Urška Žolnir

Zolnir Urska1Z Urško sva se dobila na sedežu judo kluba Sankaku, ki leži tik ob avtocesti, nedaleč od počivališča Lopata. Zgodnja ura ji ne povzroča težav, saj je vajena vstajati zgodaj. Kot nekdanja olimpijska prvakinja iz Londona izpred štirih let in sedanja trenerka naslednjih rodov judoistov je bila prava sogovornica pred prihajajočimi olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru.

- V šport se otroci običajno podajajo zaradi druženja, kratkočasenja. Kdaj ste vi pri sebi ugotovili, da gre za nekaj več kot samo za amatersko ukvarjanje z judom?
Že leta 1997, ko sem bila mladinska evropska prvakinja v Ljubljani, se mi je utrnila želja in misel, da zdaj lahko sanjam tudi olimpijado. Takrat sem prvič videla, da sem sposobna priti na tako velik dogodek. Prva naslednja olimpijada je bila potem leta 2000 v Sydneyju, kamor še nisem odpotovala, ker sem bila premlada. Vendar sem bila pod pravim strokovnim vodstvom, da sem uspela napredovati, tako da se je potem uresničil že prvi cilj, da sem odpotovala na olimpijske igre v Atene in tam dobila bronasto medaljo. V judu sem bila precej ciljno orientirana. Ko sem sprejela nek cilj, ga vzela za svojega, sem to želela speljati. Celo uživala sem v tem. Si pa na tej poti nisem nikoli predstavljala, da bom dobila olimpijsko medaljo ter da bom kasneje celo olimpijska prvakinja. Vse to je bil normalen potek in napredek; skozi leta je prinesel svoje sadove.
- Zakaj so olimpijske igre nekaj tako posebnega, zakaj je to največji športni dogodek predvsem za športnika?
Gre za dogodek, na katerem se za vsako olimpijsko panogo zberejo najboljši s celega sveta. Tam je prisoten ves svet; ljudje po vsem svetu spremljajo svoje športnike, navijajo.
Ko greš kot športnik prvič na olimpijado, si vzhičen. Tam se dogajajo stvari, ki jih nisi vajen. Mimo tebe se sprehajajo najbolj zveneča imena posameznih športov, veliko je spremljevalnih dogodkov. Če sam pri sebi nisi dovolj močan in osredotočen na svojo nalogo, te vse to dogajanje lahko hitro odnese. Prav zaradi tega lahko hitro izgubiš dobro uvrstitev. Tudi zdaj svojim varovancem vedno pravim, da je pomembno, da ohranijo koncentracijo za svoje naloge in odmislijo vse, kar se dogaja okrog njih. Za vse čudenje in uživanje v tem svetovnem dogodku je dovolj časa tudi potem, ko že končaš s svojimi nastopi.
Še to – športnik se za ta dogodek pripravlja štiri leta. Tudi zaradi tega je taka tekma tako zelo pomembna, ima tako veljavo. Veš, da priložnosti za popravljanje rezultata nimaš že prihodnji teden ali mesec.
- To me spominja na tisto življenjsko modrost, ko pravijo, da bi šele pri gradnji tretje hiše točno vedel, kaj in kako. Za vas bi držalo, da ste na tretjih olimpijskih igrah res imeli nekako vse pod kontrolo, da ste prišli do zlate olimpijske medalje.
Točno tako. Pravi tekmovalni naboj, osredotočenost, zrelost je res prišla šele na tretji olimpijadi. Točno sem vedela, kaj in kje so tiste drobne posebnosti, ki ti lahko ali odvzamejo ali prinesejo naslov olimpijske prvakinje.
Zolnir Urska2- Danes ste v vlogi trenerke in na olimpijske nastope pripravljate nove rodove slovenskih judoistov. Sami ste vedno zelo poudarjali pomen trenerja na športnikovi poti do uspeha. Kaj bi rekli, da je danes tisto, kar dobrega trenerja naredi res dobrega?
Prvo in najpomembnejše je sodelovanje med športnikom in trenerjem. Tekmovalec se mora 100-odstotno zanesti na trenerja in obratno. Med njima morajo biti vse karte na mizi, odprte. Ustvarjanje vrhunskega športnika ni vezano samo na to, kar se dogaja med treningom, na blazini. Ni vse samo v mišicah, ni vse niti v tehniki. Na končni uspeh vplivajo tudi in predvsem stvari, ki vplivajo na športnika v njegovem zasebnem življenju. Kaj se dogaja pri njem doma, kaj se dogaja v njem samem, kakšne težave ima, kaj ga skrbi, kaj ga obdaja. Če jaz ne vem, da ima športnik neko težavo, da se je nekaj zgodilo, in ga na treningu pritisnem preveč, preko njegovih skrajnih zmožnosti, se lahko pripeti poškodba. Lahko pride do izgube zaupanja. Biti dober trener je danes težko, ker moraš biti trener, prijatelj, zaupnik, oče in mama, malce tudi šef itd. Kot že prej rečeno – k sreči imam zelo dober zgled v mojem trenerju Marjanu Fabjanu, ki je dobro uskladil vse te vloge in imel posluh za športnika.


