poleg drugih podrubrik (Dopisovanje, Most prijateljstva in Želijo pomagati)  tudi podrubrika Sklad Antona Vovka. Z zbranimi sredstvi je urednik želel pomagati ljudem v stiski. Ta je tedanje oblastnike motilo, ker so videli v tem organizirano karitativno delovanje Cerkve, ki je bilo tedaj v Sloveniji prepovedano. Motilo pa jih je tudi poimenovanje sklada po preganjanem škofu Vovku. Zaradi zbiranja prostovoljnih prispevkov za ta sklad je bil Bole in nekaj njegovih sodelavcev kaznovanih z denarno kaznijo. Zaradi karitativne dejavnosti je imel 16. 7. 1974 tudi hišno preiskavo uredništva Ognjišče in svojega stanovanja. Pri preiskavi so iskali denar, ki so ga zbrali v rubriki Predal dobrote. Za tri leta mu je bil odvzet potni list. V resnici pa jim je šlo za oviranje, če že ne zatrtje izdajanja revije in delovanja založbe.

Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče spodbujalo svoje bralce od vsega začetka. Iz povezovanja z bolniki, ki jih je urednik Bole obiskoval in v vsaki številki Ognjišča enega predstavil v rubriki Naši preizkušani, je nastala pobuda za romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Prvo je bilo avgusta 1969, kmalu je preraslo v enega največjih verskih shodov pri nas. Ko smo z osamosvojitvijo naše države leta 1990 svobodneje zadihali, je zaživela Slovenska Karitas in urednik Ognjišča Franc Bole je bil do leta 1993 njen prvi direktor.

Zaradi svoje karitativne dejavnosti je bil Bole med ustanovitelji Slovenske Karitas in njen prvi direktor (1990-1993).

Nadvse pomembna pridobitev za Cerkev na Slovenskem, sad prizadevanj Franca Boleta, je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasilo iz kletnih prostorov nove cerkve sv. Marka v Kopru 6. junija 1994, iz studia v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pa 28. novembra istega leta. Pot do tega je bila dolga in naporna. "Radio Ognjišče je hotel biti že od vsega začetka nacionalna in ne lokalna radijska postaja, zato smo (novembra 1991) zaprosili za pet frekvenc - za pet oddajnikov na tistih vrhovih, od koder bi lahko pokrivali večji del Slovenije." Vsebinska zasnova Radia Ognjišče se je poslušalcem hitro priljubila in mnogi od njih ga velikodušno podpirajo kot Prijatelji Radia Ognjišče (PRO).

Istočasno si je prizadeval tudi za ustanovitev cerkvene televizije pod imenom TV3. Projekt, ki mu je Bole tudi postal direktor, je zašel v težave in po nekaj letih je bil prodan drugim lastnikom.

Bole je član UCIP-a (Union Catholique International de la Presse – Mednarodnega združenja katoliškega tiska) in CERC-a (Conference Europeenne des Radios Chretiennes - Evropskega združenja krščanskih radiev). Leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z nazivom monsignor.

Bole je zaradi svojega prizadevanja, da bi Cerkev imela svoje medije in zaradi oznanjevanja v njih postal večkrat tarča napadov in preganjanj socialistične oblasti. Poleg tega, da je bil obsojen zaradi karitativne dejavnosti, je bil obsojen zaradi članka v Ognjišču, a bil na drugi stopnji oproščen.  Leta 1960 je bil še kot župnijski upravitelj v Postojni obsojen na zaporno kazen 15 dni, ki jo je prestal v Kopru.

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997),  Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Boris Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

 

DELA

V prvih letih svojega duhovniškega poslanstva (po letu 1958) je s predavanji  sodeloval v raznih katehetskih posvetovanjih. Nekaj člankov je prispeval v Katehetske zbornike. Pozneje pa je napisal nekaj člankov tudi v Novo mladiko, Cerkev v Sedanjem svetu in Družino. Vedno je iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi.

Pisma, na katera je odgovarjal v Ognjišču, so zbrana v dve knjigi. Leta 1997 je izšla knjiga Pisma uredniku v visoki nakladi 10.000 izvodov, leta 2002 pa je izšla knjiga Pisma mladih uredniku.

