Tone Škarja

V letošnjem letu, točneje v mesecu februarju, je Planinska zveza Slovenije prvič podelila nagrado za življenjsko delo. Tone Škarja je v več kot 60 letih dela pustil globoko sled v slovenskem alpinizmu, tako v gorski reševalni službi kot tudi v mnogih odpravah, ki jih je vodil na najvišje vrhove sveta. O njegovih podvigih in tudi nasvetih lahko beremo v številnih knjigah; nekatere od njih so prišle tudi izpod njegovega peresa.

Če preskočiva v kasnejša, 70. leta. Takrat je bil alpinistični turizem v povojih, veliko ste morali organizirati sami, nabrati ogromno sredstev, pripraviti vso dokumentacijo itd. – kako ste to načrtovali in zmogli glede na to, da govorimo o času, ko ni bilo interneta ali mobilnih telefonov?

Tega tudi sam ne razumem dobro. Lahko pa najdem nekaj odgovorov v takratnem poteku življenja. Ker sem imel službo nedaleč od sedeža Planinske zveze, sem kdaj med malico ali odmorom za kavo skočil tja in uredil stvar ali dve. Ob tem so mi šli precej na roke tako doma kot v podjetju. Lahko sem bil odsoten z delovnega mesta.

Ko danes pogledam na vsa podjetja, ki so nam stala ob strani in so natisnjena na koledarju o Himalaji, ki smo ga izdali kmalu po vrnitvi z Everesta leta 1979, mi res ni jasno, kako sem uspel obiskati več kot 60 podjetij, se z vsakim srečati, pogovoriti.

Ob tem je bilo ogromno dela s pripravo papirjev, dogovorov pod Himalajo; dokumentacija se je merila v fasciklih. Če povem za primer, je bil samo za spisek opreme potreben cel fascikel papirjev. Imeli smo veliko pomoči od domačih in ljudi na Zvezi, precej posluha so imeli gospodarstveniki. Tudi v skupni državi se je našlo kar nekaj denarja za alpinizem – če so v južnejših republikah našli zelo veliko denarja za igre z žogo, so nam Slovencem dali tudi še kaj za alpinizem. To je bil hkrati čas, ko je beseda nekaj veljala. Z nekom sem se lahko dogovoril za dva tedna vnaprej in ob določeni uri sva se dobila; brez mobitelov in sprotnega prestavljanja, ki si ga (lahko) privoščimo danes.

Takrat je bilo precej navdušenja, vneme, preproste odločnosti; ko danes gledam, kako potekajo določene stvari, vidim, kako vsak skrbi samo zase.

Vas je v vsem tem času kdaj prijelo, da bi – zaradi neprijetne izkušnje, surovosti narave, izpostavljenosti itd. – postavili gojzarje in opremo v kot? Je bila kakšna takšna prelomnica?

Prelom je bil leta 1966, ko sta se ubila dva naša alpinista....