    Rada imam:
    - mojega partnerja
    - mojo družino
    - judo in šport nasploh
    - dobro hrano
    - prave prijatelje, ki so ob meni že od otroštva

    Ne maram:
    - zahrbtnosti
    - manipuliranja
    - nepravičnosti
    - nemira na svetu

    Priljubljeno
    Knjiga: pustolovske knjige in kriminalke, predvsem Agatha Christie
    Film: Jesse Owens (Zgodba o temnopoltem atletu, ki je nastopal na OI v Berlinu; v tej dobri zgodbi sem se tudi sama našla.)
    Gledališka predstava: So sicer že dolgo nazaj, ampak sem uživala v njih.
    Nadaljevanka: Ni časa za spremljanje.
    Glasba: Trenutna popularna glasba, rada imam tudi instrumentalno glasbo, predvsem klavirsko, saj sem tudi sama igrala klavir v glasbeni šoli.
    Šport: tek, veslanje, kolesarjenje in borilne veščine
    Hrana: Rada kuham in imam rada tako slane jedi kot slaščice. Rada pripravim domače testenine, zelenjavne juhe iz zelenjave z vrta.
    Osebnost: Oseba, ki je v življenju nekaj naredila, ki je poskrbela tudi za srečo ljudi okrog sebe.
    Vzornik: Kot prvo starši, ko sem zakorakala v šport, pa mi je bil vedno vzornik trener Marjan Fabjan. To je oseba, ki živi za judo, ki živi za svoje varovance in je zanje pripravljen narediti vse. To, kar dela, ni lahko, ampak je v tem početju z dušo in telesom. To je človek z neverjetno energijo in v tem je tudi moj vzornik.
    Velika želja: Da bi bila jaz in moji bližnji zdravi in da bi tudi sama imela svojo družino.
    Velika ljubezen: Da mi je omogočeno gibanje in šport, ker nisem človek, ki bi sedel pri miru. Moja velika ljubezen je ravno to gibanje. Okrog sebe potrebujem veliko prostora, da lahko skozi gibanje izražam tudi svoje ideje.

- Ravno zaradi različnih vlog, ki jih ima trener v odnosu do športnika, je verjetno težko biti hkrati tisti, ki športnika posluša, hkrati pa ga vedno znova porivati do njegovih skrajnih meja.
Pri tem je pomembno, da postaviš dobre razmejitve med tem, kar je nujno, kar se dogaja na tatamiju in v dvorani med treningom, ter tem, kaj se dogaja pred in po treningu. Sama sem še precej nova v tem in se učim teh veščin, ker gre za stvari, ki se jih ne moreš naučiti iz knjig, ampak gre za vzpostavljanje odnosa in spoštovanja med trenerjem in športnikom. Vsak tekmovalec ima svoj karakter ter svoj način izražanja in sprejemanja tako kritik kot vzpodbud.
- Športno ste bili aktivni v času, ko se je šport zelo spremenil. Kako gledate na današnjo zasnovo profesionalnega športa? Kam je šel šport?