 Knjiga o življenju in delu Franca Boleta

Ognjišče je za veliko noč 2020 pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 55 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. Sredi februarja 2020 se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

    FRANC BOLE uresničevalec evangelija
    192 strani; 17 x 24,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
    cena 19,90 €
    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kaj se zgodi po smrti 3D

njegova vodilna misel:

Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.

več:
S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.
na spletni strani Ognjišča:

Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole - oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega

Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

pripravil Marko Čuk

* 15. februar 1922, Bogojina + 21. november 2020

patriarh Irinej

(* ob obletnici) Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo "Milosti polna, spomni se".

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je bil dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, "prekmurskega Slomška". Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko je pisal za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: "Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo."

Poslanstvo. "Življenje duhovnika in škofa je več kot zgolj naštevanje služb ali navajanje podatkov," je v prekmurski koledar Stopinje 2002 ob 80-letnici takrat svojega pomožnega škofa dr. Jožefa Smeja zapisal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Življenje duhovnika, škofa je delo, odločanje, tveganje, garanje, je zavestna rast iz korenin prednikov na škofovskem sedežu, je hoja za Kristusom in pričevanje z deli." To poslanstvo je škof Jožef Smej zvesto izpolnjeval od svoje mladosti. Na poseben način v času njegove pastirske poti: od takrat, ko ga je kot dvaindvajsetletnega fanta Bog poklical ... do svojega prvega službovanja v Turnišču, kjer je Marijina božja pot. ... odhoda v Mursko Soboto: „Potem pa naenkrat, ko sem že bil dekan, župnik, škof Držečnik kot strela z jasnega spet vpraša, ali bi hotel priti za kanonika v Maribor. Kako težko sem rekel 'dva tedna mi dajte, da razmislim' ... tako sem obstal potem v Mariboru in še danes sem tukaj.Bogu hvala za vse, delam že dolge nadure. Pa kljub temu, kakor je rekel sv. Martin: 'Bog, če sem tvojemu ljudstvu še potreben, se ne branim dela'," je pogumno povedal škof Smej.

Prvo srečanje Jožefa Smeja z Ognjiščem. Bilo je to leta 1965, ko sem bil župnik v Murski Soboti. Moj kaplan je bil Martin Poredoš, Franc Bole pa je bil takrat župnijski upravitelj v Bertokih. Poredoš mi je znal veliko povedati o Boletu. V bogoslovju sta bila sošolca, oba posvečena 1958. Ognjišče. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ima dva pomena. Ognjišče je prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji, npr. na ognjišču so prasketala drva; drugič pa pomeni toplo domače ognjišče, dom, družino, npr. nepozabno domače ognjišče, nepozaben dom, nepozabna družina. Ognjišče kot revija spominja na nekdanje Slovenske večernice. Ob dolgih zimskih večerih je s stropa v topli veliki sobi visela petrolejka. Njena luč je toliko razsvetljevala, da je eden lahko bral, drugi pa so poslušali.
škof Jožef Smej - "utrinek dobrote na slovenskem nebu".

Smej Jozef2Zdi se mi, da je imel g. Bole že v bogoslovju načrt, da bo izdajal revijo za mladino. Takratna oblast je bila ljubosumna in se je bala, da bi mladina prišla v druge roke, ne njihove. Kdor ima mladino, ima bodočnost. Boletu je uspelo izdajati revijo za mladino, ker je imel za seboj močno osebnost. Bil je to msgr. dr. Mihael Toroš, apostolski administrator jugoslovanskega dela goriške nadškofije, in sicer od leta 1948 do svoje smrti, 29. decembra 1963. Bil je dobro zapisan pri oblasti, saj je nosil (!), ne samo prejel, jugoslovansko odlikovanje v priznanje za svojo narodnostno strpnost. Čeprav je Mihael Toroš kot apostolski administrator imel več naslednikov, npr. Anton Vovk, Albin Kjuder, Andrej Simčič, Janez Jenko, je vendar Torošev učinkujoči duh vplival na oblastnike, da so Boletu dovolili izdajanje revije, kljub oviram, ki so mu jih nastavljali – denimo ta, da je bil Bole 15 dni zaprt v Kopru. Oba, tako Bole kakor tudi Poredoš, sta dobila papeško odlikovanje: prvi papeški kaplan, drugi papeški hišni prelat.

več:
S. Čuk, škof Jožef Smej. Utrinek dobrote na slovenskem nebu: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2007), 20-21.
M. Erjavec, Jožef Smej: Moj pogled, v: Ognjišče 4 (2015), 68-69.
B. Rustja, Bog trpi, ko trpi nemočen človek: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 8 (2011), 24.

o škofu Smeju:
Vse je osvojil z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".

