(ob obletnici) Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1797, se je v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem rodil Friderik Baraga, eden največjih sinov slovenskega naroda V svojem življenju je vedno hodil "za višjim klicem": odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo "Unum necessarium" (Eno je potrebno - namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). (Karel Mauser je napisal roman Le eno je potrebno, ki smo ga od avgusta leta 2017 do junija 2022 objavljali v nadaljevanjih v Ognjišču, lansko leto pa smo izdali tudi knjigo Le eno je potrebno - 1. in 2. del)

Molimo za njegovo beatifikacijo:

Vsemogočni Bog, oče luči,
ki od tebe prihaja vsak dober dar
in ki si nam v svojem služabniku
škofu Frideriku Baragi
poslal tako velikega učitelja in pastirja,
usliši našo pobožno prošnjo
in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo
prištet k blaženim,
po Kristusu našem Gospodu.
Amen.

Na priprošnjo Božjega služabnika Friderika Baraga nam podeli milost življenja po evangeliju.

več o njem:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.

pripravlja Marko Čuk

V 95. letu starosti je umrl dramski, filmski in TV igralec Jurij Souček, ki je v svoj igralski opus zbral več kot 150 vlog na gledaliških odrih (Antigona, Martin Luter, Kdo se boji V. Woolf?, Učna ura, Arhitekt ...), v filmih (Ne čakaj na maj, Čisto pravi gusar ...). Oblikoval je več kot 500 radijskih vlog, uveljavil se je tudi kot režiser ter nastopal v TV-igrah in oddajah za otroke in risankah (pujska Pipi in Melkijad, Flik v Čebelici Maji, Škrip, Palček Smuk, Miškolin, dedek Bedenko, sosed Vratovinc, palček David, 

Leta 2005 je spregovoril tudi za revijo Ognjišče, takole se je predstavil v rubriki Moj pogled:

Spomin seže zelo daleč, verjetno še v voziček. Rodil sem se kot orjaški otrok (5 kilogramov) in strahotno len in se mi najbrž ni dalo hoditi. Spomnim se nekega rumenega zidu in odpadlega ometa. Zelo zgodaj sem začel brati, ko sem imel štiri leta, in nisem hodil, ampak me je mogla mama nositi, sem že bral napise »mesarija« »frizerija«, in sem že zganjal neke vrste cirkus, ker sem to vsem bral. Otroštvo je bilo veselo, bil sem pa zelo malo doma, neprestano sem hodil ven pohajat. Mama je na okno pritrdila zvonec od kolesa in me klicala na kosilo. Ko sem pojedel, sem že drvel nazaj k sosedom.

Rojen sem v Ljubljani, moja starša sta bila Čeha. Doma so govorili jezik, ki ni bila ne češčina ne slovenščina. Starši so me poslali v češki vrtec, tja sem hodil popoldan, v šoli in družbi, pa sem govoril slovensko. Ko sem bil star dvanajst let, sem se odločil, da ne bom spregovoril več češko. To je bil za družino velik šok. Je pa nerodno, ker še do danes težko rečem, »mi Slovenci«, ker po krvi nisem Slovenec, čeprav, seveda, od vedno tu živim in sem zaveden. Imam brata, ki je drugačne nature, kot sem jaz, ki imam veliko domotožje, on pa že dalj časa živi v Švici.

V osnovni šoli sem bil odličnjak, same petke in zlata knjižica mestne hranilnice. Ker sem znal brati že od prej, sem osnovno šolo »prešprical«. Potem sem obiskoval poljansko gimnazijo, malo maturo pa sem zaključil na bežigrajski. Nato pa sem se vpisal na za trgovsko akademijo, čeprav je bila to bolj očetova želja kot pa moja. Tam sem diplomiral, s tem, da sem obljubil profesorjem, da se ne bom mešal v trgovske posle. Z veseljem se obljubil, ker sem že razmišljal o igralski akademiji. Na igralsko akademijo sem šel dvakrat, najprej kot igralec, in sem jo tudi končal, potem pa sem še enkrat vpisal režijo, priznali so mi dva letnika, potem sem pa obiskoval do absolventskega staža, diplome pa nisem delal.

Leta 2004  sem praznoval petdeseto leto igranja v Drami. Nekateri pravijo, da je igralstvo grd poklic. Je in ni. Nikoli mi ni bilo žal, da sem bil igralec. Na neki način te igralstvo prečisti: vse negativne travme lahko na odru izživiš. To je prednost poklica. Živiš na očeh javnosti, zaradi tega ni potrebno biti narcisoiden, kajti ko neko stvar narobe razumeš, ti to publika hitro pove. Če imaš srečo, da imaš glas, dar, nekaj sreče, da si v dobrem ansamblu… Je pa veliko tudi zelo grenkih trenutkov. Vse, kar se sedaj v politiki doživlja, smo v teatru že zdavnaj izkusili. Prav iste stvari! Nekoč sem padel v hudo, osemletno krizo, ampak sem se tudi pobral. Če so me ne desni dol potisnil, sem pa na levi ven pogledal in obrnjeno… Ves čas pa sem bil prisoten na radiu in televiziji, delo je bilo težje, kot danes, bilo je pa lepo, ker sem imel veliko prijateljev. Ni bilo napetosti in grde konkurenčnosti.

Moji konjički so vse, kar je povezano z morjem. Kot igralec med letom skorajda nimaš prostega časa in moraš biti zdrav in si ne smeš zlomiti noge, kar se lahko zgodi na smučanju; poleti pa si dva meseca prost. Takrat sem se izživel: morje, barke, plavanje, potapljanje, morska hrana. Rad pa imam tudi življenje, družino, violino, opero in svoj poklic ... Ne maram pa umazanije, hrupne glasbe, mraza, mokrega vremena, mučiteljev živali, telefona .... potovanj

več:
M. Turk, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2005), 36-38.

nekaj njegovih misli

• Umetniško prehranjujem že kake štiri generacije. Skozi vsa ta leta smo, zlasti na začetku, veliko delali tudi zastonj, iz ljubezni in samo zato, ker se nam je zdelo prav, da so stvari narejene.
  
• Na radiu imam zabeleženih več kot petsto nastopov v raznih igrah. Moj glas je značilen in poseben, kar je po eni strani lepo, po drugi strani pa ni v redu, ker me takoj vsi prepoznajo.
  
• Pri risanki pa moraš videti te figurice in imeti takoj vtis, kako ta živalca govori, kako živi. Prek slike se moraš vživeti v avtorja risanke, da se lahko vživiš v določen lik. In seveda ne smeš podcenjevati otrok. Prvi vtis je zelo pomemben.
  
• Nagrade vsekakor niso merilo uspešnosti. Koliko ljudi je prezrtih! Enostavno zaradi tega, ker nimajo nikogar, ki bi jih predlagal. Popularnost pa je eden takih znakov. To, da te ljudje radi vidijo, da so veseli, če si v njihovi družbi ali da doma povedo, koga so srečali. To pa je priznanje in po takem si rečeš, nisem zastonj na svetu. Ko čutiš, da si drugemu človeku nekaj dal s tem, kar si počel in da je on to odnesel s seboj.
  
• V mojem življenju je nekaj ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabil! Ti so v nekem smislu spremenili mojo življenjsko pot in me zaznamovali. To so lahko zelo preprosti ljudje, domači, morda kak profesor… Ker so tako bistveno vplivali na mojo življenjsko pot, pa si vsaj z moje strani zaslužijo nagrado za življenjsko delo.
  
• Največji življenjski dosežek ... to, da te imajo ljudje radi. Moraš pa iti skozi veliko faz in doživel sem tudi, da so me neizmerno sovražili. Mislim, da nisem nepošten, če rečem, da so me takrat, v nekih časih krize drame, sovražili po krivici. Starejši ko postajaš, bolj si obrusiš zobe, manj grizeš in ugriz ne boli toliko. Dolg jezik pa sem imel vedno in ga imam še zdaj.

 pripravil Marko Čuk

(ob obletnici) »V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko 'šans', sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini... Nekaj smo jih izdali tudi pri Slomškovi založbi in založbi Ognjišče ... in  v njih nam deli "vitamine za dušo in srce" ....»Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.

nekaj njegovih misli:

• To življenje je tako kratko, prekratko, da bi ga drug drugemu oteževali.
• Glej pozitivno, pa boš bolje videl. Tvoje srce bo polno svetlobe, oči ti bodo žarele in povsod bo več sonca.
• Le kdor se nauči dajati namesto jemati, lahko zaživi svobodno, srečno in sproščeno, brez strahu. Strah pred jutrišnjim dnem pride vedno en dan prezgodaj.
• Zadovoljen človek je angel, ki prinaša v hišo sonce, je spominek z neba. Angel nikogar ne pošlje k vragu.
• Kdor o drugih govori dobro, jih naredi boljše, hkrati pa raste zaupanje.
• Ljubezen in zvestoba sta ključa hiše, kjer najdeš varno zavetje. Tu je srce, ki bije zate, tu si sprejet z odprtimi rokami.

več:
o Bosmansu - na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 3. september 1928, Dob pri Domžalah, † 15. januar 2017, Ljubljana

(ob obletnici)  Duhovnik dr. Marijan Smolik je bil teolog, liturgik, prevajalec, urednik, kulturni delavec, trideset let profesor na Teološki fakulteti, tudi njen dekan (ko je bila Teološka fakulteta izključena iz Univerze), številni ga poznamo tudi kot knjižničarja Semeniške knjižnice.  »Združeval je dvoje poslanstev: duhovništvo in znanstveništvo. Služba znanosti je pri njem zelo stroga, trdno zasidrana v dejstvih in v jasnih izrazih. Gre za najlepšo znanost v pravem pomenu besede,« so zapisali v zborniku Liturgia – theologia prima, kjer je na skoraj petsto straneh objavljena Smolikova biografija in bibliografija ter teološke, liturgične, literarne in zgodovinske razprave. Za liturgično gibanje se je Smolik navdušil že med študijem (duhovniško posvečenje je prejel po diplomi leta 1955, doktoriral pa je leta 1963), njegovo poslanstvo kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije.

Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. Sodeloval je tudi z Družino in tudi pri našem Ognjišču, saj je sam napisal nekaj člankov in pri mnogih tudi pomagal s podatki in literaturo. Z veliko vnemo se je posvečal raziskovanju življenja in dela znanih in manj znanih ljudi, ki so se zapisali v slovensko kulturno zgodovino, o njih je pisal za domače in tuje znanstvene revije, enciklopedije, leksikone, zbornike. Imel sem srečo, da sem lahko pet let preživel z njim in se bogatil ob njegovih spodbudah, namigih in kratkih razmišljanjih, ki sem jih "ujel" ob srečavanju z njim v semeniški duhovni in literarni knjižnici ... Ves je bil usmerjen v delo, skromen in ponižen, zavedal se je, da dela za prihodnost, da je tega dela ogromno in da vsega sam ne bo zmogel nikoli opraviti. Zato je zelo umirjeno spodbujal, svetoval, navduševal za knjige, za zbiranje verskih tiskov ... tudi opozarjal na stvari, ki jih pogosto pri takem delu spregledamo, predvsem na natančnost ....  Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Hkrati pa je bil tako zelo duhoven mož, zasidran v duhovnosti ... iz katere je živel in delal.