Kratko povedano je šport postal precej gladiatorski, predvsem v tem smislu, da je treba telo vedno držati na meji še vzdržnega, če želiš biti res konkurenčen na svetovni ravni. Iz telesa je treba iztisniti tisti maksimum, ga ožeti do konca. Treningi za olimpijske igre so naporni, hudi, vendar je tukaj potem toliko bolj treba vse skupaj pravilno voditi in imeti napore pod nadzorom.
Hkrati se je v šport preveč vrinila tudi politika in tega ne bi smelo biti. Šport bi moral ostati šport, ne da se na organizacijski ravni in pri posameznih tekmovanjih vse več vrti samo še okoli politike in denarja.
Tretji vidik razvoja športa, ki je posledica teh pričakovanj po uspehih, je prisotnost nedovoljenih poživil. Sama trdim in sem živi dokaz, da se da priti do zlate olimpijske medalje tudi z domačo hrano in brez umetnih dodatkov.
- Šport pa ni samo panoga, namenjena športnikom, ampak je v prvi vrsti tam za gledalce. Kakšni gledalci, bolje rečeno navijači, smo Slovenci?
Mislim, da smo Slovenci zelo dobri navijači. Če pomislim na moj uspeh, na tisti dan, ko se je odvijala vsa evforija – ljudje znajo biti zelo čustveni in to tudi pokažejo. Ko sem prišla iz Londona, sem slišala veliko zgodb, kaj vse so ljudje počeli in kje vse so gledali moje nastope.
Slovenci smo dobri navijači, znamo pa zelo hitro in na veliko tudi kritizirati, če niso zmeraj medalje.
- Ob tem zadnjem se zdi, da smo gledalci vsak na svojem kavču s pilotom v roki najboljši trenerji, strategi, vsevedi, ki pa hitro posežemo po kritikah, ne da bi se vživeli ali poznali neko športno panogo oz. ne da bi vedeli, kaj vse je treba narediti, da lahko posežeš po največjih uspehih.
Mnogim si je težko predstavljati, kaj pomeni trenirati trikrat na dan, dan za dnem. Pa ni vse samo v treningu – je tudi študiranje nasprotnikov, iskanje njihovih šibkih točk, priprava načrtov, kako iti v napad, kako se braniti. Kot sem prej že rekla – ni vse v moči, pri športniku mora tudi glava zelo dobro funkcionirati, ker te od uspeha včasih res ločijo samo tisočinke sekunde, ena dobra ali ena napačna poteza, en gib...
Ob tem se je treba zavedati, koliko športnikov pride na olimpijado. Vsak se je maksimalno pripravljal štiri leta, ampak samo redkim uspe in za vsako panogo so na voljo samo tri medalje. Vsi pa vemo, da pri gledalcih šteje samo medalja.
Mnogo športnikov gara celo športno kariero, a jim mogoče niti enkrat ne uspe poseči po najvišjih mestih. Zato je treba ceniti tudi trud, ki ga vsak vloži v to. Pogosto se tudi omenja, da so slovenski športniki turisti – navsezadnje bo vsak, ki bo odpotoval na olimpijske igre, moral doseči neko normo, torej se je že kvalificiral skozi izborno sito.

    Kaj vam pomeni družina?
    Že kot otroku mi je bila družina v veliko oporo. Družina je nujna, da človek lahko duševno in fizično odraste v pravo, zdravo osebo. Tudi pri meni je sedaj družina zelo pomembna – sicer je treba, ko si ustvarjaš svojo družino, v glavi marsikaj preklopiti, ampak uživam v tem in se tudi trudim, da bi ustvarila okolje in pogoje za homogeno družino, kjer bi držali skupaj in bili ena celota.
    Kaj vam pomeni denar (materialne dobrine)?
    Zgolj toliko, da imam lahko normalno življenje. Ne potrebujem in ne želim niti luksuza niti veliko denarja, ker verjamem v prepričanje: Če imaš veliko denarja, ga hočeš še več in tako nikoli nisi v resnici miren in srečen. V končni fazi pa si vsi želimo mirno življenje.
    Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
    V prvem delu življenja sem to, kar sem si zadala, dosegla s pomočjo trenerjev, staršev. Zdaj pa želim tudi samo sebe nadgraditi z znanjem, pridobiti večjo samozavest tudi na tem področju. Če sem športno kariero uspešno zaključila, bi rada uspešno nadaljevala svojo pot še na kakšnem drugem področju.

- Bi nam še malce opisali, kako poteka vaš dan zdaj, v času najinega pogovora, ko smo zgolj še kak teden ali dva oddaljeni od vašega odhoda s športniki v Rio?
Vse stvari so se zdaj zelo zgostile. Dvakrat na dan potekajo treningi, ki so sedaj že kakšno uro kasneje, saj jih prilagajamo na časovno razliko z Brazilijo. Treninge običajno začnemo že ob 6. uri zjutraj, tako da sama vstajam 15 čez 5. Sledi trening s prvo ekipo, ki traja približno 2 uri. Potem je na vrsti moje delo v pisarni kluba, kjer je veliko komunikacije s tujino, organizacije prevozov in transferjev na tekmovanja, urejanje nastanitev itd. Po 12. uri se odpravim domov, pripravim kosilo in postorim, kar je še domačih opravil. Popoldne ob pol šestih začnem s treningi deklet, kjer imam 15 deklic, starih od 10 do 14 let. Z njimi imam trening do 19. ure, nato pa spet dve uri treninga prve ekipe, kjer poleg trenerja Igorja Trbovca pomagam glavnemu trenerju Judo kluba Z’dežele Sankaku Celje Marjanu Fabjanu, tvorcu do sedaj treh olimpijskih medalj.
Kaj dosti se v zadnjih dveh tednih ne da popraviti, razen v glavi. Ne sme se delati nobenih napak. Iz svojih izkušenj vem, da bolj kot se bliža dan tekme, bolj narašča napetost. Če si res dobro pripravljen, če si zaupaš in veš, česa si sposoben, je najboljši občutek dva ali tri dni pred tekmo, ko kar čutiš, kako ti forma raste in komaj čakaš, da greš v boj ter pokažeš vse, kar znaš in zmoreš.
- Dotikava se že področja psihologije, kjer pogosto slišimo, kaj in kako naj bi se športniki obračali tudi na športne psihologe itd. Kako vi vidite to potrebo?
Kot prvo bi rekla in se vprašala, zakaj bi kdo sploh potreboval psihologa. Moje mnenje je, da nas psiholog ne pozna in bi v tem primeru šli k osebi, ki ne ve ničesar o nas. Povedali bi mu nekaj stavkov, ki jih mi želimo, in on naj bi potem za nas našel neke rešitve in nam povedal, kaj in kako naj bi kaj delali. Zolnir Urska3Sama nisem prepričana v to. Mislim, da mora športniku pomagati oseba, ki je ves čas v stiku z njim, ki je z njim vsak dan. To so starši in trener. In pri judu je zelo pomembna glava, da so misli jasne. Ne smeš imeti preveč treme, ne smeš biti brez treme, ker delaš še večje napake. To je seveda moje mnenje in vsak gleda na te stvari drugače.
- Kako pa je pri športnikih z vero – je lahko tudi vera v nekem trenutku v pomoč?
Mnogi se sicer zatekajo h kakšnim vražam, ritualom. Poznam tudi tekmovalce, ki se pred vsako borbo prekrižajo. Tega kot športnik sicer ne smeš narediti direktno na tatamiju, ampak prej. Vsak ima nekaj, česar se v končni fazi še želi oprijeti in mu daje dodatno trdnost. Mi kristjani se obračamo na Boga. Sama sem imela vedno na enak način stvari zložene v torbo, vedela sem, kakšno hrano in pijačo moram vzeti s sabo – vse to so stalnice, ki ti dajo varnost. Sicer pa v veri ne smeš iskati potuhe, najprej je treba dati vse od sebe in narediti največ, kar se da, šele nato lahko prosiš za dodaten kanček sreče.
Foto: studio Fonda in osebni arhiv

Erjavec M., Moj pogled, v: Ognjišče (2016) 8, str. 55.

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh