Že je kazalo, da nova glasbena skupina ne bo uspešna, nekega večera pa je nekdo iz občinstva svetoval, da je treba uglasiti kitare. Nasvet je bil na mestu. Vse kitare so bile namreč kupljene iz "druge roke".
Prek malih oglasov so iskali uglaševalce in delo zaupali najcenejšemu. Kmalu je prišel in se vneto lotil dela. V roke je vzel prvo kitaro in začel napenjati strune.
»Au, au, joj, au,« je stokala nesrečna žrtev. Ko so druge kitare videle, kaj se dogaja, so se prestrašile. Ena izmed njih je zašepetala prijateljicam:
»Samo poglejte ga, sadista. Zdi se, da uživa pri mučenju drugih.« Vse kitare so bile prestrašene, a se uglaševalec za to ni zmenil, ampak je odločno nadaljeval delo.
Adolfa, najmanjša kitara, napol skrita pod blazino v najbolj oddaljenem kotu, je otrpnila od strahu in se na vso moč trudila, da se ne bi premaknila:
»O Bog, naj me ta človek ne najde! Reši me najhujšega mučenja in naredila bom, karkoli boš rekel!«
Očitno je bila njena molitev uslišana: uglaševalec je ni opazil, ker je bila skrita pod blazino.
»O Bog, hvala ti, da si mi to prihranil!« se je zadihano zahvaljevala.
Zvečer so prišli glasbeniki vadit. Bili so navdušeni: »Kitare so fantastične! Komaj sem verjel, da bi lahko kdaj tako dobro zvenele.«
Seveda so bile kitare zelo počaščene in ponosne same nase.
Potem je ena od kitar opazila Adolfo, ki je kukala izpod blazine. Brž ko so zazvenele njene strune, so začeli vsi stokati, nato pa se smejati:
»Kakšna raglja! Resnično pravi ‘fušar’.«
»Nocoj jo bomo pustili kar tukaj.«
Pobrali so druge kitare in odšli po stopnicah ter pustili malo kitaro samo. Zajokala je:
»Nihče me ne mara. Nekoristna sem.«

Sporočila zgodbe

– Pomen trpljenja.
– Nič velikega ni mogoče doseči brez trpljenja.
– Za naše neuspehe je največkrat kriv naš strah pred naporom, žrtvijo in samoobvladanjem.
– Ugotovi, kdo so ‘uglaševalci’ tvojega življenja. Nauči se jih ljubiti in hkrati odgovorno sprejemati svoje neuspehe.
– Nekatere naše molitve se nam zdijo zgrešene ali ‘nezdrave’.

Zamisli in uporabnost zgodbe

– Samodisciplino potrebujemo, a je obenem ne maramo.
– Ni uspeha brez napora in žrtev.
– Nobenih bližnjic, nobenih ovinkov pri soočanju z življenjskimi težavami.
– Brez uglaševanja tudi najboljša kitara daje skrhan zvok – brez duhovne discipline tudi nadarjeni ljudje zanemarijo svoje talente.
– Ni zdrave in močne rasti brez obrezovanja.
– Veselje ob uspehu kljub bolečini.
– Hvaležno sprejemanje pomoči, tudi če je ta boleča.
– Tisti, ki nas ljubijo, nam včasih povzročajo trpljenje, ki pa nam pomaga zoreti.
– Bog je največji življenjski uglaševalec, ko nas vodi skozi težave in trpljenje.
– On ve, kaj je najboljše za nas in lahko izvabi najlepšo glasbo iz najmanj obetavnih glasbil.
– Ne moli za to, da bi se izognil trpljenju, temveč za pogum, da bi vztrajal v trpljenju.
– Večkrat molimo kot skrita kitara, ko doživimo polomijo, pa se smilimo sami sebi.
– Ne objokujmo zamujenih priložnosti. Sprejmimo tisto, ki prihaja, in jo kar najbolje izrabimo.
– Najlažje je obsojati druge, kadar nam ne uspe spremeniti sebe.
– Poštenost in pogum, da sprejmemo odgovornost za svoje napake.
– Bodimo prijazni, a odločni do tistih, za katere skrbimo. Ne delajmo jim utvar, da je pot do uspeha lahka.
– Nespametno je ljudi varovati pred bolečino razvoja; napredek je mogoče doseči le z naporom.
– Naloga, da druge ‘uglašujemo': pomagati jim, da bodo iz sebe izvabili najlepšo glasbo.
– Izogibanje vsake ‘pokroviteljske’ drže. Ljudem moramo pomagati, da bodo trpljenje prenašali, ne pa jih trpljenja ‘reševati’.