 Za obsežno delo in več kot 60-letno skrb za Semeniško knjižnico je leta 2010 prejel Trubarjevo priznanje, Slovenska škofovska konferenca pa mu je podelila Ciril Metodovo odličje..

nekaj njegovih misli:
V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja)

»Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.«

o njem:
Več kot trideset let je bil profesor na fakulteti, kjer je tudi ustvarjalno in konstruktivno deloval v vodstvu fakultete, v zahtevnih časih pa je tudi »dodobra okusil« dekansko službo. Čeprav je bil to čas izključenosti naše fakultete iz Univerze (študentje in profesorji smo bili brez zdravstvenega zavarovanja, v dokumentih je prenekateremu profesorju pisalo, da ima dokončano le osnovno šolo), je iskal stike s članicami Univerze, zlasti s Filozofsko fakulteto. Ne nazadnje gre prav njemu zasluga, da imamo danes na fakulteti primerne učne prostore, saj je potekala gradnja t. i. prizidka pod njegovim mentorstvom,« (dr. Stanko Gerjolj )

»Ob njegovem imenu se pred našimi očmi zariše podoba enciklopedično izobraženega znanstvenika, ki se je zapisal v zgodovino slovenske znanstvene misli s svojim neutrudnim delom, ki ne pozna počitka, predvsem pa podoba človeka, ki ga odlikujejo mnoge človeške vrline: delavnost, resnicoljubnost, vztrajnost, zvestoba, nesebičnost in skromnost. Čeprav zaradi razmer in drugih človeških zakonitosti ni mogel v enaki meri razviti vseh prejetih talentov, med drugim tudi za matematiko in glasbo, je prispeval nemajhen delež v zakladnico slovenske misli in spoznanj,« (prof. Rafko Valenčič)

še več o dr. Smoliku  na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 2. avgust 1923, Ljubljana. † 18. december 2021, Ljubljana

Dr. Janez Arnež (1923) je rojen Ljubljančan. V tem mestu je prejel tudi prvo izobrazbo. Val revolucije ga je vrgel iz domovine. Zaradi tega ni bil zagrenjen, ampak to sprejel kot izziv ter je nabiral znanje na različnih evropskih univerzah. Dokler ni pristal v ZDA, kjer je naredil magisterij iz ekonomije, v Kanadi pa doktorat. Več desetletij je predaval ekonomijo na univerzi. Poleg strokovnega dela je imel za življenjsko nalogo, da angleško govorno področje seznanja s slovensko problematiko ter zbira gradivo Slovencev po svetu. Zato je ustanovil Studia Slovenica in zbral bogat arhiv, ki ga je ob osamosvojitvi preselil v Slovenijo. Kot recept za dolgo in ustvarjalno življenje je rad priporočal red, železno voljo in ljubezen do dela.

nekaj njegovih misli iz pogovora z Božom Rustjo za Ognjišče 4/ 2012

• V¨gimnaziji je bil moj sošolec blaženi Alojzij Grozde, s katerim sva skupaj hodila na duhovne vaje in obnove, srečevala pa sva se tudi na letnih zborovanjih Kätoliške akcije (Tomčevih mladcev). (...)¨Takrat je bilo veliko umorov, hodili smo na pogrebe, bili živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. (...) V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Prihajale so novice: tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha!
• Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. (...) Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem.
• Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.
• Podal sem se po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, ... po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer sem začel študirati. Naredil sem prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.In začel pripravljati tudi doktorat.Potem pa sem dobil vizo za Ameriko, kjer sem najprej nekaj časa delal v tovarni. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem na katoliški univerzi v kanadskem Quebecu.
• Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini.
• Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.Gre za celo zbirko Studia Slovenica. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. ...  Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.

več:
B. Rustja, dr. Janez Arnež. "Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2012), 10-15.
S. Čuk, Janez Arnež (1923-2021): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2023), 36-37.

pripravlja Marko Čuk

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.

Molitev:

Gospod Bog,
ti si svoje blažene
Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto
obdaril z milostjo redovniškega poklica
in z močjo
da so zvestobo in ljubezen do Tebe
potrdile s prelitjem svoje krvi.
Podeli tudi nam stanovitnost v veri,
da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe.
Daj, da nam bosta njihov zgled
in priprošnja pomagala
v življenjskih bojih
in da bomo tako dosegli
večno zveličanje.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

več o blaženih mučenkah na naši spletni strani:

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Božji služabnik Anton Mahnič je bil rojen v Kobdilju v župniji Štanjel in je bil leta 1896 imenovan za krškega škofa (do leta 1920). Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, bil je ustanovitelj Hrvaškega katoliškega gibanja, ustanovil je tiskarno v Krku in začel je izdajati več časopisov. Mahničevo najbolj pomembno delovanje pa je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in posvetnostjo. Po prvi svetovni vojniso ga italijanske oblasti pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v sluhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.

8. oktobra 2012 je krški škof Valter Župan v zagrebški katedrali objavil začetek postopka za njegovo beatifikacijo.  Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije. Ta je takrat dejal, da so na začetku dolge poti in dolge priprave, ki bo po njegovem mnenju gotovo uspešna, če bodo v škofu Mahniču tudi verniki našli svojega zagovornika. Mag. Ilijić vse spodbuja h goreči molitvi, da bi škofa Mahniča povzdignili na čast oltarja, saj meni, da je lik škofa Mahniča – tudi zaradi Hrvaškega katoliškega gibanja in zaradi različnih drugih reči, ki jih je zastavil, posebno pa zgled njegovega življenja – ljudem lahko v veliko ohrabritev v času, v katerem živimo, v svetu in v domovini.
Odkar njegovo nestrohnjeno telo leži v krški katedrali (2002), verniki vsako leto ob obletnici njegove smrti redno romajo na njegov grob. Še več: po objavi začetka postopka za beatifikacijo je vsakega 14. v mesecu "dan božjega služabnika Antona Mahniča". Uradni proces za njegovo beatifikacijo želijo verniki spremljati z molitvijo na priprošnjo svetniškega škofa in spoznavanjem njegovega življenja, peljali še drug proces, ki je potreben za razglasitev za blaženega. Ker je škof Mahnič Slovenec, vabijo tudi nas, da sodelujemo v tej pobudi. Postulator Sašo Ilijić je dejal, da so se za 14. dan v mesecu odločili, ker je bil škof Anton Mahnič rojen 14. septembra 1850, in tudi v večnost je odšel na 14. dan meseca (14. decembra 1920 v Zagrebu). Vsi se zavedamo, da postopek ne more biti uspešen, če ljudje svetniškega kandidata nimajo za vzornika, se mu ne priporočajo. Če ni molitve, tudi čudeža ne moremo pričakovati.

Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi Slovenci, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega. Koprski škof Jurij Bizjak je vsem, ki so vključeni v delo pri pripravi ustreznega gradiva, zaželel obilo vztrajnosti in poguma. "Naj jih spremlja in navdihuje duh blagopokojnega pastirja Antona in priprošnja Device Marije Vnebovzete, zavetnice tako krške kot tudi koprske stolnice," je dejal

»Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.« »Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

Jezus Kristus, dobri pastir!
Tvoj služabnik Anton Mahnič
je bil svet škof in vsestranski obnovitelj krške škofije;
voditelj in učitelj krščanskega življenja
vernikov vseh starosti in stanov,
posebej pa hrvaške in slovenske mladine.
Prizadeval si je za svetost duhovnikov in družin.
V svojem trpljenju in bolezni je bil zgled
za preizkušane v težavah in boleznih.
Pomagaj nam, da bomo sledili njegovemu zgledu
in nam podeli milost, za katero te prosimo ...,
njega pa poveličaj s sijajem svetosti.
Ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

izbira in pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) “Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici rojstva  ...

več:
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.
in na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko Čuk