Škof Smej o veri. Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo (Benedikt XVI.). Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?" Škof Smej je povedal, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo." Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

še nekaj njegovih misli:

  • Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.
  • Marija je najlepši, od Svetega Duha oblikovani portal, skoz katerega je v tihoti stopil Bog, ko se je učlovečil.
  • Mir moramo piti iz čistih Božjih vrelcev, vrelcev resnice, pravičnosti in ljubezni.
  • Ločnica med dobrim in zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri in zli duh svojo bojno črto.
  • Veliko ljudi nič ne posluša ali pa sliši - le sebe.
  • Kako bi mogli drug v drugem trajno gledati brate, če odklanjamo skupnega Očeta?
  • Tu in tam še zmeraj slišimo govoriti, naj bi molili le takrat, ko čutimo nagnjenje do molitve! To ne drži. Molitev je služba.
  • Vsak trenutek je korak proti večnosti. Čas je božja lastnina, mi ga moramo odkupljati z dobrimi deli.
  • Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo.
  • Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom.
  • S pokrižanjem izrazimo, da pripadamo troedinemu Bogu. Križ pa je hkrati tudi znamenje posebnega božjega varstva.
  • Ljubezen, srce, posebno materinsko, kot je Marijino, vidi več in jasneje kakor oči.
  • Svojo službo lahko opravlja duhovnik samo, če postavi svoje življenje pod znamenje križa.
    več:

pripravil Marko Čuk

Jakomin Dusan* 11. januar 1925, Sveti Anton, Koper; † 12. februar 2015, Trst.

(* ob obletnici) Moder mož, ki se je vse življenje učil od preprostih ljudi, vedno skromen duhovnik, ki je januarja 2015 praznoval 90. rojstni dan, čez dober mesec pa so se mu na današnji dan odprla vrata večnosti. Dušan Jakomin (1925), tržaški Čedermac, kot so mu radi rekli ... je bil doma iz Sv. Antona pri Kopru. Njegovo življenje so zaznamovale družbene in politične spremembe: fašistično raznarodovanje, nacistična okupacija in velike stiske v času komunizma. Več kot 60 let je predano opravljal duhovniško delo kot slovenski kaplan v Škednju pri Trstu. Vedno se je dejavno vključeval v kulturno in družbeno življenje v Istri in na Tržaškem, med drugim kot pisec, zborovodja, ustanovitelj škedenjskega etnološkega muzeja, predsednik Duhovske zveze, novinar. ... Z njegovim trudom in dobro besedo je Ognjišče mnoga leta prihajalo do slovenskih zamejskih bralcev. Hvaležni smo mu za vse njegovo delo in hkrati veseli, da je pri naši založbi dobra dva meseca pred njegovim slovesom izšla knjiga njegovih spominov Od petrolejke do iPada
Ob izidu knjige je spregovoril tudi za Ognjišče: ... Nikoli ni jamral, se pomiloval, vedno se je zavedal vsega dobrega, kar je imel. Veliko je prestal, a se Bogu več zahvaljeval kot ga prosil. Pa je doživel polno težkega: Ko je bil še otrok, je bil bolehen, mama je že pripravila pogreb. Kasneje po odločitvi partije ne bi smel več živeti, ne bi smel biti tukaj ... ampak je tudi to preživel ... premagal, ... želel je delati za svoj narod, tam, kamor ga je Bog postavil, v tistem času, pred tistimi ljudmi ... kot duhovnik brez meja, tudi za od Cerkve oddaljene; hotel je hoditi s časom – trdno zasidran v preteklosti in sedanjosti, a s pogledom v prihodnost. Želel je polno oznanjati Božjo besedo tudi v novih časih, razumeti nova znamenja – ne sebe, ampak kar je Božjega; večkrat je rekel, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih – v literaturi, etnografiji, glasbi, vsi ti ljudje so mu lahko v pomoč. V svojem prijateljstvu je zajemal kot enciklopedija. ... petdeset let se je ukvarjal z zborovsko glasbo, pozneje se je posvetil časnikarstvu, delal je na radiju, urejel je tiskani časopis Naš vestnik – glasilo slovenskih zamejskih duhovnikov; vedel je, da je to njegova pot, da se mora posvetiti pisanju, da želi pisati dobro besedo ... preberite pogovor z Dušanom na naši spletni strani.

Jakomin Dusan2Knjigo Od petrolejke do iPada je Dušan dal v oceno tudi pisatelju Borisu Pahorju, ki jemed drugim takole zapisal:
Ta knjiga, kakor večina primorskih knjig, na eni strani odslikava pretekle težave, na drugi pa uresničitev stare modrosti per aspera ad astra – skozi težave do nebes.
Gre za pričevanje, je bilo rečeno, a to na nenavaden način, tako, da je avtor pripovedovalec z esejističnimi odlomki, s čimer doseže, da ni dolgočasen, ampak, nasprotno, bralca pritegne s svojim načinom prehajanja od argumenta do argumenta. ... je dosti več kot pripoved o razvoju njegovega življenja, saj začenši pri ubogi petrolejki revne istrske družine obravnava zapleteni potek cerkveno-duhovnega razvoja naše narodne skupnosti v vseh fazah glede različnosti njenih sestavin. V tem smislu se je avtorju posrečilo z osebno udeležbo približati položaj cerkvene podobe v istrskem podeželju tako tržaškemu kot goriškemu področju, kot je to storila po drugi svetovni vojski beneška duhovščina.
Seveda, Dušan Jakomin vse podaja v prvi osebi in seveda s svojimi sodbami, treba pa mu je priznati, da če je dosegel status, v katerem je, gre zahvala na eni strani temu, da je nastopal kot homo novus, ki je prišel iz odmaknjenega kraja, na drugi pa gre zasluga avtorjevemu daru izrednih in poglobljenih človeško-diplomatskih sposobnosti. (Ognjišče, 2015, leto 51, št. 3, str 87.)

 Knjiga Od petrolejke do iPada je spet na razpolago, saj je v začetku leta 2019 izšel drugi ponatis.

pripravlja Marko Čuk

Finzgar Fran Saleski(* ob obletnici) Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Danes se spominjamo obletnice njegove smrti. Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Če vas zanima njegova pot, greste lahko z nnjim po njegovih življenjskih in duhovniških postajah, kakor jih je opisal on sam, ob tem pa spregovorili tudi o njegovem pisateljskem ustvarjanju.

več o Francu Saleškem Finžgarju

  • Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  • Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
  • Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa veje Božji duh in snuje Božja misel. Na naše drzno vprašanje: Zakaj tako in ne drugače? bo odgovorila večnost.

pripravlja Marko Čuk

Kugy Julius(*ob obletnici) Pravimo, da je Julius Kugy glasnik naših gora, naših Julijcev ... Vleklo ga je v gore, kamor je zahajal že v dijaških letih. Najprej ga je vanje vabilo mladostno navdušenje za botaniko, ki se ji je ljubiteljsko posvečal vse življenje in je o svojih dognanjih tudi pisal v strokovne liste. Življenje gornika se je zanj začelo leta 1875, ko se je prvič povzpel na Triglav. Triglav je bil "gora njegovega življenja", kot zvemo iz njegove knjige Pet stoletij Triglava (1938). Na Triglavu spominjajo nanj tudi nekatera imena: npr. Kugyjeva smer, Kugyjeve police. Zanj so gore imele lastno "dušo", ki jo je želel spoštljivo spoznati. Hoja v gore mu je bila srčna zadeva, izpolnjevanje notranjega klica. "Za nas je Kugy seveda predvsem glasnik naših gora, Julijskih Alp. S svojim čudovitim opisovanjem je vnemal gornike za te gore in za naš svet," ugotavlja Marijan Lipovšek. "Za naše gore ni vnemal zato, ker so slovenske, marveč ker so tako edinstveno lepe, tedaj pa so bile tudi zapuščene, samotne, neznane." Miha Potočnik pohvali Kugyjevo knjigo Iz življenja gornika (1935): "Nihče pred Kugyjem in nihče za njim še ni napisal kaj tako prisrčnega, nihče ni zmogel tolike vneme in navdušene gorečnosti, nihče toliko barv v besedi kot ta čudoviti in razkošni besedni Jakopič našega gorskega sveta in njegovih ljudi." "Goro večnosti" je osvojil 5. februarja 1944.