Novozavezna besedila, ki se nanašajo na sporočila zgodbe

Mt 5,10-12 – Preganjanja in trpljenje. Veselite se. Čaka vas veliko veselje.
Mt 10,16-23 – Prihodnja preganjanja. Vi boste rešeni.
Mt 13,44-46 – Skriti zaklad in dragoceni biser. Prodaj vse, kar imaš, da ju kupiš.
Mt 16,21-23 – Peter brani Jezusu, da bi šel v trpljenje. Jezus ga imenuje satan.
Mt 16,24-26 – Da rešiš življenje, ga moraš izgubiti.
Mt 26,36-46 – Smrtni boj v vrtu Getsemani. Jezus mora trpeti.
Lk 4,1-13 – Skušnjave v puščavi. Jezus zavrne udobje, čast in moč. Veliko ‘očiščevanje’.
Lk 24,13-27 – Pot v Emavs. »Mar ni potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
Jn 22-25 – »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.«
Jn 15,1-2 – Bog odstrani vsako mladiko, ki ne rodi sadu.
Jn 16,19-22 – »Vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ... ko pa rodi ...«
Flp 2,1-11 – Kristus je bil povišan, ker je trpel.
2 Kor 11,30 – Pavel se hvali s svojim trpljenjem.
2 Kor 12,9-10 – Močan sem, ko sem slaboten
Kol 1,24 – »Zdaj se veselim, ko trpim ...«
Rim 8,16-18 Sedanje trpljenje se ne da primerjati s prihodnjo slavo.
1 Pt 4,12-13 – Če trpimo s Kristusom, se bomo z njim tudi radovali

B. Rustja, Dve kitari: Razmišljajmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (1994),16-17. (ilustracija Peter Škerl)
knjiga: P. Ribes, Zgodbe in prilike, Ognjišče, Koper 2018.

Gašper, Miha, Boltežar in Artaban so zajahali kamele in se odpravili na pot. Njihova smer je neznana, njihova vodnica svetlikajoča se zvezda, ki se je pojavila na vzhodu, njihov cilj - pokloniti se novorojenemu Kralju kraljev.
Modri so prodali vse svoje imetje, da bi kupili darilo, vredno kralja. Gašper, Miha in Boltežar so kupili zlato, kadilo in miro. Artaban pa je izbral tri dragocene bisere - rubin, smaragd in diamant.
Med potovanjem je Artaban strmel v dragocene bisere na dlani roke in si rekel: »Kako hrepenim po dnevu, ko bom srečal kralja in mu podaril te darove. To bo največji dan v mojem življenju.«
Te sanje sredi dneva je zmotilo sočutno ječanje in stokanje. Nekoga je moralo zelo boleti. Hitro je spustil bisere v denarnico, razjahal in šel iskat trpečega. V jarku je našel moža napol golega, krvavečega in izmučenega. Roparji so ga napadli in ga tam pustili, da bi umrl.
Artabanu se je mož zasmilil. Previdno ga je posadil na kamelo in ga odpeljal v bližnjo gostilno. Tako se je zavzel zanj, da je pozabil na zvezdo, na dotedanje potovanje in na novorojenega kralja. Ko je bil prepričan, da je ranjeni okreval in ne potrebuje več pomoči, je naredil načrt za nadaljnje potovanje. Gostilničar ga je ustavil na vratih in zahteval plačilo za vzdrževanje ranjenca. Dragoceni kamni so bili edina stvar, ki jo je Artaban premogel. Brez obotavljanja je segel v mošnjo po rubin in ga dal gostilničarju. Hitro je šel iskat popotne prijatelje, in si govoril:
»Kaj bi za en rubin! Kralj mi ne bo štel za slabo, da sem ga dal zato, da bi rešil človeško življenje.«
Iskal je in iskal, toda izgubil je sled za drugimi modrimi, pa tudi zvezda je izginila z neba. Nazadnje se je ves izčrpan usedel na skalo in molil:
» Moj Gospod, Kralj kraljev, zapustil sem dom, družino in domovino, da bi te našel. Sedaj sem sam in izgubljen v divjini brez sledi. Vodi moje stopinje, Gospod, da te bom mogel najti in ti darovati dragocene darove.«
Vstal je, zajahal kamelo ter krenil na pot. Dan za dnem je brez prijateljske družbe in brez zvezde vodnice potoval mimo hrupnih mest in zaspanih vasi ter po obrobjih palmovih oaz, odločen, da najde kralja. Globoko v srcu je čutil, da ga bo nekega dne, nekje na neki način našel.
Utrujen in žejen se je nekoč ustavil ob vodnjaku, da bi se odpočil. V daljavi je zagledal bližajočo se karavano. Mogoče bodo potniki imeli novice o kralju, ki ga je iskal. Toda ko so prišli bliže, je videl, da je to sprevod smrti - trgovci s sužnji so gnali po puščavi človeški tovor. Zanj ne bodo imeli novic.
Tudi oni so se ustavili v oazi, da bi počivali, in Artaban je izčrpane in prestrašene sužnje gledal z velikim sočutjem in ljubeznijo, saj je vedel, da so obsojeni na dosmrtno suženjstvo. Ko so sužnji videli, kako usmiljen in blag je, so se zgrnili okoli njega in iz srca so jim privreli vzkliki: »Prosimo, gospod, kupite nas,vse nas kupite in nas osvobodite iz rok teh surovih ljudi. ^e nas osvobodite, vam bomo do smrti služili!« Omehčali so Artabanavo srce. Iz mošnjička je vzel smaragd in diamant. Kraljevo ceno mora plačati za njihovo svobodo. Kot da bi ga prisilila neka moč nad njim, je vstal in se približal trgovcem. »Kupim jih, vse jih kupim,« je dejal.
Presenečen trgovec s sužnji je vprašal: »Kaj nam daš zanje?«
Artaban je odprl dlan in bisera sta se zalesketala v puščavskem soncu. »To je cena,« je dejal. »Cena, ki je vredna kralja.«
Trgovci so vzeli odkupnino in rekli: »Sužnji so tvoji, vsi sužnji.«
Artaban se je obrnil k sužnjem in jim vesel rekel: »Svobodni ste. Samim sebi pripadate, ne pa meni. Pojdite domov in živite v miru.«
Ko so vsi odšli, je Artaban ostal sam in zbegan ob vodnjaku. »Ali sem prav storil?« se je spraševal. »Srce mi pravi, da prav, toda ničesar nisem pustil za svojega kralja.«
Sonce je zašlo in tema je pokrila puščavo. Artaban je povzdignil solzni obraz in strmel v zvezdnato nebo, ki se je bočilo nad njim. Zatem je presenečen zaklical:
»Tu je! Ali je mogoče? Seveda, to je zvezda novorojenega kralja! Moram za njo. Oh, nič, saj je že prepozno. Nič nimam, kar bi mu podaril. Pozno je, zame je prepozno, da bi srečal kralja.« Sklonil je glavo in strtega srca zajokal. Nato mu je v temi spregovoril skrivnosten glas:
»Ni prepozno, Artaban. Pravočasno si prišel. Želim, da veš, da so bili tvoji darovi prvi, ki sem jih prejel za rojstni dan. Od štirih modrih, ki so odšli iskat, si ti prvi, ki me je našel, prvi, ki si mi izkazal čast, in prvi, ki si mi poklonil darove.«

Prirejeno po zgodbi Četrti modrec Henryja Van Dyka

VPRAŠANJA ZA POGOVOR

Ali je Artaban srečal Kristusa? Kje? Zakaj Artabana lahko imenujemo najmodrejšega od vseh? Kaj predstavljajo dragi biseri v zgodbi? Ali se spomniš kakšne zgodbe iz evangelija s podobnim sporočilom, kot je zgodba o Artabanu? Razloži njen pomen! Kako želi Jezus, da mu služimo?

ZA RAZMIŠLJANJE

Jezus je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.«
Z ljubeznijo služiti potrebnim je naš najdragocenejši dar Bogu.

RUSTJA, Božo. Najmodrejši od vseh. (Razmišljajmo z zgodbo). Ognjišče, 1994, leto 30, št. 12, str. 16-17. (ilustracija Mladen Mrčela)