več o Juliusu Kugyju

nekaj Kugyjevih misli

  • Molčimo in premišljamo takrat, kadar smo sami ... Ljubi Bog nam je dal dar govora, da o pravem času o pravi stvari najdemo in povemo pravo besedo.
  • Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini.
  • Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  • Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  • Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: "Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!".

pripravlja mč

Vodnik Valentin(ob obletnici) Valentin Vodnik je bil sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik,in je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. Njegove pesniške in pisateljske darove je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnik je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj. Uveljavil se je tudi kot šolnik; najprej profesor na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, italijanščino, francoščino ...  Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole. Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljena, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. V zadnjih letih svojega življenja je (pozabljen) spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Poleg pesništva se je Vodnik ukvarjal tudi s slovnico (prva slovnica v slovenskem jeziku), sestavil (prevedel) je prvo kuharico, pa babiški priročnik ...

Valentin Vodnik: Pismenost ali gramatika za perve šole (1811)
Vodnik Valentin slovnicaKopitar ni ničesar napisal v slovenskem jeziku (pisal je v nemščini in latinščini), zato si je moral za uresničitev svojih zamisli poiskati sodelavcev. Marsikaj je v njegovem duhu opravil VALENTIN VODNIK (1758-1819), ki je kot pesnik, pisatelj in kot urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, veliko pisal. Najplodovitejša leta pod francosko zasedbo naših dežel (1809-1813) je posvetil pisanju šolskih učbenikov in jezikoslovnih del. Pomembna je njegova slovnica Pismenost ali gramatika za perve šole (1811), za tiste čase odlična in izvirna slovenska šolska slovnica. To je prva naša slovnica s slovenskim razpravnim jezikom. V znamenitem uvodu Vodnik piše, da so slovanske slovnice pisane v tujih jezikih, da smo doslej z njimi tujce »vučili našo besedo znati, sebe pa ne ... Zatorej je prav prišla zapoved, našim mladenčam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati.« Slovnica vsebuje poglavja o pravopisu, oblikoslovju, skladnji, besedotvorju in metriki ter več novih pravil o rabi glagolskih oblik, stavčni skladnji in muzikalnem poudarku ter uvaja novo slovnično terminologijo. Vodnikov delež pri prerodu knjižne slovenščine je izredno pomemben. V Zoisovi šoli je prisluhnil govorici ljudi in uvajal je nekatere značilnosti gorenjskega narečja (gospod za gospud, leto za lejto), upošteval pa je tudi oblike, ki so skupne tudi drugim narečjem. Njegovo prizadevanje za prerod knjižnega jezika se giblje predvsem v dveh smereh: v bogatitvi besednega zaklada in v odstranjevanju tujih naplavin v slovenščini. S svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami je približal slovenski jezik sodobni rabi.

več:
S. Čuk, Slovenske slovnice: Priloga, v: Ognjišče 9 (2011), 58-65.

o njem:
Če je v pesmih zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno. (Ivan Grafenauer)
Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene. (Alfonz Gspan)

nekaj njegovih verzov:

Valentin Vodnik: Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede.
Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal.

Valentin Vodnik: Spominik
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živí se brez plenka / o petju ko tič.
Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet.
Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé.
Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam.
Latinske, helénske, / tevtónske učim, / za pevke slovénske / živim in gorim.
Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojó.

še več o Vodniku - na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

Gnidovec Janez(* ob obletnici) Janez Gnidovec se je rodil leta 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti. Janez je večkrat pove­dal: “Kar imam, imam od nje.” Po materini smrti se je oče dru­gič poročil. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem mestu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897–1899) kaplan v Vipavi.
Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov. Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skopju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem po­stati vse”, za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval ‘Janez Frančišek’. Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje. O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: “Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!” Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot ‘živega svetnika’. Molimo, da bo ta svetniški mož, sin Suhe Krajine, ki je zajemal vodo milosti iz Božjih studencev, čast svetništva kmalu tudi uradno dosegel.

Molitev za beatifikacijo

Gospod Bog,
Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec
se je iz ljubezni do Tebe
nesebično ves žrtvoval za uboge.
Poveličaj ga s čudeži
da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja
in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

 

pripravlja Marko Čuk

Tercelj Filip(* ob obletnici) "Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige (Filip Terčelj, Družina. Ljubljana 2017) o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo.  »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

Molitev za poveličanje Božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja
Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

več o Filipu Terčelju

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh